100. člen ZPIZ-2

V osmem odstavku 403. člena ZPIZ-2 je določeno, da zavarovanec, ki je bil do nastanka telesne okvare pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, nima pravice do invalidnine za telesno okvaro iz tretjega odstavka tega člena. V tej zadevi je odločilno zgolj vprašanje pretežnosti zavarovanja, torej ali je bil tožnik do nastanka telesne okvare zavarovan za ožji ali za širši obseg pravic. Tožnik uveljavlja, da sam ni sklenil zavarovanja, torej da se ni prostovoljno vključil v obvezno zavarovanje in da take vključitve kasneje tudi ni odobril. S tem v zvezi je predlagal tudi izvedbo dokazov. Sodišče prve stopnje je tak dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo. S tem je bila tožniku odvzeta možnost dokazovanja, da je prišlo do napak v zvezi z vključitvijo tožnika v obvezno zavarovanje.

Opredelitev osebe kot slepe se presoja po medicinski definiciji, ki jo je sprejel Zdravstveni svet na podlagi predloga Razširjenega strokovnega kolegija za oftalmologijo in je povzeta po Svetovni zdravstveni organizacija (WHO), ter se ne upošteva funkcionalen kriterij. Tožnik ne spada v kategorijo slepih, temveč slabovidnih oseb, saj vidna ostrina ni bila nikoli nižja od 5 % oziroma od 0,05. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem tiflopedagogom, ki bi ugotavljal obstoj funkcionalne slepote pri tožniku. Ker je sodišče pridobilo mnenje dveh specialistk za oftalmologijo in se je utemeljeno oprlo na stališče, da je za presojo slepote relevantna le medicinska klasifikacija, ni bilo potrebe za postavitev izvedenca tiflopedagoga (specialni pedagog, ki pridobi izobrazbo na Pedagoški fakulteti), ki je vključen v multidisciplinarno obravnavo oseb s slepoto in slabovidnostjo in se ukvarja s prilagoditvijo okolja (uči jih hoje z belo palico, tipkanja, brajlice).

Ker je bila tožnica ob vložitvi vloge za dodatek za pomoč in postrežbo in tudi v času odločanja toženca še zaposlena, je sodišče pri presoji zadeve pravilno uporabilo določbo, ki se nanaša na aktivne zavarovance. Slabe prognoze glede tožničine delazmožnosti s strani sodnega izvedenca, pa so lahko predmet novega invalidskega postopka. Pravilna je trditev sodišča, da se I. kategorija invalidnosti zavarovanca lahko upošteva le, če je priznana z dokončno odločbo. Tudi po pritožbeni oceni tožnica ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja iz 100. člena ZPIZ-2, saj ne gre za aktivno zavarovanko, ki bi bila razporejena na delovno mesto, primerno njeni preostali delovni zmožnosti. Zaradi navedenega pri tožnici niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivni zavarovanki. Po proučitvi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter po pregledu tožnice je sodni izvedenec ugotovil, da je bila po vložitvi vloge 20. 1. 2022 pri njej podana trajno zmanjšana zmožnost premikanja za najmanj 70 % po merilih iz tretjega odstavka 102. člena ZPIZ-2. Takšno stanje je bilo podano ob končani rehabilitaciji v ZRI z oceno stanja 24. 8. 2022 in dejstvu, da tožnica po možga

Ker tožnice ni mogoče šteti za slepo osebo, nima pravice do vtoževanega dodatka za pomoč in postrežbo.

Nedvomno so pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil potrebna osebna prizadevanja tožnika in pri hoji tudi ortopedski pripomoček (palica), vendar omenjeno ni odločilno. Odločilna je ugotovitev, da tožnik pri opravljanju večine osnovnih potreb ne potrebuje pomoči druge osebe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo izvedene dokaze, iz katerih izhaja, da tožnik še vedno večino osnovnih življenjskih opravil (torej kljub dodatnim osebnim prizadevanjem in ob pomoči ortopedskih pripomočkov) opravlja samostojno.

Tožnik, pri katerem je ugotovljeno, da je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 % že vse od 1. 7. 2016, je dne 15. 10. 2018 s tem, ko se je zaposlil skladno z ugotovljeno dela zmožnostjo, izpolnil še nadaljnji pogoj oziroma oba zahtevana pogoja, določena v 100. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Od tedaj dalje, tj. od 15. 10. 2018 je tudi upravičen do tega denarnega prejemka, ne pa že od 1. 7. 2016, kot uveljavlja.

Tožnik ne more prejemati istočasno dodatka za pomoč in postrežbo za slepe zavarovance in dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih opravil. V kolikor pridobi upravičenec pravico do dodatka za pomoč in postrežbo po ZPIZ-2 in po drugih predpisih, lahko uživa le tisto od obeh pravic, ki si jo sam izbere.

Tožniku, upravičencu do dodatka za pomoč in postrežbo, je delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je izpodbijal v delovnem sporu. Čeprav je bila tožba v delovnem sporu zavržena kot prepozna, je sodišče v socialnem sporu zaradi prenehanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pravilno ugotavljalo razloge za prenehanje delovnega razmerja in zaključilo, da je bil razlog izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da se delodajalec ni strinjal, da je tožnik kljub temu, da ni nič delal, prejemal minimalno plačo, ne pa izostanek z dela. Delovno razmerje mu zato ni prenehalo po njegovi krivdi ali volji in je še nadalje upravičen do pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Zavarovanec, ki postane slaboviden šele kot upokojenec nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo že na podlagi 100. člena ZPIZ-2, torej zgolj zaradi slabovidnosti, ampak je do dodatka lahko upravičen na podlagi 99. člena ZPIZ-2 v zvezi s 102. členom ZPIZ-2, torej če je ugotovljeno, da zaradi slabovidnosti tudi dejansko potrebuje stalno pomoč in postrežbo za opravljanje vseh ali pa večine osnovnih življenjskih potreb. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da tožnici dodatek za pomoč in postrežbo pripada na podlagi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-2, že zgolj na podlagi ugotovitve, da je slabovidna.

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja ali lahko pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pridobi tudi oseba, ki je postala slabovidna šele kot uživalka pokojnine.

Kriterijev, ki veljajo za slepe osebe, tožnica po mnenju obeh invalidskih komisij, tako invalidske komisije I. kot II. stopnje, ne izpolnjuje. Ker tožnica tekom postopka tudi ni navajala, da ne bi mogla opravljati osnovnih življenjskih potreb v smislu 101. člena ZPIZ-2, niti tega ne zatrjuje v pritožbi, opravila, za katera navaja, da jih ne more opravljati, kot so odtipkati kode, prebrati zneske na položnicah, pa ne sodijo med osnovna življenjska opravila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na priznanje dodatka za pomoč in postrežbo.

Dodatek za pomoč in postrežbo se prizna, kadar zavarovanec zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb, to je, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Tožnik se lahko samostojno giba v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hrani, oblači in slači, se obuva in sezuva ter skrbi za osebno higieno, tudi pri opravljanju drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja, ne potrebuje pomoči. Zato tožnik ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo.