VSC Sodba PRp 165/2023

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 255,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obdolženca za odgovornega storitve uvodoma navedenega prekrška, mu za storjen prekršek izreklo glavno sankcijo: globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk (KT) za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije in odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške postopka o prekršku, in sicer sodno takso v višini 200,00 EUR ter da je obdolženec dolžan globo plačati v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, sodno takso pa v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper tako odločitev se pritožuje obdolženec iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Dne 2. 11. 2023 je obdolženec, hkrati z dopolnitvijo pritožbe z lastnoročnim podpisom, vložil tudi vsebinsko dopolnitev pritožbe

3Pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba obdolžencu vročena dne 10. 7. 2023 (vročilnica pripeta k l. št. 40 spisa) ter da se je 8 dnevni pritožbeni rok iztekel 18. 7. 2023 (torek). Dopolnitev pritožbe je obdolženec vložil dne 2. 11. 2023, torej prepozno. Sicer je bila dopolnitev res vložena v okviru 8 dnevnega roka, danega obdolžencu z dopisom sodišča prve stopnje z dne 7. 9. 2023, s katerim ga je sodišče pozvalo, naj že vloženo pritožbo dopolni z lastnoročnim podpisom, vendar instrukcijski rok sodišča prve stopnje, dan obdolžencu zaradi odprave procesne pomanjkljivosti že vložene pritožbe, ne more podaljšati 8 dnevnega prekluzivnega roka za vložitev pritožbe. Ker je bila (vsebinska) dopolnitev pritožbe (l. št. 58-64 spisa) vložena po 18. 7. 2023, je bila vložena po izteku pritožbenega roka, zato sodišče druge stopnje njene vsebine ne more upoštevati.

5Obdolžencu je bilo očitano, da je dne 16. 3. 2023 ob 15.00 uri vozil osebno vozilo izven naselja Kostrivnica, pri tem pa je vozil pod vplivom alkohola, saj je imel v organizmu najmanj 0,93 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

6Pritožba uvodoma očita obremenjenost izpodbijane sodbe s kršitvijo po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, vendar neutemeljeno. Sodba namreč ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so razumljivi in ne nasprotujejo izreku. Sodišče prve stopnje je obdolžencu pojasnilo, po kateri pravni podlagi se lahko prisotnost alkohola v organizmu obdolženca ugotavlja tudi z indikatorjem alkohola ter zakaj je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z dne 16. 3. 2023 (priloga A1) zakonit dokaz. V kolikor pa se pritožnik s temi razlogi ne strinja, pa lahko to pomeni le uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe materialnih določb ZP-1 oziroma zakona, ki določa prekršek.

7Pravno podlago za uporabo indikatorja alkohola v postopku ugotavljanja psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa ter v nadaljnjem postopku o prekršku zaradi prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, dajejo določbe 10. točke prvega odstavka 3. člena ZPrCP in 107. člena ZPrCP, kot je povsem pravilno pojasnilo obdolžencu sodišče prve stopnje v točki 6 in 7 obrazložite izpodbijane sodbe. Skladno z ureditvijo 107. člena ZPrCP se namreč v postopku preverjanja psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa lahko ugotavlja ali prisotnost alkohola v organizmu udeleženca cestnega prometa ali koncentracija oziroma množina alkohola v litru izdihanega zraka oziroma v organizmu udeleženca cestnega prometa, saj navedena pravna podlaga, kot je obdolžencu obrazložilo sodišče prve stopnje, dopušča preverjanje psihofizičnega stanja tako z indikatorjem alkohola (definiran v 10. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP¹) kot tudi z etilometrom (definiran v 7. točki prvega odstavka 107. člena ZPrCP²) ali strokovnim pregledom. Pritožba vsled temu neutemeljeno vztraja na stališču, da je za ugotovitev objektivnih znakov prekrška potrebno ugotoviti koncentracijo alkohola v organizmu obdolženca, saj kaj takega ne izhaja niti iz ureditve tega postopka v 107. členu ZPrCP, niti iz definicije prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, ki določa, da se voznika, ki ravna v nasprotju z drugim odstavkom tega člena³, kaznuje za prekršek z globo najmanj 1.200 eurov, če ima več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zrak. Vozniku motornega vozila se izreče tudi 18 kazenskih točk.

