UPRS Sodba III U 78/2023-15

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Center za tujce (v nadaljevanju tožena stranka ali center za tujce ali center) je 5. 5. 2023 izdal odločbo, št. 2253-826/2022/69 (216-05) (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je tožniku, ki je nastanjen v centru za tujce na podlagi odločbe Policijske postaje Gorišnica, št. 2253-230/2022/12 (3F699-03) z dne 8. 9. 2022 (v nadaljevanju odločba PP Gorišnica), z namenom odstranitve iz Republike Slovenije in zaradi obstoja nevarnosti pobega, podaljšal njegovo nastanitev v centru od 11. 5. 2023 od 7.15 ure do njegove odstranitve iz države, vendar ne dlje kot do 10. 11. 2023 do 7.14 ure, saj ga zaradi objektivnih razlogov ni mogoče odstraniti iz države. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je postopek odločanja o podaljšanju omejitve gibanja tožniku izvedla po uradni dolžnosti na podlagi 1. alineje prvega odstavka 79. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki določa, da lahko policija, če tujca iz objektivnih razlogov tudi po poteku 6 mesecev ni mogoče odstraniti iz države zaradi njegovega nesodelovanja v postopku odstranitve ali zamud pri pridobivanju potrebne dokumentacije iz tretjih držav ali če je postopek ugotavljanja istovetnosti še v teku, podaljša njegovo nastanitev v centru oziroma bivanje pod strožjim policijskim nadzorom za nadaljnjih 6 mesecev, če je realno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti.

2Tožena stranka navaja, da je bil tožnik v center za tujce nastanjen na podlagi odločbe PP Gorišnica, in sicer od 8. 9. 2022 od 11.40 ure do 13. 9. 2022 do 14.15 ure, nato pa od 16. 11. 2022 od 9.55 ure dalje. Pojasnjuje, da mu je Ministrstvo za notranje zadeve dne 22. 8. 2022 izdalo odločbo, št. 2142-3213/2022/5 (1222-08), s katero je zavrnilo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito in določilo 10 dnevni rok za zapustitev območja Republike Slovenije, Evropske unije in schengenskega prostora, česar pa tožnik ni storil. S to odločbo, ki je postala izvršljiva in pravnomočna dne 29. 8. 2022, je bila tožniku izrečena tudi prepoved vstopa v prej opisani prostor za čas enega leta. Ker je tožnik dne 13. 9. 2022 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka priznanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, je bil še istega dne preseljen v Azilni dom. Po tem, ko je bil s sklepom njegov zahtevek pravnomočno zavržen, je bil 16. 11. 2022 ponovno nastanjen v centru. S tem dnem se zato nadaljuje štetje šestmesečnega obdobja nastanitve v centru za tujce. Tožnik je dne 22. 11. 2022 podal še drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka priznanja mednarodne zaščite, vendar pa je bil ta s sklepom z dne 7. 12. 2022 zavržen, odločitvi pa je s sodbo, I U 1724/2022-9 z dne 3. 1. 2023, pritrdilo tudi Upravno sodišče. Tožena stranka še navaja, da je bila omejitev gibanja tožniku prvič preizkušana pred potekom treh mesecev od nastanitve. Z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 214-146/2023/6 (141-08) z dne 6. 2. 2023, je bilo ugotovljeno, da je ta omejitev še vedno utemeljena.

3Tožnik v postopku ugotavljanja njegove identitete ni želel podati nobenih informacij in v tem postopku ni hotel sodelovati, že od začetka nastanitve pa zavrača vrnitev v Alžirijo. Prav tako je odklonil tudi vključitev v program prostovoljnega vračanja. Dne 26. 1. 2023 je tožnik podal vlogo za izrek milejšega ukrepa, to je za bivanje zunaj centra za tujce, ki je bila z odločbo, št. 2253-826/2022/40 (216-05) z dne 28. 2. 2023, zavrnjena. Dne 24. 2. 2023 je bil v centru konzul Alžirije, vendar pa tožnik v pogovoru z njim ni želel sodelovati. Dne 21. 4. 2023 je bila potrjena tožnikova identiteta, in sicer s podatki: A. A., rojen 9. 5. 1989 v kraju ..., Alžirija, državljan Alžirije, sin B. B. in C. C. Na podlagi tako potrjene tožnikove identitete lahko pristojni organ zaprosi za izdajo potovalnega dokumenta za vrnitev.

4Dne 17. 4. 2023 je bil tožnik zaslišan v postopku zaradi dovolitve zadrževanja, ki ga je tožena stranka uvedla po uradni dolžnosti. Ugotovila je, da je glede na tožnikove izjave in ravnanje mogoče sklepati, da se želi s pobegom izogniti izročitvi tujim varnostnim organom oziroma vrnitvi v matično državo in nadaljevati z nezakonitim prebivanjem na območju EU. Njegovo ravnanje in nezakonito prehajanje meje kaže, da ne spoštuje pravnih norm in bi zato Republiko Slovenijo zapustil, kolikor bi mu bila izdana odločba o izreku milejšega ukrepa. Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje pomen ukrepa omejitve gibanja, ki je nujen tudi z vidika preprečevanja nevarnosti ogrožanja javnega reda in miru ter nacionalne varnosti. Tožnik v postopku vračanja ne sodeluje in nasprotuje vrnitvi v matično državo, je pa tudi večkratni kršitelj pravil bivanja v centru. Zato obstaja sum, da bi pobegnil in se izognil odstranitvi iz države, je pa njegova prisotnost za izvršitev tega ukrepa nujna.

5Tožena stranka se sklicuje na sodbo tukajšnjega sodišča III U 45/2023-22 z dne 25. 4. 2023, v kateri je sodišče presodilo, da pri tožniku še vedno obstaja nevarnost pobega, ugotovilo pa tudi, da si tožena stranka prizadeva pridobiti ustrezne dokumente za vrnitev tožnika v matično državo, postopki pa so dolgotrajni tudi zaradi tožnikovega odklanjanja sodelovanja pri ugotavljanju njegove identitete. Sodišče je še pojasnilo, da je tožniku v centru zagotovljena zdravniška oskrba in zdravljenje z medikamentozno terapijo.

6Tožniku je bila dne 4. 5. 2023 dana možnost, da se izjavi o vseh navedenih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o podaljšanju omejitve gibanja iz razloga po 1., 5., in 6. alineji 68. člena ZTuj-2. Tožnik je povedal, da se ne strinja s podaljšanjem nastanitve v centru, da ima v Alžirijo problem in da se tja ne želi vrniti, kar vse je povedal tudi sodišču. Povedal je še, da si bo v primeru podaljšanja omejitve gibanja škodil sam sebi.

7Tožena stranka zaključuje, da se okoliščine od 25. 4. 2023, ko je bil izdan sklep Upravnega sodišča v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti omejitve gibanja, niso spremenile. Ker tožena stranka izdajo potovalnega dokumenta in izvršitev vrnitve realno pričakuje v času do 3. 11. 2023, je tožniku podaljšala omejitev gibanja.

8Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter ga nemudoma izpusti iz centra za tujce, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9Tožnik ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na zaključke sodišča v sklepu III U 45/2023, ki pa še ni pravnomočen, saj je zoper to odločitev dne 25. 4. 2023 vložil pritožbo, ki jo prilaga. Stališče tožene stranke, da se okoliščine, ki so narekovale tožnikovo namestitev v centru, niso spremenile, je napačno, saj ne upošteva, da gre pri omejitvi gibanja za ukrep, ki posega v tožnikovo svobodo gibanja, oziroma po svoji vsebini predstavlja odvzem prostosti, ne glede na to, kako ukrep poimenujemo in mora zato trajati najkrajši možno čas. To v konkretnem primeru ni izpolnjeno, saj ukrep traja več kot 6 mesecev, tožena stranka pa je izpodbijani sklep izdala tudi po poteku in ne pred iztekom šestih mesecev.

10Ker ukrep omejitve gibanja posega v svobodo gibanja in prostost, je na mestu primerjava z razlogi, ki utemeljujejo pripor v kazenskem postopku. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) določa, da sme pripor trajati najkrajši možni čas. Enako to določa ZTuj-2 v četrtem odstavku 76. člena, ki omejitev gibanja omejuje na čas 6 mesecev. Tožnik meni, da je treba ukrep omejitve gibanja šteti od prve omejitve gibanja, ki mu je bila z odločbo PP Gorišnica izrečena 8. 9. 2022 in bi zato morala tožena stranka pogoje za izrek podaljšanja tega ukrepa šteti od tega dne dalje. Tožena stranka pa je omejitev gibanja podaljšala z izpodbijano odločbo dne 5. 5. 2023, torej že po poteku šestmesečnega obdobja od prvo izrečene omejitve gibanja in ne šele od 6. 2. 2023 dalje. Preizkus, ki ga je opravila tožena stranka, zato ne vpliva in ne podaljšuje teka šestmesečnega roka, ki je že potekel.

11Po mnenju tožnika tudi ni mogoče več govoriti, da noče sodelovati v postopku ali da je povzročil zamudo pri pridobivanju potrebne dokumentacije. Iz spisa v zadevi III U 45/2023 je razvidno, da je tožena stranka relativno hitro po podatkih Interpola Srbije ugotovila, da se prstni odtisi tožnika ujemajo in decembra 2022 ugotovila njegovo identiteto. Prvi zahtevek za vrnitev tožnika je bil Alžiriji poslan decembra 2022, v decembru pa je ta država potrdila, da bodo za tožnika izdali "lasissez-passer", kar se pa ni zgodilo. Ne more torej držati, da na dolgotrajnost postopka vpliva pritožnik, pač pa tožena stranka še vedno ni uspela zagotoviti ustreznih listin. Iz dopisa z dne 10. 3. 2023, ki ga je predložila tožena stranka, izhaja negativen odgovor Interpola Alžirije, iz dopisa z dne 27. 2. 2023 pa, da mora konzul pridobiti še odgovor prestolnice.

12Tožnik poudarja, da mu tožena stranka ne sme podaljševati omejitve gibanja, če za to ne obstajajo objektivni razlogi. Ker je že v letu 2022 tožena stranka ugotovila tožnikovo identiteto, je odpadel razlog za zadrževanje oziroma omejitev gibanja tožniku zaradi ugotavljanja njegove identitete. Tožnik nima vpliva na delovanje slovenskih ali alžirskih organov in mu zato nezagotovitev potovalnih dokumentov ne sme biti v škodo v smislu omejitve gibanja. Zamude ni mogoče pripisati tožniku in ga zaradi tega zadrževati pod režimom omejitve gibanja ter mu odrekati druge pravice po ZTuj-2.

