UPRS Sodba III U 180/2024-22

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo, št. 2253-267/2024/3 z dne 20. 8. 2024, je policija (v nadaljevanju tudi: toženka) tožniku kot tujcu, državljanu Alžirije, odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce (v nadaljevanju: center) na naslovu Veliki Otok 44 z, Postojna, in sicer se tožniku omejitev gibanja in nastanitev v centru odreja od dne 20. 8. 2024 od 18:00 ure do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Iz izreka še izhaja, da tožba ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe in da posebni stroški v postopku niso nastali.

2Iz obrazložitve navedene odločbe je razvidno, da se tožniku po 76. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) omeji gibanje in se ga nastani v center, ker ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona. Toženka pojasnjuje, da je tožnik nedovoljeno vstopil na območje Republike Slovenije (v nadaljevanju: Slovenija ali RS) dne 31. 8. 2022 na območju Črnomlja. Po prijetju je zaprosil za mednarodno zaščito in bil nastanjen v azilni dom, ki pa ga je samovoljno zapustil in odšel neznano kam. Dne 14. 2. 2024 je bil s strani nemških varnostnih organov izročen RS na mejnem prehodu Karavanke, kjer je ob prevzemu policistom Policijske postaje za izravnalne ukrepe (v nadaljevanju: PPIU) Kranj izrazil namero za mednarodno zaščito. Istega dne je bil nastanjen v azilni dom Ljubljana-Vič, kjer je 15. 2. 2024 ponovno podal prošnjo za mednarodno zaščito (v letu 2022 mu je bila namreč vloga zavrnjena), o čemer je Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ) odločilo 22. 2. 2024 v zadevi pod št. 30811/2024, in sicer je zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavrglo. Ta odločitev je postala pravnomočna 26. 3. 2024. Med tem pa je tožnik 25. 2. 2024 spet samovoljno zapustil prostore azilnega doma in se tja ni več vrnil.

3Nato je Urad SIRENE, Francija, slovensko policijo obvestil, da so na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo, št. II K 31699/2023 z dne 11. 6. 2024, ki ga je izdalo Okrožno sodišče v Kopru, tožnika prijeli v Parizu in mu odredili pripor. V dogovoru z varnostnimi organi Francije je bil 8. 8. 2024 na mednarodnem letališču Charles de Gaulle v Parizu predan slovenskim kriminalistom, ki so ga istega dne z letom št. AF1036 pripeljali na letališče Jožeta Pučnika Ljubljana ob 15:05 uri ter ga ob 15:15 uri predali pravosodnim policistom, nakar je bil odpeljan v ZPKZ Koper, kjer se je nahajal do sojenja, ki je potekalo 20. 8. 2024 na Okrožnem sodišču v Kopru. Slednje je tožnika s sodbo, št. II K 31699/2023 z 20. 8. 2024, spoznalo za krivega in mu izreklo enotno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let; po izrečeni sodbi je omenjeno sodišče s sklepom št. II K 31699/2023 tožniku odpravilo pripor in ga izpustilo na prostost. O tem je obvestilo policijo, nakar so tožnika 20. 8. 2024 ob 13:20 uri prevzeli policisti PPIU Koper v svoj postopek.

