174. člen DZ

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da so v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji za odvzem otroka staršema in namestitev slednjega v zavod. Sodišče je namreč sledilo mnenju CSD in izvedenke s področja socialnega varstva, ki je ugotovila, da starša nista sposobna poskrbeti za koristi otroka, ne da bi mu nastajala nadaljnja škoda. Sodišče druge stopnje nadalje v celoti povzema zaključke sodišča prve stopnje, da je primerno, da vikende, praznike, počitnice in druge proste dneve mladoletnik preživlja pri svojih starih starših,

Izvedenka je ugotovila, da zaradi pomanjkanja materinih starševskih kapacitet in znakov zanemarjanja ter spolne zlorabe deklici že v osnovi nista razvili varne navezanosti in povezanosti z materjo ter zato nista v stiski zaradi manjšega obsega stikov. Nasprotno, manjši obseg stikov je koristen za njuno okrevanje in celostni razvoj, še vedno pa ohranja formalno, minimalno povezanost z materjo ter deluje v smeri postopnega in varnega predelovanja travme v zvezi z njo.

V postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otrok je pri obravnavanju ugovora staršev raziskovalna dolžnost sodišča odvisna od teže škode oziroma očitne zaznavnosti ter oddaljenosti otroku grozeče škode.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bistvena razlika med pogoji za izdajo začasne odredbe in izrekom ukrepa trajnejšega značaja ni le v dokaznem standardu pri oceni ogroženosti otroka, ki mora biti pri izdaji začasne odredbe izkazana s stopnjo verjetnosti, pri izdaji ukrepa trajnega značaja pa s stopnjo prepričanja, ampak tudi v stopnji ogroženosti otroka. Kajti nižji kot je dokazni standard (verjetnost), bolj tehtni morajo biti razlogi za poseg države v pravico do družinskega življenja (iz 54. člena Ustave in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic) z odvzemom otroka (huda ogroženost). Zato lahko do odvzema otrok staršem praviloma pride zgolj na podlagi odločitve o glavni stvari po 174. členu DZ (kjer zadošča "navadna" ogroženost ob dodatnem upoštevanju načela najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ), zgolj izjemoma (v primeru s standardom verjetnosti izkazane hude akutne ogroženosti otroka) je mogoče mld. otroka odvzeti staršem z začasno odredbo. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje presodilo, da predlagatelj ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da sta mladoletna A. A. in B. B. v matični družini tako hudo ogrožena, da so hudo ogroženi cilji njune socia

Predlog za namestitev v rejništvo temelji na okoliščinah, da je deklici umrla mati, oče pa je neznanega prebivališča. Dekličino namestitev v rejništvo torej pogojujejo drugi razlogi, ki jih določa zakonik, ne pa predlagani ukrep za varstvo koristi otrok. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da je v obravnavanem primeru mogoče le z odvzemom otroka očetu v zadostni meri zavarovati otrokove koristi.

Čeprav imajo starši v skladu z drugim odstavkom 7. člena DZ prednost pri skrbi za otroka, morajo pravice in dolžnosti izvrševati v otrokovo korist (54. člen Ustave RS). Če starši te svoje pravice in dolžnosti ne izvajajo v korist otrok, je otrok ogrožen, zato mora država izvesti ukrepe za njihovo varstvo (prvi odstavek 154. člena DZ). Eden od teh ukrepov je tudi odvzem otroka. Odvzem otroka zaradi ogroženosti je eden najtežjih ukrepov države, zato zakon določa, da je ta ukrep začasen in lahko traja največ tri leta. Sodišče je ukrep odvzema staršev izreklo v trajanju največ tri leta. Ker mora biti vsak ukrep sorazmeren in vezan na realne cilje ter koristi otroka, bo sodišče lahko ukrep odpravilo pred potekom tega roka po ugotovitvi, da so se okoliščine izboljšale do te mere, da bosta starša lahko ponovno prevzela skrb za otroka, torej ko bosta odpravila pomanjkljivosti in napake pri skrbi za otroka ter izboljšala starševske kapacitete. Pri presoji koristi otroka ni mogoče izhajati iz predpostavke idealnih družbenih in ekonomskih razmer, kjer bi en starš lahko ostal doma brez posledic za finančno stabilnost družine. Preselitev bližje rejniški družini, kot je to nakazal

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje v 38. točki obrazložitve, da sta dekleti v domačem okolju ogroženi in da iz njunega obnašanja, kot je opisano v 38. točki obrazložitve, po mnenju sodne izvedenke sledi, da je posledica spolne zlorabe deklet, ki se kaže z neprimernim spolnim vedenjem in uporabo besednih zvez, pretiranim zanimanjem za spolne organe in spolne odnose ter zapeljivim načinom vedenja.