13Tožnik še navaja, da je tožena stranka po uradni dolžnosti uvedla postopek po 73. členu ZTuj-2 in ga s sklepom ustavila, zaradi česar je bil tožnik primoran vložiti tožbo, ki se obravnava pri tem sodišču pod št. III U 70/2023. Odločitev tožene stranke je napačna tudi ob upoštevanju tožnikovih zdravstvenih razlogov, ki so predmet presoje v tem postopku.

14Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil pritožnik dne 13. 9. 2022 nastanjen v Azilnem domu po tem, ko je podal zahtevek za mednarodno zaščito, nato pa dne 16. 11. 2022 ponovno nastanjen v centru. Znano je, da je režim bivanja v Azilnem domu drugačen, saj se tam lahko prosilci prosto gibajo. Tožnik Azilnega doma v tem času ni zapustil, zato se razlog, da pri njem obstaja begosumnost, ne more preizkusiti. Izrečen ukrep omejitve gibanja torej ne izpolnjuje standarda sorazmernosti, kot posega v tožnikovo svobodo, tožena stranka pa konkretnih okoliščin, s katerimi bi utemeljila tožnikovo begosumnost, niti ni ugotavljala in je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

15Tožnik se tudi ne strinja z navedbo tožene stranke, da naj bi bil kršitelj pravil bivanja v centru, tožena stranka pa tudi ni navedla primerov ali dokazov, iz katerih naj bi to izhajalo in se zato do tega očitka tožnik ne more izjaviti. Upravno in Vrhovno sodišče sta že večkrat izrekli, da gre v primeru nastanitev državljanov tretjih držav v centru ali med obravnavanem njegovih prošenj za mednarodno zaščito, za ukrep odvzema prostosti in ne za poseg v kakšno drugo pravico ali za drugo obliko odvzema ali omejitve gibanja, kar pomeni, da mora biti tak ukrep strogo omejen inda mora biti izrečen v izjemnih okoliščinah, če je to nujno, razumno in sorazmerno, saj gre za skrajno sredstvo. Vseh teh standardov tožena stranka ni ugotavljala.

16Za toženo stranko je na tožbo odgovorilo Državno odvetništvo RS, Zunanji oddelek v Kopru. Uvodoma predlaga, naj sodišče v zvezi z dejanskim stanjem vpogleda v spisa III U 45/2023 in III U 70/2023. V spisu III U 45/2023 je tudi vsa dokumentacija, ki je nastala do dne vložitve tožbe v tej zadevi.

17Tožena stranka glede na dohodni žig sodišča primarno uveljavlja, da je tožba prepozna in sodišču predlaga, naj jo zavrže. Če pa je tožba pravočasna, pa ne gre prezreti, da jo je tožnik vložil v zadnjem trenutku. Glede očitkov tožnika v tožbi se sklicuje na navedbe v izpodbijani odločbi in na sklep sodišča, ki je bil izdan v zadevi III U 45/2023. Sodišče je v tej zadevi presodilo, da so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za omejitev gibanja tožniku, nepravnomočnost tega sklepa pa na to v ničemer ne vpliva. To, da se tožnik izmika vrnitvi v matično državo, kažejo prav ugotovitve sodišča v navedenem sklepu, ki jih tožena stranka citira.

18Kot nepravilne tožena stranka zavrača tudi tožnikove tožbene navedbe, da mu je bila omejitev gibanja podaljšana prepozno. Treba je namreč upoštevati, da je bil tožnik v center nastanjen na podlagi odločbe PP Gorišnica od 8. 9. 2022 od 11.40 ure do 13. 9. 2022 do 14.15 ure, torej 5 dni 2 uri in 35 minut, nato pa od 16. 11. 2022 od 9.55 dalje. Tožnik je bil dne 13. 9. 2022 zaradi vložene prošnje za mednarodno zaščito preseljen v Azilni dom, čas bivanja v Azilnem domu pa se ne všteva v času šestmesečnega roka, ki je določen z odločbo o omejitvi gibanja. Vse okoliščine glede tožnikove nastanitve je sodišče že ugotovilo v zadevi III U 45/2023. Tožena stranka poudarja, da tožnik v postopku vračanja ne sodeluje, saj ni niti poskušal pridobiti kopije dokumenta niti se ni hotel pogovarjati s predstavnikom alžirskega veleposlaništva in je zato prišlo do zamude pri pridobivanju dokumentacije, saj je bila policija v celoti odvisna od sodelovanja tretje države. Identiteto osebe lahko potrdi zgolj država, katere državljan je tujec. Navedba tožnika, da je tožena stranka relativno hitro ugotovila ujemanje prstnih odtisov preko Interpola Srbije in decembra 2022 ugotovila njegovo identiteto, ne držijo. Tožena stranka nima vpliva na delovanje alžirskih organov in jim ne more narekovati kako naj ravnajo, dejstvo pa je, da je tujec sodelovanje v postopku vračanja zavračal.

19Tožnik je večkratni kršitev pravil bivanja v centru, s katerimi je bil seznanjen ob nastanitvi v center. Ti podatki izhajajo iz evidence, ki je bila predložena v zadevi III U 70/2023. Tožnik je bil na kršitve večkrat opozorjen, za kršitve pa so mu bila izrečena opozorila takoj in na mestu. Tožnik se z vlaganjem večjega števila pravnih sredstev, v katerih ponavlja svoje navedbe, ki jih je sodišče že večkrat preizkusilo, želi izogniti odstranitvi iz države, kar pa ni vprašanje, saj mu je bila ta že naložena. Tožena stranka glede na vse navedeno sodišču predlaga, naj tožbo zavrže kot prepozno ali pa zavrne kot neutemeljeno.

20Sodišče je z dopisom z dne 9. 6. 2023 tožnika seznanilo, da je bil v obeh zadevah, na kateri se sklicuje (III U 45/2023 in III U 70/2023) pred kratkih zaslišan. Ker je v dokazne namene predlagal, da sodišče pregleda listine teh dveh spisov, katerih sestavni del sta tudi oba zapisnika o zaslišanju, je tožnika pozvalo, naj se izjavi, ali vztraja pri dokaznem predlogu za svoje zaslišanje oziroma ali soglaša, da sodišče v zadevi odloči na podlagi listinskih dokazov. Tožnik je z vlogo z dne 12. 6. 2023 sodišču sporočil, da umika dokazni predlog za svoje zaslišanje in da soglaša, da sodišče odloči na podlagi listinskih dokazov. Enako soglasje sodišču, da odloči na podlagi listinskih dokazov in ne opravi glavne obravnave, je po pozivu sodišču sporočila tudi tožena stranka z dopisom z dne 12. 6. 2023.

K točki I izreka:

21Tožba ni utemeljena.

22Sodišče, glede na ugovor tožene stranke, naj sodišče preveri pravočasnost tožbe, uvodoma ugotavlja, da je tožba vložena pravočasno.

23Po prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Iz vročilnice, ki je v upravnem spisu, izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 8. 5. 2023. Sodišče ugotavlja, da se je 30 dnevni rok za vložitev tožbe tako iztekel dne 7. 6. 2023. Po določbi 29. člena ZUS-1 se tožba vloži pri pristojnem sodišču neposredno pisno ali pa mu pošlje po pošti, pri tem pa se šteje, da je tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto. Ker je tožnik tožbo oddal priporočeno na pošto dne 7. 6. 2023, sodišče ugotavlja, da je pravočasna in še dodaja, da ni pomembno, ali je tožba oddana zadnji dan izteka roka ali kakšen dan prej, važno je le, da je vložena v roku, ki ga določa ZUS-1.

24Sodišče je pri odločanju izhajalo iz določbe prvega odstavka 69. člena ZTuj-2, ki določa, da se tujca, ki mu v skladu z zakonom ni bil omogočen prostovoljni odhod, in tujca, ki ni zapustil Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije oziroma območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v roku za prostovoljni odhod, določenem v skladu s tem zakonom, in se nahaja na območju Republike Slovenije, odstrani iz Republike Slovenije in tudi z območja držav članic Evropske unije in območja držav, pogodbenic prej navedene Konvencije, razen če ZTuj-2 ne določa drugače. Po določbi prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 policija z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu, ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona ali ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom. Po drugem odstavku istega člena se z namenom ugotovitve istovetnosti lahko tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo zapustil ozemlje RS. Nastanitev tujca v center odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe, pri čemer tožba ne zadrži izvršitve odločbe (prvi in drugi odstavek 78. člena ZTuj-2).

25Če policija oceni, da se lahko namen iz prvega ali drugega odstavka 76. člena ZTuj-2 doseže z milejšimi ukrepi, v skladu s tretjim odstavkom tega člena namesto ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru uporabi ukrep iz drugega odstavka 81. člena ZTuj-2, in sicer tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra in mu določi eno ali več obveznosti: - določitev kraja prebivanja na določenem naslovu; - naložitev obveznosti rednega javljanja na policijski postaji; - predložitev osebnih dokumentov. Po šestem odstavku 76. člena ZTuj-2 lahko omejitev gibanja traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se doseže namen iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena, vendar ne dlje kot šest mesecev. Med bivanjem v centru je gibanje tujca omejeno na območje centra, kjer mora upoštevati pravila bivanja v centru (enajsti odstavek 76. člena ZTuj-2).

26Če tujca iz objektivnih razlogov tudi po poteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države, lahko na podlagi prvega odstavka 79. člena ZTuj-2 policija z odločbo: - zaradi nesodelovanja tujca v postopku odstranitve ali zamude pri pridobivanju potrebne dokumentacije iz tretjih držav ali če je postopek ugotavljanja istovetnosti še v teku, omejitev gibanja in nastanitev v centru podaljša za največ šest mesecev, če so za to izpolnjeni pogoji iz tega zakona in če je utemeljeno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti; - ali pa tujcu izreče dovolitev zadrževanja v skladu s 73. členom tega zakona ali milejši ukrep iz 81. člena tega zakona, pri čemer mora tujec upoštevati pravila gibanja izven območja centra, sicer se ga lahko ponovno nastani v center. Tudi zoper odločbo o podaljšanju omejitve gibanja je mogoče vložiti tožbo na upravno sodišče, ki pa ne zadrži izvršitve odločbe o podaljšanju omejitve gibanja (drugi odstavek 79. člena ZTuj-2).