4Tožniku so na PPIU Koper dne 20. 8. 2024 izdali odločbo o vrnitvi št. 12732104 (v nadaljevanju: odločba o vrnitvi), s katero mu je bila določena tudi prepoved vstopa za obdobje treh let. V postopku so policisti ugotovili, da tožnik, ki je na ozemlje RS leta 2022 nedovoljeno vstopil, ne poseduje nobenih dokumentov. Pri preverjanju je bilo ugotovljeno, da v RS ni imel bivanja izven azilnega doma in da v Sloveniji nima sorodnikov, pri katerih bi lahko prebival, kot tudi nima prihodkov za preživljanje, zato mu ni možno izreči milejšega ukrepa skladno z 81. členom ZTuj-2. Toženka citira prvi odstavek tega člena in nato še pojasnjuje, da je med bivanjem v centru tožnik dolžan spoštovati pravila bivanja in navodila pristojnih delavcev centra. V skladu s prvim in drugim odstavkom 84. člena ZTuj-2 je tujec, ki ima lastna sredstva, dolžan sam kriti stroške svojega preživljanja in nastanitve ter stroške odstranitve do višine lastnih sredstev; slednja je ob nastanitvi dolžan deponirati. Na podlagi šestega odstavka 76. člena ZTuj-2 lahko omejitev gibanja traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se doseže namen, zaradi katerega je bila tujcu odrejena omejitev gibanja in nastanitev v center, vendar ne dlje kot šest mesecev. V skladu z desetim odstavkom 76. člena ZTuj-2 se čas bivanja tujca izven centra brez dovoljenja za izhod, čas bivanja tujca, ki je v postopku mednarodne zaščite, nastanjen v centru in čas bivanja tujca, ki je bil nastanjen v centru in je v priporu ali zaporu, ne šteje v čas nastanitve v centru. V skladu z enajstim odstavkom 76. člena ZTuj-2 je tujcu med bivanjem v centru gibanje omejeno na območje centra, kjer mora upoštevati pravila bivanja v centru. Tujcu se izjemoma lahko dovoli gibanje zunaj območja centra. Pogoje in način dovolitve gibanja zunaj območja centra določajo pravila bivanja. Na podlagi prvega odstavka 83. člena ZTuj-2 nastanitev tujca v centru preneha, ko prenehajo razlogi zanjo oziroma ko je dosežen njen namen. Skladno z zakonom se bivanje v centru lahko iz objektivnih razlogov z odločbo podaljša za nadaljnjih šest mesecev, če je utemeljeno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti. Kot je še navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, so bili tožniku predstavljeni njena vsebina, izrek in pravni pouk v angleškem jeziku, ki ga razume in govori.

5Tožnik je centru dne 21. 8. 2024 izročil vlogo, sestavljeno v arabskem jeziku in naslovljeno kot pritožba (apel), ki jo je center skupaj s pridobljenim prevodom v slovenski jezik poslal Upravnemu sodišču RS kot tožbo zoper izpodbijano odločbo. V vlogi tožnik navaja, da močno nasprotuje odločitvi o vrnitvi v Alžirijo. Trenutno je tukaj, torej v evropski državi in se iz političnih razlogov ne želi vrniti v Alžirijo, kar je tudi razložil v azilnem centru v Ljubljani ter jim predložil vsa dokazila. Obljublja, da se bo v priporu lepo obnašal in mirno počakal na prostost, ker želi pot nadaljevati v Francijo.

6Toženka je sodišču predložila spise, ki se nanašajo na zadevo (v nadaljevanju tudi: listine upravnega spisa). V odgovoru na tožbo je pojasnila, da je tožnik zoper odločbo o vrnitvi, ki jo je prav tako izdala PPIU Koper (v glavi je sicer napačno navedena PMP Dragonja) vložil pritožbo (ki jo je tudi predložila), o kateri pa še ni bilo odločeno, saj rok za to še ni potekel. Predložila je tudi v izpodbijani odločbi omenjene pravnomočne akte o tožnikovih prošnjah za mednarodno zaščito v RS. Kot je še dodala, tožnikova navedba, da nasprotuje odločitvi o vrnitvi v Alžirijo, za odločitev v upravnem sporu zoper odločbo o omejitvi gibanja in namestitvi v center ni relevantna, saj v nobenem primeru v Alžirijo ne bo vrnjen na podlagi izpodbijane odločbe, temveč na podlagi odločbe o vrnitvi, ki pa ni predmet tega upravnega spora.

7Sodišče je v tem upravnem sporu dne 28. 8. 2024 opravilo najprej pripravljalni narok in nato narok za glavno obravnavo, ki sta se ju udeležila tožnik osebno, za toženko pa višja državna odvetnica A. A. (v nadaljevanju: zastopnica toženke). Navzoč je bil tudi sodni tolmač za arabski jezik B. B. (v nadaljevanju: sodni tolmač), preko njegovega sprotnega tolmačenja je tožnik spremljal potek in sodeloval na narokih.

