101. člen ZPIZ-2

Dejstvo, da mora tožnik pri opravljanju življenjskih opravil vlagati več napora in da teh opravil, ob krajših obdobjih poslabšanja ne zmore, ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve, saj poslabšanja pri tožniku do referenčnega datuma ni mogoče uvrstiti med dokončno in trajno zdravstveno stanje, temveč zgolj za začasno poslabšanje, ki ga ne krije citirano zakonsko določilo. Določilo drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2 ne določa začasne nezmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb, temveč zajema trajne spremembe v zdravstvenem stanju, zaradi katerih posameznik določenih osnovnih življenjskih potreb iz citiranega člena ZPIZ-2 ne more več opravljati kljub prizadevanju in večjim naporom ter ob uporabi ortopedskih pripomočkov.

Pri presoji zakonitosti odpovedi zaradi invalidnosti je z vidika izobrazbenega pogoja torej treba uporabiti določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI in ne petega odstavka 91. člena ZDR-1. Uporaba 40. člena ZZRZI izhaja tudi iz četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti izrecno napotuje na predpise, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma predpise, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

Tožnica je, čeprav z večjimi in dodatnimi napori ter prizadevanji in s pomočjo ortopedskih pripomočkov, še zmožna opravljati večino osnovnih življenjskih potreb sama. Sposobnost, čeprav z večjimi in dodatnimi napori ter prizadevanji in s pomočjo ortopedskih pripomočkov, ne pomeni nezmožnosti zadovoljevanja večine osnovnih življenjskih potreb.

Zdravstveno stanje je bilo dokončno 26. 5. 2023 in od tedaj dalje tožnik potrebuje pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Od tedaj dalje tožnik ni več zmožen samostojnega premikanja z invalidskim vozičkom, kot tudi ne hranjenja, saj pri obojem potrebuje pomoč, enako kot tudi pri vseh ostalih osnovnih življenjskih opravilih, naštetih v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2.

Dejstvo, da tožnica potrebuje delno pomoč pri slačenju in oblačenju ter obuvanju in sezuvanju, ne pomeni nezmožnosti zadovoljevanja življenjske potrebe iz tega aspekta. Zaključka sodišča prav tako ne izpodbije trditev tožnice, da se lahko samostojno giba v stanovanju le s pomočjo palice, zunaj pa ni sposobna hoje daljše od 500 m. Določilo drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2 določa, da gre za nezmožnost zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb iz naslova samostojnega gibanja v stanovanju ali zunaj njega, kadar oseba niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more opravljati te funkcije. Pri tožnici pa je izkazano, da je sposobna gibanja s pomočjo palice in da ne zmore le gibanja zunaj stanovanja, ki je daljše od 500 m. Kriterij "samostojnega hranjenja" je nedoločen pravni pojem. Samostojno hranjenje ne predstavlja nabave niti priprave hrane, temveč zmožnost izvajanja usklajenih dejanj z rokami s pripravljeno hrano.

Ker sta tožnica in pokojna zavarovanka živeli ločeno mora biti za priznanje pravice do družinske pokojnine v takšnem primeru izpolnjen pogoj določen v petem odstavku 56. člena ZPIZ-2. To je, ali je pokojna zavarovanka do svoje smrti, v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera, tožnici redno mesečno dajala denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu. Tožnica ni dokazala, da je izpolnjen dejanski stan iz petega odstavka 56. člena ZPIZ‑2.

Novote, ki so nastale po izdaji izpodbijane dokončne odločbe mora tožnik najprej uveljavljati pri tožencu. To pomeni, da lahko pri tožencu vloži novo zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila že priznana pravica do invalidske pokojnine (priloga A/4 sodnega spisa). Tožnik je novo zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo vložil 27. 3. 2023. Pred tem je navedeno pravico uveljavljal že v več postopkih. Zadnji se je končal s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. VII Ps 495/2023 z dne 8. 4. 2024. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo zavrnilo. Taka odločitev je bila potrjena na pritožbenem sodišču s sodbo opr. št. Psp 101/2024 z dne 26. 6. 2024. Za odločitev v tej zadevi je ključnega pomena dejstvo, da od podaje izvedenskega mnenja sodnega izvedenca pa do izdaje drugostopenjske odločbe toženca z dne 19. 2. 2024 tožnik ni predložil medicinske dokumentacije, ki bi izkazovala poslabšanje zdravstvenega stanja. Sodišče v tem primeru ni imelo nobenega razloga, da bi ponovno postavilo sodnega izvedenca, kot je to predlagal tožnik, saj je bilo glede na medicinsko dokumentacijo, na katero se je skliceval tožnik, že podano i

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnik ne more skrbeti za osebno higieno. Iz podanega izvedenskega mnenja izhaja, da si je tožnik sposoben samostojno umiti predele telesa. Tožnik je na naroku izpovedal, da se lahko samostojno umije. Glede ureditve nohtov na nogah pa pritožbeno sodišče, enako kot pred njim sodišče prve stopnje, pojasnjuje, da omenjeno ni odločilno pri ugotavljanju samostojne skrbi za osebno higieno.

Sporni kriterij samostojnega opravljanja življenjskih potreb je bil pravilno ugotavljan s pomočjo sodnega izvedenca, saj gre za strokovno medicinsko vprašanje. Sodišče je izvedenčeve strokovne ugotovitve ocenilo ter na tej podlagi sprejelo pravilno odločitev, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice na priznanje višjega dodatka za pomoč in postrežbo.

Toženec soglaša z ugotovitvijo sodišča, da je A. A. pomoč in postrežbo drugega za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb potrebovala od 25. 3. 2019 dalje, vendar utemeljeno izpodbija dosojen višji dodatek od istega datuma dalje. Pravilno je njegovo materialno pravno stališče, da je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti 5. odst. 128. člena ZPIZ-2, saj je bila A. A. uživalka dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb že od 24. 3. 2014 dalje.

Nedvomno so pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil potrebna osebna prizadevanja tožnika in pri hoji tudi ortopedski pripomoček (palica), vendar omenjeno ni odločilno. Odločilna je ugotovitev, da tožnik pri opravljanju večine osnovnih potreb ne potrebuje pomoči druge osebe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo izvedene dokaze, iz katerih izhaja, da tožnik še vedno večino osnovnih življenjskih opravil (torej kljub dodatnim osebnim prizadevanjem in ob pomoči ortopedskih pripomočkov) opravlja samostojno.

Tožnik osnovne življenjske potrebe še opravlja samostojno, čeprav počasi in s težavo. Pri tožniku tudi ni izgubljena realitetna kontrola, tako da ne potrebuje stalnega nadzora. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 101. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, niti za priznanje tega dodatka za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb.

Pritožbeno sodišče ne more slediti zatrjevanju tožnika, da so bile operacije iz leta 2008, 2010 in 2011 posledica poklicne bolezni. Do pravnomočnih odločb o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznane telesne okvare pri tožniku nikoli ni bilo ugotovljenih telesnih okvar oziroma zdravstvenih težav, ki bi imele poklicni vzrok. Sodišče je utemeljeno izpostavilo, da so pri priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo upoštevne le primarne potrebe za fiziološko eksistenco zavarovanca. Zaradi navedenega v tem sporu ne morejo biti pravno relevantne navedbe tožnika, da ne more sam čistiti in pospravljati stanovanja, prati umazanega perila in druge podobne aktivnosti. Te aktivnosti sicer pomembno vplivajo na samo življenje, vendar glede na zakonsko dikcijo pri oceni sposobnosti za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo niso ključne.

Ker je izkazano, da je tožnik v priznanem obdobju še večino osnovnih življenjskih potreb, čeprav s težavo, še vedno opravljal sam, so bili izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb.

V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj medicinske strokovne podlage za zaključek, da je pri tožnici podana potreba po pomoči in postrežbi pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb v smislu 101. člena ZPIZ-2, saj ni zmožna samostojno opravljati nobenega od osnovnih življenjskih potreb, določenih v citirani določbi, vendar ne gre za najtežje prizadeto upravičenko v smislu tretjega odstavka 103. člena ZPIZ-2. Stroški domske oskrbe, čeprav gre za najvišji možni razred oskrbe, ne morejo pogojevati drugačne odločitve, saj dodatek za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete ne predstavlja socialnega korektiva z upoštevanjem socialnega položaja upokojenca.

V tej zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo. Ključnega pomena za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov je dejansko stanje do dokončne odločbe toženca, to je do 24. 6. 2020. Kakršnokoli poslabšanje ali spremenjeno zdravstveno stanje ter posledično sposobnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb pa je lahko edino stvar novega postopka pred tožencem.

Tožnica se samostojno oziroma s pomočjo medicinskih tehničnih pripomočkov giblje v stanovanju in zunaj, ni slepa in ne potrebuje stalnega nadzora drugega zaradi morebitne psihične prizadetosti. Potrebuje pa storitve zdravstvene nege, ker ni sama zmožna skrbeti zase. Na podlagi proučitve medicinske dokumentacije v spisu sta v predsodnem postopku mnenji podali invalidska komisija prve stopnje dne 27. 8. 2020 in invalidska komisija druge stopnje dne 10. 12. 2020. Iz skladno podanih mnenj izhaja, da pri tožnici ni mogoče ugotoviti neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, ker zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila. Taka odločitev je temeljila tudi na poročilu o zdravstveni negi, ki ga je podala odgovorna oseba za zdravstveno nego v DSO 14. 8. 2020 in iz katerega izhaja, da se tožnica sama hrani, oblači, slači, giblje po stanovanju ter opravlja fiziološke potrebe.

V sporni zadevi iz prepričljivega izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica večino osnovnih življenjskih opravil ne more več opravljati samostojno ter potrebuje pomoč drugega. Nikakor pa tožnica ne potrebuje pomoči pri vseh osnovnih življenjskih opravilih. V tem primeru pa so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ne pa za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Kljub ugotovitvi sodnega izvedenca, da je pri tožnici kasneje prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja (sodni izvedenec ugotavlja, da se je zdravstveno stanje poslabšalo z 10. 9. 2020), sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi samo odločilo o pravici, kot jo uveljavlja tožnica. O vseh novotah, ki nastanejo po izdaji izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, v konkretnem primeru po 20. 1. 2020, mora najprej odločiti tožena stranka, torej ZPIZ, kajti v nasprotnem primeru bi sodišče prve stopnje brez pravne podlage prevzelo pristojnosti navedenega zavoda.