16. člen ZUPJS

V davčno osnovo gre le regres za letni dopust, ki presega 100 % povprečne letne plače zaposlenih v Sloveniji. Nižji znesek od 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji se tako v davčno osnovo ne upošteva in od tega zneska se tudi ne odmeri dohodnina. Ker ne gre za obdavčljiv dohodek, ga tudi ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja družine pri odločanju o pravici do državne štipendije, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje ter štelo, da je brez pravne podlage stališče tožene stranke, da je regres obdavčljiv dohodek in v celoti všteven pri ugotavljanju materialnega položaja družine. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v dveh drugih identičnih zadevah Psp 169/2022 in Psp 97/2022.

Za določitev prispevka zavezanca je najprej potrebno ugotoviti njegovo plačilno sposobnost in šele nato določiti njegov prispevek. Po sodni praksi pritožbenega sodišča je skladno z merili potrebno po uradni dolžnosti ugotoviti plačilno sposobnost vsakega zavezanca na podlagi ugotovljenega premoženjskega stanja. Ni mogoče šteti, da je plačilna sposobnost zavezanca enaka oprostitvi upravičenca. Četudi je zavezanec opozorjen, da bo, če ne bo vložil zahteve za oprostitev, šteto, da je plačilno sposoben v višini oprostitve plačila upravičenca, o obveznosti plačila ni mogoče odločati mimo in v nasprotju z ZSV, ZZZDR in Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev. Stališče sodišča prve stopnje, da zavezančeve plačilne sposobnosti ni potrebno ugotavljati, če kljub opozorilu ne vloži zahteve za oprostitev plačila, je zato zmotno. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova mati do njega izpolnjevala preživninsko obveznost, ni podan dejanski stan iz 2. odstavka 124. člena ZZZDR in s tem za izključitev tožnika kot zavezanca za plačilo. Vendar sta na temelju 82. člena ZDSS-1 izpodbijani odločbi utemeljeno odpravljeni in zadeva

Klljub temu, da je za dohodek iz študentskega dela predvidena posebna davčna olajšava, gre za obdavčljiv dohodek, zato se po 12. členu ZUPJS upošteva med dohodke, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja družine.

V predsodnem postopku materialni položaj tožnice oziroma njene družine, relevanten pri odločanju o upravičenosti do državne štipendije za sporno študijsko leto, ni bil pravilno razčiščen. Sporno je ostalo, kateri dohodki in premoženje so lahko zakonito všteti v skupni dohodek štiričlanske družine. Pri presoji zakonitosti izpodbijanih zavrnilnih odločb ni mogoče šele v sodnem pritožbenem postopku izračunati dejanskega skupnega dohodka družine ter s preračunavanjem ugotavljati, ali presega zakonsko določeno mejo, ko sporne pravice ni mogoče priznati. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da dohodek iz naslova študentskega dela ne spada med dohodke, ki bi ga bilo potrebno upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja tožničine družine pri odločanju o upravičenosti tožnice do državne štipendije za sporno študijsko leto.

v tožnikovem primeru je v okviru obdobja iz prvega odstavka 49. člena ZBPP nastopila sprememba - izboljšanje tožnikovega premoženjskega stanja do takšne mere, da ne bi bil več upravičen do dodelitve BPP. Toženka je zato utemeljeno sprejela odločitev, da mora vrniti oziroma plačati znesek, ki je bil izplačan izvajalcu pravne pomoči, to je znesek prejete BPP. Poimenovanje izpodbijanega upravnega akta kot sklep (namesto odločba - primerjaj določbe 49. in 41. člena ZBPP ter 207. in 226. člena ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP) na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve ne vpliva.

Pravilna so stališča prvostopenjskega sodišča glede vštevanja prihrankov in osebnega avtomobila v premoženje družine pri ugotavljanju upravičenosti do znižanja plačila programa vrtca za tožničinega otroka. Zgolj osebni avtomobil, katerega vrednost ne presega 8.060,00 EUR, se po 2. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS ne upošteva v premoženje družine. Ker tožničin avto presega navedeno vrednost, se upošteva v premoženje družine. Za izvzem prihrankov, ki jih ima družina za določen namen, pa v ZUPJS ni pravne podlage. Glede na dohodke tožničine družine je bila tožnica pravilno uvrščena v 8. dohodkovni razred in znaša plačilo 66 % cene programa, v katerega je otrok vključen. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb tožene stranke z uvrstitvijo v nižji dohodkovni razred in določitev nižjega plačila za program vrtca.

Ker tožničin dohodek presega cenzus, ki je določen za pridobitev pravice do otroškega dodatka, državne štipendije in za uveljavljanje znižanega plačila vrtca, tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem vtoževanih pravic iz javnih sredstev ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se pri ugotavljanju dohodka na posameznega družinskega člana v zvezi z upravičenostjo do otroškega dodatka kot tožničino premoženje upošteva lastninski delež tožnice v podjetju, kot je vpisan v sodni register oziroma je razviden iz potrdila DURS-a. V Pravilniku kot podzakonskem aktu, ki bi moral določati podrobnejši način določanja vrednosti premoženja, v konkretnem primeru lastninskih deležev gospodarskih družb (tretji odstavek 17. člena ZUPJS), ni določeno, kateri podatek o višini lastninskega deleža družbe se upošteva iz registra, v registru pa je praviloma naveden le ustanovni kapital. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali ustanovni kapital ustreza realni oziroma primerljivi tržni vrednosti premoženja oziroma v konkretnem primeru lastninskega deleža, kot je določen v tretjem odstavku 17. člena ZUPJS. Pomemben je kapital posamezne družbe na določen datum in ne osnovni kapital. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Glede na tožnikovo uvrstitev v dohodkovni razred je tožena stranka pravilno odločila o tožnikovi zahtevi za znižanje plačila vrtca. Zato tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna plačilo za program vrtca za otroke v nižji višini cene programa, ni utemeljen.

Tožena stranka je pri ugotavljanju upravičenosti tožnice do pomoči ob rojstvu otroka v predsodnem postopku nepravilno med dohodke tožničine družine upoštevala obresti na denarne depozite pri bankah. Obresti fizične osebe do zneska 1.000,00 EUR se ne morejo všteti v dohodek, ki se upošteva pri načinu ugotavljanja materialnega položaja, ne glede na to, ali obresti izhajajo iz odločbe o odmeri dohodnine in ne glede na leto, na katero se nanašajo navedene obresti (preteklo ali predpreteklo leto). Tožnica je upravičena do pomoči ob rojstvu otroka, saj povprečni mesečni dohodek na družinskega člana ne presega zgornje meje dohodkovnega razreda po 148. členu ZUJF (64 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v RS).