128. člen ZPIZ-2

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče ni napravilo časovnega okvira za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo, saj je ta naloga v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Zavarovanec pridobi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo z dnem nastanka take potrebe (tretji odstavek 108. člena ZPIZ-2). Datum pridobitve pravice se razlikuje od datuma začetka izplačevanja, ki je vezan na datum vložitve zahteve za njeno pridobitev. Ta se izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj (prvi odstavek 128. člena ZPIZ-2). Pritrditi je pritožbi, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene vseh dokazov in je odločitev oprlo le na en dokaz. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje naredilo celovito dokazno oceno ter odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), ampak je dokazna ocena sodišča prve stopnje skoncentrirana na izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista družinske medicine. Ker iz sodbe ne izhajajo zaključki sodišča, kdaj je glede na zdravstveno stanje tožnice nastala potreba po

Toženec soglaša z ugotovitvijo sodišča, da je A. A. pomoč in postrežbo drugega za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb potrebovala od 25. 3. 2019 dalje, vendar utemeljeno izpodbija dosojen višji dodatek od istega datuma dalje. Pravilno je njegovo materialno pravno stališče, da je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti 5. odst. 128. člena ZPIZ-2, saj je bila A. A. uživalka dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb že od 24. 3. 2014 dalje.

V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj medicinske strokovne podlage za zaključek, da je pri tožnici podana potreba po pomoči in postrežbi pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb v smislu 101. člena ZPIZ-2, saj ni zmožna samostojno opravljati nobenega od osnovnih življenjskih potreb, določenih v citirani določbi, vendar ne gre za najtežje prizadeto upravičenko v smislu tretjega odstavka 103. člena ZPIZ-2. Stroški domske oskrbe, čeprav gre za najvišji možni razred oskrbe, ne morejo pogojevati drugačne odločitve, saj dodatek za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete ne predstavlja socialnega korektiva z upoštevanjem socialnega položaja upokojenca.

Temeljno pravilo je, da se pravica iz obveznega zavarovanja, med katere sodi tudi dodatek za pomoč in postrežbo, prizna od dneva, ko so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo. Torej od dneva, ko je pri upokojencu ali zavarovancu podano oziroma ugotovljeno stanje bodisi po prvem ali drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2, to je od dneva, ko je ugotovljena potreba za opravljanje večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb. Če pa gre za ugotovitev spremembe (kot v konkretnem primeru, ker je bila tožnica že uživalka dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb) gre upravičencu pravica do višjega dodatka od naslednjega dne po nastali oziroma ugotovljeni spremembi. Če pa je ugotovljeno, da upokojenec ali zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo še pred vloženo zahtevo, se mu dodatek za pomoč in postrežbo izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in že za 6 mesecev nazaj.

Dodatek za pomoč in postrežbo, opredeljen v 99. členu ZPIZ-2 je nedvomno osebna pravica, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati in tudi ni v pravnem prometu (enako je strogo osebne narave tudi nepremoženjska škoda). Prvotno oziroma pred spremenjenim stališčem, je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 156/2010 z dne 4. 10. 2011 in v drugih, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje v sklepu opr. št. II Ps 406/2017 z dne 21. 7. 2017 zavzelo drugačno stališče, pa ga je potem spremenilo v sodbi opr. št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 28. 9. 2016. V konkretnem primeru je dedič pokojne A.A., B.B. v tem sporu aktivno legitimiran. Z dnem pokojničine smrti 28. 4. 2017, ker se dedovanju ni odpovedal, je vstopil v to pravdo. S tem je vstopil v vsa zapustničina pravna razmerja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališča pritožbenega sodišča, da bo zapustničina terjatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo prešla na dediča, to je na tožnika, ker je tožnica dne 2. 3. 2017, ko je bila še živa, vložila tožbo za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ne bo pa na tožnika preš

Pri uveljavljanju dodatka za pomoč in postrežbo je prišlo do materialnega in posledično do procesnega nasledstva. Tožnik B.B. je z dnem pokojničine smrti 28. 4. 2017, ker se dedovanju ni odpovedal, vstopil v to pravdo. S tem je vstopil v vsa zapustničina pravna razmerja. Eventuelna zapustničina terjatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo bo prešla na dediča, to je tožnika, ker je tožnica dne 2. 3. 2017, ko je bila še živa, vložila tožbo za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Ne bo pa na tožnika prešla sama pravica do dodatka za pomoč in postrežbo in tudi izpolnjevanje pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, določenih v zakonu, se v vsakem primeru (lahko) ugotavljajo (le) za zapustnico.

Pri tožniku je potreba po pomoči in postrežbi objektivizirano dokazana šele od 4. 4. 2013 dalje, zato je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pred tem datumom zakonito zavrnjen. Za sporno obdobje namreč ni dokazano dejansko stanje iz prvega odstavka 128. člena ZPIZ-2, ki med drugim izrecno določa, da zavarovancu pravica do dodatka za pomoč in postrežbo pripada od dne, ko je nastala potreba po pomoči in postrežbi. Torej od dne, s katerim je z gotovostjo dokazan dejanski stan iz 1. odstavka 101. člena ZPIZ-2 (ki določa, kdaj je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb).