VSM Sodba I Cpg 180/2019

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sprememba tožbe z dne 25. 11. 2015 dovoli. Nadalje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) od tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) zahteva plačilo 1.000.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2011 do plačila in povračilo pravdnih stroškov (točka I izreka). Hkrati je še odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 36.102,61 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2Zoper sprejeto odločitev (sodbo) se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Primarno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje, kljub pravilnemu izhodišču glede pravne narave Ugotovitev o konkretnem primeru Komisije za preprečevanje korupcije z dne 16. 8. 2012 (v nadaljevanju: Ugotovitve KPK, priloga A20 spisa), nepravilno in nezakonito zaključilo, da toženka v postopku pred KPK ni imela možnosti vplivati na ugotovitev dejanskega stanja oz. sprožiti postopka preizkusa pravilnosti presoje. Izpostavlja, da se v skladu s 15. členom Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju: ZIntPK) subsidiarno uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), kar pomeni, da morajo biti tudi v postopku pred KPK spoštovane procesne garancije, ki jih zagotavlja ZUP. V tej zvezi je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago spora, ko je samo ugotovilo dejstvo, da M.K. in M.S. naj ne bi bila več člana uprave toženke v času, ko je zoper njiju tekel postopek pred KPK. Ker je bil nadzorni svet toženke nesporno obveščen o postopku pred KPK, se toženka v tem postopku ne more sklicevati na okoliščino, da v postopku pred KPK ni imela možnosti sodelovati; v tej zvezi izpostavlja tudi primere sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Ker sodišče prve stopnje Ugotovitev KPK v konkretnem postopku ni neposredno uporabilo kot odločitev upravnega organa o predhodnem vprašanju na matičnem področju, je kršilo določbo 13. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Nadalje pritožba meni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila ugotovitev znakov korupcije vezana zgolj na sklenitev pogodbe o spot nakupu delnic z družbo K. d.o.o., v nasprotju z izrekom Ugotovitev KPK, prav tako pa nasprotuje neprerekanim navedbam tožnice. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pritožba kot materialnopravno napačnemu nasprotuje izhodišču sodišča prve stopnje, da so zaradi korupcije nični le pravni posli, ki so obremenjeni z dejanji korupcije, opredeljenimi v smislu 14. člena ZIntPK. V tem delu je zmotno tudi naziranje, da je skupen namen pogodbenih strank v smeri koruptivnega ravnanja bistven pogoj za ničnost v smislu te določbe. Pritožnica meni, da je izvršitev kakršnihkoli korupcijskih ravnanj pri sklepanju pogodbe samo po sebi zavržno ravnanje, ki nasprotuje tako prisilnim predpisom kot tudi moralnim načelom in predstavlja ničnostni razlog že v skladu z generalno klavzulo, določeno v prvem odstavku 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Pri tem niti ni relevantno, ali je koruptivno ravnanje pri sklepanju pogodbe v skupnem namenu obeh (oziroma vseh) pogodbenih strank, ali le nekaterih. Sodišče prve stopnje določbo 14. člena ZIntPK zmotno tolmači v smislu izčrpnega naštevanja koruptivnih ravnanj, ki imajo za posledico ničnost pravnega posla. Pritožba sodišču prve stopnje prav tako očita, da si je dovolilo nesprejemljivo opravičevanje korupcije na način, da je koruptivno ravnanje uprave toženke označilo za ravnanje, ki naj bi bilo prepovedano le eni stranki, zaradi česar pogodba v skladu z določilom drugega odstavka 86. člena OZ ni nična. Korupcija namreč nedvomno ni prepovedana zgolj eni pogodbeni stranki, saj nasprotuje splošnim interesom Tudi sicer pa morebitna enostranskost prepovedi ne sme biti odločilnega pomena pri presoji, ali je mogoče uporabiti določbo drugega odstavka 86. člena OZ, temveč mora vrednotenje temeljiti na smislu prepovedi. Pritožba nadalje izpostavlja, da Pogodba o terminskem planu z dne 8. 4. 2011 (v nadaljevanju: Terminska pogodba, priloga A2 spisa) nima (dopustne) kavze, zaradi česar je nična tudi na podlagi četrtega odstavka 39. člena OZ, nasprotni razlogi izpodbijane sodbe pa so tako zgrešeni. Terminska pogodba je bila namreč sklenjena v verigi koruptivnih ravnanj toženke, pri čemer je slednja izkoristila poseben odvisni položaj tožnice, da bi zagotovila finančna sredstva družbi K. d.o.o. in naknadno udeleženim subjektom. Pri tem je sodišče prve stopnje sklenitev te pogodbe napačno obravnavalo ločeno in vzeto iz konteksta celotne sheme poslov, ki so bili obravnavani v postopku pred KPK. Ob tem sodišče prve stopnje (neargumentirano) tudi ni upoštevalo napotil Višjega sodišča v Kopru v smeri podrobnejše raziskave razmerij med posameznimi udeleženci verige pravnih poslov, prav tako pa se ni argumentirano opredelilo do navedb in dokazov tožnice v tej zvezi. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da naj bi imela tožnica interes za sklenitev pogodbe in da je delnice kupila zaradi nadaljnje prodaje M.R. in družbam v njegovi lasti. Tudi če bi to držalo, bi bil skupni namen pogodbenih strank lahko le prodaja delnic M.R. in družbam v njegovi lasti, ta pa se je kasneje izjalovil, ker je bil nad njegovima družbama začet stečajni postopek. S tem pa je odpadla domnevna kavza Terminske pogodbe, zaradi česar je ta pogodba v skladu s četrtim odstavkom 39. člena OZ nična. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita zmotno ugotovitev okoliščin glede pritiskov toženke na tožnico in prisiljenosti tožnice k sklenitvi Terminske pogodbe, ki je po oceni pritožbe (predvsem) posledica selektivne in neživljenjske dokazne ocene izpovedbe K.I.. Dejstvo je, da je pobudo za sklenitev pogodbe (sicer preko M.R.) dala prav toženka, ki je ob siceršnji odvisnosti tožnice na slednjo vršila tudi številne posredne in neverbalne pritiske, kar vse vodi do zaključka, da je bila sklenitev Terminske pogodbe delegirana s strani toženke. Nazadnje pritožba izpostavlja še podredno podlago svojega zahtevka, t.j. razvezo Terminske pogodbe po samem zakonu na podlagi tretjega odstavka 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ. Meni, da toženka nikoli ni prerekala dejstev v zvezi s to podlago zahtevka in da je drugačna ocena sodišča prve stopnje v nasprotju z vsebino listin v spisu (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pri tem je sodišče prve stopnje tudi preseglo trditveno podlago spora, saj je samo od sebe izpeljalo pavšalni ugovor neizpolnitve, ki ga toženka nikoli ni podala. Z navedenim je sodišče prve stopnje (tudi) napačno uporabilo določbo prvega in drugega odstavka 214. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku ali jo podredno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Toženka v obširnem odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. V delu, v katerem tožnica trdi, da naj bi bila sklenitev Terminske pogodbe namenjena le prikrivanju izpostavljenosti in koruptivnih dejanj toženke in da je sodišče prve stopnje sklenitev Terminske pogodbe napačno obravnavalo ločeno in vzeto izven konteksta celotne sheme poslov, ki so bili obravnavani pred KPK, zatrjuje, da pritožbene navedbe predstavljajo nedopustne pritožbene novote. Zavzema se za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odst. 350. člena ZPP).