8Na pripravljalnem naroku je sodišče tožniku pojasnilo, da je od centra prejelo njegovo vlogo z dne 21. 8. 2024, naslovljeno kot apel, s prevodom v slovenski jezik, ki ga je sestavil C. C. Izvod navedene vloge in prevoda je bil izročen tožniku in sodnemu tolmaču, ki sta po pregledu potrdila, da vsebina prevoda ustreza vsebini vloge. Tožnik je potrdil, da gre za njegovo vlogo, in navedel, da jo je podal, ker ugovarja vračanju v Alžirijo. Sodišče je tožniku predočilo, da sta mu bili 20. 8. 2024 izdani dve odločbi, to sta odločba o vrnitvi št. 12732104 ter odločba o omejitvi gibanja in nastanitvi v center št. 2253-267/202/3, tožnikova omenjena vloga pa je bila sodišču poslana kot tožba zoper odločbo o omejitvi gibanja in nastanitvi v center. Po pozivu, naj jasno navede, katero od navedenih odločb izpodbija v tem upravnem sporu, je tožnik najprej izjavil, da izpodbija odločbo o vrnitvi. Ko mu je sodišče pojasnilo, da če odločbe o omejitvi gibanja in nastanitvi v center s tožbo ne izpodbija, to pomeni, da te odločbe sodišče ne bo presojalo, je tožnik navedel, da ne ve, kaj je vsebina odločitve o omejitvi gibanja, boji pa se, da bo v primeru, če bo sodišče njegovo vlogo zavrnilo, moral plačati stroške namestitve v centru. Tožniku je bila nato predstavljena vsebina odločbe o omejitvi gibanja in namestitvi v center, nakar je izjavil, da je namen njegove vloge z dne 21. 8. 2024 izpodbijati navedeno odločbo, ker se z njo ne strinja. Tožniku je bilo tudi pojasnjeno, da je treba odločbo o vrnitvi najprej izpodbijati s pritožbo, ki jo je, kot je sodišču sporočila toženka, tožnik tudi vložil (z drugo vlogo), o njej pa MNZ ob vložitvi tožbe v tem upravnem sporu še ni odločilo. Procesni pogoji za izpodbijanje odločbe o vrnitvi v sodnem postopku pa so izpolnjeni šele potem, ko je odločeno o pritožbi zoper odločbo o vrnitvi. Tožnik je izjavil, da povedano razume. Ko mu je sodišče pojasnilo, da bo torej njegovo vlogo z dne 21. 8. 2024, ki jo je prejelo od centra in je bila na pripravljalnem naroku predočena tožniku skupaj s prevodom, obravnavalo kot tožbo zoper izpodbijano odločbo o omejitvi gibanja in nastanitvi v center z dne 20. 8. 2024, je tožnik izrecno izjavil, da se s tem strinja.

9Zatem je sodišče v zadevi omejitve gibanja tožniku opravilo narok za glavno obravnavo. Na tej je sodnica najprej podala poročilo o izpodbijani odločbi, vsebini zadeve in poteku obravnavanega postopka ter listinah, ki jih je toženka kot upravni spis zadeve predložila sodišču. Ob podajanju poročila je tožnik pripomnil, da je v Slovenijo iz Pariza prišel izključno zaradi kazenskega postopka, tu ne želi ostati, pač pa bi se želel vrniti v Francijo, kot to piše tudi v njegovi tožbi. Zastopnica toženke je prebrala odgovor toženke na tožbo, ki je bil tožniku izročen in ob branju v celoti sproti preveden s strani sodnega tolmača. Tožniku je bilo pojasnjeno, da bo sodišče vpogledalo listine upravnega spisa zadeve, nakar je povedal, da želi biti tudi zaslišan in povedati vse okoliščine v svojo korist.

10Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo listine upravnega spisa zadeve (med katerimi so tudi izpodbijana odločba, odločba o vrnitvi in zapisnik o izjavi tožnika z dne 20. 8. 2024 z vročilnicami, v nadaljevanju te obrazložitve navedena odločba in sklep MNZ o tožnikovih prošnjah za mednarodno zaščito v RS ter sodba Okrožnega sodišča v Kopru II K 31699/2023 z dne 20. 8. 2024) ter zaslišalo tožnika kot stranko. V soglasju s tožnikom in zastopnico toženke je to, kar je tožnik povedal ob zaslišanju, obenem štelo tudi kot njegove navedbe v tem upravnem sporu. Tožnik je ob uvodnem navajanju svojih podatkov med drugim navedel podatke o svojih bivališčih v Alžiriji, v Nemčiji in v Franciji. Navedel je, da meni, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj se je prostovoljno vrnil v Slovenijo zaradi kazenskega postopka na Okrožnem sodišču v Kopru, ki je nato izdalo sodbo o pogojni kazni 6 mesecev. Kljub temu so ga po končanem sojenju zadrževali, kot da delajo v nasprotju z omenjeno sodbo in ga tako zaprejo. Tožnik pa želi upoštevati navedeno sodbo, ki naj jo upošteva tudi tukajšnje sodišče, saj želi biti svoboden kot vsaka druga oseba. Že v tožbi je jasno navedel, da se v Alžirijo v nobenem primeru ne želi vrniti, pač pa želi nazaj v Francijo. Ko mu je bilo predočeno, da iz zapisnika PPIU Koper z dne 20. 8. 2024 izhaja njegova izjava, da bi želel odpotovati v Nemčijo, v Berlin, je navedel, da sicer nima težav z odhodom v Nemčijo, vendar bi se želel vrniti v Francijo zaradi dela pri glasbeni oddaji ... Na vprašanje sodnice, ali namerava upoštevati odločbo o vrnitvi in se, če bi obveljala, vrniti v Alžirijo, je odgovoril, da nikakor ne, ker ga tam iz političnih razlogov čaka 30 let zapora. Ko mu je bilo predočeno, da je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru II K 31699/2023 z dne 20. 8. 2024 obsojen za dve kaznivi dejanji, ki se preganjata po uradni dolžnosti, in sicer mu je bila izrečena pogojna obsodba, s katero mu je bila določena kazen šest mesecev zapora s preskusno dobo dveh let, navedena sodba pa je glede na podano odpoved pravici do pritožbe pravnomočna, je tožnik izjavil, da vse povedano drži in da navedeno sodbo v celoti spoštuje. Na vprašanje, kje bi bil lahko nastanjen, če na odločitev glede vrnitve ne bi čakal v centru, je povedal, da bi si najel stanovanje v Ljubljani ali pa bi bival v azilnem domu. Kot mu je bilo predstavljeno v centru, bi namreč v primeru izpustitve iz centra imel na voljo 10 dni za zapustitev države in dotlej bi lahko bival v azilnem domu. Na vprašanje zastopnice toženke, naj pove, ali in kje si je doslej v Ljubljani že najel stanovanje (tudi glede na to, da točno pozna naslove svojih bivališč v Franciji oziroma Nemčiji), je odgovoril, da to ni relevantno. Na dodatno vprašanje, kje v Sloveniji je doslej bival, je navedel, da v azilnem domu v Ljubljani. Na vprašanje zastopnice toženke, na podlagi česa je utemeljeno pričakovati, da azilnega doma tokrat ne bi samovoljno zapustil, kot je to storil že dvakrat, sploh ker sam pravi, da se želi vrniti v Francijo in nikakor ne v Alžirijo, je odgovoril, da mu RS grozi z vrnitvijo v Alžirijo, kar ni zakonito. Na ponovno vprašanje, kateri so torej razlogi, zaradi katerih tokrat iz azilnega doma ne bi zbežal, je povedal, da bi tokrat počakal na odločitev, saj je iz Francije v Slovenijo prostovoljno prišel zaradi kazenskega postopka, in da daje svojo besedo, da bi tu ostal. Na nadaljnje vprašanje zastopnice toženke, ali je v Slovenijo iz Francije prišel prostovoljno ali pa je bil prijet in predan RS (pri čemer je tožniku predočila, da iz podatkov policije izhaja, da je bil v Franciji prijet in ga je francoska policija predala slovenski policiji 8. 8. 2024 na letališču Charles de Gaulle v Parizu), je tožnik vztrajal, da se je za vrnitev v Slovenijo odločil sam, ter dodal, da so mu francoski policisti ob prijetju in nato tudi sodnik povedali, da gre v Slovenijo, če se sam odloči za to. Na vprašanje sodnice, ali želi povedati še kaj, je odgovoril, da ni zadovoljen z vprašanji zastopnice toženke in da je pričakoval tudi več vprašanj sodišča. Na ponovno vprašanje, ali ima še kakšne dodatne navedbe, pri čemer mu je bilo pojasnjeno, da sodišče dejansko stanje razišče predvsem v okviru njegovih navedb, je tožnik poudaril, da spoštuje RS. Drugih navedb ali ugovorov niti tožnik niti toženka nista podala.

