4. člen ZPrCP

Načelo zaupanja, po katerem sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa, je vedno omejeno z načelom prepovedi povzročanja škode. Ugotovljene cestne in prometne okoliščine so v obravnavanem primeru tudi od tožnika terjale večjo pozornost in skrbnost pri vožnji (vključno s počasnejšo vožnjo, s katero bi škodo - nesrečo lahko preprečil). Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov zavarovanke tožene stranke (sprememba smeri in premik z vozilom ter vožnja na križišču) in tožnika (prepoved prehitevanja vozila, ki je nakazalo spremembo smeri) ter njegove možnosti za preprečitev škode ob večji skrbnosti in pazljivosti pri vožnji, ter ob upoštevanju večje stopnje nevarnosti obratovanja motornega vozila zavarovanke tožene stranke (osebno vozilo) v primerjavi z motornim vozilom tožnika (motorno kolo), je sprejeta odločitev o porazdelitvi odgovornosti med oba imetnika motornih vozil (30 % za tožnika in 70 % za zavarovanko tožene stranke) pravilna.

Sam čas storitve obravnavanega prekrška ni pravno relevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonski znak tega prekrška, temveč je čas storitve prekrška pomemben iz drugih razlogov (npr. zastaranje, ponovno sojenje za isto stvar), česar pa pritožnik v postopku ne problematizira.

V trenutku, ko postane jasno, da grozi neposredna, konkretna nevarnost prometne nesreče, začne udeležence zavezovati načelo defenzivne vožnje, ki zadeva dolžnost odvračanja prometne nesreče. Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti je zato ne glede na načelo zaupanja v cestnem prometu podano, če so podane objektivne in subjektivne zmožnosti storilca, da neposredno nevarnost prometne nesreče prepreči in tako odvrne prepovedano posledico.

Postavljena vrvica (lega, slaba vidljivost, brez opozorila) predstavljala veliko tveganje za nastanek poškodb, predvsem voznikov dvoslednih vozil, ter veliko tveganje za nastanek nesreč, ko je potrebno, da se voznik vključi nazaj v promet z vzvratno vožnjo na glavno cesto. Vrvica tudi ni bila dobro vidna (slaba odbojnost) in ni bilo nobenega predhodnega opozorila, kot je običaj, da se v prometu s pravočasnimi opozorilnimi znaki označuje fizične ovire na cesti. V primerih, ko so površine v zasebni lasti, ima upravitelj oz. lastnik bencinskega servisa sicer pravico zapreti dostop na zasebno zemljišče, vendar mora to storiti na način, ki ne ogroža varnosti udeležencev cestnega prometa. V primeru teme in zavijanja motornega kolesa, ko luč v ovinku slabše osvetljuje pot pred voznikom, bi moral tožnik hitrost dodatno zmanjšati. Zgolj vožnja znotraj dovoljene hitrosti ni dovolj. Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje večja prilagodljivost danim razmeram.

Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se odgovornost za nastalo škodo presoja po krivdnem načelu: če je bila nesreča povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (1. odstavek 154. člen OZ). Če je krivda obojestranska, pa odgovarjata oba imetnika v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 154. člena OZ). V tovrstnih odškodninskih sporih je tako primarno potrebno v okviru podane trditvene podlage strank ugotoviti katera okoliščina oziroma nedopustno, t.j. protipredpisno ravnanje udeleženih voznikov je bilo odločilni vzrok za nastanek obravnavane prometne nesreče. Šele v primeru, da se ugotovi, da sta oba voznika ravnala protipredpisno in ravnanja obeh predstavljajo pravno relevantne vzroke za nastanek prometne nesreče, se v okviru ugotavljanja stopnje njune krivde kot ena izmed pomembnih okoliščin upošteva tudi možnost vsakega od obeh udeležencev prometne nesreče za preprečitev prometne nesreče.

Pešec je udeleženec v prometu (25. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP), zato tudi zanj velja skrb za varen, umirjen in nemoten potek cestnega prometa (prvi in drugi odstavek 4. člena tega zakona). Pešec tudi ne sme hoditi po vozišču, še posebej, pa ne sme nanj nenadoma stopiti (tretji odstavek 83. člena ZPrCP), pri čemer se mora preden stopi na vozišče in prične prečkati, prepričati, če to lahko varno stori (osmi odstavek 83. člena tega zakona). Za vse udeležence v prometu velja tudi načelo zaupanja, saj ima vsak udeleženec cestnega prometa, ki ravna v skladu s cestnoprometnimi pravili, tudi od drugega udeleženca cestnega prometa pravico utemeljeno pričakovati, da bo ravnal v skladu s Predpisi o varnosti cestnega prometa in Predpisi o javnih cestah (tretji odstavek 4. člena ZPrCP). To načelo velja v mejah tveganja, ki se mu ni mogoče izogniti niti ob predpostavki, da bi bili spoštovani predpisi o prometni varnosti. Le tisto česar ni mogoče predvideti, ne nalaga dolžnosti predvidevanja takšnega dogajanja v prometu, katerega potek ni določen s predpisi o varnosti cestnega prometa. Vendar pa načelo zaupanja na drugi strani omejuje načelo defenzivne vožnje, ki nalaga dolžnost izog

Izvedenec je res ugotovil, da bi B. B. teoretično lahko preprečil nesrečo in to ugotovitev je upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče, vendar je nadalje pravilno zaključilo, da teoretična možnost še ne pomeni, da je to tudi vsebina B. B. dolžnostnega ravnanja. Drugače povedano – bilo bi lepo, če bi B. B. nesrečo uspel preprečiti, vendar mu zgolj zaradi tega, ker mu to v danem primeru ni uspelo, še ni mogoče pripisati soodgovornosti za nesrečo.

Upoštevajoč merilo posebej skrbnega voznika, kolesar ob ugotovljenih okoliščinah za voznika kombija ne bi smel biti nepričakovan, zaradi česar je povsem na mestu zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za popolno oprostitev odgovornosti voznika kombija.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je voznica s tem, ko je pred trkom pogledala v vzvratno ogledalo in v njem videla tožnika, za katerega je upravičeno sklepala, da drži varnostno razdaljo in da je ne bo prehiteval (tretji odstavek 4. člena ZPrCP), zadostila zahtevi iz prvega odstavka 42. člena ZPrCP, po kateri se mora voznik, preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje ali premikom vozila, s pogledi v vzvratna ogledala in preko ramena, da premosti mrtvi kot ali kako drugače prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje. Pravilno je pojasnilo, da pogled preko rame zaradi premostitve mrtvega kota ni bil potreben, ker je voznica zaznala tožnika že s pogledom v vzvratno ogledalo. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.