6V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica od toženke zahteva plačilo (vračilo) zneska kupnine, plačanega po Terminski pogodbi, pri čemer je prvotno zahtevek temeljila na trditvah o razdrtju te pogodbe po samem zakonu, v nadaljevanju pa (predvsem) s trditvami o njeni ničnosti iz več razlogov. Toženka je zahtevku nasprotovala po vseh zatrjevanih temeljih, pri čemer je prvenstveno izpostavila, da sta pogodbeni stranki s sklenitvijo Dodatkov št. 1 in 2 k Terminski pogodbi (prilogi B1a in B1b spisa) razrešili vsa medsebojna odprta vprašanja po tej pogodbi in se dogovorili za način izpolnitve obveznosti posamezne pogodbene stranke.

7Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje v novem sojenju (prva sodba v tej zadevi, opr. št. I Pg 364/2014 z dne 17. 6. 2016 je bila razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Kopru II Cpg 29/2018 z dne 8. 3. 2018) primarno presodilo, da je zahtevek na temelju zatrjevane neizpolnitve pogodbe v dodatnem roku s strani toženke in posledično razvezi pogodbe po samem zakonu, neutemeljen, ker tožnica ni izkazala (tudi sicer nezadostno konkretiziranih navedb), da je toženki postavila dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Nadalje pa je presodilo, da tudi s strani tožnice zatrjevani razlogi za ničnost Terminske pogodbe niso podani, medtem ko zatrjevana ničnost Dodatkov št. 1 in 2 (tudi v kolikor bi bila izkazana) nima za posledico utemeljenosti tožbenega zahtevka, ker bi v takem primeru pogodba učinkovala v prvotni (nespremenjeni) vsebini.

