VSM Sklep III Cp 63/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotna udeleženca krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ml. otroka odvzelo nasprotnima udeležencema in ga namestilo v strokovni center Mladinski dom (I. točka izreka). V II. točki izreka je določilo, da sta nasprotna udeleženca (NU) dolžna plačevati za otrokovo preživljanje vsak v mesečnem znesku 80,00 EUR na račun ml. otroka, ki ga bo odprl skrbnik. V III. točki je odločilo o stikih med ml. otrokom in NU, v IV. točki je odločilo, da ukrep traja tri leta. Ml. otroka je glede razpolaganja s preživnino na transakcijskem računu postavilo pod skrbništvo ter za skrbnika določilo CSD, ki mora enkrat letno poročati o izvajanju načrta pomoči družini nasprotnih udeležencev (V.-VIII. točka izreka). V IX. točki izreka je odločilo, da udeleženci trpijo vsak svoje stroške postopka.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta NU po svojem pooblaščencu. Navajata, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njun dokazni predlog po pritegnitvi novega izvedenca klinične psihologije, zaslišanje priče C. C., zaslišanje NU kot tudi zaslišanje predlaganih sorodnikov. Sodišče novega izvedenca ni želelo postaviti, čeprav sta NU argumentirano zatrjevala, da mnenju izvedenke ni mogoče slediti, slednja namreč na eni strani opisuje kako močno so si ml. otrok in NU naklonjeni, čustveno povezani, komunikacija med njimi je odprta, NU si želita kvalitetnega preživljanja časa z otrokom, prav tako je otrok na oba NU močno navezan. NU sta zmožna izkazovati toplino in bližino v odnosu ter zadovoljevati fiziološke potrebe ml. otroka. Po drugi strani pa je izvedenka pojasnila, da je ukrep kot ga je predlagal predlagatelj primeren, kar po mnenju pritožbe predstavlja nasprotje v izvedenskem mnenju, slednje je nejasno in nepopolno in zato sta predlagala drugega izvedenca. Izvedenka se je preveč nanašala na navedbe predlagatelja glede obiskovanja šole, ni upoštevala specifičnih okoliščin pri otroku, slednji je bil namreč v šoli večkrat zasmehovan in žaljen s strani sošolcev in vrstnikov, vsi ga kličejo cigan in mu govorijo, da nič ne ve. Izvedenka ni upoštevala, da se je ml. otrok do šestega razreda razumel z vsemi učitelji in sošolci, težave so se pojavile, ko je dobil novo razredničarko in so ga pričeli zasmehovati. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem babice in strica otroka, pri tem pa niti ni obrazložilo zakaj za slednje meni, da ni potrebno, saj bi slednja vedela povedati o življenjskih okoliščinah v katerih ml. otrok živi, kot tudi o tem, da so se z otrokom pogovorili in je slednji obljubil, da bo šolo redno obiskoval. Sodišče ni ponovno zaslišalo NU po tem, ko je bila zadeva na višjem sodišču razveljavljena, prav tako jima ni verjelo, da sta bila zgolj enkrat poklicana v šolo in se je v celoti oprlo na poročilo šole, ki pa ml. otroku nikoli ni izreklo ukrepa razen enega opomina. V kolikor bi otrok v šoli dejansko povzročal takšne težave kot se mu očita, bi mu šola izrekla kaj več kot zgolj opomin. Ml. otrok se razgovora s sodnico ni udeležil, ker je bil bolan, na drugi razgovor pa ni prišel, ker so mu v naselju grozili. Prav tako NU nista podpisala zapisnika, ki ga je predložil CSD z dne 1. 12. 2021 in slednji ne vsebuje podpisa nasprotnih udeležencev. S strani predlagatelja nista bila obravnavana enakovredno v primerjavi z ostalimi, ni jima bila dana možnost, da bi sodelovala s predlagateljem in bi ml. otroku pomagala na drug način. Neutemeljeni so zaključki sodišča, da je otrok toliko ogrožen in da je mogoče ogroženost odpraviti le z ukrepom po 174. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Predlagata, da sodišče omogoči, da se ml. otrok šola na način, da v šolo prihaja od doma z avtobusom, ki vozi otroke v šolo oziroma tako, da mu plačujeta kombi. Sodišče prve stopnje nadalje ni zaslišalo strokovne delavke predlagatelja, C. C., ki jima je obljubljala pomoč, vendar potem do realizacije ni prišlo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 175. člena DZ, ki pa je ukrep, ki ga je mogoče izreči le s soglasjem staršev, slednjega pa NU nista nikoli podala, tako je jasno, da pogojev za namestitev ml. otroka v zavod ni in je slednja nezakonita. Ne drži, da bi naj bila NU vzgojno nemočna, saj težav z otrokom nimata, prav tako ne z ostalimi petimi otroci, nudita mu ustrezno podporo in ljubezen, otroka imata zato, da bosta zanj sama skrbela, ne pa da bo nameščen v zavod. Sodišče je v postopku ugotovilo napačno oziroma nepopolno dejansko stanje, saj je prej z otrokom delala romska pomočnica, s katerim je imel slednji lep odnos in jo je spoštoval, zaradi namestitve v zavod pa je utrpel številne zdravstvene težave, ki jih prej ni imel. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in predlog kot neutemeljen zavrne.

3Pritožba ni utemeljena.

4Predlagatelj je pri naslovnem sodišču dne 14. 12. 2021 vložil predlog, s katerim je predlagal, da se NU odvzame njun sin, rojen 11. 2. 2009 ter namesti v Strokovni center Mladinski dom (v nadaljevanju Strokovni center). Otrok je potem bil s sklepom IV N 346/2021 z dne 15. 12. 2021 začasno oziroma do pravnomočne odločitve nameščen v Strokovni center.

5Odvzem otroka staršem in namestitev drugam je eden najbolj radikalnih ukrepov države, ki nepovratno zareže v družinska razmerja in praviloma pusti trajne posledice, čeprav matična družinska celica ni združena le kratek čas. Država mora zato po 54. členu Ustave Republike Slovenije in 16. členu Konvencije o otrokovih pravicah zagotoviti, da otrok in njegovi starši ne bodo izpostavljeni nezakonitemu vmešavanju v njihovo zasebno življenje, dom in družino. Sodišče in CSD lahko izvajata oziroma izrekata le zakonsko predvidene ukrepe pod zakonsko predvidljivimi pogoji. Sodišče pri izbiri ukrepa za varstvo koristi otroka upošteva načelo najmilejšega ukrepa, s katerim čim manj omeji starševsko skrb in po možnosti ne odvzame otroka (156. člen DZ). Pogoj za izrek ukrepa je ogroženost otroka. Ukrep namestitve otroka v zavod sodišče izreče zaradi otrokovih psihosocialnih težav v odraščanju, pri tem je sodišču glavno vodilo otrokova največja korist, pri čemer pa je potrebno upoštevati, da je ukrep omejen na največ tri leta, v tem času pa si mora država zlasti preko CSD, ki spremlja izvajanje ukrepa, prizadevati, da se čim prej odpravijo vzroki, zaradi katerih je bil ukrep izrečen in da se matična družina v kar najkrajšem času spet združi. Namen tovrstnih ukrepov je, da se v času razdružitve njeni družinski člani ustrezno okrepijo ter da bodo po združitvi lahko živeli bolj kakovostno¹.

6V predmetnem postopku starša nista dala soglasja za namestitev otroka v zavod, zato je potrebno v primeru, ko soglasja ni, otrok pa je v družini ogrožen odločati o odvzemu otroka v skladu s 174. členom DZ, upoštevaje posebnosti namestitve v zavod, ki jih določa 175. člen DZ.

7Nima prav pritožba, da je sodišče izreklo ukrep po 175. členu DZ in ne po 174. členu DZ, saj kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje, je izreklo ukrep po 174. členu DZ, po katerem se lahko otrok namesti k drugi osebi v rejništvo ali v zavod, če soglasja ni, otrok v družini pa je ogrožen. Preventivni namen ukrepa je povezan s sledenjem otrokovih koristi, njegovemu zdravemu razvoju v najširšem smislu. Na splošno lahko rečemo, da je odvzem otroka staršem utemeljen, kadar sodišče ugotovi, da mu starši ne zagotavljajo pogojev za normalen fizični in psihični razvoj, otrok mora imeti osnovno oskrbo, ki zajema ustrezno prehrano, ustrezno garderobo, ustrezne higienske pogoje, tako osebne kot stanovanjske, poskrbljeno mora biti za njegovo zdravje ter šolanje in za zadovoljevanje njegovih osnovnih psihosocialnih potreb².

8Bistvo predmetnega ukrepa je, da ni potrebno, da gre za razloge, ki izvirajo s strani staršev oz. za njihovo krivdno ravnanje ali opustitev (pasivnost), zadošča, da je otrokov razvoj pri starših ogrožen sam po sebi. S tem nima prav pritožba, da je mnenje izvedenke, ki je bila v postopek pritegnjena po tem, ko je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, in sicer izvedenka dr. D. D., mag. psih., spec. klinične psihologije, saj je slednja v izvedenskem mnenju ugotovila, da otrok potrebuje bolj strukturirano okolje, v katerem so jasne meje zadolžitve in zahteve, kar posredno mladostniku daje večji občutek varnosti, predvsem pa slednji potrebuje pomoč pri učenju, spoštovanju avtoritete, opravljanju svojih zadolžitev, kamor sodi tudi prihajanje k pouku. Izvedenka je na podlagi vedenjskih motenj in pridružene čustvene simptomatike ter dejstva, da so vse druge oblike pomoči pri NU izčrpane, zaključila, da je za otroka najboljša namestitev v Strokovni zavod. Pri tem izvedenka ugotavlja, da je sicer bila možnost, da bi otrok obiskoval šolo od doma tako, da bi odhajal v OŠ Z, vendar pouka tam ni redno obiskoval, po odhodu domov se v zavod ni vračal, starši pa so otrokovo odsotnost ves čas opravičevali. Sodišče druge stopnje mnenje izvedenke v celoti sprejema, slednje je strokovno in temelji na strokovnem pregledu NU in otroka, v njem pa ni nasprotij, ki jih navaja pritožba.

9Izvedenka je ugotovila močno navezanost otroka na starša in obratno, pri tem je pomembno, da lahko starša otroka obiskujeta in da vikende ter počitnice preživlja v domačem okolju. Pri obeh NU je ugotovila, da sta otroku naklonjena, želita si kvalitetnega preživljanja časa z njim ter sta oba dejansko zmožna izkazovanja topline in bližine v odnosu do svojega sina, vendar pa slednjemu ne ponujata pozitivnih vzorov, ampak negativne, oba sta impulzivna, manj premišljena, reagirata napačno in na preuranjen način, tako v odnosu do drugih, kot strokovnih institucij, izkazujeta nižjo stopnjo zaupanja, pogosto sta sumničava in imata vtis, da se z njimi ne postopa pravično, s čemer krepita tudi manj ustrezno vedenje otroka. Kot manj ugoden dejavnik staršev se predvsem kaže vzgojna nemoč, predvsem pomanjkanje zmožnosti postavljanja mej in strukture, kar je posebej očitna pri mami, ki otroka podpira pri tem, da ne hodi v šolo, ga brani in zagovarja glede neopravljenih obveznosti, po drugi strani pa se v odnosu do lastnega otroka počuti v podrejenem in submisivnem položaju. Otrok tako izkazuje dominantno vlogo v odnosu do mame, ki jo z lahkoto obvladuje.

10S tem nima prav pritožba, da je izvedensko mnenje samo s seboj v nasprotju. Izvedenka je ugotovila tako prednosti kot pomanjkljivosti staršev, saj so slednji ljubeči in se trudijo okrog vzgoje z otrokom, kar pa še ne pomeni, da sodišče ukrepa po 174. členu DZ ne bi smelo izreči. Tako predlagatelj, kot izvedenka sta ugotovila, slednje pa je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, da je otrok pri NU ogrožen, saj ne glede na ljubeč odnos NU do otroka, NU otroka podpirata pri neobiskovanju pouka, mu nista sposobna postavljati mej (mati otroka ni upala zbuditi, ko je prišla strokovna delavka, opravičujeta da otrok zaradi utrujenosti ne obiskuje pouka, vključujeta ga v vaške pretepe, na način, da slednji "brani mati", da ima neobvladljive izbruhe jeze itd.)

11S takšnim ravnanjem pa je nesporno ogrožen psihosocialni razvoj otroka, saj je zelo verjetno, da bo v takih okoliščinah, kot jih je podrobneje povzelo sodišče prve stopnje v 9. do 19. točki obrazložitve, utrpel škodo, katera je posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene in učne v njegovem odraščanju ob vzgojni nemoči staršev, ki so se že od 6. razreda osnovne šole stopnjevale.

12Glede na ugotovljeno sodišče prve stopnje pravilno ni zaslišalo babice in strica otroka, saj se je ustrezno prepričalo o tem, da je otrok v domačem okolju deležen ustrezne ljubezni, vendar je slednje nerelevantno glede na ugotovljene okoliščine pri otroku in dejstvu, da mu starša nista sposobna zagotoviti jasnih mej in zadolžitev ter sta vzgojno nemočna. Na pomoč institucij se odzivata sumničavo, vse njihove ugotovitve, tako CSD-ja kot šole, zavračata kot izmišljene, čeprav se je CSD v sodelovanje vključil že dve leti pred postopkom, šola pa je otroku nudila različne oblike pomoč (romska pomočnica, možnost individualne obravnave itd.).

13Glede na ugotovitve izvedenke tudi ni bilo potrebno, da bi sodišče ponovno zaslišalo NU ter otroka, ki je takšno zaslišanje zavračal, z obrazložitvijo, da mu v naselju grozijo oz. z izgovarjanjem na bolezen. Izvedenka je namreč z opazovanjem otroka in NU ter njihovega medsebojnega obnašanja ustrezno ovrednostila njihova ravnanja in je bilo izpostavljanje otroka razgovoru s sodnico, glede na vse prej navedeno, nepotrebno. Prav tako je bila nepotrebna izvedba dokaza z zaslišanjem strokovne delavke na OŠ Z, ki jo je pred tem obiskoval otrok, E. E., saj je delo in sodelovanje slednje izhajalo iz poročil OŠ ter poročil CSD. NU se ves čas postopka sklicujeta na neenako obravnavo pred institucijami, pri tem pa spregledata, da sama nikoli nista pokazala interesa za sodelovanje z institucijami. Zdravstvene težave otroka, ki jih sedaj navajata v pritožbi, pa so kot je ugotovila izvedenka v 7.2 točki izvedenskega mnenja, posledice psihosomatskega odreagiranja, ki so vezana na spremembo okolja, do katerega je z namestitvijo ml. otroka v Strokovni zavod prišlo.

14Za predmetni postopek je nadalje povsem nerelevantno, da OŠ mladostniku drugega ukrepa kot opomina ni izreklo, saj starša s šolo nista sodelovala, ml. otrok pa je v šolo prihajal redko, enkrat do dvakrat tedensko in še takrat ni bil vključen v pouk, ampak je imel individualno obravnavo zaradi njegovih težav s sošolci, ki se ga bojijo, saj jih napada in jim grozi ter moti pouk. Nesporno je, da ima ml. otrok čustvene in učne težave, zaradi katerih je ogrožen v svojem nadaljnjem odraščanju, teh težav pa ni mogoče odpraviti z drugim ukrepom kot z namestitvijo v zavod, kjer za njegove koristi in razvoj ter izobraževanje skrbijo posebej usposobljeni učitelji in ostalo strokovno osebje. Milejši ukrep kot na primer nadzor CSD nad izvajanjem starševske skrbi v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj so ml. otrok in njegova družina že več let spremljani preko CSD in izobraževalnih institucij, kar pa ni dalo pravega rezultata pri odpravi vedenjskih težav otroka. Za odpravo otrokovih psihosocialnih težav pa nasprotna udeleženca nista primerna, saj otroka ne moreta vzgojno in vedenjsko obvladovati, ampak nasprotno on obvladuje svoja starša.

15Glede na obrazloženo, ker pritožbeni preizkus izpodbijanega sklepa v skladu z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) v zvezi s 366. členom in drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi sodišče druge stopnje odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

16Nasprotna udeleženca s pritožbo nista uspela, zato krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Matej Čujovič, Pravni letopis 2019/1, Odvzem in namestitev otroka v postopku odločanja o varstvu in vzgoji.
² VSRS I Up 196/2001 z dne 2. 12. 2004, VSRS I Up 1139/2005 z dne 16. 11. 2005.