171. člen DZ

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da so v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji za odvzem otroka staršema in namestitev slednjega v zavod. Sodišče je namreč sledilo mnenju CSD in izvedenke s področja socialnega varstva, ki je ugotovila, da starša nista sposobna poskrbeti za koristi otroka, ne da bi mu nastajala nadaljnja škoda. Sodišče druge stopnje nadalje v celoti povzema zaključke sodišča prve stopnje, da je primerno, da vikende, praznike, počitnice in druge proste dneve mladoletnik preživlja pri svojih starih starših,

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bistvena razlika med pogoji za izdajo začasne odredbe in izrekom ukrepa trajnejšega značaja ni le v dokaznem standardu pri oceni ogroženosti otroka, ki mora biti pri izdaji začasne odredbe izkazana s stopnjo verjetnosti, pri izdaji ukrepa trajnega značaja pa s stopnjo prepričanja, ampak tudi v stopnji ogroženosti otroka. Kajti nižji kot je dokazni standard (verjetnost), bolj tehtni morajo biti razlogi za poseg države v pravico do družinskega življenja (iz 54. člena Ustave in 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic) z odvzemom otroka (huda ogroženost). Zato lahko do odvzema otrok staršem praviloma pride zgolj na podlagi odločitve o glavni stvari po 174. členu DZ (kjer zadošča "navadna" ogroženost ob dodatnem upoštevanju načela najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ), zgolj izjemoma (v primeru s standardom verjetnosti izkazane hude akutne ogroženosti otroka) je mogoče mld. otroka odvzeti staršem z začasno odredbo. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje presodilo, da predlagatelj ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da sta mladoletna A. A. in B. B. v matični družini tako hudo ogrožena, da so hudo ogroženi cilji njune socia

Za odločitev sodišča o obročnem načinu plačevanja ni zakonske podlage, lahko pa je to naknadni dogovor med roditeljema. Mesečni toksikološki testi za ugotavljanje uživanja alkohola, ki bi se na štiri mesece pošiljali CSD, niso primeren način opravljanja nadzora nad izvajanjem starševske skrbi očeta oziroma ni jasna njihova funkcija. Nadzorovanje izvajanja starševske skrbi s periodičnim (4 mesečnim) pošiljanjem toksikoloških testov na alkohol CSD že pojmovno ne ustreza cilju takega nadzora, ki niti ni konkretno opredeljen. Omejitev starševske skrbi ni preventivni ukrep.

Omejitev starševske skrbi je najblažji ukrep trajnejšega značaja za zaščito koristi otrok v skladu s prvim odstavkom 171. člena DZ. Slednjega je mogoče izreči, če je otrok ogrožen in bo korist otroka ob upoštevanju okoliščin primera s tem ukrepom dovolj zavarovana.

V sodni praksi ESČP je ustaljeno stališče, da si morajo pristojni državni organi s sprejetjem vseh nujnih in primernih ukrepov, ki jih je mogoče od njih razumno pričakovati, prizadevati za to, da se lahko družina ponovno združi; v tem okviru zlasti ne smejo ovirati stikov med biološkimi starši in otrokom, poleg tega morajo staršem nuditi druge oblike pomoči (razne oblike svetovanj in socialne pomoči, družinske terapije ipd.). To pomeni, da so posegi v družinsko življenje z odreditvijo družinskih terapij dopustni, saj predstavljajo izpolnjevanje pozitivnih obveznosti države pri zagotavljanju pravice do družinskega življenja, zlasti da ne pride do pretrganja stikov. Tako odrejeni ukrepi imajo tudi podlago v zakonu, to je v tretjem odstavku 171. člena DZ, ki v primeru ogroženosti mladoletnega otroka sodišču omogoča, da lahko glede na okoliščine primera odloči, da CSD opravlja nadzor nad izvajanjem starševske skrbi in določi tudi način tega nadzora. Sodna praksa tolmači, da lahko sodišče v okviru določanja načina nadzora CSD nad izvajanjem starševske skrbi določi, da CSD staršem pomaga, da v primeru otrokove ogroženosti napake odpravijo in izboljšajo kakovost varstva in vzgoje otrok

Sodišče enemu ali obema od staršev prepove izvajanje posameznih upravičenj iz starševske skrbi, če je otrok ogrožen in bo korist otroka ob upoštevanju okoliščin primera dovolj zavarovana s tem ukrepom. Prepoved vožnje otroka k zdravniku je omejitev starševske skrbi.