8Z zaključki in presojo sodišča prve stopnje v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne in prepričljive povzema obširne razloge izpodbijane sodbe, ki sprejeto odločitev utemeljujejo. Glede na izrecne pritožbene navedbe pa (upoštevajoč določbo prvega dostavka 360. člena ZPP) dodaja in izpostavlja naslednje:

Glede vpliva oz. pomena Ugotovitev KPK na obravnavano zadevo:

9Sodišče prve stopnje se je z vprašanjem pravne narave Ugotovitev KPK in morebitno vezanostjo sodišča na te ugotovitve obširno ukvarjalo predvsem v točkah 53 do vključno 62 obrazložitve izpodbijane sodbe.

10Pritožba v tej zvezi neutemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru Ugotovitev KPK ni mogoče neposredno uporabiti kot odločitve upravnega organa o predhodnem vprašanju na matičnem področju (62. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), za kar se je zavzemala tožnica. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ob (nespornem) dejstvu, da KPK ni vodila postopka zoper toženko, ampak zoper (bivša) člana njene uprave, toženka pa v postopku ni sodelovala ne kot stranka ne kot stranski udeleženec, toženka ni imela možnosti vplivati na ugotovitev dejanskega stanja v tem postopku, kot tudi ne zoper ugotovitve KPK sprožiti upravnega spora.

11Neutemeljen je pri tem pritožbeni očitek zmotne uporabe določb ZIntPK. Zgolj dejstvo, da 15. člen tega zakona določa subsidiarno uporabo določb ZUP, še ne dokazuje nasprotnega, torej, da je toženka imela možnost vplivati na ugotovitev dejanskega stanja v postopku pred KPK. Pritožba ob tem niti ne poskuša pojasniti, zakaj meni, da bi, ob upoštevanju posebnosti postopka pred KPK, sploh bila primerna in smiselna uporaba določbe 142. člena ZUP o vstopu tretje osebe v postopek pred KPK bodisi kot stranke bodisi kot stranskega udeleženca, kot tudi ne zatrjuje, na kakšni podlagi bi to toženka v konkretnem primeru sploh (lahko) dosegla, temveč se zgolj sklicuje na zakonske določbe (15. člen ZIntPK in 142. člen ZUP). Pritožbeno sodišče ob odsotnosti primerljive sodne prakse (ali stališč pravne teorije) v zvezi s tem konkretnim vprašanjem meni, da posebnosti postopka pred KPK, ki obravnava potencialno koruptivno ravnanje določenih fizičnih oseb (v konkretnem primeru dveh članov uprave), onemogočajo vstop toženke kot stranke v postopek, kot tudi njen vstop kot stranskega udeleženca; procesne garancije, ki jih je KPK dolžna zagotavljati (tudi) v skladu ZUP, se tako po oceni pritožbenega sodišča nanašajo le na osebe, zoper katere je voden postopek pred KPK (stranke).

V tej zvezi se pritožba prav tako neutemeljeno sklicuje na sodno prakso VS RS o tem, da se stranka, ki je bila obveščena o določenem postopku (kar naj bi predstavljajo konkretno možnost pravice do izjave v postopku), v drugem postopku (pravdi) ne more v sklicevati na to, da v tistem postopku ni imela možnosti sodelovati. Kot prvo se prav noben primer sodne prakse, ki jo navaja pritožba, ne nanaša na postopke pred KPK, zaradi česar pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za primerljivo sodno prakso. Kot drugo pa, izhajajoč iz pravilne presoje sodišča prve stopnje, da specialna ureditev iz 13.a člena ZIntPK (pristojnost zahtevati nadzor), na temelju katere KPK lahko da obrazloženo pobudo - v konkretnem primeru jo je dala nadzornemu svetu toženke - služi zgolj namenu, da se izvede nadzor (nad delom članov uprave) in da se sprejmejo morebitni ukrepi iz njegove pristojnosti¹. Tako ne gre za obvestilo o postopku, dano z namenom, da se ga naslovnik morebiti udeleži (kot stranka ali stranski intervenient).