11Tožba ni utemeljena.

12Predmet presoje v tem upravnem sporu je z izpodbijano odločbo, št. 2253-267/2024/3 z dne 20. 8. 2024, sprejeta odločitev, da se tožniku kot tujcu, državljanu Alžirije, odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru, in sicer od dne 20. 8. 2024 od 18:00 ure do tujčeve odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Odločeno je bilo še, da tožba ne zadrži izvršitve odločbe in da posebni stroški v postopku niso nastali.

13Zakonska podlaga za izdajo izpodbijane odločbe so določbe ZTuj-2, ki v prvem odstavku 76. člena določa, da z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve, policija odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu: - ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona; - ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom. Takšen ukrep se lahko tujcu izreče tudi, če je treba ugotoviti njegovo istovetnost in obstaja nevarnost, da bo zapustil ozemlje RS (drugi odstavek 76. člena ZTuj-2). Nastanitev tujca v center policija odredi z odločbo, zoper katero ima tujec pravico vložiti tožbo v treh dneh po vročitvi odločbe; tožba ne zadrži izvršitve odločbe (prvi in drugi odstavek 78. člena ZTuj-2). V skladu s tretjim odstavkom 76. člena ZTuj-2 pa v primeru, če se oceni, da se lahko namen iz prvega ali drugega odstavka tega člena doseže z milejšimi ukrepi, policija namesto ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru uporabi ukrep iz drugega odstavka 81. člena tega zakona. V 81. členu ZTuj-2 je v prvem odstavku predpisano, da policija po uradni dolžnosti v najkrajšem možnem času po izreku ukrepa omejitve gibanja in nastanitve tujca v centru ali na prošnjo tujca, ki mu je bil izrečen navedeni ukrep, izreče milejši ukrep, če se lahko tudi na tak način zagotovi namen iz prvega oziroma drugega odstavka 76. člena ZTuj-2. V skladu z drugim odstavkom 81. člena ZTuj-2 lahko policija na podlagi prejšnjega odstavka tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra in mu določi eno ali več obveznosti: - določitev kraja prebivanja na določenem naslovu; - naložitev obveznosti rednega javljanja na policijski postaji; - predložitev osebnih dokumentov. V skladu s 85. členom ZTuj-2 se v postopkih po tem zakonu, če z ZTuj-2 ni drugače določeno, uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

14Z določbami ZTuj-2 se, kot je razvidno iz drugega odstavka 1. člena tega zakona, v nacionalno zakonodajo prenaša tudi pravni red Evropske unije (v nadaljevanju: EU). Uporaba 76. člena ZTuj-2 pomeni izvajanje prava EU, in sicer Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju: Direktiva o vračanju), v povezavi s 6. členom Listine EU o temeljnih pravicah. Po ustaljeni sodni praksi iz okoliščin izvajanja ukrepa nastanitve tujca v centru izhaja, da gre za pridržanje in s tem za poseg v osebno svobodo in ne zgolj za omejitev gibanja. To je razvidno tudi iz določbe enajstega odstavka 76. člena ZTuj-2, iz katere izhaja, da tujec ne sme zapustiti območja centra.

15Direktiva o vračanju ureja pogoje za pridržanje tujcev v postopku vračanja. Iz njenih uvodnih določb (točka 16) izhaja, da bi morala biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in bi morala v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. V 15. členu, ki ureja pridržanje, Direktiva o vračanju v prvem odstavku določa: "Razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, le da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega ali (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve." V skladu z drugim odstavkom 15. člena iste Direktive mora biti odločba o pridržanju pisna in obrazložena. Pri razlagi oziroma uporabi določb ZTuj-2 je torej treba upoštevati določila Direktive o vračanju. Iz njih izhaja, da je pridržanje upravičeno samo z namenom priprave vrnitve oziroma izvedbe postopka odstranitve ter če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. Zato mora policija glede na vse okoliščine konkretnega primera presoditi tudi sorazmernost izrečenega ukrepa, kar mora biti spoznavno iz obrazložitve odločbe o pridržanju.

