VSL Sodba II Cp 141/2023

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: »Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.498 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2016 dalje.«

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka v skupnem znesku 651,82 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1Mladoletna tožnica je leta 2014, ko je bila stara 9 let, z rolerji peljala prek A. ulice v Ljubljani, kjer tudi stanuje. Zapeljala je v luknjo v asfaltu, padla in si poškodovala obraz. Izvajalec gospodarske javne službe vzdrževanja občinskih cest, KPL, d. d., ima pri toženki zavarovano odgovornost. Tožnica od toženke vtožuje odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz naslova krivdne odgovornosti zaradi pomanjkljivega vzdrževanja javne ceste.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo tožnico, njenega očeta, oba stara očeta in dve priči, nekdaj in sedaj zaposleni pri zavarovancu toženke, ter postavilo izvedenca za raziskave prometnih nezgod in gradbeništvo B. B., z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 80 %, soprispevek tožnice pa znaša 20 %. Ugotovilo je, da je KPL pomanjkljivo izvajal nadzor in vzdrževanje ceste, zato jama ni bila ustrezno popravljena, tožnica pa je padla prav zato, ker je zapeljala v nesanirano jamo oziroma luknjo v asfaltu. Soprispevek tožnice je utemeljilo s tem, da je kljub starosti 9 let znala rolati (v šoli se je udeležila tečaja rolanja) in da ji je bilo stanje ceste pred njeno hišo poznano, zato bi morala biti bolj pazljiva.

Pritožbeni postopek:

2Zoper zanjo neugodni del vmesne sodbe se pritožuje toženka, ki med drugim navaja, da je zaključek sodišča, da toženkin zavarovanec pregledniške službe ni organiziral kadrovsko ustrezno, podan mimo trditvene podlage in ni v nikakršni vzročni zvezi z obravnavanim dogodkom. Noben predpis ne določa, kako mora biti pregledniška služba organizirana. Sodišče je zmotno zaključilo, da pregledi niso bili vsebinsko zadostni, saj je bila cesta na območju, kjer je prišlo do tožničinega padca, večkrat krpana, kar kaže na to, da so bile poškodbe cestišča zaznane in sanirane. Dejstvo, da je v času škodnega dogodka na cestišču bila udarna jama, ne daje zaključka, da so se pregledi izvajali neskrbno in neustrezno. Izvedenec je pojasnil, da na podlagi fotografij ne more potrditi, da gre za udarno jamo, saj so fotografije slabe. Priča C. je pojasnil, da gre v konkretni zadevi sicer za večjo poškodbo cestišča, ki jo morajo sanirati vzdrževalci, ki pa sama po sebi ne predstavlja nevarnosti za promet oziroma udeležence v prometu, zato je tudi ni bilo treba posebej označiti. Tudi izvedenec je na podlagi fotografije pojasnil, da poškodba ni ogrožala prometa in je omogočala normalno uporabo cestišča. Neravna tla v mestnem okolju so za uporabnike nekaj vsakdanjega in pričakovanega. Absolutna ravnost pohodnih površin v mestnem okolju je neživljenjska. Konkretne poškodbe cestišča so v mejah normalnega in sprejemljivega in morajo biti za povprečno skrbnega uporabnika nekaj običajnega in pričakovanega. Podrejeno navaja, da je soprispevek tožnice prenizek.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Odločitev sodišča druge stopnje:

4Pritožba je utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno, popolno in skrbno raziskalo dejansko stanje, vendar pa je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, te dejanske ugotovitve materialnopravno zmotno ovrednotilo.

6Pritožba konkretizirano ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, temelječih na mnenju izvedenca (33. točka obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe), da je šlo za luknjo oziroma jamo v asfaltu globine 5 cm in velikosti 8 x 10 cm (poškodba asfalta je vidna tudi na fotografijah v spisu, npr. v izvedenskem mnenju na list. št. 323). Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo za udarno jamo, saj noben predpis ne določa kriterijev, kdaj se neka poškodba cestišča oziroma asfalta šteje za udarno jamo, kdaj pa za (kakšne druge vrste) jamo, luknjo oziroma razpoko. V 45. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je definicija udarne jame vsebovana v Tehničnih pogojih za vzdrževanje cest Mestne občine Ljubljana (priloga B9), vendar gre za avtonomno pogodbeno pravo, ki zavezuje (le) pogodbeni stranki (občino in koncesionarja) in ga ni mogoče aplicirati na razmerja s tretjimi. Izvedenec, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje, je strokovnjak ne le za raziskave prometnih nezgod, temveč tudi za gradbeništvo, torej vsestransko usposobljen za presojo narave različnih poškodb na cestiščih, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v njegove zaključke, da je šlo za udarno jamo.

7Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti ni bistveno, ali se konkretna poškodba cestišča imenuje »udarna jama« ali kako drugače, temveč je bistvena materialnopravna ocena, ali poškodba cestišča ugotovljenih dimenzij na asfaltu vozišča na mestu, kjer se je pripetila nesreča, predstavlja tako poškodbo, ki bi jo moral zavarovanec toženke nemudoma ugotoviti in ustrezno sanirati (več o tem v nadaljevanju).

8Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v skrbno argumentirane ugotovitve sodišča prve stopnje (primerjaj 34. do 36. točk obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bil nadzor, ki ga je izvajal zavarovanec toženke, pomanjkljiv v tem smislu, da se je v avtu vozil le en nadzornik, ki je moral tako hkrati upravljati z avtomobilom, paziti na pešce in druge udeležence v prometu, obenem pa še oprezati za morebitnimi poškodbami cestišča. Povsem jasno je, da ena oseba vseh teh nalog ne more zadovoljivo in kvalitetno opraviti, kar je potrdil tudi izvedenec. Ne drži, da bi bili zaključki o kadrovsko neustreznem izvajanju pregledniške službe podani mimo trditvene podlaga tožnice. Slednja je zatrjevala, da je zavarovalec toženke neskrbno izvajal pregledniško službo; v čem konkretno se je ta neskrbnost kazala, pa tožnica niti ne more ugotoviti, saj gre za dejstva iz sfere zavarovanca, v katera toženka nima in ne more imeti vpogleda.

9Prav tako pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v ugotovitve izvedenca, ki jih je povzelo tudi sodišče prve stopnje, da so bila popravila poškodb na cestišču, ki jih je izvajal zavarovanec toženke s hladno maso (namesto, da bi – kot je ustrezno opisal izvedenec – poškodbo izrezal, premazal robove z bitumnom in nato zalil z vročim asfaltom; 47. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), nekvalitetna, diletantska in provizorična. Ni dvoma, da takšno izvajanje javne službe (s pomanjkljivim, nezadostnim nadzorom in hkrati neprimernimi, podstandardnimi metodami popravil) ne dosega pravnega standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka – izvajalca gospodarske javne službe, kar je tista skrbnost, ki se zahteva od zavarovanca toženke.

10Vendar pa zgolj ugotovitev, da je zavarovanec toženke pomanjkljivo izvajal gospodarsko javno službo, sama po sebi še ne zadošča za ugotovitev odškodninske odgovornosti. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da skrbnost dobrega strokovnjaka od zavarovanca toženke kot poklicnega vzdrževalca cest terja celostno preprečitev poškodovanega, nevarnega vozišča (46. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Njegova naloga je torej v tem, da odkrije in pravočasno sanira tiste poškodbe cestišča in drugih prometnih površin, ki lahko ogrožajo udeležence v prometu.

11V zvezi s tem pa se je treba najprej vprašati, katerim udeležencem je določena prometna površina namenjena in kakšne so zahteve glede te površine, kar se tiče zagotavljanja varnosti udeležencev. Pritožba pri tem pravilno opozarja, da absolutno ravne, gladke in nepoškodovane prometne površine v mestu ni mogoče pričakovati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je splošno znano, da se za različne vrste udeležencev v prometu oziroma vozil zahtevajo različni standardi ravnosti, gladkosti in brezhibnosti površin. Bistvena razlika je, ali gre na primer za velodrom, načrtno in namensko izdelano kotalkališče ali pa industrijsko cesto. V konkretnem primeru se je tožničina nezgoda pripetila na cesti, ki je prvenstveno namenjena avtomobilom in drugim motornim vozilom ter kolesarjem, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

12Prav tako je splošno znano, da je vožnja z rolerji zaradi specifične konstrukcije rolerjev, majhnih kolesc in majhne medosne razdalje (ta pri večini rolerjev ni bistveno večja od velikosti človeškega stopala), hkrati pa zaradi visokega težišča človeka na rolerjih, bistveno manj stabilna kot npr. s kolesom ali avtomobilom, ki imata bistveno večjo medosno razdaljo in povsem drugačno razmerje med dolžino in višino vozila oziroma človeka. Za vse te ugotovitve ni potrebno posebno strokovno znanje, temveč zadošča poznavanje osnovnih načel fizike v okviru srednješolske izobrazbe.

13Ni dvoma, da je bila poškodba na spornem delu ceste takšne narave, da je ogrožala osebo na rolerjih, vendar pa je treba hkrati upoštevati, da cesta ni prvenstveno namenjena rolerjem. Odločbe sodne prakse, ki jih v pritožbi citira toženka, se v pretežnem delu nanašajo na padce pešcev na različnih javnih površinah, zato niso neposredno uporabljive za ta primer. Četudi se v skladu z Zakonom o pravilih cestnega prometa¹ oseba na rolerjih pravno obravnava kot pešec, pa je zaradi že opisanih fizikalnih značilnosti gibanja z rolerji bistvena razlika med običajnim pešcem in osebo na rolerjih. Vendar pa je pomembno stališče sodne prakse, da v običajnem mestnem okolju ni mogoče zahtevati absolutne ravnosti oziroma gladkosti pohodnih površin in da so določene globine ali neravnine nekaj običajnega in pričakovanega. Zaradi specifičnih tehnično-fizikalnih lastnosti rolerjev in gibanja z njimi je jasno, da morajo biti površine, namenjene vožnji z rolerji, posebej ravne in gladke, medtem ko za vožnjo z običajnimi vozili (npr. avtomobili, motocikli, kolesa) ali za peš hojo to ni potrebno. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so občinske ceste, kakršna je tudi A. ulica, na kateri se je pripetila nezgoda, prvenstveno namenjene vožnji z dvoslednimi ali enosledimi vozili (osebni in tovorni avtomobili, motocikli, kolesa) in ne vožnji z rolerji. Zato je pretirano stroga zahteva, da bi moral izvajalec javne službe vzdrževanja javnih cest zagotavljati takšno kvaliteto (brezhibnost, ravnost, gladkost) javnih prometnih površin, ki so sicer namenjene vožnji z običajnimi vozili, da bi bila po njih vselej možna tudi povsem varna vožnja z rolerji. Ker so rolerji specifično prometno prevozno sredstvo oziroma športni rekvizit, ki zahteva za varno vožnjo prav specifične (nadstandardne) kakovosti površin, po katerih se rola, in ker po drugi strani javne ceste niso prvenstveno namenjene vožnji z rolerji, tudi ob upoštevanju skrbnosti dobrega strokovnjaka, ni mogoče zahtevati od upravljavca ceste, da bi bile te vselej v takem stanju, ki bi omogočalo ne le varno vožnjo običajnih, za ceste predvidenih prometnih sredstev, temveč tudi rolerjev. Na ta zaključek ne vpliva dejstvo, da se roler obravnava kot pešec in da pešci na spornem mestu lahko prečkajo cesto.

14Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila poškodba ceste takšne velikosti in narave, da bi ogrožala tudi običajni (avtomobilski, kolesarski) promet na sporni cesti. Pritožba ob tem utemeljeno opozarja na izjavo izvedenca, da (običajnega cestnega) prometa ta poškodba ni ogrožala. Zato skrbnost dobrega strokovnjaka (ki jo je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 46. točki obrazložitve), ki poklicnemu vzdrževalcu nalaga celostno preprečitev poškodovanega, nevarnega [poudarilo pritožbeno sodišče] vozišča, ni bila kršena, saj vozišče na spornem delu ni bilo nevarno za običajne uporabnike ceste. Čeprav osebe na rolerjih niso neobičajen pojav na cestah, pa to prevozno sredstvo (rekvizit) za varno uporabo zahteva tako specifične standarde vozišča, da od upravljavca oziroma vzdrževalca ceste ni mogoče zahtevati, da vzdržuje občinske ceste vselej v stanju, ki bo v celoti primerno in varno tudi za rolerje.

15Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je zavarovanec toženke odgovoren, ker A. ulica ni bila v zadosti dobrem stanju, da bi bilo po njej mogoče varno voziti z rolerji, pretirano strog in materialnopravno zmoten. Iz navedenega izhaja, da v opustitvah zavarovanca toženke ni najti protipravnosti kot enega od elementov splošne odškodninske odgovornosti, ki morajo biti izkazani kumulativno.

16Ker je glede na vse povedano tožbeni zahtevek po podlagi neutemeljen, je sodišče druge stopnje na podlagi 5. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku² ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

17Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških. Ker je tožnica na pritožbeni stopnji s svojim zahtevkom propadla, mora toženki povrniti njene potrebne pravdne stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), ki obsegajo stroške fotokopij in poštnine (30 EUR), izvedenca (396,82 EUR – skupni stroški so znašali 793,63 EUR, vendar je vsaka stranka založila le polovico predujma) in sodno takso za pritožbo (225 EUR). Stroške mora povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).

¹ Uradni list RS, št. 156/2021 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZPrCP.
² Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.