12Glede na obrazloženo je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko Ugotovitev KPK ni neposredno uporabilo kot odločitve organa na matičnem področju, nepravilno uporabilo določilo 13. člena ZPP. Ta kršitev v obravnavanem primeru ne bi bila podana niti v primeru, če bi obveljalo stališče pritožbe, da je sodišče neposredno vezano na odločitev KPK kot na rešitev predhodnega vprašanja na matičnem področju. Takšna kršitev namreč ne bi imela vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, in sicer iz razloga, ker je sodišče prve stopnje v nadaljevanju izpodbijane sodbe (63. točka obrazložitve) izhajalo iz tega, da toženka v postopku ni pravočasno prerekala trditev tožnice o ugotovitvah KPK, zaradi česar je slednje (v obsegu, kot so bile povzete v trditveno podlago tožnice) štelo za priznana dejstva.

Glede pritožbenih trditev o izpolnjenosti znakov korupcije pri sklenitvi Terminske pogodbe:

13Prvenstveno pritožba v tej zvezi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je njegov zaključek, da naj bi bila ugotovitev znakov korupcije vezana zgolj na sklenitev Pogodbe o spot nakupu delnic z družbo K. d.o.o., v nasprotju z vsebino izreka Ugotovitev KPK in da nasprotuje tudi neprerekanim navedbam tožnice. Po oceni pritožbenega sodišča je tak očitek mogoče podati zgolj ob selektivnem branju razlogov izpodbijane sodbe, ne da bi se ob tem v njihovo vsebino ustrezno poglobilo. Pritožba se namreč določenih razlogov sodišča prve stopnje sploh (konkretizirano) ne dotakne oz. jih spregleda.

14Kot je jasno razvidno iz 78. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pri svoji presoji izhajalo iz vsebine izreka Ugotovitev KPK, torej iz dejstva, da je toženka (njena uprava) kršila svoja notranja pravila in dolžno skrbnost pri sklepanju vseh navedenih poslov (torej tudi pri prodaji delnic tožnici). Zgolj glede nastanka nedovoljene koristi (torej zagotovitvi denarnih sredstev družbi K. d.o.o. in nadaljnjim subjektom do plačila are za nakup delnic V. d.d.) je zaključilo, da le-ta izvira le iz Pogodbe o spot nakupu delnic z družbo K. d.o.o., saj je toženka slednji izplačala sredstva na temelju te pogodbe. Takšen zaključek torej zgolj navidezno (in ob površnem branju) nasprotuje Ugotovitvam KPK, saj iz le-teh nikjer določno ne izhaja, da je tožnica (z nakupom delnic od toženke) zagotovila denarna sredstva družbi K. d.o.o. in nadaljnjim subjektom.

V tej zvezi tudi ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo Ugotovitev KPK in jih zavrnilo z obrazložitvijo, zakaj jim ne sledi. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru 78. točke obrazložitve pojasnilo, da je bila v postopku pred KPK opustitev dolžne skrbnosti članov uprave toženke pri nadaljnji prodaji delnic tožnici obravnavana zgolj iz vidika nevarnosti, da toženka sredstev, ki jih je namenila za sporno plačilo kupnine za delnice, ne bo dobila povrnjenih in bo posledično oškodovana. Do tega pojasnila se pritožba niti določno ne opredeli, temveč zgolj posplošeno navaja, da iz obrazložitve Ugotovitev KPK izhaja očitna povezava denarnega toka za zagotovitev ugotovljene nedovoljene koristi s poslom promptnega nakupa in terminske prodaje delnic.

15Glede na pravkar obrazloženo, je v zvezi s pravkar obravnavanim zaključkom sodišča prve stopnje neutemeljen tako pritožbeni očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP kot tudi očitek (posledično) zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v tej zvezi.

Glede zatrjevane ničnosti Terminske pogodbe zaradi korupcije:

16Pritožbeno sodišče uvodoma v tej zvezi ne soglaša s kategoričnim stališčem pritožbe, da je Terminska pogodba nična že v posledici izreka Ugotovitev KPK, t.j. v posledici dejstva, da sta odgovorni osebi toženke z ravnanjem pri odločitvi za spot nakup delnic elektro podjetij ter istočasno terminsko prodajo istih delnic tožnici uresničili vse znake korupcije, kot jih opredeljuje 1. točka 4. člena ZIntPK. Čeprav je mogoče pritrditi pritožbi, da korupcija v nobeni obliki ni sprejemljiva in da bi morala v družbi veljati ničelna toleranca do korupcijskih oz. koruptivnih ravnanj, pa to vendarle nima že samo po sebi in zunaj pravne (zakonske) ureditve za posledico ničnosti vseh poslov, ki se jih korupcija kakorkoli dotakne.