27Z določbami ZTuj-2 se v nacionalno zakonodajo prenaša pravni red Evropske unije, med drugim Direktiva o vračanju.¹ Iz uvodnih določb (točka 16) te Direktive izhaja, da mora biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. V 15. členu, ki ureja pridržanje, Direktiva o vračanju v prvem odstavku določa: "Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve." V skladu z drugim odstavkom 15. člena iste Direktive mora biti odločba o pridržanju pisna, v njej morajo biti navedeni dejanski in pravni razlogi. Določila Direktive o vračanju je treba upoštevati pri razlagi oziroma uporabi določb ZTuj-2.

28Po 7. točki 3. člena Direktive o vračanju nevarnost pobega pomeni, da v posameznem primeru obstajajo razlogi na podlagi objektivnih meril, opredeljenih z zakonom, zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil. Za presojo obstoja nevarnosti pobega je relevanten 68. člen ZTuj-2, ki določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca: - navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku, kot tudi zavrnitev odvzema biometričnih podatkov; - uporaba lažnih ali ponarejenih osebnih dokumentov, kot tudi namerno uničenje ali kakršna koli drugačna namerna odstranitev obstoječih dokumentov; - vstop v RS v času veljavne prepovedi vstopa; - v zadnjih treh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno izrečena sankcija za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja; - jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi; - dejstvo, da je bil tujec v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti; - dejstvo, da je bila tujcu v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrniti v RS najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge.

29Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil tožnik v letošnjem letu stranka v dveh postopkih, ki jih je obravnavalo to sodišče. V zadevi III U 45/2023 je sodišče preizkusilo utemeljenost omejitve gibanja tožnika v centru, v zadevi III U 70/2023 pa je tožnik izpodbijal sklep, s katerim je tožena stranka ustavila postopek zaradi dovolitve zadrževanja, ki ga je vodila po uradni dolžnosti. V obeh navedenih zadevah je bil tožnik zaslišan (v zadevi III U 45/2023 dne 25. 4. 2023 in v zadevi III U 70/2023 dne 5. 6. 2023), pri odločanju pa se je sodišče oprlo še na listinske dokaze o dosedanjem tožnikovem bivanju in postopkih v Republiki Sloveniji. Sodišče zato v soglasju z obema strankama v tem postopku ni razpisalo glavne obravnave, pregledalo pa je (enake) listine upravnega spisa v zadevi III U 45/2023 in v zadevi III U 70/2023 ter prebralo oba zapisnika o tožnikovem zaslišanju v teh zadevah. Tudi v tej zadevi so namreč dejanske okoliščine enake dejanskim okoliščinam, ki so se ugotavljale v prej navedenih zadevah, v katerih je sodišče sicer že odločilo, odločitve pa še niso pravnomočne.

30Predmet presoje v obravnavani zadevi je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka tožniku, ki je nastanjen v centru za tujce na podlagi odločbe PP Gorišnica z namenom odstranitve iz Republike Slovenije in zaradi obstoja nevarnosti pobega, podaljšala njegovo nastanitev v centru od 11. 5. 2023 od 7.15 ure do njegove odstranitve iz države, vendar ne dlje kot do 10. 11. 2023 do 7.14 ure. Tožnik v tožbi navaja, da v njegovem primeru ni mogoče govoriti o podaljšanju nastanitve, saj naj bi šestmesečni rok od njegove nastanitve v centru na podlagi odločbe PP Gorišnica iztekel prej, preden mu je bila izdana izpodbijana odločba o podaljšanju omejitve gibanja. Po pregledu listin, ki se nanašajo na bivanje tožnika v centru za tujce, sodišče tožnikovemu stališču ne sledi. Tožnik je bil v center za tujce nastanjen 8. 9. 2022 ob 11.40 uri in je tu bival do 13. 9. 2022 do 14.15 ure, to je 5 dni 2 uri in 35 minut. Tožnikovo bivanje v centru je bilo nato prekinjeno, saj je bil zaradi vložene prošnje za priznanje mednarodne zaščite 13. 9. 2022 preseljen v Azilni dom. Tu je tožnik bival do 16. 11. 2022, ko je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, nato pa tega dne ponovno preseljen v center. Ker je torej tožnik od 13. 9. do 16. 11. 2022 bival v Azilnem domu kot prosilec za mednarodno zaščito, tega časa ni mogoče všteti v čas nastanitve v centru, saj se bivanje prosilcev za mednarodno zaščito ureja na povsem drugi pravni podlagi (v skladu z Zakonom o mednarodni zaščiti) kot pa omejitev gibanja v centru za tujce (v skladu z ZTuj-2), z drugačnim namenom (zaradi ugotavljanja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito) in ob upoštevanju drugačnih pogojev, kot pa to velja za omejitev gibanja v centru, ki jih določajo zakonski in drugi prepisi. Odločitev tožene stranke, ki je pri določitvi šestmesečnega obdobja od dneva nastanitve v center upoštevala dejansko prebiti čas v centru (in ne le datum prve nastanitve) ter ugotovila, da se šestmesečno obdobje izteče dne 11. 5. 2023, je zato po presoji sodišča pravilna. Ob upoštevanju takega izhodišča sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala prej, preden je izteklo tožnikovo šestmesečno bivanje v centru.