16Po 7. točki 3. člena Direktive o vračanju nevarnost pobega pomeni, da v posameznem primeru obstajajo razlogi na podlagi objektivnih meril, opredeljenih z zakonom, zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil. Za presojo obstoja nevarnosti pobega je tako relevanten 68. člen ZTuj-2, ki določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca: - navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku, kot tudi zavrnitev odvzema biometričnih podatkov; - uporaba lažnih ali ponarejenih osebnih dokumentov, kot tudi namerno uničenje ali kakršna koli drugačna namerna odstranitev obstoječih dokumentov; - vstop v RS v času veljavne prepovedi vstopa; - v zadnjih treh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno izrečena sankcija za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja; - jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi; - dejstvo, da je bil tujec v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti; - dejstvo, da je bila tujcu v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge.

17Po presoji sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni predpisani pogoji za to, da je toženka z izpodbijano odločbo tožniku odredila nastanitev oziroma pridržanje v centru. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe so tudi razvidni bistveni razlogi za takšno odločitev, ki jim sodišče sledi. Ker jih je prikazalo že v povzetku izpodbijane odločbe, jih na tem mestu v celoti ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede na tožnikove navedbe pa še dodaja:

18Sodišče najprej ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 20. 8. 2024, kar je razvidno iz podpisane vročilnice v upravnem spisu (tožnikov podpis na njej se ujema z njegovim podpisom na tožbi in na zapisniku o sodnih narokih z dne 28. 8. 2024). Iz zapisa na koncu obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bila njena vsebina tožniku predstavljena v angleškem jeziku, ki ga razume in govori (čer ni prerekal), ponovno pa mu je bila vsebina izpodbijane odločbe preko sodnega tolmača za arabski jezik predstavljena tudi na pripravljanem naroku in naroku za glavno obravnavo pred tem sodiščem.

19Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ki je skladna z listinami upravnega spisa (odločba MNZ, št. 2142-4210/2022/15 (1222-05) z dne 27. 10. 2022, pravnomočna 3. 6. 2023, ter sklep MNZ, št. 2142-4210/2022/64 (1222-05) z dne 22. 2. 2024, pravnomočen 26. 3. 2024), je bil tožnik s svojimi prošnjami za mednarodno zaščito v RS doslej neuspešen, navedeni postopki so bili v času izdaje izpodbijane odločbe tudi že pravnomočno zaključeni. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe dalje izhaja, da je tožnik, ki je leta 2022 nedovoljeno vstopil na območje RS in ne poseduje potovalnih dokumentov, v postopku odstranitve iz RS. Dne 20. 8. 2024 mu je bila namreč izdana odločba o vrnitvi št. 12732104 (ki se nahaja v upravnem spisu), s katero je bilo odločeno, da se tožnika zaradi nezakonitega prebivanja odstrani iz RS, območja držav članic EU in območja držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985, pri čemer mu ni bil dan rok za prostovoljno vrnitev, izrečena pa mu je bila tudi prepoved vstopa za obdobje treh let. Da je bila odločba o vrnitvi tožniku izdana, ta ne prereka, saj tudi ni prerekal ugotovitve, da je zoper odločbo o vrnitvi vložil pritožbo. V obravnavanem primeru gre torej za situacijo (omejitve gibanja oziroma pridržanja) iz 1. alineje prvega odstavka 76. člena ZTuj-2. Iz razlogov izpodbijane odločbe pa tudi sledi, da ob njeni izdaji pogoji za izvršitev odstranitve tožnika iz RS še niso bili izpolnjeni, saj ob izdaji izpodbijane odločbe istega dne izdana odločba o vrnitvi še ni bila izvršljiva, tožnik pa, kot rečeno, tudi ne poseduje potovalnih dokumentov. Ob tem pa sodišče poudarja, da pravilnost in zakonitost odločbe o vrnitvi in postopek njene izdaje ni predmet presoje v tem upravnem sporu, pač pa se, kot je bilo tožniku posebej pojasnjeno, odločba o vrnitvi lahko izpodbija s samostojnimi pravnimi sredstvi (pritožbo in šele nato tožbo, glej sedmi odstavek 64. člena ZTuj-2), to je torej stvar drugih, samostojnih postopkov. Prav tako ni predmet tega upravnega spora odločanje oziroma presoja odločitev o tožnikovih prošnjah za mednarodno zaščito.

