401. člen ZPIZ-2

V osmem odstavku 403. člena ZPIZ-2 je določeno, da zavarovanec, ki je bil do nastanka telesne okvare pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, nima pravice do invalidnine za telesno okvaro iz tretjega odstavka tega člena. V tej zadevi je odločilno zgolj vprašanje pretežnosti zavarovanja, torej ali je bil tožnik do nastanka telesne okvare zavarovan za ožji ali za širši obseg pravic. Tožnik uveljavlja, da sam ni sklenil zavarovanja, torej da se ni prostovoljno vključil v obvezno zavarovanje in da take vključitve kasneje tudi ni odobril. S tem v zvezi je predlagal tudi izvedbo dokazov. Sodišče prve stopnje je tak dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo. S tem je bila tožniku odvzeta možnost dokazovanja, da je prišlo do napak v zvezi z vključitvijo tožnika v obvezno zavarovanje.

Ker je bila tožnica pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic, ji je na podlagi prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2 starostna pokojnina pravilno odmerjena brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi iz prvega odstavka 36. člena ZPIZ-2. Beseda "pretežen" se uporablja za opis nečesa, kar ima prevladujoč značaj oziroma v numeričnem zapisu znaša najmanj 51 %.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče zgolj navajalo medicinsko dokumentacijo, enako tudi sodni izvedenec, vendar pa te dokumentacije naj ne bi vsebinsko obravnavalo. Sodni izvedenec se je opredelil do medicinske dokumentacije v spisu, ki jo je predložil tožnik. Opravil je tudi osebni pregled. Podrobno je povzel ugotovitve glede tožnikovega zdravstvenega stanja. V primeru tožnikovih težav pa po mnenju sodnega izvedenca ne gre za takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Upoštevaje razbremenitve pri delu, je namreč tožnik še vedno zmožen opravljati drugo ustrezno delo.

Ker je bila tožnica do datuma nastanka invalidnosti dne 14. 3. 2022 od skupnih 29 let 7 mesecev in 4 dni pretežni del zavarovana za ožji obseg pravic, na relevantni datum ni izpolnila pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Ob upoštevanju ne samo gramatikalne, pač pa še drugih razlagalnih metod, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se pojem "uživalec pokojnine" iz drugega odstavka 401.a člena ZPIZ-2 ne nanaša na vse uživalce pokojnin, pač pa le na uživalce pokojnine, zavarovance iz 11. člena ZPIZ/83, ki so vplačevali prispevke v enaki višini kot zavarovanci iz drugega odstavka 10. člena ZPIZ/83 oziroma so bili pretežni del zavarovanja zavarovani za širši obseg pravic. Za odločanje o (eventuelno vloženi) zahtevi za novo odmero vdovske pokojnine na podlagi ZPIZ-2M je pristojen toženec, sodišče pa v skladu s 63. členom ZDSS-1 šele po predhodno izvedenem predsodnem postopku.

Ni sporno, da je tožnik dopolnil 41 let, 6 mesecev in 28 dni zavarovalne oziroma pokojninske dobe, vendar prav zaradi dejstva, ker je bil pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic, sodi med zavarovance iz prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2. Tem zavarovancem glede na izrecno določbo osmega odstavka 2. člena ZPIZ-2C pravica do zneska pokojnine v višini 500,00 EUR (tretji in četrti odstavek 2. člena ZPIZ-2C) ni zagotovljena.

V obravnavani zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine, saj pri tožnici ni dokazane popolne izgube delazmožnosti za organizirano pridobitno delo. Glede na 401. člen ZPIZ-2 ni niti pogojev za priznanje pravic na temelju preostale delazmožnosti, torej III. kategorije invalidnosti, ker je bila tožnica pretežni del zavarovana za ožji obseg pravic.

Določba 6. člena Uredbe št. 883/2004 jasno izenačuje pravno pomembnost in upoštevnost dob, dopolnjenjih v različnih državah članicah, pri preverjanju pogojev za pridobitev pravice. Ker gre pri EU za enoten gospodarski prostor, v katerem se upošteva načelo prostega gibanja oseb, bi nepravilno upoštevanje "nacionalnih posebnosti" razvodenelo bistveni namen Uredbe št. 883/2004. Države članice so dolžne pri razlagi prava z evropskim elementom uporabiti načelo lojalne razlage, po kateri se določbe nacionalne pravne ureditve razlagajo v skladu z namenom določb prava EU. V obravnavani zadevi je bila tako pravilno upoštevana tuja zavarovalna doba pri priznanju pravice iz domačega zavarovanja, saj priznavanje denarne dajatve iz naslova invalidnosti, pri čemer se zahteva še določeno razmerje izpolnjenosti zavarovalnih dob v različnih sistemih vplačevanja prispevkov glede na podlag zavarovanja, ne predstavlja take vrste posebnosti, ki bi bila lahko izključena iz koordinacije sistemov socialnih varnosti.

V obravnavani zadevi je za presojo pravilnosti in zakonitosti odmere starostne pokojnine v višini 26 % od najnižje pokojninske osnove potrebno najprej razčistiti, na kakšni podlagi je bil tožnik v obdobju od od 12. 1. 2005 do 15. 4. 2018 sploh vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, šele na to bo mogoče ugotoviti, ali je šlo za zavarovanje za ožji ali širši obseg pravic. Podlage zavarovanja v spornem obdobju pa sodišče prve stopnje v doslej izvedenem dokaznem postopku ni ugotavljalo.

Za odločitev o priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ni odločilna zgolj zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb, temveč mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj določen v 99. členu ZPIZ-2, s tem da je za konkretni primer, ko je tožnica upravičena do vdovske pokojnine, odločilen tudi odgovor na vprašanje, ali je bil njen pokojni mož vključen v zavarovanje za širši ali za ožji obseg pravic. Ker je bil vključen za ožji obseg pravic, to pomeni, da tožnica ni upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo.

Pri tožnici je bila ugotovljena invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni in ji je sodišče priznalo pravico do premestitve na drugo delo s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom od 26. 5. 2014 dalje. Tožena stranka v zvezi s tem pravilno opozarja na 401. člen ZPIZ-2. Zavarovancem, ki so bili do uveljavitve pravic po ZPIZ-2 pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-2, se ne morejo priznati pravice na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti, razen invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje obseg zavarovanja tožnice za širši oziroma ožji obseg ni ugotavljalo. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno glede odločilnih okoliščin, ki vplivajo na samo odločitev.