17V postopku je tožnica med drugim zatrjevala, da je Terminska pogodba nična zaradi korupcije v skladu s 14. členom ZIntPK. Sodišče prve stopnje je v 70. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo pritožba problematizira, povsem pravilno razdelalo vsebino citirane določbe, ko je razlagalo, da bi bile na tej podlagi pogodbe med pravdnima strankama nične le v primeru, če bi bilo izkazano (pa v obravnavanem primeru ni bilo niti zatrjevano), da so predstavniki toženke osebno prejeli nedovoljeno korist oz. da bi jim ta bila ponujena ali obljubljena v imenu in za račun nasprotne pogodbene stranke. Če bi bil ta dejanski stan izpolnjen, je nedvomno moč pritrditi nadaljnjemu razmišljanju sodišča prve stopnje, da bi v tem primeru šlo za skupen nedopusten namen pogodbenih strank oz. njuno zavedanje, da je prišlo do sklenitve posla zaradi podkupovanja ene stranke v imenu in za račun druge pogodbene stranke, čeprav citirana zakonska določba sicer izrecno ne govori o skupnem namenu pogodbenih strank. Vsekakor ne gre zgolj za nedopustno ravnanje ene stranke, kot to skuša prikazati pritožba, saj ena stranka stori nedopustno ravnanja dajanja podkupnine, druga pa nedopustno to sprejme in pri tem nedopustno omogoči sklenitev posla ali pa opusti dolžni nadzor, itd.

18Pritožba nadalje zgrešeno izpostavlja, da je materialnopravno napačno izhodišče sodišča prve stopnje (75. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da so zaradi korupcije nični le pravni posli, ki sodijo v domet določbe 14. člena ZIntPK. Takšnega kategoričnega stališča namreč v sodbi oz. njenem izpostavljenem delu ni zaslediti. Iz za pritožbo sporne 75. točke obrazložitve je namreč moč izluščiti predvsem stališče sodišča prve stopnje, da koruptivna ravnanja pri sklepanju pogodb, čeprav so zavržna, avtomatično še ne privedejo do ničnosti takšnega pravnega posla (tudi na podlagi določb OZ), ampak je treba v vsakem primeru analizirati vsebino ravnanja in voljo strank ter učinke dejanj korupcije na ta posel. S takšnim stališčem brez pridržkov soglaša tudi pritožbeno sodišče.

V tem kontekstu je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje v navedenem delu izpodbijane sodbe določbo 14. člena ZIntPK zmotno tolmačilo v smislu izčrpnega naštevanja koruptivnih ravnanj, ki imajo za posledico ničnost pravnega posla. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi navedlo, da je „pravna posledica ničnosti v matičnem zakonu, ki ureja vprašanja korupcije, izrecno določena samo za nekatera koruptivna dejanja“, kar nedvomno drži. Nasprotnega, torej da je v ZIntPK še kje drugje ali za kakšne druge primere koruptivnega ravnanja pri sklepanju pogodb predvidena sankcija ničnosti, pritožba določno niti ne zatrjuje. Pritožbeno sodišče na tem mestu zgolj pripominja, da je stališče pritožbe, da so vsi posli, pri katerih je moč ugotoviti znake korupcije, kot jo opredeljuje 4. člen ZIntPK, nični, v nasprotju s samo premiso tega zakona, ki tega ne določa (pa bi brez težav lahko), ampak nasprotno v ločeni določbi (prvem odstavku 14. člena) opredeljuje, kdaj je pogodba, pri kateri je zaslediti koruptivno ravnanje strank, nična.

19Na preveč posplošeni ravni je nadaljnjo pritožbeno stališče, da je zaradi zavržnosti (kakršnihkoli) korupcijskih ravnanj pri sklepanju pogodbe podan že ničnostni razlog v skladu z generalno klavzulo iz prvega odstavka 86. člena OZ, ker naj bi takšna pogodba nasprotovala tako prisilnim predpisom kot tudi moralnim načelom. Gre namreč zgolj za prepis zakonske določbe brez vsakršne vsebinske utemeljitve, katerim določbam (katerih) prisilnih predpisov nasprotuje sklenitev predmetne Terminske pogodbe (ob upoštevanju, da ne gre za primer iz 14. člena ZIntPK). Prav tako pa zgolj na podlagi navedbe, da gre za zavržno ravnanje, ni mogoče napraviti sklepa, da je konkretna Terminska pogodba v nasprotju z moralnimi vrednotami družbe kot celote do take mere, da je ni mogoče oz. dopustno ohraniti v veljavi.