Pri tem pa niso utemeljene pritožbene trditve, da 7. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP od državnih organov zahteva, da v postopku ugotavljanja prekrška po 105. členu ZPrCP, po uradni dolžnosti uporabijo etilometer. Kot je obdolžencu v 9. točki obrazložitve pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, dikcija določbe drugega odstavka 107. člena ZPrCP napotuje na zaključek, da v kolikor se udeleženec cestnega prometa z rezultatom indikatorja alkohola strinja, kar je glede na razloge izpodbijane sodbe bilo razvidno iz zapisnika v predmetni zadevi (glej 11. točko obrazložitve) in kar izhaja tudi iz listin spisa (vpogled v prilogo A1), takšen zapisnik (tudi če ne bi bil podpisan s strani obdolženca⁴) predstavlja zakonit dokaz ugotovljenega psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa, saj se etilometer oziroma strokovni pregled odredi le, v kolikor udeleženec oporeka rezultatu indikatorja alkohola. Da pa bi obdolženi v postopku ugotavljanja psihofizičnega stanja temu rezultatu oporekal oziroma od prekrškovnega organa zahteval odreditev preizkusa z etilometrom oziroma strokovni pregled, pa ni zatrjeval niti pred sodiščem prve stopnje, niti pred pritožbenim sodiščem. Zato je pritožbeno vztrajanje, da bi prekrškovni organ moral ugotavljati koncentracijo alkohola v njegovem organizmu in ne zgolj njegove prisotnosti neutemeljeno, prav tako neutemeljeno pa je posledično zavzemanje za uporabo določb Zakona o meroslovju (ZMer-1) in Pravilnika o meroslovnih zahtevah za etilometre (v nadaljevanju: Pravilnik). Prekrškovni organ namreč po obdolženčevemu strinjanju z ugotovljenim rezultatom indikatorja alkohola ni imel več podlage za odreditev preizkusa z etilometrom oziroma strokovni pregled, saj iz določbe drugega odstavka 107. člena ZPrCP izhaja, da policist udeležencu cestnega prometa odredi preizkus z etilometrom ali strokovni pregled le v kolikor oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola, iz katerega je razvidno, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon.

Pri tem tako ne gre za eklatantno kršitev predpisov ZP-1, ZMer-1 in Pravilnika s strani sodnika prve stopnje, kot zatrjuje pritožba, temveč za napačno in z ustaljeno sodno prakso neskladno razumevanje navedene zakonske določbe s strani obdolženca. Tako sicer pritožba v nadaljevanju pravilno ugotavlja, da indikator ni merilna naprava, vendar v posledici nepravilnega razumevanja zakonske ureditve napačno zaključuje, da tudi ni ustrezno tehnično sredstvo. Da se tudi z njim lahko preverja psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa, namreč določa in mu na tak način zagotavlja ustreznost ravno zgoraj navedeni 107. člen ZPrCP, določbi 9. člena ZMer-1 in 7. točke prvega odstavka 3. člena ZPrCP, ki jih povzema pritožba, pa v predmetni zadevi sploh nista pravno relevantni, saj je bil rezultat alkohola v obdolženčevem organizmu ugotovljen z indikatorjem alkohola, do uporabe merilne naprave (etilometra) zaradi obdolženčevega strinjanja z rezultatom preizkusa z indikatorjem alkohola pa sploh ni moglo priti. Glede na obrazloženo so neutemeljeni tudi (sicer pavšalni) pritožbeni očitki o kršitvi 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

8Glede na ugotovitev izpodbijane sodbe, da je obdolženec navedeni zapisnik, iz katerega izhaja, da se je z rezultatom strinjal, brez pripomb podpisal, pa so neutemeljene pritožbene trditve, da se poraja upravičen dvom, ali je policist pravilno prepisal pokazani rezultat alkoholiziranosti v zapisnik. Ker je skladno z določbo prvega odstavka 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami ZUP javna listina in kot tak dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni, se pritožba ob prej navedenem neutemeljeno zavzema za zaključek, da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez dokazne vrednosti, ker ne predstavlja ugotovljene koncentracije alkohola, temveč le ugotovljeno prisotnost alkohola v izdihanem zraku.

9Ob pravilnih ugotovitvah, da so obdolžencu na zakonit način dokazani vsi objektivni zakonski znaki prekrška vožnje pod vplivom alkohola, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno očitalo ravnanje z direktnim naklepom, saj tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da je obdolženec vedel, da je užival alkoholne pijače, pa se je kljub temu odločil, da bo vozil motorno vozilo v cestnem prometu, torej je prekršek hotel storiti. Pritožbeni očitki, da odločitev predstavlja sodniško samovoljo, so glede na navedeno neutemeljeni.

10Pritožba se je izkazala za neutemeljeno in ker tudi kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 255,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 15. dneh po vročitvi te sodbe.

¹ Po 10. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP je "indikator alkohola" sredstvo za hitro ugotavljanje prisotnosti alkohola v izdihanem zraku.
² Po 7. točki prvega odstavka 3. člena ZPrCP je "etilometer" merilna naprava za ugotavljanje množine alkohola v izdihanem zraku.
³ Drugi vozniki imajo lahko največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu.
⁴ Tretji odstavek 79. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa, da če kdo noče podpisati zapisnika ali odide, preden je zapisnik sklenjen, se to vpiše v zapisnik in navede, zakaj ga ni hotel podpisati.