176. člen DZ

Ob ugotovitvi izvedencev o tem, da deklica glede na svojo starost in zrelost še ni sposobna dojeti pomena očetovega ravnanja in posledične povezave z izgubo matere, ni na mestu pritožbeno zavzemanje za pridobivanje otrokovega mnenja glede osebnih stikov. Sodišče mora pri odločitvi kot osrednje vodilo upoštevati otrokovo korist in želja otroka nima absolutne teže. Sodišče je preživnino za mld. A. A. določilo po podatkih v času odločanja, po ugotovitvi njenih potreb in ob upoštevanju izpovedi nasprotnega udeleženca o plačilu za delo na prestajanju zaporne kazni ter njegovega materialnega statusa. Nasprotni udeleženec ni pojasnil vzroka, da ne bi mogel pridobivati dohodka. Pritožnik je (so)lastnik stanovanjske hiše, ki mu omogoča pridobivanje dohodka z oddajo v najem, kar glede na splošno znane cene na nepremičninskem trgu prav tako zadostuje za plačilo v sklepu določene preživnine. Prepoved odtujitve in obremenitve na sklenitev najemnega razmerja ne vpliva.

Kadar sodišče z odločitvijo razdeli upravičenja, ki sestavljajo starševsko skrb, med več oseb, ena oseba izvaja vsakodnevno varstvo in vzgojo otroka (npr. rejnik), druga pa opravlja nadzorstveno ali odločevalsko funkcijo (npr. skrbnik). Če višje sodišče v pritožbenem postopku vsa ta upravičenja združi v eni osebi, takšna oseba s tem praktično postane nosilka starševske skrbi. V takem primeru mora (višje) sodišče zato opraviti celostno te osebe, z vidika skrbništva zlasti, da presodi, ali so v takem primeru izpolnjeni pogoji, določeni v 241. členu Družinskega zakonika.

Sodišče je v obravnavani zadevi presojalo, v čem je otrok ogrožen in kateri je najmilejši ukrep za preprečitev oz. odpravo te ogroženosti. Za odvzem starševske skrbi v primerjanih zadevah ni zadostovala pasivnost staršev, ampak je bila odločilna potreba po zagotovitvi stalne skrbi otroku, ki je nobeden od staršev ni zmogel.

Sodišče odvzame staršem pravico do stikov z otrokom, če je otrok zaradi njih ogrožen in je mogoče le z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati otrokove koristi (prvi odstavek 173. člena DZ). Otrok je ogrožen, če je zaradi ravnanj staršev utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju (157. člen DZ). Gre za pravni standard, katerega vsebino sodišče napolni tako, da najprej ugotovi, kaj terja otrokova korist, nato pa preveri, ali je ta otrokova korist v praksi zagotovljena; če ni, je ogrožen.

Izrek začasne odredbe po prvi alineji prvega odstavka 162. člena DZ, s katero se otrok namesti pri tretji osebi, rejniku ali v zavod, ne terja nujno odvzema otroka obema staršema, torej tudi staršu, ki z otrokom nima fizične vezi in je odsoten, že samo zato ker ni mogoče v trenutku izreka začasne odredbe zagotoviti namestitve otroka pri tem staršu.

Kadar država poseže v bit starševske skrbi, tj. v odločanje o vzgoji in varstvu otroka, na način, da odvzame otroka, ali celo odvzame starševsko skrb ter otroka namesti drugam (v vzgojo in varstvo), zlitost starševskih pravic terja, da se hkrati odloči tudi o pravicah do stikov in preživljanja ter se v celoti poskrbi za otrokovno nadomestno skrb (tj. po potrebi postavi pod skrbništvo). Tega, da je treba o teh vprašanjih odločiti skupaj, ne smemo razumeti kot zahteve po sočasnem sodnem odločanju, temveč le kot zahtevo za odločanje v istem sodnem postopku. Od odločitve, ali in pri kom bo otrok v vzgoji in varstvu, je namreč odvisno, s kom bo treba urediti otrokove stike ter kdo bo preživninski zavezanec. V obravnavanem primeru sta bili z odločitvijo o namestitvi (v rejništvo) neločljivo povezani odločitvi o stikih in plačevanju preživnine, pa tudi odločitev o skrbništvu, o katerem dotlej ni bilo odločeno v predhodnem/samostojnem postopku. Višje sodišče zato ni odločalo preko meja pritožbenega predloga.

Splošno načelo povrnitve stroškov po uspehu, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, v tem postopku ni uporabljivo. Ker je bil postopek izveden v skupnem interesu za varstvo koristi otrok, tako predlagatelja kot tudi nasprotnih udeležencev, udeleženci krijejo vsak svoje stroške postopka. Izvedba dokaza z izvedencem je bila v konkretnem primeru potrebna zaradi varstva koristi mladoletnih otrok nasprotnih udeležencev. Tudi če predlagatelj tega dokaza ne bi predlagal, bi ga moralo sodišče prve stopnje izvesti po uradni dolžnosti. Zato je glede na skupni interes udeležencev prav, da udeleženci postopka krijejo strošek izvedenine, ki spada med skupne stroške udeležencev postopka, po enakih deležih. Predlagatelj tako krije svoje stroške postopka ter polovico skupnih stroškov postopka, drugo polovico skupnih stroškov po krijeta nasprotna udeleženca. Ker sta bila nasprotna udeleženca oproščena plačila stroškov sodnega postopka, bo ta del izvedenine plačan iz proračuna.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je sodišče odločalo preko meja pritožbenega predloga? 2. Ali je sodišče nepopolno odločilo v zadevi s tem, ko je odločilo, da se mld. A. A. namesti k B. B.? 3. Ali je višje sodišče pravilno uporabilo materialno pravo?

