122. člen ZPIZ-2

Tožnik, ki je po pogojni izpustitvi iz zapora ponovno začel opravljati samostojno dejavnost, je vložil vlogo za izplačevanje delnega nadomestila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da konkretni dejanski stan zajema situacijo, kot jo ureja določba drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2. Pri tožniku kot samozaposleni osebi ne gre za delovnopravno razmerje in posledično ob ponovnem pričetku opravljanja dela s krajšim delovnim časom tudi ne za spremembo delovnopravnega položaja. Ker pri tožniku ne gre za spremembo delovnopravnega statusa, temveč le za spremembo dejanskega stanja opravljanja dejavnosti, je kot pravno podlago za začetek izplačevanja delnega nadomestila treba upoštevati prvi odstavek 122. člena ZPIZ-2. Datum izplačila delnega nadomestila je tako vezan na realizacijo pravice do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo.

Izplačevanje delnega nadomestila je vezano na pričetek dejanskega dela na tistem delu, na katerem ima zavarovanec oziroma delovni invalid glede na ugotovljeno delovno zmožnost priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom. Sodba se tako lahko realizira le za naprej, ne pa za nazaj od dneva priznane invalidnosti, kot to zatrjuje tožnik.

Določba 88. člena ZPIZ-2 je namenjena ureditvi položaja brezposelnih zavarovancev, ki na podlagi invalidnosti prvič pridobivajo pravico iz invalidskega zavarovanja. Če so pravico že pridobili, ta določba zanje ne more biti več uporabljiva na način, da bi bilo priznanje pravice pogojevano s ponovno prijavo na Zavodu za zaposlovanje. Nenazadnje je sodišče tožniku tudi že priznalo pravico do delnega nadomestila. Prijava na Zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje določenih aktivnosti v zvezi z zaposlovanjem pa je pomembna pri izplačevanju nadomestila za invalidnost.

Začasna nezmožnost za štiri ure dnevno zaradi bolezni ne izključuje pravice do delnega nadomestila iz naslova III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno. Za pravilno presojo izpodbijanih odločb je bistveno le, da je tožnica s pisno izjavo in izpisi eDavkov izkazala pričetek dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo od 1. 1. 2020 dalje, čeprav je bila do 1. 5. 2020 začasno nezmožna za štiri urno delo.

ZPIZ-2 v 122. členu določa, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zavarovancu se torej nadomestilo izplačuje od dneva, ko realizira priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in prične opravljati delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zato je potrebno ločiti med priznanjem pravice do delnega nadomestila in pričetkom njegovega izplačevanja. Pravica do delnega nadomestila je vezana na izpolnitev pogojev za pridobitev te pravice, medtem ko je pričetek izplačevanja delnega nadomestila vezan na datum pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, zaključek izplačevanja pa na zaključek opravljanja dela z delovnim časom, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti. Priznanje pravice do delnega nadomestila še ne pomeni avtomatično tudi pričetek njenega izplačevanja, pač pa je pomembno od kdaj dalje je tožnik realiziral priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, bodisi s pričetkom dela ali s pričetkom zavarovanja in plačevanja prispevkov za delo s krajšim delovnim časom od po

Za nadaljnje prejemanje in uživanje nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom, ki je bilo tožniku priznano z odločbo z dne 31. 3. 2003, zaradi na novo priznane pravice do dela na drugem delu z omejitvami, ni bil več upravičen, ker za to ni več obstajala pravna podlaga. Pri tem je glede trajanja pridobljenih pravic, nastopa spremembe v stanju invalidnosti in prenehanja oziroma spremembe določene pravice, pravilno izhajalo iz določbe 186. člena ZPIZ-2 ter glede izplačevanja delnega nadomestila dodatno iz določbe 122. člena ZPIZ-2. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo (povsem enako) prejšnjo ureditev v ZPIZ-1 glede prenehanja pravice do izplačevanja nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom od polnega. To nadomestilo se je namreč enako lahko izplačevalo le dokler je zavarovanec opravljal delo s krajšim delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. To je za tisto delo, za katero je bilo v postopku ugotovljeno, da je zanj zmožen in ki ga je na podlagi te odločbe vse do pričetka opravljanja novega dela, opravljal.

Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu namreč izhaja, da je bil tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovan od 4. 9. 1979 do 2. 1. 1994, nato pa pri nemškem nosilcu zavarovanja, pri katerem je že od leta 2012 invalidsko upokojen. Gre za pasivno zavarovanje iz 21. člena ZPIZ-2, kar je po pravnomočno dosojeni pravici do delnega nadomestila edino odločilno za izplačevanje ter odmero denarne dajatve. Pasivnemu zavarovancu iz 21. člena se namreč delno nadomestilo odmerja v skladu s 6. odst. 86. člena in izplačuje v skladu s 123. členom ZPIZ-2. Določba 123. člena ZPIZ-2 iz III. poglavja zakona, v katerem je urejeno "Izplačevanje nadomestil in trajanje pravic iz invalidskega zavarovanja" namreč eksplicitno določa, da se delno nadomestilo, odmerjeno po 6. odst. 86. člena zakona zavarovancu iz 21. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in še za 6 mesecev nazaj, vendar največ od nastanka invalidnosti. V odnosu na 122. člen ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo praviloma izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja dela z delov

Nove pravice iz invalidskega zavarovanja zaradi poslabšanja invalidnosti so tožnici priznane s sodbo z dne 9. 5. 2018. Z navedeno sodno odločbo, ki je pravnomočna z dnem 21. 6. 2018, je tožnica še naprej razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, vendar z novo pravico do dela na drugem delu s časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno od 1. 5. 2016 dalje. O višini in izplačevanju delnega nadomestila je odločal toženi zavod. Z odločbo z dne 18. 9. 2018, ki je predmet tega sodno socialnega spora je delno nadomestilo odmeril v višini 421,08 EUR mesečno in izrekel, da se izplačuje od 21. 6. 2018 dalje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izplačevanje delnega nadomestila od 21. 6. 2018 dalje in ne od 24. 5. 2017, kot neutemeljeno vztraja tožnica, zakonito.

V ZPIZ-2, ki predstavlja pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve, je v 86. členu določeno, da ima pravico do delnega nadomestila zavarovanec s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko po prvem in drugem odstavku 82. člena tega zakona. Torej zavarovanec, ki ima priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno. Pravico do dela s krajšim delnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, kot temeljno pravico, priznano skladno z določbo 82. člena ZPIZ-2, zavarovancu, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Sloveniji, zagotavlja delodajalec (tretji odstavek 82. člena ZPIZ-2). Nadalje je v prvem odstavku 122. člena ZPIZ-2 določeno, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Drugače povedano, se zavarovancu delno nadomestilo izplačuje od dneva, ko mu delodajalec na podlagi ugotovljene preostale delovne zmožnosti in z odločbo priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, zagotovi delo na ustreznem delovnem mestu. Od tedaj dalje,

Pravna podlaga, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje je podana v 1. odstavku 82. člena v zvezi s 86. členom ZPIZ‑2. Po slednji določbi ZPIZ-2 se zavarovancem s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, oz. 20 ur tedensko zagotavlja pravica do delnega nadomestila (1. odstavek), v nadaljnjih odstavkih pa urejen način in odstotki odmere denarne dajatve. Vendar je za rešitev konkretnega primera bistven tudi 1. odstavek 122. člena ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Seveda je potrebno ločiti pogoje za priznanje pravice do delnega nadomestila in pogoje za izplačevanje navedene denarne dajatve. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da ti niso vedno identični.

Ker se je lahko tožnici delno nadomestilo izplačevalo za čas, ko je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in je izpolnjevala obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela, je pri izplačanem znesku za mesec junij 2017 glede na to, da se je 1. 6. 2017 v skladu s preostalo delovno zmožnostjo zaposlila prišlo do preplačila. Zaradi obstoja dejanskega stanu iz 194. člena ZPIZ-2 je prejeti znese dolžna vrniti toženi stranki.

Delno nadomestilo se invalidu III. kategorije, ko gre za zavarovanca, ki kot brezposelna oseba prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti.

Pravica je priznana za čas, ko uživalec izpolnjuje zakonsko določene pogoje, saj gre za javno pravno naravo pravic in je podan javni interes za pravilno, zakonito in racionalno porabo sredstev. Vendar je pri tem treba spoštovati predpisan postopek in o novo nastalih okoliščinah izdati ustrezno odločbo, s katero se lahko že priznana pravica spremeni ali izgubi. S tem, ko je bila nova zahteva tožeče stranke zavrnjena, to ne pomeni avtomatično, da nima nobene pravice več, kot to zatrjuje tožena stranka.

Če mora dolžnik po izvršilnem naslovu odločiti o pravici in odmeri nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev na drugo ustrezno delo, nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, takega izvršilnega naslova ni mogoče izvršiti brez upoštevanja materialnopravne določbe, da pripada nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od dneva začetka dela s skrajšanim delovnim časom oziroma na drugem ustreznem delu. Upnica bi morala izkazati, da je v obravnavanem obdobju delala s skrajšanim delovnim časom, teh trditev pa niti v predlogu za izvršbo niti v odgovoru na ugovor ter v pritožbi ne podaja.