3. člen ZTuj-2

Glede na nesporno dejstvo, da je tožnik prosilec za mednarodno zaščito, toženka določb ZTuj-2 ne bi smela uporabiti. Ker je ravnala v nasprotju z ZTuj-2 in ZMZ-1, je nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnik ima namreč kot prosilec za mednarodno zaščito na podlagi ZMZ-1 pravico do prebivanja v RS, zato mu že po naravi stvari ni mogoče izreči ukrepov, ki so ti povezani z nezakonitim prebivanjem.

ZMZ-1 ne ureja pravil bivanja v centru za tujce, zato je uporaba izvedbenih določb o tem iz ZTuj-2 in Pravilnika o bivanju za prosilce za mednarodno zaščito logična in nujna. Drugačna razlaga bi privedla do tega, da v centru za tujce ne bi bilo mogoče zagotavljati reda, varnosti in zdravih pogojev za bivanje tam nastanjenih drugih oseb. Ob upoštevanju, da je tožnik kljub opozorilom vztrajal pri ponavljanju lažjih kršitev pravil bivanja (konkretno kršitvi iz 6. alineje drugega odstavka 76b. člena ZTuj-2, pri čemer niti ne zatrjuje, da ne bi imel možnosti kaditi v kadilnici oziroma drugem za to določenem prostoru), kar pomeni težjo kršitev pravil bivanja, sodišče zaključuje, da je bil izrečeni ukrep bivanja pod strožjim policijskim nadzorom primeren in nujen, in sicer zaradi zagotavljanja ne le splošnega reda v centru, ampak predvsem tudi zdravih pogojev za bivanje drugih tam nameščenih oseb, poseg v pravice tožnika pa je bil glede na vrsto in trajanje ukrepa sorazmeren.

ZMZ-1 ne ureja pravil bivanja v centru za tujce, zato je logična uporaba določb ZTuj-2 tudi za prosilce za mednarodno zaščito, pridržane v centru. Drugačna razlaga bi namreč privedla do tega, da uradne osebe, ki skrbijo za red in disciplino v centru, ne bi mogle zagotavljati reda, varnosti in normalnega bivanja oseb napotenih v center.

O prošnji tožnikov za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ še ni pravnomočno odločeno, tek postopka po ZMZ pa predstavlja procesno oviro za vodenje postopkov po ZTuj-2. Zato si tožniki pravnega položaja v upravnem sporu, v katerem izpodbijajo odločitve organov, izdane na podlagi ZTuj-2, ne morejo izboljšati.

Pridržanje je upravičeno zgolj z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. Slednje pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni izrecno navedeno, oziroma ni bilo ugotovljeno pred izdajo izpodbijane odločbe. Prav tako tudi ni konkretno navedeno, ali so tovrstne pravno relevantne dejanske okoliščine v tožnikovem primeru sploh izkazane, še zlasti glede na dejstvo, ki izhaja iz same izpodbijane odločbe in med strankama ni sporno, da je tožnik vložil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, kar pomeni, da je v konkretnem primeru izostala obrazložitev uporabe načela sorazmernosti.

Širitev kroga družinskih članov, določenega v ZMZ ni mogoča. Organu, ki o mednarodni zaščiti odloča, namreč v ZMZ ni dana diskrecija, da lahko, pa čeprav še zaradi tako utemeljenih razlogov, razširi krog družinskih članov preko kroga, določenega v 16.b členu ZMZ. Take obveznosti mu ne nalagajo oziroma mu diskrecijske pravice ne dajejo niti pravni akti EU niti EKČP.

Tožena stranka je tožniku utemeljeno izdala odločbo o vrnitvi, saj je ugotovila, da je v RS vstopil izven mejnega prehoda in da v RS prebiva nezakonito. Na navedeno pa ne more vplivati dejstvo, da gre za družinskega člana slovenskega državljana, saj v zadevi ni bilo odločeno o zavrnitvi tujca, ki želi vstopiti v RS, niti o vizumu in niti o dovoljenju za prebivanje.