99. člen ZPIZ-2

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnik ne more skrbeti za osebno higieno. Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da si je tožnik sposoben samostojno umiti predele telesa. Tožnik je na naroku izpovedal, da se lahko samostojno umije. Glede ureditve nohtov na nogah pa pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje, pojasnjuje, da omenjeno ni odločilno pri ugotavljanju samostojne skrbi za osebno higieno.

Z izpodbijano odločbo je ministrstvo, sklicujoč se na določbo 62. člena ZŠpo-1, tožnika iz razvida izbrisalo, ne da bi ob tem pojasnilo, zakaj ni sledilo njegovi prošnji, naj se ga, glede na okoliščine zadeve, iz razvida izbriše na želeni datum. Iz obrazložitve odločbe tako ni mogoče razbrati, ali je ministrstvo prošnjo tožnika za izbris na želeni datum zgolj spregledalo, ali pa je mnenja, da predlagani izbris za nazaj po veljavni zakonodaji ni dopusten.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na ugotovitev višje telesne okvare in priznanje višje invalidnine na podlagi 81. člena ZDSS-1 utemeljeno zavrnilo, tožbo glede zahtevanega dodatka za pomoč in postrežbo pa zaradi neobstoja procesne predpostavke za meritorno sojenje na podlagi 75. člena ZDSS‑1 zakonito zavrglo.

Nedvomno so pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil potrebna osebna prizadevanja tožnika in pri hoji tudi ortopedski pripomoček (palica), vendar omenjeno ni odločilno. Odločilna je ugotovitev, da tožnik pri opravljanju večine osnovnih potreb ne potrebuje pomoči druge osebe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo izvedene dokaze, iz katerih izhaja, da tožnik še vedno večino osnovnih življenjskih opravil (torej kljub dodatnim osebnim prizadevanjem in ob pomoči ortopedskih pripomočkov) opravlja samostojno.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na drugi odstavek 393. člena ZPIZ-2, iz katere izhaja, da pravico do družinske ali vdovske pokojnine lahko pod pogoji in na način, ki jih določa ta zakon, uveljavijo družinski člani, osebe iz prvega odstavka 393. člena ZPIZ-2, prav tako pa tudi družinski člani uživalca pokojnine po prejšnjih predpisih, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ta zakon za družinske člane. Utemeljena je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na odmero dodatka za pomoč in postrežbo. Sodišče prve stopnje je pri tem zmotno uporabilo določbo 2. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1. Priznalo je namreč pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, medtem ko je odmero naložilo toženi stranki. V tem primeru bi morala torej tožena stranka ponovno izdati novo odločbo ter odločiti o višini dodatka za pomoč in postrežbo. Pri tem pa je bistveno, kot to poudarja že tožena stranka v pritožbi, da je način odmere dodatka določen v 103. členu ZPIZ-2, sama višina dodatka za pomoč in postrežbo pa je določena v Sklepu o zneskih dodatka za pomoč in postrežbo.

Tožnik je lahko tako šele prvi naslednji dan po prenehanju obveznega zavarovanja postal uživalec invalidske pokojnine. Samo dejstvo, da je pravica zavarovancu priznana, zaradi določila drugega odstavka 108. in 111. člena ZPIZ-2 še ne pomeni, da je zavarovanec z dnem priznanja pravice že prejemnik dajatve iz naslova te pravice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da opredelitev zakonodajalca „uživalec pokojnine“ sledi osnovnemu pomenu „uživalca“, še posebej na specifiko iz drugega odstavka 108. in 111. člena ZPIZ-2. Potrebno je tako ločiti zavarovanca, ki ima priznano „pravico do pokojnine“ in zavarovanca, ki že uživa prejemke oziroma dajatve iz naslova priznane pravice.

Tožnica se samostojno oziroma s pomočjo medicinskih tehničnih pripomočkov giblje v stanovanju in zunaj, ni slepa in ne potrebuje stalnega nadzora drugega zaradi morebitne psihične prizadetosti. Potrebuje pa storitve zdravstvene nege, ker ni sama zmožna skrbeti zase. Na podlagi proučitve medicinske dokumentacije v spisu sta v predsodnem postopku mnenji podali invalidska komisija prve stopnje dne 27. 8. 2020 in invalidska komisija druge stopnje dne 10. 12. 2020. Iz skladno podanih mnenj izhaja, da pri tožnici ni mogoče ugotoviti neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, ker zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila. Taka odločitev je temeljila tudi na poročilu o zdravstveni negi, ki ga je podala odgovorna oseba za zdravstveno nego v DSO 14. 8. 2020 in iz katerega izhaja, da se tožnica sama hrani, oblači, slači, giblje po stanovanju ter opravlja fiziološke potrebe.

Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremen

Kljub ugotovitvi sodnega izvedenca, da je pri tožnici kasneje prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja (sodni izvedenec ugotavlja, da se je zdravstveno stanje poslabšalo z 10. 9. 2020), sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi samo odločilo o pravici, kot jo uveljavlja tožnica. O vseh novotah, ki nastanejo po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, v konkretnem primeru po 20. 1. 2020, mora najprej odločiti tožena stranka, torej ZPIZ, kajti v nasprotnem primeru bi sodišče prve stopnje brez pravne podlage prevzelo pristojnosti navedenega zavoda.

Ker tožnica na dan nastanka I. kategorije invalidnosti 8 let pokojninske dobe in torej zahtevane gostote pokojninske dobe ni izpolnila, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Posledično tožnica tudi ne izpolnjuje kumulativno zahtevanih pogojev določenih v 99. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Z 99. členom ZPIZ-2 je pravica do dodatka za pomoč in postrežbo med drugim zagotovljena tudi uživalcem starostne pokojnine, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. Po 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2 sta pomoč in postrežba nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, uživalec pravice ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Po 2. odstavku 101. člena ZPIZ-2 sta pomoč in postrežba nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar uživalec zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine prej naštetih osnovnih življenjskih potreb ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalni nadzor. Slednje stanje pa je glede na 2. odstavek 102. člena ZPIZ-2 podano le, ko težji kronični psihiatrični bolnik v doma

Nedvomno so pri tožniku podane zdravstvene težave, ki vplivajo na opravljanje osnovnih življenjskih potreb, vendar pa te težave niso izražene v taki meri, da bi tožnik izpolnjeval pogoje, kot so določeni v določbah ZPIZ-2. Zakon ne govori o občasni zmožnosti za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, temveč mora biti ugotovljeno, da tožnik določenih osnovnih življenjskih opravil, ki so naštete v 101. členu, ne more več samostojno opravljati niti ob osebnih prizadevanjih niti ob pomoči ortopedskih pripomočkov. Le v takem primeru se upravičencu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.

Sodno izvedensko mnenje specialistke medicine dela je jasno, popolno in strokovno argumentirano. Podano je na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in tožnikovega osebnega pregleda. Predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da je tožnik do 1. 3. 2017 sicer potreboval 24-urni nadzor svojcev, ne pa tudi strokovne pomoči za izvajanje zdravstvene nege. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov in priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence.

Dodatek za pomoč in postrežbo, opredeljen v 99. členu ZPIZ-2 je nedvomno osebna pravica, ki je ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati in tudi ni v pravnem prometu (enako je strogo osebne narave tudi nepremoženjska škoda). Prvotno oziroma pred spremenjenim stališčem, je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 156/2010 z dne 4. 10. 2011 in v drugih, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje v sklepu opr. št. II Ps 406/2017 z dne 21. 7. 2017 zavzelo drugačno stališče, pa ga je potem spremenilo v sodbi opr. št. II Ips 58/2015 z dne 10. 11. 2016 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 28. 9. 2016. V konkretnem primeru je dedič pokojne A.A., B.B. v tem sporu aktivno legitimiran. Z dnem pokojničine smrti 28. 4. 2017, ker se dedovanju ni odpovedal, je vstopil v to pravdo. S tem je vstopil v vsa zapustničina pravna razmerja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališča pritožbenega sodišča, da bo zapustničina terjatev iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo prešla na dediča, to je na tožnika, ker je tožnica dne 2. 3. 2017, ko je bila še živa, vložila tožbo za uveljavljanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ne bo pa na tožnika preš