20Po oceni pritožbenega sodišča je, sploh ob upoštevanju obširnosti (vsestranskosti), tehtnosti in prepričljivosti razlogov izpodbijane sodbe, povsem neprimerna, pa tudi sicer neutemeljena, nadaljnja pritožbena kritika, da si je sodišče prve stopnje „dovolilo opravičevanje korupcije“ oz. da je „z neznosno lahkostjo“ zaključilo, da ugotovljeno koruptivno ravnanje uprave toženke nima za posledico ničnosti Terminske pogodbe.

21Takšen očitek oz. kritiko pritožba opira na (domnevno) presojo sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru šlo za ravnanje - korupcijo - ki je prepovedana le eni stranki in da zato pogodba v skladu z določbo drugega odstavka 86. člena OZ ni nična oz. ostane v veljavi. Te presoje, na način, kot jo predstavlja pritožba (očitno v posledici nedoslednega branja razlogov sodbe), sodišče prve stopnje ni naredilo.

22Kot je razvidno iz 77. in nadalje 78. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje uporabo določila drugega odstavka 86. člena OZ gradilo na okoliščini, da je nedopustno ravnanje v zvezi s sklenitvijo pogodbe mogoče očitati le eni stranki (toženki) v smislu, da je „kršitev notranjih aktov toženke in opustitev dolžne skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika“ tisto ravnanje, ki je prepovedano le toženki. Da sodišče prve stopnje ni naredilo presoje, kot ji jo očita pritožba (da naj bi bila korupcija prepovedana le toženki) pa je najbolj jasno razvidno iz predzadnjega stavka 77. točke obrazložitve izpodbijane sodbe². Očitek zmotne uporabe materialnega prava je torej neutemeljen.

V tem delu se pritožba na kratko dotakne tudi dejstva, da je do koruptivnih ravnanj prišlo le na strani toženke, kar naj ne bi vplivalo ne presojo glede prepovedi korupcije. Pritožbeno sodišče na tem mestu (ponovno) kot pravilni pritrjuje ključni presoji oz. izhodišču sodišča prve stopnje, da v primeru, če bi (je) uprava toženke na lastno iniciativo opustila dolžno skrbnost ter pri sklenitvi pravnih poslov kršila svoje notranje akte in omogočila nedovoljeno korist svojim sopogodbenikom oz. tretjim osebam, ne da bi bilo tudi njenim sopogodbenikom mogoče očitati ravnanje v smeri takšnega ravnanja in pridobitve koristi, pogodba ne bi bila (ni) nična.

Glede zatrjevane ničnosti Terminske pogodbe iz razloge odsotnosti (dopustne) kavze:

23Čeprav se je sodišče prve stopnje z vprašanjem (dopustnosti) kavze ukvarjalo na več delih izpodbijane sodbe (npr. že v 77. in 79. točki njene obrazložitve), je jedro teh razlogov v 97. do 102. točki obrazložitve. Teh natančnih predvsem pa prepričljivih razlogov pritožba ne uspe omajati s precej manj konkretno pritožbeno argumentacijo, v kateri bolj kot ne ponavlja trditve in stališča, podana na prvi stopnji.

24Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da dokazni postopek ni potrdil navedb tožnice, da ta ni imela nobenega interesa za sklenitev Terminske pogodbe. Da je tožnica pri sklenitvi predmetnega posla zasledovala (tudi) lasten interes, se nedvoumno kaže v negrajanih zaključkih sodišča prve stopnje o nagibu tožnice, da s sodelovanjem pri poslu doseže izboljšanje odnosov s toženko in o tem, da si je tožnica zagotovila tudi določene premoženjske ugodnosti (oglasni prostor v vseh edicijah D.R. d.d.).

25Sicer izkazano dejstvo, da tožnica ni imela interesa delnic obdržati in da jih je kupila z namenom nadaljnje prodaje družbam M.R. (D.R. d.d. in R. d.o.o.), pa z ničemer ne kaže na odsotnost dopustne podlage posla. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, nakup zaradi nadaljnje prodaje ni v nasprotju s samo naravo prodajne pogodbe in je v poslovni praksi običajen namen.

26Pritožba v tej zvezi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi, da je sklenitev Terminske pogodbe napačno obravnavalo „ločeno in vzeto izven konteksta celotne sheme poslov, ki so bili obravnavani pred KPK“. Kljub temu, da je Višje sodišče v Kopru v svojem razveljavitvenem sklepu z dne 8. 3. 2018 nakazalo, da je „ostalo povsem nejasno razmerje med prodajalcem omenjenih delnic elektro podjetij in toženko na eni ter družbo L. d.o.o., ki je bila dolžna za nakup delnic družbe V. d.d. do 15. 7. 2010 plačati aro, na drugi strani, to ne pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje v vsakem primeru dolžno poglobljeno raziskovati vsebino vseh teh poslov in razmerij, dolžno se je bilo zgolj do tega vprašanja opredeliti. To pa je storilo s tem, ko je v 82. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj se v konkretnem primeru ni ukvarjalo s presojo ničnosti ostalih poslov (ker iz navedenih razlogov ne gre za tako medsebojno povezane pogodbe, da bi ničnost teh drugih poslov učinkovala tudi na ničnost Terminske pogodbe), s temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Glede na zavzeto (in obrazloženo) stališče o nerelevantnosti ostalih poslov v „shemi“ iz vidika njihovega vpliva na ničnost Terminske pogodbe, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati do trditev in dokazov tožnice v tej zvezi, kar je ustrezno pojasnilo v 83. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in tako ne drži pritožbeni očitek, da je le „mimogrede namignilo, da jih šteje kot nerelevantne in prepozne“.

27Nadalje je v tem kontekstu neutemeljeno tudi pritožbeno izpostavljanje okoliščin, da je M.R. na strani toženke kot prodajalca sodeloval pri prodaji delnic tožnici in nato nastopal tudi kot končni kupec le-teh in da mu je toženka predlagala pritegnitev tožnice k sklenitvi Terminske pogodbe. Te okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča v ničemer ne dokazujejo trditev tožnice, da Terminska pogodba nima dopustne kavze. Hkrati pa je sodišče prve stopnje imelo te okoliščine (predvsem tudi vlogo M.R.) ves čas pred očmi (prim. 86., 88., 89., 96., 99., 100., 102., 103., 104. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar podrobna analiza izvedenih dokazov v tej zvezi ni dala podlage za sklep, da je potrebno Terminsko pogodbo „vreči v isti koš“ kot druge posle v verigi (v smeri od toženke proti družbi L. d.o.o.) oz. da je nična zaradi sumljivih okoliščin, v katerih je bila sklenjena. Tako ne drži, da sodišče prve stopnje „ni želelo“ teh okoliščin presoditi v kontekstu celotne sheme s korupcijo obremenjenih poslov oz. da je „s plašnicami na očeh presojalo dejstva in dokaze“, le konkretne podlage ni imelo za drugačno oceno (nasprotnega pritožba konkretizirano ne ponudi). Morebitni pritožbeno izpostavljeni subjektivni nameni oz. nagibi toženke pri sklenitvi predmetnega posla, ki tožnici niso bili znani (prikrivanje vpletenosti v shemo koruptivnih poslov), pa, kot je pravilno pojasnilo oz. presodilo sodišče prve stopnje, na veljavnost pogodbe ne vplivajo (40. člen OZ).

28V okviru trditev o pomanjkanju kavze posla pritožba ponudi še razlago, da je na podlagi dejstva, da je bil nad družbama D.R. d.d. in R. d.o.o. začet stečajni postopek, v posledici česar naj bi odpadel domnevni skupni namen pravdnih strank (končna prodaja delnic tema družbama), Terminska pogodba pa zato nična v skladu s četrtim odstavkom 39. člena OZ. Navedenemu ni moč pritrditi že iz razlogov, ki jih navedlo sodišče prve stopnje v 103. in 104. točki obrazložitve in ki jih pritožba niti argumentirano ne izpodbija. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi sicer ne drži, da v primeru, če po sklenitvi pogodbe podlaga (kavza) posla odpade, to za nazaj povzroči ničnost pravnega posla. Pritožbeno izpostavljena določba četrtega odstavka 39 člena OZ namreč ničnost veže na okoliščino, ko ob sklenitvi pogodbe ni bilo pravne podlage³.