20Iz okoliščin tožnikovega primera tudi po presoji sodišča izhaja podlaga za zaključek, da je izkazana nevarnost tožnikovega pobega kot pogoj za odreditev njegovega pridržanja v centru v smislu prvega odstavka 15. člena Direktive o vračanju. Kot okoliščina, ki kaže na nevarnost pobega tujca, je po 5. alineji 68. člena ZTuj-2 določena tudi jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi. Iz razlogov izpodbijane odločbe, povzetih v 2. in 3. točki obrazložitve te sodbe, jasno (in skladno s podatki listin upravnega spisa zadeve) izhaja, da je tožnik, ko je bil v postopkih mednarodne zaščite v RS, dvakrat samovoljno zapustil azilni dom in tudi RS (tega niti ne prereka, ampak je, nasprotno, s svojimi navedbami ob zaslišanju pred sodiščem to potrdil). V RS pa se je obakrat vrnil šele po posredovanju tujih (nemških in francoskih) varnostnih organov, in sicer 14. 2. 2024 in 8. 8. 2024. Ob upoštevanju, da je tudi do njegove vrnitve v RS iz Francije v avgustu 2024 prišlo šele po posredovanju tujih varnostnih organov (tožnik sam je na glavni obravnavi navedel, da so v zvezi s tem k njemu prišli francoski policisti in da je bil zato v postopku pred francoskim sodnikom), tukajšnje sodišče ne more slediti njegovemu sklicevanju, da se je iz Francije v RS vrnil prostovoljno. Glede na vse navedeno je utemeljeno sklepati, da bi se tožnik na enak način (s samovoljno zapustitvijo RS) skušal izogniti tudi izvršitvi odločbe o vrnitvi, kolikor bi ta ostala v veljavi. Takšno presojo utemeljuje tudi jasna navedba tožnika v obravnavani tožbi, da močno nasprotuje vrnitvi v Alžirijo in se tja ne želi vrniti, pač pa želi v Francijo. Da ne namerava spoštovati odločbe o vrnitvi in se v nobenem primeru ne namerava vrniti v matično državo, pač pa bi se vrnil v Francijo, je poudaril tudi na glavni obravnavi. Vse to pa izkazuje, da obstoji okoliščina za pridržanje iz pete alineje 68. člena ZTuj-2. Sodišče ob tem pojasnjuje, da navedeno ne pomeni, da se tožniku v tem postopku nezakonito grozi z odstranitvijo, pač pa, da tožnikova pripravljenost spoštovati odločbo o vrnitvi (če bo ta obstala kot pravilna in zakonita) spada med okoliščine, ki so po Direktivi o vračanju in ZTuj-2 relevantne za izrek in presojo ukrepa pridržanja v centru.

21Že iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je Okrožno sodišče v Kopru s sodbo II K 31699/2023 z dne 20. 8. 2024 tožnika spoznalo za krivega in mu izreklo enotno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let; po izrečeni sodbi mu je s sklepom odpravilo pripor in ga izpustilo na prostost. Iz navedene sodbe II K 31699/2023 (ki se nahaja v upravnem spisu zadeve) je razvidno, da je bil z njo tožnik po obtožbi Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, opr. št. KT 5508/2023 z dne 5. 5. 2023, spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), v zvezi s 34. členom KZ-1 (torej kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti), in mu je bila zato izrečena pogojna obsodba, s katero mu je bila določena enotna kazen šest mesecev zapora s preskusno dobo dveh let. Iz sodbe II K 31699/2023 je dalje razvidno, da so se upravičenci pravici do pritožbe zoper sodbo odpovedali in zato zoper sodbo ni pritožbe, iz česar sledi, da je navedena sodba pravnomočna. Ko mu je bilo to predočeno na glavni obravnavi, je tožnik izjavil, da vse povedano drži in da omenjeno sodbo v celoti spoštuje. Glede na navedeno je torej izkazano tudi dejstvo, da je bil tožnik v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, torej nadaljnja okoliščina (iz šeste alineje 68. člena ZTuj-2), ki še dodatno utemeljuje izrečeno omejitev gibanja in namestitev v centru. Ker se tožnik sklicuje, da mu je Okrožno sodišče v Kopru pripor odpravilo in da morata to spoštovati tudi toženka in tukajšnje sodišče, je treba pojasniti, da s takšnim razlogovanjem v tem upravnem sporu ne more uspeti. Z izpodbijano odločbo se namreč tožniku ne odreja pripor po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP), pač pa ukrep pridržanja po ZTuj-2 (in Direktivi o vračanju), podlaga in pogoji za izrek tega ukrepa pa niso enaki kot v primeru pripora. Kot izhaja iz obrazloženega, se tožniku pridržanje tudi ne izreka zgolj zaradi sodne obsodbe za kaznivi dejanji, pač pa pridržanje utemeljujejo še druge okoliščine, ki izkazujejo nevarnost tožnikovega pobega iz razloga po peti alineji 68. člena ZTuj-2.