Za odločitev o priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ni odločilna zgolj zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb, temveč mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj določen v 99. členu ZPIZ-2, s tem da je za konkretni primer, ko je tožnica upravičena do vdovske pokojnine, odločilen tudi odgovor na vprašanje, ali je bil njen pokojni mož vključen v zavarovanje za širši ali za ožji obseg pravic. Ker je bil vključen za ožji obseg pravic, to pomeni, da tožnica ni upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo.

Vprašanje zmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih opravil se nanaša na področje medicine, za kar sodišče nima potrebnega medicinskega znanja. Sodišče prve stopnje je zaradi zavrnitve dokaznega predloga za postavitev neodvisnega izvedenca zagrešilo kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Samostojno hranjenje pomeni, da oseba lahko z rokami pri hranjenju izvaja usklajena dejanja s postreženo hrano. Med sposobnost samostojnega uživanja hrane sodi sposobnost nositi hrano ali pijačo do ust in v usta ter sposobnost hrano pred tem, če je to potrebno, z ustreznim priborom v smislu razreza ali druge oblike oziroma pristopa, pripraviti za uživanje. Tožniku, čeprav ima prirejeno žlico, ni mogoče šteti, da se samostojno hrani. Ta ortopedski pripomoček sam po sebi še ni uporaben, če se ga ne namesti in ustrezno pričvrsti in tudi ni uporaben za razrez ali uživanje vsake in vse hrane, ampak samo za določeno hrano.

Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-233/15-17 z dne 19. 10. 2017 gre pri tovrstnih vprašanjih za medicinsko in ne za pravno vprašanje, saj gre za ugotavljanje medicinskih dejstev. Sodišče za ugotavljanje takšnih dejstev, ki pa so odločilnega pomena za rešitev zadeve, nima potrebnega medicinskega znanja, da bi samo ugotavljalo obstoj okoliščin, določenih v tretjem odstavku 103. člena ZPIZ-2 (ali uživalec potrebuje 24-urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege). Tožnik je iz navedenega razloga podal dokazni predlog za postavitev neodvisnega izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče meni, da sodišče brez pomoči oseb z ustreznim medicinskim znanjem ne more odločiti o navedenih vprašanjih ter je tako sodišče tožniku z zavrnitvijo predloga za postavitev neodvisnega izvedenca odvzelo možnost učinkovite obrambe zoper ugotovitve izvedenskih organov tožene stranke.

Pri ugotavljanju zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb gre za medicinsko vprašanje, saj tožena stranka o priznanju te pravice odloči na podlagi izvedenskega mnenja zdravnika posameznika ali komisije in sodišče samo ne razpolaga z ustreznim medicinskim mnenjem, tako da mora v takih primerih (praviloma) na predlog stranke izvesti dokaz z izvedencem ustrezne medicinske stroke. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke ni izvedlo in tožniku tako z zavrnitvijo predloga s postavitvijo neodvisnega izvedenca odvzelo možnost učinkovite obrambe zoper ugotovitve izvedenskih organov nasprotne stranke, ki so bile ključne za odločitev v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.

Tožnica je zmožna samostojnega oblačenja, slačenja, obuvanja in sezuvanja. Ne potrebuje pomoči pri opravljanju fizioloških potreb, roke in obraz si lahko umije sama (ključno je, da se oseba lahko sama umiva pri umivalniku), sama se lahko tudi hrani. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 99. člena ZPIZ-2 v skladu, s katerim imajo pravico do dodatka za postrežbo in pomoč uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega.