VSC sklep PRp 184/2016

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po 4. točki petega odstavka 105. člena ter petega odstavka 33. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), mu za vsakega izmed prekrškov določilo globo, za prekršek vožnje pod vplivom alkohola pa tudi 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ter mu na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo globo v višini 1.320,00 EUR ter 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije. V plačilo mu je naložilo tudi stroške postopka in sicer sodno takso v skupnem znesku 212,00 EUR.

2Zoper tako sodbo se pritožuje obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka 154. člena ZP-1).

3Pritožba je utemeljena.

4Odločitev o odgovornosti za prekršek vožnje pod vplivom alkohola je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitve, ki izhajajo iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča bil opravljen pravilno, obdolženi pa se je z rezultatom alkotesta strinjal in je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb tudi podpisal. Pri tem je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da je ta prekršek storil z eventualnim naklepom, ker se je kot voznik z opravljenim vozniškimi izpitom vsekakor zavedal, da je vožnja pod vplivom alkohola prekršek, pa se je kljub temu, da je vedel, da lahko ima v organizmu več alkohola kot je dovoljeno, odločil za vožnjo z osebnim avtomobilom. V zvezi z obdolženčevim zagovorom pa je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da se obdolženec ne more uspešno sklicevati na to, da je vozilo samo premaknil s travnika čez cesto na parkirni prostor, ker je v 104. členu ZPrCP jasno določeno, da voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu, niti ga ne sme začeti voziti, če je pod vplivom alkohola. Prekršek neuporabe varnostnega pasu pa je prvostopenjsko sodišče štelo kot dokazan na podlagi neposrednih ugotovitev policistov Policijske postaje … ter dejstva, da obdolženec v zvezi z očitkom, da je vozil brez varnostnega pasu, ni podal nobenih pripomb.

5Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku s prekoračitvijo zahtevka PP …, ker je PP … podala le predlog, da sodišče obdolžencu začasno odvzame vozniško dovoljenje in mu poleg globe izreče tudi stransko sankcijo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, sodišče prve stopnje pa je storilcu prekrška poleg globe izreklo 18 kazenskih točk kot stransko sankcijo, ki s strani PP … ni predlagana. Obdolžilni predlog namreč ni mogoče enačiti s tožbenim zahtevkom v pravdnih postopkih in šteti, da je sodišče vezano na predlog predlagatelja glede izreka sankcije, temveč je ob ugotovitvi, da je obdolžencu storitev določenega prekrška v objektivnem in subjektivnem smislu dokazana, dolžno izreči tiste sankcije, ki so za tak prekršek predpisane z zakonom, kar je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi tudi storilo.

6Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko pri odločanju o višini denarne sankcije v zvezi s prekrškom po petem odstavku 33. člena ZPrCP ni uporabilo določbe petega odstavka 55. a člena ZP-1, po kateri ima storilec prekrška pravico do polovičnega plačila izrečene globe in je obdolžencu izreklo denarno kazen dopolni v višini 120,00 EUR, s čimer mu je bila odvzeta pravica do polovičnega plačila globe v znesku 60,00 EUR. Določbe ZP-1 namreč ne dajejo podlage za zaključek, da bi moralo sodišče v izreku sodbe, s katero odloči o odgovornosti obdolženca za prekrške, o katerih sodišče odloča v rednem sodnem postopku, v zvezi s pridruženim odločanjem o prekrških, o katerih se lahko odloča v hitrem postopku o prekršku, obdolžencu izreči le polovično globo, oziroma ga poučiti o možnostih plačila polovične globe za ta prekršek v izreku sodbe o prekršku. Iz spisovnega gradiva pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje v skladu z utečeno sodno prakso ob vročitvi sodbe o prekršku obdolžencu vročilo tudi dopis, v katerem ga je poučilo, da lahko v zvezi s prekrškom po petem odstavku 33. člena ZPrCP, v kolikor zoper ta del odločitve ne bo napovedal pritožbe in bo globo poravnal v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, plača le polovičen znesek te globe.

7Pritožba po utemeljeno izpostavlja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede kraja storitve prekrška, kar lahko vpliva na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožba namreč pravilno izpostavlja, da iz izreka sodbe o prekršku izhaja, da je obdolženec vozil osebni avtomobil v naselju L., iz smeri R. proti glavni cesti I. reda številka 5, pod vplivom alkohola pri čemer pa iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ter potrdila o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja izhaja zgolj, da je kraj storitve L., kar pa ne zadošča za konkretizacijo kraja storitve očitanega prekrška. Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da v kolikor bi se izkazalo, da se je storilec gibal le na zemljišču v zasebni lasti, ne bi mogel biti odgovoren za storitev očitanih mu prekrškov, saj bi se s tem izkazalo, da ni bil udeleženec cestnega prometa. Iz besedila 105. člena ZPrCP namreč jasno izhaja, da je prepovedana vožnja vozila pod vplivom alkohola v cestnem prometu, 2. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP pa kot cestni promet opredeljuje promet vozil, peščev in drugih udeležencev cestnega prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet. Zato opredelitev storitve kraja storitve prekrška zgolj s splošno navedbo imena naselja L. ne omogoča zadostne konkretizacije kraja storitve prekrška, na podlagi katere bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, da je obdolženec bil udeležen z motornim vozilom v cestnem prometu. Iz obdolžilnega predloga sicer izhaja trditev, da je obdolženec pripeljal v neposredno bližino stanovanjskega bloka na naslovu C., vendar na podlagi doslej izvedenih dokazov (zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti in potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja) ni mogoče zanesljivo ugotoviti kraja storitve prekrška oziroma ali je obdolženec bil z vozilom udeležen v cestnem prometu, to je na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet.

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo o prekršku prvostopenjskega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primere ocenilo, da samo ne more izvesti dokaznega postopka (osmi odstavek 163. člena ZP-1).

9V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z izvedbo dodatnih dokazov, predvsem z zaslišanjem poslujočih policistov, zanesljivo ugotoviti, ali je obdolženec kritičnega dne opravljal vozilo v cestnem prometu, torej ali se je vozilo, ki ga je upravljal obdolženec, gibalo po javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni promet in ob upoštevanju teh ugotovitev ponovno odločiti, ali je obdolžencu mogoče očitati storitev prekrškov, ki mu jih očita predlagatelj v obdolžilnem predlogu.