22Pri izdaji izpodbijane odločbe je bilo spoštovano načelo sorazmernosti. Iz obrazložitve odločbe so razvidne okoliščine tožnikovega primera, ki jih je policija upoštevala pri izdaji odločbe in ki, kot je argumentiralo še sodišče, utemeljujejo nevarnost pobega tožnika in zato izrečeni ukrep pridržanja. Obenem je iz obrazložitve odločbe razvidno, da je policija presojala tudi, ali bi bilo tožniku mogoče izreči milejši ukrep (81. člen v zvezi s tretji odstavkom 76. člena ZTuj-2). V tej zvezi je izpostavila, da tožnik v Sloveniji ni imel urejenega bivanja izven azilnega doma, ravno tako tu nima sorodnikov, pri katerih bi lahko živel, in ne prihodkov za preživljanje. Tožnik navedenega v sodnem postopku ni uspel izpodbiti. Kako bi si lahko najel stanovanje v Ljubljani in kje naj bi ga v preteklosti v Sloveniji že imel najetega, kljub vprašanjem na glavni obravnavi ni konkretiziral. Prav tako ni utemeljil, da bi si lahko v Sloveniji zagotovil sredstva za preživljanje in namestitev (podajal je le navedbe v smeri, da bi imel možnosti za to v Franciji oziroma Nemčiji), niti ni izkazal, da oziroma kolikšna sredstva morebiti že ima. Tožniku tudi ni mogoče slediti, kolikor meni, da lahko ob vseh predhodno opisanih okoliščinah izrek milejšega ukrepa utemelji s splošnim sklicevanjem na možnost bivanja v azilnem domu v primeru odprave pridržanja. Glede na jasno izraženo željo po vrnitvi v Francijo in glede na to, da je azilni dom v preteklosti že dvakrat samovoljno zapustil, ni utemeljeno pričakovati, da bi tokrat, kljub svoji obljubi, ravnal drugače. Kje izven centra bi lahko bival v RS oziroma izrek katerega od zakonsko predvidenih milejših ukrepov bi bil primeren v njegovem primeru, torej tožnik v tem upravnem sporu ni izkazal. V zvezi z navedbami tožnika, da naj bi mu v centru grozili, da bo moral plačati stroške namestitve, pa mu sodišče pojasnjuje, da zakon (84. člen ZTuj-2) določa, da je tisti tujec, ki ima lastna sredstva, dolžan sam kriti stroške svojega preživljanja in nastanitve ter stroške odstranitve do višine lastnih sredstev; če tujec sredstev nima, pa se stroški plačajo iz sredstev proračuna RS.

23Sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi toženka določila trajanje odrejenega ukrepa skladno z zakonom (šesti odstavek 76. člena ZTuj-2), v obrazložitvi pa tudi pojasnila, da omejitev gibanja traja le toliko časa, kolikor je treba, da se doseže namen iz prvega odstavka 76. člena ZTuj-2. Tožnik ima kadarkoli med trajanjem ukrepa tudi možnost zaprositi za milejši ukrep, če se lahko tudi na tak način zagotovi zasledovani zakonski namen.

24Iz obrazložitve izpodbijane odločbe so torej spoznavni ključni razlogi za sprejeto odločitev o pridržanju, ki jih tožnik s svojimi posplošenimi navedbami ni uspel ovreči. Kot izhaja iz podpisanega zapisnika z dne 20. 8. 2024, mu je toženka pred izdajo izpodbijane odločbe dala možnost podati izjavo, postopek pa je v tem smislu dopolnilo še sodišče z opravljenim pripravljalnim narokom in glavno obravnavo v tem upravnem sporu. Izrek, da tožba ne zadrži izvršitve odločbe, pa ima podlago v drugem odstavku 78. člena ZTuj-2.

25Po vsem povedanem je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1).