VDSS Sodba Psp 105/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 18. 5. 2023 in z dne 21. 2. 2023 ter da se tožnici prizna dodatek za pomoč in postrežbo od 24. 8. 2022 dalje, in sicer za čas od 24. 8. 2022 do 28. 2. 2023 v višini 314,70 EUR mesečno, in za čas od 1. 3. 2023 dalje v višini 347,11 EUR mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za zneske dodatka od aprila 2023 dalje, od zapadlosti vsakomesečne dajatve v plačilo do plačila. Hkrati je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in tožencu naloži povračilo pritožbenih stroškov po odmeri sodišča v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na odpravo odločb in priznanja dodatka za pomoč in postrežbo od 24. 8. 2023 dalje. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da je bila tožnica od 24. 8. 2022 nepokretna v smislu 100. člena ZPIZ-2, vendar je izvedenec ugotovil, da tožnica po možganski kapi 24. 11. 2021 ni bila več sposobna opravljati dela, opredeljenega v invalidski odločbi ZPIZ z dne 14. 9. 2015, zato po napačnem stališču sodišča ni upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivni zavarovanec po 100. členu ZPIZ-2, tožnica ni bila zaposlena primerno svojim delovnim zmožnostim. Tožnici je bila z odločbo z dne 14. 9. 2015 priznana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko od 9. 9. 2015 dalje. Na podlagi te odločbe je bila tožnica zaposlena za krajši delovni čas. Sodišče je vezano na pravnomočno odločbo, po kateri je bila tožnica invalid III. kategorije s pravico do krajšega delovnega časa, ki ni bila nikoli odpravljena, razveljavljena ali spremenjena. Tožnici ni bila nikoli priznana I. kategorija invalidnosti. Formalno je bila zmožna za delo za polovični delovni čas, kar pomeni, da je bila zaposlena primerno svojim delovnim zmožnostim. Bila je v bolniškem staležu. Povsem nesprejemljivo je, da sodišče meni, da je tožnica že od 24. 8. 2022 invalid I. kategorije, čeprav ji ta ni bila priznana. Sodišče ne more zgolj v obrazložitvi negirati pravnomočne odločbe. Tožnica opozarja na sodbo VDSS Psp 345/2011 iz katere izhaja, da ima zavarovanec pravico do dodatka za pomoč in postrežbo že od takrat, ko je pri njem nastopila nepokretnost, ne glede na to, da še ni bil uživalec pokojnine, temveč aktivni zavarovanec. Tožnik je bil ob nastanku nepokretnosti očitno še zaposlen in kljub temu, da očitno ni mogel biti zmožen delati, sodišče ni imelo pomislekov, da ne bi bil zaposlen primerno svojim zmožnostim. Sodišče je uporabilo drugačne kriterije kot v zadevi Psp 345/2011. Zmotno je sodišče štelo, da tožnica ni bila zaposlena primerno svojim delovnim zmožnostim, prav tako pa je bila kršena določba 13. člena ZPP, ker je sodišče na že rešeno predhodno vprašanje vezano, ta kršitev je pa vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), niti očitanih kršitev v zvezi s 13. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5Sodišče prve stopnje je v tem sporu skladno z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 18. 5. 2023 in z dne 21. 2. 2023 s katerima je bilo odločeno, da tožnica nima pravice do vtoževanega dodatka za pomoč in postrežbo.

6Sodišče je povsem ustrezno uporabilo določilo 100. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 92/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Iz citirane določbe¹ povsem jasno izhaja, da imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi nepokretni zavarovanci, ki so zaposleni primerno svojim delovnim zmožnostim, vendar najmanj s polovico polnega delovnega časa, če nimajo pravice do dodatka za pomoč in postrežbo na kakšni drugi podlagi. Po tretjem odstavku citiranega člena se za nepokretnega šteje zavarovanec, pri katerem je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70 %, tretji odstavek 102. člena ZPIZ-2 pa podrobneje opredeljuje kdaj je zmožnost premikanja zmanjšana za najmanj 70 %. Upoštevajoč, da tožnica ob vložitvi vloge in izdaji izpodbijane odločbe ni bila uživalka dodatka za pomoč in postrežbo po kakšni drugi podlagi, je sodišče povsem pravilno za ugotovitev, ali je pri tožnici prišlo do zmanjšanja zmožnosti premikanja za najmanj 70 % in ali je tožnica glede na svoje zdravstveno stanje zaposlena primerno svojim delovnim zmožnostim, pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca za področje nevrologije, ker samo ne razpolaga z medicinskim znanjem. Sodišče je predvsem v mnenju sodnega izvedenca imelo dovolj prepričljive in strokovne podlage za svojo odločitev. Po proučitvi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter po pregledu tožnice je sodni izvedenec ugotovil, da je bila po vložitvi vloge 20. 1. 2022 pri njej podana trajno zmanjšana zmožnost premikanja za najmanj 70 % po merilih iz tretjega odstavka 102. člena ZPIZ-2. Takšno stanje je bilo podano ob končani rehabilitaciji v ZRI z oceno stanja 24. 8. 2022 in dejstvu, da tožnica po možganski kapi 24. 11. 2021 ni bila več sposobna opravljati dela, opredeljenega v invalidski odločbi toženca z dne 14. 9. 2015, kar je ključno. Tako tožnica kot toženec sta soglašala z ugotovitvijo sodnega izvedenca, da je bila pri tožnici najkasneje 24. 8. 2022 podana zmanjšana zmožnost premikanja za najmanj 70 % oziroma, da je bila od tedaj naprej nepokretna v smislu 100. člena ZPIZ-2. Zaradi zadostno objektivizirane utemeljitve sodnega izvedenca, ki je omogočala preizkus, je sodišče sprejelo izvedensko mnenje kot podlago za svojo odločitev.

