173. člen DZ

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da so v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji za odvzem otroka staršema in namestitev slednjega v zavod. Sodišče je namreč sledilo mnenju CSD in izvedenke s področja socialnega varstva, ki je ugotovila, da starša nista sposobna poskrbeti za koristi otroka, ne da bi mu nastajala nadaljnja škoda. Sodišče druge stopnje nadalje v celoti povzema zaključke sodišča prve stopnje, da je primerno, da vikende, praznike, počitnice in druge proste dneve mladoletnik preživlja pri svojih starih starših,

Z neizvedbo dokazov, ki niso pomembni za odločitev, sodišče ne krši pravice stranke do dokaza. Z golim vztrajanjem pri svojem stališču o pomembnosti dokazov pa pritožnik ni uspel vnesti dvoma niti o pravilnosti stališča, da navedeni dokazi niso bili predlagani za ugotovitev odločilnih dejstev. Sprejeta odločitev, ki osebne stike med očetom in hčerjo pogojuje s hčerino željo, omejuje očetovo pravico do stikov. Pravica do stikov je sestavni del ustavne pravice (in dolžnosti) staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke, ki se lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Z zapovedjo vzajemnega spoštovanja položaja drugega starša v razmerju do otroka in opredelitvijo otrokove koristi kot temeljnega vodila za odločanje zgoraj navedene določbe DZ na zakonski ravni vzpostavljajo ravnotežje med tremi ustavno varovanimi položaji: položajem otroka v razmerju do vsakega od staršev in razmerje med staršema. Določbe zavezujejo sodišče k sprejemu odločitve, ki ustrezno vrednoti vsakega od varovanih položajev. Pritožbene razloge vodi utemeljevanje, kdo je (bolj) kriv za nastali položaj, in prepričanje, da m

Izvedenka je ugotovila, da zaradi pomanjkanja materinih starševskih kapacitet in znakov zanemarjanja ter spolne zlorabe deklici že v osnovi nista razvili varne navezanosti in povezanosti z materjo ter zato nista v stiski zaradi manjšega obsega stikov. Nasprotno, manjši obseg stikov je koristen za njuno okrevanje in celostni razvoj, še vedno pa ohranja formalno, minimalno povezanost z materjo ter deluje v smeri postopnega in varnega predelovanja travme v zvezi z njo.

Ob ugotovitvi izvedencev o tem, da deklica glede na svojo starost in zrelost še ni sposobna dojeti pomena očetovega ravnanja in posledične povezave z izgubo matere, ni na mestu pritožbeno zavzemanje za pridobivanje otrokovega mnenja glede osebnih stikov. Sodišče mora pri odločitvi kot osrednje vodilo upoštevati otrokovo korist in želja otroka nima absolutne teže. Sodišče je preživnino za mld. A. A. določilo po podatkih v času odločanja, po ugotovitvi njenih potreb in ob upoštevanju izpovedi nasprotnega udeleženca o plačilu za delo na prestajanju zaporne kazni ter njegovega materialnega statusa. Nasprotni udeleženec ni pojasnil vzroka, da ne bi mogel pridobivati dohodka. Pritožnik je (so)lastnik stanovanjske hiše, ki mu omogoča pridobivanje dohodka z oddajo v najem, kar glede na splošno znane cene na nepremičninskem trgu prav tako zadostuje za plačilo v sklepu določene preživnine. Prepoved odtujitve in obremenitve na sklenitev najemnega razmerja ne vpliva.

Postopek po ZPND ni postopek, v katerem bi sodišče celovito presojalo ogroženost otroka in njegovo (kratkoročno in dolgoročno) korist ter tehtalo pravice in interese udeležencev. Ta postopek niti z vsebinskega niti s postopkovnega vidika ne nudi jamstev, ki morajo biti udeležencem družinskega razmerja zagotovljena v okviru varovanja in uresničevanja njihove pravice do družinskega življenja. Sklep, izdan v postopku po ZPND, zato ni odločba, s katero bi se lahko in smelo urediti, omejiti ali prepovedati stike med staršem in otrokom, zato tovrstne odločbe ne more nadomestiti, preprečiti ali vanjo poseči. Varstvo otroka po ZPND in DZ je delno prekrivajoče se, v bistvenem pa dopolnjujoče varstvo.

