9. člen ZUPJS

Prošnji za odlog vračila oziroma obročno vračanje štipendije kot tudi za odpis mora štipendist priložiti vsa dokazila, ki potrjujejo utemeljenost razlogov za odlog vračila, obročno vračanje štipendije ali za odpis vračila štipendije (drugi odstavek 103. člena ZŠtip-1). Pri tem ni odločilno, da ZŠtip-1 uporablja pojem štipendija ne pa državna štipendija. Povsem jasno je, da se navedene določbe nanašajo med drugim tudi na državne štipendije. V 1. alineji prvega odstavka 8. člena ZŠtip-1 je namreč kot ena od štipendij omenjena tudi državna štipendija.

Ne glede na zakonsko dikcijo, ki opredeljuje, kdo se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, kadar je vlagatelj otrok ali pastorek, temelji določitev kroga oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja, na dolžnosti preživljanja. Ta pa je urejena v ZZZDR. Pojem osebe je torej potrebno uporabiti upoštevaje navedene določbe, pa tudi določbo 4. točke 3. člena ZUPJS, kjer je opredeljena oseba. Gre za osebo, katere materialni položaj se upošteva po tem zakonu in je stranka v postopku. Tožničina mati pod navedeno kategorijo ne spada.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da za nazaj izplačanega zneska invalidske pokojnine, dodatka za rekreacijo in odškodnine tožena stranka ne bi smela upoštevati pri ugotavljanju lastnega dohodka in s tem v zvezi pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz javnih sredstev, kot jih uveljavlja tožnik.

Zakon o brezplačni pravni pomoči v drugem odstavku 14. člena določa, da se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Način ugotavljanja materialnega položaja je predpisan v ZUPJS.

Nosilni razlog sodišča, da je neobstoj zakonske dolžnosti preživljanja tožnice s strani žene tožničinega očeta ključen pri priznanju pravice do državne štipendije v tem sporu, je materialnopravno zmoten. V tem socialnem sporu ni bistvena zakonska dolžnost preživljanja tožnice (pastorke) s strani žene tožničinega očeta v smislu določb DZ, temveč je ključno, da tožnica uveljavlja državno štipendijo iz javnih sredstev. Izražen javni interes, ki prežema tovrstno področje, je razlog, da je treba upoštevati določila ZUPJS oziroma režim, ki ga za to področje določa ZUPJS. ZUPJS je v razmerju do DZ lex specialis, saj določa način uveljavitve pravic iz javnih sredstev.

Regres za letni dopust je obdavčljiv dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine, zato se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja osebe, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev.

Sodišče je pravilno zavzelo stališče, da predstavljajo določila ZUPJS pri določitvi oseb, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja v razmerju do DZ, lex specialis. ZUPJS sam določa, katere osebe se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja in ne odkazuje na DZ.

Na podlagi jezikovne in logične razlage določb 9. člena in 10. člena ZUPJS je mogoče ugotoviti, da se upošteva tudi zakončevo posebno premoženje, saj zakon izrecno in jasno določa, da se upošteva dohodek in premoženje s tem zakonom določenih oseb (9. člen ZUPJS), ena izmed teh oseb je tudi vlagateljev zakonec (10. člen ZUPJS), pri čemer ZUPJS ne omenja kakršnihkoli razlik glede posebnega ali skupnega premoženja zakonca. To potrjujeta tudi namenska in sistemska razlaga navedenih določb, saj se skladno z določbami 10. člena in 11. člena ZUPJS upošteva tiste osebe, za katere obstaja pravna obveznost preživljanja vlagatelja. Le-ta pa v primeru zakonca velja ne glede na (ne)obstoj skupnega premoženja (prvi odstavek 62. člena DZ). Gre namreč za dva različna instituta, ki ju ne gre enačiti: preživnina med zakoncema je tista, ki zakoncu omogoči življenjski obstoj in ne konkretna oblika premoženjskega režima. Ureditev premoženjskega režima med zakoncema s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij tako ne vpliva na upoštevanje materialnega položaja vlagateljevega zakonca v postopku odločanja o oprostitvi plačila sodne takse. Skladno s 86. členom DZ je lahko del pogodbe o

Na podlagi jezikovne in logične razlage določb 9. člena in 10. člena ZUPJS je mogoče ugotoviti, da se upošteva tudi zakončevo posebno premoženje, saj zakon izrecno in jasno določa, da se upošteva dohodek in premoženje s tem zakonom določenih oseb (9. člen ZUPJS), ena izmed teh oseb je tudi vlagateljev zakonec (10. člen ZUPJS), pri čemer ZUPJS ne omenja kakršnihkoli razlik glede posebnega ali skupnega premoženja zakonca. To potrjujeta tudi namenska in sistemska razlaga navedenih določb, saj se skladno z določbami 10. člena in 11. člena ZUPJS upošteva tiste osebe, za katere obstaja pravna obveznost preživljanja vlagatelja. Le-ta pa v primeru zakonca velja ne glede na (ne)obstoj skupnega premoženja (prvi odstavek 62. člena DZ). Gre namreč za dva različna instituta, ki ju ne gre enačiti: preživnina med zakoncema je tista, ki zakoncu omogoči življenjski obstoj in ne konkretna oblika premoženjskega režima. Ureditev premoženjskega režima med zakoncema s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij tako ne vpliva na upoštevanje materialnega položaja vlagateljevega zakonca v postopku odločanja o oprostitvi plačila sodne takse. Skladno s 86. členom DZ je lahko del pogodbe o

Pri ugotavljanju materialnega položaja se ne upošteva zakonec osebe, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino, če je izpolnjen še nadaljnji pogoj, da je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je izjemo določeno v 3. točki 11. člena ZUPJS tako tudi razlogovalo in pravilno štelo, da morata biti za izjemo od splošnega pravila iz 10. člena ZUPJS izpolnjena oba pogoja kumulativno, torej da gre za zakonca osebe, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino, in da je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Hkrati je pravilno zaključilo, da se zakonec, čeprav z upravičencem ni več dejansko povezan, vendar postopek za razvezo zakonske zveze še ni začet, upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenca.

Evidenca GURS ima naravo javne listine, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Vendar pa je v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Tega, torej nasprotnega, kar uradne evidence o spornih nepremičninah vsebujejo, še zlasti glede vrednosti teh nepremičnin, pa tožnica ni dokazala oziroma svojih trditev, da so nepremičnine brez vrednosti, z ničemer ni dokazala oziroma svojih trditev sploh ni dokazovala in ni tekom postopka predložila nobenih dokazov. V pritožbi okoliščino, da so nepremičnine brez kakršnekoli tržne vrednosti zgolj navaja in jasno navede, da pismenih dokumentov o nameravani prodaji nima. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da vrednost tožničinega nepremičnega premoženja presega 18.852,00 EUR, je zato pravilen in pravilen tudi zaključek, da je podan izključitveni razlog iz 27. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči.

Revizija se dopusti glede vprašanja, kakšen vpliv ima postopek osebnega stečaja na uveljavljanje pravice iz javnih sredstev.

ZSVarPre v 24. členu določa, katero premoženje se ne upošteva v premoženje za ugotavljanje materialnega položaja in sicer se med drugim ne štejeta stanovanje, v katerem oseba oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja in premoženje, ki daje dohodke višje od bruto minimalne plače, ki se po tem zakonu upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka. V 27. členu v zvezi z 52. členom ZSVarPre pa je določen izključitveni razlog za dodelitev varstvenega dodatka in sicer se ta ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upoštevajo po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.

Do celotne oprostitve plačila sodne takse je upravičen le prosilec, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca in njegovih družinskih članov, pri tem se uporabljajo določbe ZSVarPre in ZUPJS.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri ugotavljanju višine vrednosti premoženja dedinje kot prosilke za oprostitev plačila sodne takse upoštevalo tudi ocenjeno vrednost podedovanega premoženja, saj ni najti zakonske podlage za neupoštevanje tega premoženja. Dedinja je v predmetnem zapuščinskem postopku nesporno pridobila določeno premoženje in s tem tudi določeno korist, zaradi česar te okoliščine pri odločanju o taksni oprostitvi ni mogoče prezreti. Navsezadnje sta tudi nastanek in višina taksne obveznosti v zapuščinskem postopku odvisna od tega, ali (sploh) in kolikšno vrednost premoženja dediči dedujejo, sodno takso pa so dediči dolžni plačati v sorazmerju s podedovanim premoženjem (deseti odstavek 3. člena ZST-1), torej v sorazmerju s koristjo, ki jo imajo od izvedenega zapuščinskega postopka.

Za izjemo od splošnega pravila iz 10. člena ZUPJS, po katerem se zakonec šteje kot družinski član, morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, torej da gre za zakonca osebe, ki v življenjski skupnosti ni več dejansko povezan z družino, in da je začet postopek za razvezo zakonske zveze. Oba pogoja mora biti izpolnjena sočasno. Pomeni, da se zakonec, četudi z upravičencem ni več dejansko povezan, vendar pa postopek za razvezo zakonske zveze ni niti začet, upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenca. Takšno stališče je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto. V obravnavnem predsodnem upravnem postopku je bila tožnikova žena, četudi med njima ni dejanske povezanosti, vendar postopek za razvezo zakonske zveze ni bil začet, utemeljeno upoštevana pri ugotavljanju materialnega položaja.

V prvem odstavku 6. člena ZSVarPre je določeno, da je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Do denarne socialne pomoči so tako upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitve in olajšave po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu.

Obsojenec izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po ZBPP. S tem je po šestem odstavku 11. člena ZST-1 upravičen do celotne taksne oprostitve. Po ZUPJS se pri presoji premoženjskega kriterija ne upoštevajo kmetijska in gozdna zemljišča, ki dajejo katastrski dohodek. Se pa katastrski dohodek upošteva pri ugotavljanju dohodkovnega kriterija v sklopu presoje materialnega položaja prosilca po ZBPP.

Sodišče prve stopnje in pred tem toženec sta pri presoji utemeljeno upoštevali stanovanji in vrednost glede na solastniški delež tožnice. Sodišče prve stopnje je zaradi višine vrednosti premoženja, ki se upošteva po ZUPJS in znaša 19.540,46 EUR pravilno zaključilo, da je podan izključitveni razlog po 27. členu ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, saj vrednost tožničinega premoženja presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, tj. 13.862,88 EUR.