Odvzem starševske skrbi je najhujši poseg v pravico do družinskega življenja, ko je otrok ogrožen, in če je prepričljivo izkazano, da starš ne bo ponovno prevzel skrbi zanj.

Tudi sodna praksa, na katero se sklicuje nasprotni udeleženec v pritožbi (sklep VSL IV Cp 1731/2023 z dne 13. 10. 2023), ne potrjuje navedb nasprotnega udeleženca, da je izvedensko mnenje v zadevah odvzema starševske skrbi obvezno. V navedeni zadevi je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo stališče, da je sicer postavitev sodnega izvedenca v postopkih odvzema otroka staršem treba pridobiti tudi mnenje strokovnjaka, če ni izjemnih okoliščin, zaradi katerih je ogroženost otroka pri roditeljih prezentna na prvi pogled, flagrantna (v sodni praksi je to zlasti umor drugega starša, očitno nasilje, zanemarjanje, odvisnost in podobno). Takšno pa je dejansko stanje tudi v obravnavani zadevi, zato navedena odločba potrjuje stališče in odločitev sodišča prve stopnje.

To pomeni, da sta glavna kriterija za odločitev o namestitvi otroka dva: ali je oseba, h kateri naj bo nameščen otrok, osebnostno primerna in ali je to v skladu z največjo otrokovo koristjo. Oba kriterija se medsebojno prepletata, sodišče pa ju ugotavlja glede na okoliščine konkretnega primera. Praviloma je v korist otroka, da mu sodišče zagotovi nadomestno varstvo trajne narave.

Ne glede na to, da se je nasprotna udeleženka „odpovedala“ otroku oziroma stikom z otrokom, ima pravni interes za pritožbo. Vsak starš načeloma deluje v korist otroka. V primeru, da bi se izkazalo, da je pritožba utemeljena, to lahko nasprotni udeleženki (posredno pa otroku) prinese konkretno in neposredno pravno korist. Obveznost plačevanja preživnine ne preneha niti z ukinitvijo stikov niti zaradi odvzema starševske skrbi.

Po drugem odstavku 254. člena ZPP je sodišče prvenstveno dolžno odpraviti pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju z zaslišanjem izvedenca. Le izjemoma, ko se pomanjkljivosti in dvom res ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugega izvedenca. Gre za zahtevno in kompleksno nalogo, slednjo pa je sodišče tudi s pomočjo izvedenke izvedlo v popolnosti, strokovno, zakonito, upoštevalo je zapleteno življenjsko situacijo, ki se je tekom postopka ves čas spreminjala, nenazadnje sta bili dekleti najprej zaupani v oskrbo njihove polnoletne polsestre, za katero se je tekom postopka izkazalo, da je za skrbnico povsem neprimerna, česar pritožnica ni prepoznala, čeprav je bila z dogajanjem seznanjena in je dekleti ves čas spremljala.

V konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji, da bi sodišče druge stopnje lahko upoštevalo pritožbo, vloženo po poteku 30-dnevnega roka. V obravnavanem primeru niso bili niti zatrjevani, še manj izkazani, tehtni razlogi, na podlagi katerih bi lahko sodišče upoštevalo prepozno pritožbo. Prav tako ni bil izpolnjen pogoj, da niso prizadete pravice drugih udeležencev, niti ni bilo podano njihovo soglasje

Sodišče je materialnopravno pravilno naredilo tudi prognozo in oceno, ali bi koristi otroka lahko zavarovalo z blažjim ukrepom oziroma preverilo, ali bosta starša kdaj zmogla prevzeti skrb zanj. Izrek blažjega ukrepa je moralo izključiti ob ugotovitvi, da možnosti, da bi pritožnica (in nasprotni udeleženec) skrb za sina kdaj zmogla, praktično ni. Pritožnica je izvedenki povedala, da o vzgoji in negi otroka ne ve nič, njen življenjski slog je popolnoma neurejen, niti med nosečnostjo ni zmogla upoštevati dejavnikov, nujnih za zdrav razvoj otroka (kar je sodišče ugotovilo na podlagi mnenja izvedenke prof. dr. B. B.), okužena je s hepatitisom C in neuvidevna, razmerje z nasprotnim udeležencem je toksično in obarvano z nasiljem.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje, poleg tega, da starši ne zmorejo zadovoljevati osnovnih materialnih pogojev za ustrezno bivanje otrok, ugotovilo tudi, da starši, od kar so jim bili otroci leta 2017 začasno odvzeti zaradi ogroženosti in nameščeni v rejniške družine, stikov z njimi, kljub spodbudam CSD, niso vzdrževali. Iz tega izhaja, da starši tudi čustvenih in psihosocialnih potreb otrok ne zadovoljujejo oziroma ne izkazujejo niti minimalnih skrbi, čustvene navezanosti in odgovornosti do otrok.

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Nepomembna je okoliščina, ali je morala predlagateljica pridobiti soglasje nasprotnega udeleženca v smislu 113. člena ZZZDR (151. člen DZ) oziroma iskati pomoč pristojnega centra za socialno delo, če sporazum z nasprotnim udeležencem ni (ne bi) bil možen, saj to v ničemer ne vpliva na presojo o utemeljenosti odvzema roditeljske pravice (starševske skrbi).

Otrokovo korist je treba upoštevati in zagotavljati tudi v postopkovnem smislu. Uporaba 108. člena ZPP se zato v konkretnem primeru pokaže kot neustrezna (zavrženje predloga za odvzem otroka in namestitev v rejništvo zgolj zaradi nedopolnitve predloga z navedbo imena rejnika). Kadar je namestitev sestavni del ukrepa za varstvo koristi otroka, je ugotovitev otrokove ogroženosti in njegov odvzem staršem oziroma odvzem starševske skrbi neke vrste predhodno vprašanje za namestitev.