103. člen ZPIZ-2

Pri presoji zakonitosti odpovedi zaradi invalidnosti je z vidika izobrazbenega pogoja torej treba uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI in ne petega odstavka 91. člena ZDR-1. Uporaba 40. člena ZZRZI izhaja tudi iz četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti izrecno napotuje na predpise, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma predpise, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

Izpolnjeni so pogoji, določeni v tretjem odstavku 103. člena ZPIZ-2 za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na drugi odstavek 393. člena ZPIZ-2, iz katere izhaja, da pravico do družinske ali vdovske pokojnine lahko pod pogoji in na način, ki jih določa ta zakon, uveljavijo družinski člani, osebe iz prvega odstavka 393. člena ZPIZ-2, prav tako pa tudi družinski člani uživalca pokojnine po prejšnjih predpisih, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ta zakon za družinske člane. Utemeljena je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na odmero dodatka za pomoč in postrežbo. Sodišče prve stopnje je pri tem zmotno uporabilo določbo 2. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1. Priznalo je namreč pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, medtem ko je odmero naložilo toženi stranki. V tem primeru bi morala torej tožena stranka ponovno izdati novo odločbo ter odločiti o višini dodatka za pomoč in postrežbo. Pri tem pa je bistveno, kot to poudarja že tožena stranka v pritožbi, da je način odmere dodatka določen v 103. členu ZPIZ-2, sama višina dodatka za pomoč in postrežbo pa je določena v Sklepu o zneskih dodatka za pomoč in postrežbo.

V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj medicinske strokovne podlage za zaključek, da je pri tožnici podana potreba po pomoči in postrežbi pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb v smislu 101. člena ZPIZ-2, saj ni zmožna samostojno opravljati nobenega od osnovnih življenjskih potreb, določenih v citirani določbi, vendar ne gre za najtežje prizadeto upravičenko v smislu tretjega odstavka 103. člena ZPIZ-2. Stroški domske oskrbe, čeprav gre za najvišji možni razred oskrbe, ne morejo pogojevati drugačne odločitve, saj dodatek za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete ne predstavlja socialnega korektiva z upoštevanjem socialnega položaja upokojenca.

Sodišče prve stopnje je skladno s 343. členom ZPP preizkusilo, ali je pritožba vložena pravočasno, ali je popolna in ali je dovoljena. Ugotovilo je, da pritožba ni dovoljena, saj jo je vložila tožničina hči, ki pa te pravice ni imela. ZPP namreč v četrtem odstavku 343. člena določa, da je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje lahko pritožbo skladno s prvim odstavkom 333. člena ZPP vložijo le stranke. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je to lahko le odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit in mora s tem v zvezi tudi predložiti pooblastilo. ZPP namreč v tretjem odstavku 87. člena določa, da v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem je pooblaščenec lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Na omenjeno je bila stranka opozorjena tudi v pravnem pouku v sodbi sodišča.

Sodno izvedensko mnenje specialistke medicine dela je jasno, popolno in strokovno argumentirano. Podano je na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in tožnikovega osebnega pregleda. Predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da je tožnik do 1. 3. 2017 sicer potreboval 24-urni nadzor svojcev, ne pa tudi strokovne pomoči za izvajanje zdravstvene nege. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov in priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence.

Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-233/15-17 z dne 19. 10. 2017 gre pri tovrstnih vprašanjih za medicinsko in ne za pravno vprašanje, saj gre za ugotavljanje medicinskih dejstev. Sodišče za ugotavljanje takšnih dejstev, ki pa so odločilnega pomena za rešitev zadeve, nima potrebnega medicinskega znanja, da bi samo ugotavljalo obstoj okoliščin, določenih v tretjem odstavku 103. člena ZPIZ-2 (ali uživalec potrebuje 24-urni nadzor svojcev in obvezno strokovno pomoč za stalno izvajanje zdravstvene nege). Tožnik je iz navedenega razloga podal dokazni predlog za postavitev neodvisnega izvedenca medicinske stroke. Pritožbeno sodišče meni, da sodišče brez pomoči oseb z ustreznim medicinskim znanjem ne more odločiti o navedenih vprašanjih ter je tako sodišče tožniku z zavrnitvijo predloga za postavitev neodvisnega izvedenca odvzelo možnost učinkovite obrambe zoper ugotovitve izvedenskih organov tožene stranke.

Tožničin predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic do invalidnine je bil vložen 29. 4. 2013, to je v času veljavnosti ZPIZ-2. Z dnevom uveljavitve tega zakona je prišlo do spremembe zakonodaje na tem področju in so upravičenci do invalidnine le zavarovanci za telesno okvaro, ki je nastala kot poškodba pri delu ali je posledica poklicne bolezni, ne pa tudi drugi zavarovanci, ki so bili do nje upravičeni po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (če je bil vzrok njihove telesne okvare tudi bolezen ali poškodba izven dela). Ker pri tožnici ne gre za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, ni upravičena do priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro. Pri tožnici je podano stanje iz prvega odstavka 102. člena ZPIZ-2, saj gre za slepo ali slabovidno osebo. Takšni osebi v skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-2 pripada dodatek za pomoč in postrežbo.