Ker pa odločitev o razrešitvi skrbnice, kot o začasnem ukrepu, ni potrebna zaradi odprave ogroženosti otrok, je potrebno v tem delu začasno odredbo razveljaviti in novi predlog predlagateljice v tem delu ponovno zavrniti. Pritrditi je sicer sodišču prve stopnje, da po določbi 174. člena DZ sodišče staršem odvzame otroka in ga namesti bodisi v rejništvo ali v zavod, kar pomeni, da se ti obliki namestitve medsebojno izključujeta.

V očetovem stanovanju so se nahajale droge in oče kljub temu, da je vedel, da v stanovanje prihajata deklici, drog ni nemudoma odstranil oziroma uničil, temveč jih je v stanovanju hranil. Takšno stanje oziroma ravnanje je brez dvoma ogrožajoče in utemeljuje izdajo začasne odredbe.

Dokler mati ne bo imela pristnega, iskrenega uvida v svojo osebnostno motnjo in resnične (notranje) motivacije za spremembe, nobena strokovna pomoč zelo verjetno ne bo uspešna; dokler mati svojih z osebnostno motnjo pogojenih vzorcev vedenja in ravnanja ne bo spremenila, ji ni mogoče zaupati skrbi za mladoletnega otroka. V skladu z načelom varovanja otrokove koristi sodišče sme in mora upoštevati otrokove želje, če in kolikor niso v nasprotju z otrokovo objektivno ugotovljeno koristjo.

Odločitev o začasnem izvajanju stikov z babico pod nadzorom in omejenih stikov z očetom je začasna odločitev, s trajanjem šestih mesecev. Poudariti je potrebno, da tudi meritorni postopek, v okviru katerega je bila izpodbijana začasna odredba izdana, to je postopek izreka ukrepa trajnega značaja in v okviru tega podan predlog za razrešitev skrbnice, predstavlja nujni postopek. To pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju čim prej izvesti vse potrebne dokaze za sprejem najprimernejšega ukrepa trajnega značaja ter v okviru tega tudi odločiti o predlogu za razrešitev skrbnice ter odločiti tudi o stikih obeh otrok z očetom in babico.

Nesporno je, da v konkretnem primeru stiki med predlagateljem in otrokoma ne potekajo že 16 mesecev (do izdaje izpodbijanega sklepa). Že samo dejstvo, da je prišlo do tako dolge prekinitve stikov, kaže na to, da sta otroka ogrožena. Tako sodna praksa kot tudi stroka sta namreč večkrat izpostavili, da je skladen razvoj otroka dolgoročno ogrožen v primeru izostanka stikov z enim ali obema staršema.

Posvojitev je posebna oblika varstva otrok, s katero nastane med posvojiteljico ali posvojiteljem in otrokom enako razmerje, kakor je med starši in njihovimi otroci. V skladu z 218. členom DZ, ki določa pogoje za posvojitev otroka, ni potrebna privolitev tistega od staršev, ki mu je bila odvzeta starševska skrb ali ki trajno ni sposoben izraziti svoje volje. Otrok lahko stike z biološkim staršem ohrani tudi po posvojitvi, kot z osebo, s katero je družinsko povezan (prvi odstavek 142. člena DZ).

V skladu z judikaturo Ustavnega sodišča predstavlja odvzem pravice do stikov poseg v pravico do družinskega življenja iz 54. člena Ustave RS in je možen zgolj v izjemnih okoliščinah ter ga je mogoče upravičiti le, če to terja varstvo največje otrokove koristi. Gre za izjemno občutljivo in kompleksno področje, odsotnost stikov otroka s staršem pa lahko vodi v odtujitev, ki morda ni v korist otroka, država pa mora pri zagotavljanju in ohranjanju stikov igrati aktivno vlogo. Tudi Vrhovno sodišče poudarja, da je odločitev o odvzemu pravice do stikov izjemna in tudi kompleksna, saj zahteva tehtanje med pravicami več oseb, pri čemer je temeljno vodilo zasledovanje otrokove koristi. Pojem otrokovih koristi pa ne zajema le koristi osebe do dopolnjenega 18. leta starosti (kratkoročna korist), temveč tudi korist, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi (dolgoročna korist). Namen stikov je namreč v zagotovitvi zdravega in celostnega razvoja otroka, to je razvoja v samostojno odraslo osebo, pri čemer odločitev o otrokovih stikih ne sme temeljiti zgolj na ugotovitvi, da otrok stike zavrača. Sodna praksa ESČP v okviru pravice do družinskega življenja sicer priznava državam pogodben

Sodišče odvzame staršem pravico do stikov z otrokom, če je otrok zaradi njih ogrožen in je mogoče le z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati otrokove koristi (prvi odstavek 173. člena DZ). Otrok je ogrožen, če je zaradi ravnanj staršev utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju (157. člen DZ). Gre za pravni standard, katerega vsebino sodišče napolni tako, da najprej ugotovi, kaj terja otrokova korist, nato pa preveri, ali je ta otrokova korist v praksi zagotovljena; če ni, je ogrožen.