Zaradi dogovora, iz katerega je izhajalo soglasje nasprotne udeleženke, je bila ob vložitvi predloga za namestitev otrok v zavod podana podlaga po 175. členu DZ. V postopku nato nasprotna udeleženka z namestitvijo ni soglašala, nasprotno, predlogu predlagatelja za namestitev otrok v zavod je nasprotovala. Ob nasprotovanju nasprotne udeleženke sodišče prve stopnje ni imelo (več) podlage za odločanje po 175. členu DZ, pač pa bi lahko, če bi tako predlagal predlagatelj, oziroma bi moralo po uradni dolžnosti izreči ustrezen ukrep, potem ko je ugotovilo, da izrek ukrepa terja varstvo koristi mld. otrok.

Ker pa odločitev o razrešitvi skrbnice, kot o začasnem ukrepu, ni potrebna zaradi odprave ogroženosti otrok, je potrebno v tem delu začasno odredbo razveljaviti in novi predlog predlagateljice v tem delu ponovno zavrniti. Pritrditi je sicer sodišču prve stopnje, da po določbi 174. člena DZ sodišče staršem odvzame otroka in ga namesti bodisi v rejništvo ali v zavod, kar pomeni, da se ti obliki namestitve medsebojno izključujeta.

Dokler mati ne bo imela pristnega, iskrenega uvida v svojo osebnostno motnjo in resnične (notranje) motivacije za spremembe, nobena strokovna pomoč zelo verjetno ne bo uspešna; dokler mati svojih z osebnostno motnjo pogojenih vzorcev vedenja in ravnanja ne bo spremenila, ji ni mogoče zaupati skrbi za mladoletnega otroka. V skladu z načelom varovanja otrokove koristi sodišče sme in mora upoštevati otrokove želje, če in kolikor niso v nasprotju z otrokovo objektivno ugotovljeno koristjo.

Pritožbena izvajanja glede namestitve sina k očetu nimajo v izvedenih dokazih nobene podlage, ker iz izvedenega dokaznega postopka jasno izhaja, da se oče za otroke do sedaj ni brigal, zanje ni skrbel in tudi glede na svoje osebne lastnosti ne zmore starševske skrbi.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je stopnja utemeljitve verjetno izkazane ogroženosti otroka v sklepu o začasni odredbi v družinskih zadevah odvisna od teže posega v pravico do družinskega življenja staršev. Hujši kot je poseg države v pravico do družinskega življenja, bolj skrbno je treba obrazložiti obstoj ogroženosti otroka, ki opravičuje izdajo začasne odredbe, in sicer zaradi njenega neposrednega vpliva na končno odločitev sodišča (procesni vidik pravice do družinskega življenja). To sicer ne pomeni, da bi morala sodišča v postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otroka staršem pri obravnavanju ugovora staršev v vsakem primeru izvesti popolno dokazno oceno, morajo pa se temu približati, pri čemer morajo konkretizirano (ne pa pavšalno) opredeliti, zakaj štejejo posamezna sporna dejstva za dokazana s stopnjo verjetnosti (161. člen DZ) in konkretizirano utemeljiti, zakaj ocenjujejo, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo najhujši poseg države v pravico do družinskega življenja. Tega sodišče prve stopnje ni storilo, zato je kršilo procesni vidik pravice do družinskega življenja.

Odločitev o začasnem izvajanju stikov z babico pod nadzorom in omejenih stikov z očetom je začasna odločitev, s trajanjem šestih mesecev. Poudariti je potrebno, da tudi meritorni postopek, v okviru katerega je bila izpodbijana začasna odredba izdana, to je postopek izreka ukrepa trajnega značaja in v okviru tega podan predlog za razrešitev skrbnice, predstavlja nujni postopek. To pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju čim prej izvesti vse potrebne dokaze za sprejem najprimernejšega ukrepa trajnega značaja ter v okviru tega tudi odločiti o predlogu za razrešitev skrbnice ter odločiti tudi o stikih obeh otrok z očetom in babico.

Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče ukrep sprejelo le zaradi dogodka s 16. 8. 2024, ko nasprotna udeleženka zaradi opitosti ni zmogla ustreznega nadzora nad sinom in je prišlo do opeklin, saj je ta dogodek predstavljal le tipičen dogodek, ko oseba pod vplivom psihoaktivnih snovi ne zmore oceniti svojih sposobnosti in otroku postaviti meja, ter dokaz, da je otrok, ki takrat še ni dopolnil treh let, pri nasprotnih udeležencih lahko resno ogrožen. Ob nespornih ugotovitvah, da je tudi nasprotni udeleženec jemal prepovedane substance in pretirano užival alkohol, ni pomembno, če deček, za katerega samostojno nikoli ni skrbel, poškodb ni dobil v njegovi oskrbi.

Pritožbeno zatrjevanje, da naj ukrep ne bi bil potreben, ker predlagatelj ne prepoznava ogroženosti mladoletne A. v okolju, v katerem živi sedaj, oziroma, da, ker za A. že sedaj skrbi udeleženka, ni treba, da se A. odvzame nasprotni udeleženki in se ji izreče ukrep omejitve starševske skrbi, kaže na temeljno nerazumevanje instituta odvzema otroka in namestitve k drugi osebi ter s tem povezane omejitve starševske skrbi. Našteti ukrepi se namreč izrečejo izključno zaradi varstva koristi otroka in ne morebiti kot sankcija staršu.

Sodišče odvzame staršem pravico do stikov z otrokom, če je otrok zaradi njih ogrožen in je mogoče le z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati otrokove koristi (prvi odstavek 173. člena DZ). Otrok je ogrožen, če je zaradi ravnanj staršev utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju (157. člen DZ). Gre za pravni standard, katerega vsebino sodišče napolni tako, da najprej ugotovi, kaj terja otrokova korist, nato pa preveri, ali je ta otrokova korist v praksi zagotovljena; če ni, je ogrožen.

Pri materi bi tako otrok, ki sicer sploh ne želi živeti pri materi, bil ogrožen in zato je prvostopno sodišče povsem pravilno v obravnavanem primeru podaljšalo že izrečen ukrep odvzema otroka staršem z namestitvijo v rejništvo, kar je v korist otroka.

Izjemnost okoliščin iz drugega odstavka 8. člena ZOOMTVI je pravni standard, kar pomeni, da se njegova konkretna vsebina oblikuje za vsak konkretni primer posebej. Odvzem otrok staršem in njihova namestitev v javno oskrbo zahteva utemeljitev, ki je skladna z drugim odstavkom 8. člena EKČP. Država je v zvezi z izobraževanjem romov sprejela nacionalne programe. Ukrep, s katerim bi država posegla v pravico do družinskega življenja, bi se težko izkazal za nujnega v demokratični družbi, ne da bi se k reševanju problema izobraževanja pristopilo s kakšno od praktičnih strategij, ki se jo je država v svojih programih v zvezi z Romi zavezala izvrševati.

Izrek začasne odredbe po prvi alineji prvega odstavka 162. člena DZ, s katero se otrok namesti pri tretji osebi, rejniku ali v zavod, ne terja nujno odvzema otroka obema staršema, torej tudi staršu, ki z otrokom nima fizične vezi in je odsoten, že samo zato ker ni mogoče v trenutku izreka začasne odredbe zagotoviti namestitve otroka pri tem staršu.

O ponovni vzpostavitvi osebnih stikov deklice z nasprotno udeleženko, vendar ne samostojnih ampak ob prisotnosti tretje osebe, bo po mnenju izvedenke mogoče odločati šele po tem, ko bo nasprotna udeleženka vsaj v obdobju šestih mesecev izkazovala popolno abstinenco od PAS. V takšnem položaju se izpostavlja kot edina možnost za ohranjanje vezi otroka z biološkim staršem neoseben stik oziroma stik z uporabo komunikacijskih naprav.