31Tožena stranka navaja, da tožnika iz države zaenkrat ni bilo mogoče odstraniti iz objektivnih razlogov, nevarnost njegovega pobega pa utemeljuje z več okoliščinami: da je tožnik v postopku navajal lažne podatke in da ni sodeloval v postopku ugotavljanja njegove istovetnosti; da je večkrat izjavil, da odklanja vrnitev v Alžirijo, četudi mu je bil z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3213/2022/5 (1222-08) z dne 22. 8. 2022, določen 10 dnevni rok za prostovoljni odhod ter določeno, da bo, če ne bo prostovoljno zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav schengenskega sporazuma, s teh območij odstranjen; in da gre za večkratnega kršitelja hišnega reda v centru. Tožnik je v dosedanjih postopkih povedal, da se v matično državo ne želi vrniti, ker se boji za svoje življenje. Zaradi nesoglasij s polbratom, ki si želi polastiti njegovega deleža premoženja, ki ga je pridobil po pokojnem očetu, polbrat pa ima veliko denarja s katerimi lahko vpliva na tamkajšnjo policijo, se boji kaj bo z njim, če se vrne, na pomoč organov pregona pa se zaradi korupcije ne more zanašati. Tožnik je tudi povedal, da ima zdravstvene težave, in sicer težave s psihičnim zdravjem, v Alžiriji pa mu taka zdravstvena pomoč, kot jo ima na razpolago v Sloveniji, ne bo na voljo in gre zato pričakovati, da se bo njegovo zdravstveno stanje poslabšalo.

32Iz listin upravnega spisa (ki jim tožnik ne oporeka) izhaja, da je tožnik v Republiko Slovenijo nezakonito vstopil 20. 6. 2022 v bližini naselja Goričak. Dne 8. 7. 2022 je pri Ministrstvu za notranje zadeve vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila z odločbo tega organa, št. 2142-3213/2022/5 (1222-08) z dne 22. 8. 2022, zavrnjena kot neutemeljena. Ker tožnik Republike Slovenije ni zapustil prostovoljno v roku 10 dni po izvršljivosti te odločbe, kot mu je bilo naloženo, mu je 8. 9. 2022 PP Gorišnica (to je policijska postaja, ki je tožnika prijela po nezakonitem vstopu v Republiko Slovenijo) izdala odločbo, s katero mu je bila odrejena nastanitev v center za tujce, in sicer do njegove odstranitve iz države, vendar ne dlje kot šest mesecev. Tožnik je nato 13. 9. 2022 vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito in je bil zato s tem dnem preseljen v Azilni dom. Njegov zahtevek je bil zavržen, tujec pa 16. 11. 2022 vrnjen v prostore centra, kjer se je nadaljevala njegova nastanitev oziroma omejitev gibanja po odločbi PP Gorišnica. Tožnik je dne 22. 11. 2022 vložil še drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, ki je bil s sklepom Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3213/2022/7 (1222-08) z dne 7. 12. 2022, prav tako zavržen, odločitvi pa je s sodbo I U 1724/2022-9 z dne 3. 1. 2023 pritrdilo še Upravno sodišče.

33Pred potekom treh mesecev od nastanitve tožnika v center, je ukrep preizkusilo Ministrstvo za notranje zadeve, ki je z odločbo, št. 214-146/2023/6 (141-08) z dne 6. 2. 2023, ugotovilo, da je še vedno utemeljen. Da je omejitev gibanja tožniku še vedno utemeljena, je nato pred iztekom šestih mesecev od tožnikove nastanitve v centru s sklepom, št. III U 45/2023-22 z dne 25. 4. 2023, ugotovilo še tukajšnje sodišče.

34Sodišče je v obravnavani zadevi moralo preveriti: 1) ali je tožnika treba odstraniti iz Republike Slovenije; 2) ali gre pri njem za okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega; in 3) ali je podaljšanje izrečenega ukrepa omejitve gibanja glede na vse okoliščine, objektivne in subjektivne, sorazmerno. Sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da je omejitev gibanja poseg v pravico do osebne svobode, ki pa je v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS dopustna v primerih, ki jih dovoljuje Ustava, oziroma kadar to zahtevajo pravice drugih ali javna korist. Če torej obstaja ustavno dopusten cilj (test legitimnosti), je treba še oceniti, ali je tak poseg v skladu z načelom sorazmernosti (test sorazmernosti). Ukrep omejitve gibanja je preventivni ukrep, ki preprečuje nezaželene posledice, ki niso v javnem interesu. Za nadaljnje trajanje izvajanja ukrepa omejitve gibanja morajo zato obstajati zakoniti razlogi za tak ukrep, ki jih določa ZTuj-2, izrečeni ukrep pa mora biti tudi sorazmeren, kar je treba ocenjevati glede na udeleženčevo dosedanje ravnanje in prognozo bodočega ravnanja.