7Kot je sodišče pravilno izpostavilo v 12. točki obrazložitve, med strankama ni sporno, da v času zahteve za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo in ob izpodbijani odločitvi toženca, tožnica ni bila uživalka pokojnine. Soglašali sta tudi, da je tožničina zmožnost premikanja zmanjšana za najmanj 70 % in da tožnica s tem izpolnjuje z zakonom določen pogoj nepokretnosti za priznanje vtoževanega dodatka. Stranki pa nista soglašali o izpolnjevanju nadaljnjega pogoja iz 100. člena ZPIZ-2; ali je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu, ki je bilo primerno njenim delovnim zmožnostim z najmanj polovico delovnega časa. Sodišče je v 13. točki obrazložitve v svojem dokaznem zaključku pojasnilo, da zaposlitev tožnice skladno z odločbo toženca z dne 14. 9. 2015,² zaradi možganske kapi od 24. 11. 2021, ni bila več primerna njenim delovnim zmožnostim. Ravno slednje pa potrjuje, da tožnica ni bila razporejena na delovno mesto, primerno njeni preostali delovni zmožnosti, kot zahteva določilo 100. člena ZPIZ-2.

8Neuspešen mora ostati pritožbeni očitek tožnice, da sodišče zavezuje pravnomočna odločba, po kateri je bila tožnica invalid III. kategorije s pravico do krajšega delovnega časa, ki ni bila odpravljena, razveljavljena ali spremenjena in ker tožnici nikoli ni bila priznana I. kategorija invalidnosti, je bila vsaj formalno zmožna za delo po odločbi z dne 14. 9. 2015. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je bila tožnica v času bolniškega staleža,³ še vedno razporejena na delovno mesto skladno z odločbo toženca z dne 14. 9. 2015, vendar za to delo glede na svoje zdravstveno stanje ni bila zmožna. Delo po odločbi z dne 14. 9. 2015 zanjo tudi po ugotovitvi izvedenca, ni bilo ustrezno, zaradi česar ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bila tožnica v obdobju od možganske kapi dalje razporejena na delovno mesto, ki je ustrezno njeni delovni zmožnosti.

9Sodišče je v 13. točki tudi odgovorilo na očitek, ki ga tožnica sedaj ponavlja v pritožbi glede kontradiktornosti ugotovitve, da če tožnica svojega dela ni bila zmožna opravljati, ne more veljati odločba o III. kategoriji invalidnosti, ki jo je imela in bi ji morala biti priznana I. kategorija invalidnosti. Pravilna je ugotovitev sodišča, da je bila v času trajanja tega socialnega spora v veljavi invalidska odločba z dne 14. 9. 2015,⁴ ki zavezuje skladno s subjektivnimi in objektivnimi mejami pravnomočnosti.

10Ker je bila tožnica ob vložitvi vloge za dodatek za pomoč in postrežbo in tudi v času odločanja toženca še zaposlena, je sodišče pri presoji zadeve pravilno uporabilo določbo, ki se nanaša na aktivne zavarovance. Slabe prognoze glede tožničine delazmožnosti s strani sodnega izvedenca, pa so lahko predmet novega invalidskega postopka. Pravilna je trditev sodišča, da se I. kategorija invalidnosti zavarovanca lahko upošteva le, če je priznana z dokončno odločbo. Tudi po pritožbeni oceni tožnica ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja iz 100. člena ZPIZ-2, saj ne gre za aktivno zavarovanko, ki bi bila razporejena na delovno mesto, primerno njeni preostali delovni zmožnosti. Zaradi navedenega pri tožnici niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot aktivni zavarovanki.

11Nenazadnje mora ostati neuspešno tudi sklicevanje tožnice na sodbo VDSS Psp 345/2011 z dne 13. 10. 2011, saj dejansko stanje v citirani zadevi ni primerljivo z odločilnimi dejstvi v tem socialnem sporu. V zadevi Psp 345/2011 je bil tožnik z odločbama invalidskih komisij toženca razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, hkrati mu je bila priznana 100 % telesna okvara. Ključno dejstvo je, da je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in od tega dne dalje mu je sodišče priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb. Ravno slednje je zahteva, ki ga tožnica v tem socialnem sporu ne izpolnjuje.

12Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP) in sklep o sodnih stroških (2. točka 365. člena ZPP).

13Ker tožnica s pritožbo ni uspela, na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP nosi sama svoje stroške pritožbe.

¹ Prvi odstavek.
² S katero ji je bila priznana pravica do dela na delu pomočnica kuharja s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 9. 9. 2015 dalje.
³ V katerem je bila do upokojitve.
⁴ O tožničini III. kategoriji invalidnosti.