Podani so razlogi, zakaj bi brez omejitve starševske skrbi bil mladoletni A. A. ogrožen, in sicer, ker se nasprotni udeleženec zdravi zaradi alkoholizma, to zdravljenje pa je šele v začetni fazi, kot izhaja zlasti iz 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je sodišče prve stopnje povzelo izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke. Iz navedenega izvedenskega mnenja izhaja, da so pri nasprotnem udeležencu prisotni znaki sindroma odvisnosti od alkohola, da izvidi kažejo na dalj časa trajajoče čezmerno uživanje alkohola ali prepovedanih substanc, odvisnost od alkohola je zmerno izražena, kar pa v kombinaciji z narcistično osebnostno strukturo z impulzivnimi potezami bistveno zmanjšuje čustvene in voljne zmožnosti nasprotnega udeleženca v zadnjih letih. Pri nasprotnem udeležencu je podana šele začetna abstinenca od alkohola, pri čemer se alkoholizma še ni ozdravil, ker še nima pomembnega uvida in obžalovanja preteklega ravnanja in želje po popravilu preteklih ravnanj (skrb in nega mladoletnega otroka, kar je oče zanemarjal zaradi odvisnosti alkohola v zadnjih letih).

Pritožba obsežno obrazloženih in prepričljivih razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljene ugovorne trditve nasprotnih udeležencev o neizkazanosti ogroženosti mld. hčere A. A. in ki temeljijo na obširni listinski dokumentaciji in na zaslišanju strokovne delavke, konkretizirano ne izpodbija. Ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje o ugotovljeni ogroženosti mld. hčere, ker ji nasprotna udeleženca ne zagotavljata pravice do izobrazbe (in ker ni vključena v družbo in ne more pridobivati socialni veščin) in o zdravstveni ogroženosti, ker je prva nasprotna udeleženka ob zaznanih psihofizičnih zdravstvenih težavah hčerke ravnala samovoljno in ji ni omogočila specialističnega zdravniškega pregleda, prav tako ne sistematski pregledov in obveznega cepljena - je odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo takšne ugovorne trditve, pravilna.

Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče ukrep sprejelo le zaradi dogodka s 16. 8. 2024, ko nasprotna udeleženka zaradi opitosti ni zmogla ustreznega nadzora nad sinom in je prišlo do opeklin, saj je ta dogodek predstavljal le tipičen dogodek, ko oseba pod vplivom psihoaktivnih snovi ne zmore oceniti svojih sposobnosti in otroku postaviti meja, ter dokaz, da je otrok, ki takrat še ni dopolnil treh let, pri nasprotnih udeležencih lahko resno ogrožen. Ob nespornih ugotovitvah, da je tudi nasprotni udeleženec jemal prepovedane substance in pretirano užival alkohol, ni pomembno, če deček, za katerega samostojno nikoli ni skrbel, poškodb ni dobil v njegovi oskrbi.

Pritožbeno zatrjevanje, da naj ukrep ne bi bil potreben, ker predlagatelj ne prepoznava ogroženosti mladoletne A. v okolju, v katerem živi sedaj, oziroma, da, ker za A. že sedaj skrbi udeleženka, ni treba, da se A. odvzame nasprotni udeleženki in se ji izreče ukrep omejitve starševske skrbi, kaže na temeljno nerazumevanje instituta odvzema otroka in namestitve k drugi osebi ter s tem povezane omejitve starševske skrbi. Našteti ukrepi se namreč izrečejo izključno zaradi varstva koristi otroka in ne morebiti kot sankcija staršu.

Odločitev o vključitvi v ustrezen CUDV ni prepuščena volji posameznega starša. Zakon določa obvezno vključitev otrok v izobraževanje, zato se v teh primerih ne postavlja vprašanje, ali starš poda ali ne poda soglasje za vključitev v določen CUDV, za kar se zavzemajo pritožniki, saj so starši dolžni vključiti otroka v CUDV, kot sledi iz odločbe oziroma kot jim nalaga odločba. Sodišče v nepravdnem postopku zato v konkretnem primeru ni imelo podlage, da odloča o nadomestitvi soglasja očeta za premestitev mladoletne A. A. v CUDV, ker so starši dolžni deklico vpisati v tisti CUDV, ki je določen v odločbi ZRSŠ. Če se starši odločbe ne bi držali, zakon CUDV usmerja na obvestilo Inšpektoratu za šolstvo, torej na postopek o prekršku. Starši lahko sami odločajo o vseh vprašanjih v zvezi z otroci, vendar na način, da skrbijo za korist otroka. Varstvo otrokovih koristi pomeni med drugim skrb za otrokovo življenje in zdravje, vzgojo, varstvo in nego otroka, pa tudi nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje, zastopanje in preživljanje ter upravljanje njegovega premoženja. Država izvede ukrepe za varstvo koristi otroka le takrat, ko starši te svoje pravice in obveznosti ne izva

V obravnavani zadevi je tekom postopka mladoletna A. A. spremenila prijavljeno stalno prebivališče, ki je sedaj na območju CSD Savinjsko - Šaleška, zato je ta CSD tudi po določbi 82. člena ZSV krajevno pristojen za obravnavo mladoletne A. A.

Kolizijski skrbnik prevzame nalogo otrokovega zakonitega zastopnika v pravdi in na ta način omeji pravico staršev, da zastopajo svojega otroka in uveljavljajo njegove koristi. Njegova postavitev je zato dopustna le, ko otrokovi starši te naloge ne morejo opravljati oz. je ne opravljajo dobro. Nasprotje med interesi starša in otroka je treba razlagati restriktivno. Starši imajo namreč prednost pred vsemi drugimi pri skrbi in odgovornosti za korist otroka (drugi odstavek 7. člena. DZ).

Ni razloga, da bi zakonodajalec časovno omejeval trajanje posameznih ukrepov, izrečenih z začasno odredbo za čas trajanja sodnega postopka (in s tem sodne kontrole in jamstev) pred odločitvijo o glavni stvari (izjema je izrecna omejitev trajanja stikov pod nadzorom, ki so najprej lahko določeni samo z začasno odredbo, nadalje pa je tudi v tem okviru njihovo trajanje omejeno na največ devet mesecev (drugi odstavek 163. člena DZ)), in še manj trajanje pomoči CSD, ki jo starši prostovoljno sprejemajo in ki ne predstavlja ne posegov v dejansko vez med njimi in otroki (npr. vprašanje odvzema in namestitve otroka) ne v njeno pravno voljno komponento (npr. vprašanje izvrševanja upravičenj starševske skrbi, nadomestitev starševske vloge z vlogo skrbnika), ko pa gre za sodni izrek ukrepa, s katerim se postopek konča, je odločilno, da se tudi skozi njegovo časovno omejenost zagotovi izvrševanje ustavnih pravic do sodnega varstva, varstva družinskega življenja in varstva otrok. Ta terja od vseh udeležencev in sodišča, da tudi po koncu sodnega postopka, v katerem je bil ukrep izrečen, aktivno in ažurno spremljajo skrb za otroka in ukrepajo zaradi varstva njegovih koristi s ponovnim izrekom

Ukrepi za varstvo koristi otroka, med katere sodijo tako začasne odredbe kot ukrepi trajnejšega značaja, trajajo največ toliko časa, kot to določa DZ za posamezne ukrepe, razen če sodišče podaljša ukrep (tretji odstavek 160. člena DZ). Ob uradnem preizkusu, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da lahko ukrep omejitve starševske skrbi traja največ 1 leto. Le v primeru, če sodišče odloči o ukrepu omejitve starševske skrbi skupaj z ukrepom odvzema otroka staršem ali ukrepom namestitve otroka v zavod, traja ukrep omejitve starševske skrbi največ 3 leta (peti odstavek 171. člena DZ).

Na podlagi prvega odstavka 160. člena DZ lahko sodišče med drugim po uradni dolžnosti ali na predlog odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj ali izreče drug ukrep za varstvo koristi otroka, če se med izvajanjem ukrepa izkaže, da slabo vpliva na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje. Če ukrep ni učinkovit, otrok pa je še ogrožen, mora sodišče izreči strožji ukrep. Odloči lahko tudi o podaljšanju izrečenega ukrepa ali ukrep ponovno izreče.

Glede na obrazloženo je sodišče v postopku sprejema ukrepa, s katerim je poseglo v starševsko skrb, ustrezno tehtalo tako ustavno pravico do starševstva, ki staršem primarno zagotavlja odločati tudi o vzgoji in izobraževanju svojih otrok, kot na drugi strani ali ravnanje staršev sledi otrokovi koristi ali jo ogroža.

Skrbništvo za otroke v primerih, ko so njihovi starši živi in izražajo voljo, da bi za njih skrbeli, je lahko samo posledica izreka ukrepa za varstvo koristi otroka, v katerem sodišče staršem prepove izvajanje posameznih upravičenj. Ko sodišče omeji skrb staršev, pa otroka postavi pod skrbništvo v obsegu, v katerem je omejilo upravičenja staršev, in imenuje skrbnika (četrti odstavek 171. člena DZ).

Ker so poškodbe nastale v domačem okolju, lahko pritožbeno sodišče le pritrdi ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da je deklica v tem okolju zelo ogrožena, bodisi zaradi (neustreznega) ravnanja staršev bodisi kot posledica njihove opustitve. Dodatno težo prispevajo ugotovitve o nestrpnosti in nesočutnosti nasprotne udeleženke do mld. hčerke ter slabšalno drugačen odnos do nje kot do sinov.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga predlagateljice glede izvajanja terapije z otrokoma, češ da je o tem glede na namen začasne odredbe preuranjeno odločati, je zmotna. Taka odločitev bi lahko bila utemeljena, če bi sodišče po ugotovitvi pravno relevantnih dejstev spoznalo, da za izrek ukrepa (še) ni pogojev. Ne sme pa se predlog za izrek ukrepa za varstvo koristi otroka zavrniti, če še ni dovolj raziskano dejansko stanje, da bi sodišče lahko sprejelo odločitev o predlaganem ukrepu