35Na podlagi listin v zadevah III U 45/2023 in III U 70/2023 ter predstavljene pravne ureditve sodišče najprej ugotavlja, da je bil tožniku z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3213/2022/5 (1222-08) z dne 22. 8. 2022 (s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito), odrejen 10 dnevni rok za prostovoljni odhod ter določeno, da bo, če ne bo prostovoljno zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav schengenskega sporazuma, s teh območij odstranjen, izrečena pa mu je bila tudi prepoved vstopa na to območje za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če bi tožnik zapustil ta območja v roku za prostovoljni odhod. Taki ugotovitvi tožnik v tožbi ne oporeka, in tudi ne oporeka, da mu je, kar ni odšel prostovoljno, PP Gorišnica z odločbo, št. 2253-230/2022/12 (3F699-03) z dne 8. 9. 2022, odredila nastanitev v centru, ker je obstajala nevarnost njegovega pobega in ga ni bilo mogoče odstraniti takoj (torej takoj izvršiti odločbo Ministrstva za notranje zadeve). Sodišče ob tem pojasnjuje, da je že po naravi stvari mogoče osebo odstraniti le, kolikor je ta navzoča.

36Sodišče je nadalje presojalo, ali pri tožniku obstaja nevarnost pobega, torej, ali je izpolnjena katera od okoliščin, določenih v 68. členu ZTuj-2. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka trdi, da na nevarnost pobega tožnika kažeta njegovo nesodelovanje v postopku vračanja in namera, da ne ne bo spoštoval odločbe, s katero mu je bila odrejena odstranitev (1. in 5. alineja 68. člena ZTuj-2). Tožena stranka se sicer sklicuje tudi na 6. alinejo 68. člena ZTuj-2, vendar pa gre po presoji sodišča za očitno napako v obrazložitvi odločbe. Po 6. alineji 68. člena ZTuj-2 se namreč kot okoliščina, ki kaže na nevarnost pobega tujca, šteje tudi, če je bil tujec v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Tožnik namreč za taka kazniva dejanja ni bil kaznovan, niti mu tega tožena stranka ne očita, kar kaže, da je šlo pri zapisu, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega tudi po 6. alineji 68. člena ZTuj-2, za očitno napako. Tožena stranka je tožniku še očitala, da krši hišni red v centru za tujce, vendar pa v izpodbijani odločbi ni pojasnila, za kakšne kršitve je šlo, kako so se ugotavljale in kakšni ukrepi so bili izrečeni tožniku. V listinah iz zadeve III U 45/2023 je sicer sodišču predložila "izpis tujca", ki opisuje dogajanje v centru v zvezi s tožnikom, vendar pa bi morala v izpodbijani odločbi pojasniti in utemeljiti, katere kršitve šteje za kršitev hišnega reda, ki vplivajo na sprejeto odločitev, kolikor te kršitve tožniku očita. Ker pa tega v izpodbijani odločbi ni pojasnila, pač pa kršitve le omenila, sodišče presoja, da te niso izkazane, kar pa ne vpliva na sprejeto odločitev, saj ta temelji na drugih okoliščinah, kar vse je pojasnjeno v nadaljevanju.

37Sodišče po listinski dokumentaciji ugotavlja, da tožnik v postopku glede vračanja v matično državo in postopku za pridobitev potne listine odklanja vsakršno sodelovanje. Kot je pojasnil ob svojih zaslišanjih, se boji za življenje, saj se polbrat želi na vsak način prilastiti njegovega deleža premoženja. Na pomoč organov pregona v Alžiriji ne more računati, saj so koruptivni, njegov polbrat pa ima veliko denarja in s tem vpliv nanje. Ta strah pred vrnitvijo je, kot je povedal tožnik, tudi razlog, da je odklanjal vsako sodelovanje pri njegovi vrnitvi v matično državo in da je navajal napačne osebne podatke. Tožnikova izpoved in njegovo dosedanje ravnanje (ni želel povedati svojih podatkov in jih je zato morala ugotavljati tožena stranka preko podatkov Interpola, ni želel sodelovati v pogovoru z alžirskim konzulom, odklanja možnost vključitve v program prostovoljnega vračanja in reintergracije, zavrača vrnitev v matično državo) kaže, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega po 1. in 5. alineji 68. člena ZTuj-2. Sodišče ob tem še dodaja, da tožnikove težave, s katerimi se je srečeval v Alžiriji pred svojim odhodom v tujino in pričakovanje, da bodo enake tudi ob vrnitvi, niso take, da bi opravičevale odklanjanje njegovega sodelovanja v postopkih ali celo neizvršitev odločitve o njegovi odstranitvi. Gre za razloge, ki bi lahko bili kvečjemu podlaga za mednarodno zaščito, kar pa je tožnik v teh postopkih že uveljavljal (poleg drugih, ekonomskih razlogov) in kot taki niso bili sprejeti.