Otrok je ogrožen, če je zaradi ravnanj staršev ali svojih psihosocialnih težav utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju ali na premoženju (157. člen DZ). Gre za pravni standard, katerega vsebino sodišče napolni tako, da najprej ugotovi, kaj terja otrokova korist, nato pa preveri, ali je ta otrokova korist v praksi zagotovljena; če ni, mu nastaja škoda. Največja otrokova korist pa praviloma narekuje ohranitev vezi otrok z biološkimi starši. DZ v prvem odstavku 141. člena določa, da ima otrok pravico do stikov z obema od staršev in da imata oba starša pravico do stikov z otrokom. Pravico do medsebojnih stikov otrok in staršev lahko sodišče omeji ali odvzame le, če je otrok zaradi stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati otrokove koristi (prvi odstavek 173. člena DZ). Sodišče mora zato v situaciji, ko stikov ni, skrbno pretehtati, ali je poseg v pravico otrok in staršev do stikov res nujen.

O ponovni vzpostavitvi osebnih stikov deklice z nasprotno udeleženko, vendar ne samostojnih ampak ob prisotnosti tretje osebe, bo po mnenju izvedenke mogoče odločati šele po tem, ko bo nasprotna udeleženka vsaj v obdobju šestih mesecev izkazovala popolno abstinenco od PAS. V takšnem položaju se izpostavlja kot edina možnost za ohranjanje vezi otroka z biološkim staršem neoseben stik oziroma stik z uporabo komunikacijskih naprav.

Pritožba z izpostavljanjem prezrte vloge očeta v družinskih odnosih in očitki o materinem odtujevanju ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve, da stiki z nasprotnim udeležencem otrokoma ne bi bili v korist. Ker je bila njuna volja jasno izražena, omejitev stikov pa svetovana tako s strani strokovnih delavcev CSD kot izvedenke klinične psihologije, sodišču ni bilo treba izvesti še dokaza z izvedencem psihiatrične stroke

Kadar država poseže v bit starševske skrbi, tj. v odločanje o vzgoji in varstvu otroka, na način, da odvzame otroka, ali celo odvzame starševsko skrb ter otroka namesti drugam (v vzgojo in varstvo), zlitost starševskih pravic terja, da se hkrati odloči tudi o pravicah do stikov in preživljanja ter se v celoti poskrbi za otrokovno nadomestno skrb (tj. po potrebi postavi pod skrbništvo). Tega, da je treba o teh vprašanjih odločiti skupaj, ne smemo razumeti kot zahteve po sočasnem sodnem odločanju, temveč le kot zahtevo za odločanje v istem sodnem postopku. Od odločitve, ali in pri kom bo otrok v vzgoji in varstvu, je namreč odvisno, s kom bo treba urediti otrokove stike ter kdo bo preživninski zavezanec. V obravnavanem primeru sta bili z odločitvijo o namestitvi (v rejništvo) neločljivo povezani odločitvi o stikih in plačevanju preživnine, pa tudi odločitev o skrbništvu, o katerem dotlej ni bilo odločeno v predhodnem/samostojnem postopku. Višje sodišče zato ni odločalo preko meja pritožbenega predloga.

Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo, da je prišlo do otrokovega pretrganja emocionalnih vezi z očetom in da je zavračanje očeta postalo trdna psihološka realnost, zaradi česar kakršnihkoli stikov z očetom ni mogoče vzpostaviti, pravilno zaključilo, da določitev stikov ob točno določenih urah na točno določenem kraju ni v otrokovo korist.

Sodišče pri izbiri ukrepa za varstvo koristi otroka upošteva načelo najmilejšega ukrepa, s katerim čim manj omeji starševsko skrb in po možnosti ne odvzame otroka (156. člen DZ). Pogoj za izrek ukrepa je ogroženost otroka, pri tem je sodišču glavno vodilo otrokova največja korist. Ukrep je omejen na največ tri leta.

Odločitev o odvzemu stikov nasprotnega udeleženca z mld. hčerkama je sprejelo na podlagi določbe 173. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Utemeljilo je, da bi bila v primeru, da sodišče očetu stikov ne bi odvzelo, korist mld. hčerk ogrožena.