38Na podlagi vsega navedenega sodišče meni, da gre pritrditi presoji tožene stranke, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, s čimer bi se želel izogniti zakoniti odstranitvi iz države in nadaljevati z nezakonitim bivanjem na območju EU, njegova navzočnost pa je za izvedbo odstranitve iz države nujna, s tem pa izrečeni ukrep podaljšanja omejitve gibanju v centru za tujce utemeljen. Sodišče je presodilo, da je pri izreku tega ukrepa spoštovano tudi načelo sorazmernosti. Cilj izrečenega ukrepa je v zagotovitvi, da bo tožnik ostal na ozemlju Republike Slovenije do njegove odstranitve iz države oziroma vrnitve v njegovo matično državo, česar pa po presoji sodišča z milejšim ukrepom, to je nastanitvijo zunaj centra, ne bo mogoče doseči. Tožnikovo dosedanje ravnanje, to je odklanjanje vsakega sodelovanja pri ugotavljanju njegove identitete, pri pridobivanju potne listine in pri vrnitvi v matično državo, in to v vsem času, kar se nahaja na ozemlju Republike Slovenije, po presoji sodišča kaže, da njegovemu zatrjevanju, da je pripravljen spoštovati pravni red v državi in se javljati na policijski postaji, pri čemer mu je pomoč pripravljen nuditi Č. Č. (kar vse je povedal ob zaslišanju v zadevi III U 45/2023), ne gre slediti in ostajajo te izjave zgolj na ravni z ničemer izkazanega zatrjevanja. Tožnik namreč doslej ni z ničemer izkazal, da bi mu bilo mogoče verjeti, da bi bila njegova odstranitev iz Republike Slovenije in vrnitev v matično državo uspešna tudi z milejšim ukrepom, pač pa ravno nasprotno, da s tem tega ne bi bilo mogoče doseči.

39Sodišče tudi ne sledi tožnikovemu tožbenemu ugovoru, da tožniku sedaj ni mogoče več očitati, da ne sodeluje v postopku ali da je povzročil zamudo pri pridobivanju potrebne dokumentacije, saj da je bila njegova identiteta v decembru 2022 ugotovljena, istega meseca pa je veleposlaništvo Alžirije potrdilo, da bodo za tožnika izdali potno listino. Sodišče ugotavlja, da je v listinah upravnega spisa v zadevah III U 45/2023 in III U 70/2023, ki so bile posredovane sodišču, izkazano, da policija kontinuirano opravlja svoje aktivnosti za odstranitev tožnika iz države (pridobivanje podatkov o njegovi identiteti, komunikacija z veleposlaništvom Alžirije v Budimpešti zaradi pridobitve potne listine). Res je, da je sedaj njegova identiteta nesporno potrjena, vendar, kot pravilno pojasnjuje tožena stranka, lahko identiteto posameznika potrdi le pristojni organ matične države. Interpol Srbije je pristojnim organom v Republiki Sloveniji res že v decembru 2022 poslal podatke o tožniku glede na primerjavo prstnih odtisov, Interpol Alžirije pa je šele v drugi polovici aprila 2023 potrdil tožnikove osebne podatke. Do ugotovitve identitete tožnika ni prišlo zaradi njega, pač pa izključno zaradi aktivnosti tožene stranke, kar kaže, da je bila prav tožnikova neaktivnost tista, ki je vplivala na čas trajanja postopka. Šele po tem, ko je bila nesporno ugotovljena tožnikova identiteta, je tožena stranka lahko pristopila k aktivnostim za pridobitev ustrezne potne listine za tožnika. Tožena stranka tako od sredine maja razpolaga z zagotovilom veleposlaništva Alžirije v Budimpešti, da so potrdili istovetnost tožnika in da bodo zanj izdali ustrezen potovalni dokument z namenom njegove vrnitve v matično državo, in to takoj, ko jim bodo posredovani konkretni podatki o dnevu in relaciji odstranitve tujca. Opisani podatki po presoji sodišča kažejo, da tožena stranka postopke, ki so potrebni za izvršitev tožnikove odstranitve iz države izvajala kontinuirano, do prekinitve pri vodenju postopkov oziroma aktivnosti pa je prišlo le v času odločanja o prvi tožnikovi zahtevi za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, ko teh postopkov tožena stranka ni smela voditi. Dejstvo pa je tudi, da tožena stranka ne more vplivati na hitrost odziva pristojnih organov tujih držav, pač pa je odvisna od njihovega sodelovanja. Ker je pred kratkim Alžirija preko svojega veleposlaništva izkazala pripravljenost, da za tožnika izda potovalno listino, sodišče meni, da je predvidevanje tožene stranke, da gre realizacijo odstranitve tožnika pričakovati v kratkem, realno, je pa njegova navzočnost za izvršitev nujna.

40Sodišče nadalje meni, da je izrečeni ukrep omejitve gibanja v centru za tujce sorazmeren tudi glede na tožnikove zdravstvene težave, ki jih izkazuje z zdravniškimi potrdili, svoje težave pa je opisoval tudi ob zaslišanju v zadevah III U 45/2023 in III U 70/2023. Tožnik trdi, da so njegove zdravstvene težave posledica bivanja v centru, vendar predložena zdravniška potrdila tega ne izkazujejo. Iz teh zdravniških potrdil pa izhaja, da ima tožnik v centru nudeno redno zdravstveno oskrbo, da prejema medikamentozno terapijo in da je bil zaradi zdravstvenih težav pred kratkim napoten v bolnišnico in tam tudi pregledan. Sodišče zato meni, da so tožnikove zdravstvene težave v centru primerno obravnavane in mu je zagotovljena zdravniška pomoč, kar je še dodatni argument, ki utemeljuje omejitev njegovega bivanja v centru do odstranitve iz države.

41Na podlagi preučitve vseh okoliščin, kot so pojasnjene v tej obrazložitvi, sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke, ki je tožniku podaljšala omejitev gibanja, utemeljena ter je zato tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v zadevi odločilo ne da bi opravilo glavno obravnavo, razloge za to pa pojasnilo v 29. točki te obrazložitve.

K točki II izreka:

42Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

¹ Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.