Posebej k trditvam, da je bila sklenitev Terminske pogodbe delegirana s strani toženke:

29Uvodoma pritožbeno sodišče v tem oziru pojasnjuje, da je mogoče navedbe tožnice o delegiranju, pritiskih toženke na tožnico oz. prisiljenosti tožnice k sklenitvi Terminske pogodbe obravnavati v okviru napak volje pri sklenitvi pogodbe (grožnja oz. prisila) in da ima v takšnem primeru pogodbena stranka pravico zahtevati (le) razveljavitev pogodbe (prim. prvi odstavek 45. člena OZ), kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje v 73. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

30Je pa sodišče prve stopnje zatrjevana ravnanja toženke v odnosu na tožnico v obrazložitvi izpodbijane sodbe (87. do vključno 95. točka) kljub temu obravnavalo v smislu zatrjevane ničnosti pogodbe zaradi nemoralnega ravnanja toženke. Pri tem je na podlagi ustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnici podpis Terminske pogodbe ni bil vsiljen oz. delegiran.

31Neutemeljen je v tej zvezi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pisno izjavo in izpovedbo K.I. (takratne zakonite zastopnice tožnice) povzemalo selektivno in jo razlagalo neživljenjsko, subjektivno in vzeto iz celotnega konteksta. Ob primerjavi povzetka izpovedbe imenovane priče in njene dokazne ocene, kot izhaja iz točk 88, 89, 91, 92, 93, 94, 95, 99, 100, 101, 103 obrazložitve) z izpovedbo te priče, kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka dela glavne obravnave z dne 17. 2. 2016 (list. št. 99 do vključno 107 spisa), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje njeno izpovedbo povzelo verodostojno v vseh njenih bistvenih delih, prav tako pa jo je ustrezno kritično ocenilo. Nasprotno pa ravno pritožba izpostavlja zgolj del izpovedbe te priče (o posrednih in neverbalnih pritiskih), ki je iztrgan iz konteksta njenega celotnega zaslišanja, ob branju katerega tudi pritožbeno sodišče nikakor ne more priti do zaključka, da je bila tožnica s strani toženke k sklenitvi Terminske pogodbe dejansko (tudi ne posredno) prisiljena na nedopusten oz. nemoralen način. Izkazani so bili zgolj dejanski pritiski s strani toženke v izpolnitveni fazi pogodbe, kar pa na presojo ničnosti (v fazi sklenitve) Terminske pogodbe ne more imeti vpliva. Pritožbeno izpostavljenih posrednih in neverbalnih pritiskov v smislu neutemeljenega odklanjanja poslovnega sodelovanja in mirne ureditve medsebojnih razmerij pa (tudi) po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za (zadosti) relevantne po tej pravni podlagi.

K pritožbenim navedbam o relevantnosti zatrjevane ničnosti Dodatkov št. 1 in 2 ter neizpolnitvi Terminske pogodbe v dodatnem roku:

32Kot je razvidno iz točk 43 do vključno 49 izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pri presoji zatrjevane ničnosti navedenih Dodatkov k Terminski pogodbi, izhajalo z materialnopravnega stališča, da za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na plačilo 1.000.000,00 EUR, vprašanja, ki si vezana na ničnost Dodatkov, niso bistvena in tudi ne predstavljajo predhodnega vprašanja za odločitev o tožbenem zahtevku v smislu 13. člena ZPP. Takšno stališče je sodišče prve stopnje gradilo na presoji, da v primeru, ko je ničen takšen dodatek (bodisi, da gre za spremembo pogodbe, bodisi da gre za poravnavo) k pogodbi, te kasnejše spremembe niso veljavne (sporazum nima učinka), kar pomeni, da pogodba učinkuje v prvotni vsebini.

33Z navedenim soglaša tudi pritožbeno sodišče, v osnovi pa (očitno⁴) tudi pritožba, ki za primer ničnosti Dodatkov tudi v pritožbi svoj zahtevek podredno utemeljuje na domnevno neprerekanih dejstvih, ki utemeljujejo razvezo Terminske pogodbe po samem zakonu zaradi neizpolnitve v dodatnem roku (torej za primer ničnosti Dodatkov ne zagovarja posledične ničnosti Terminske pogodbe).

34Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v nasprotju z vsebino listin v spisu zaključilo, da naj bi toženka že v odgovoru na tožbo nasprotovala navedbam tožnice v zvezi z neizpolnitvijo obveznosti s strani toženke po plačilu 1.000.000,00 EUR izročiti delnice v dodatno postavljenem roku, je neutemeljen.

35Kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje (36. in 37. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, v konkretnem primeru ni bilo podlage za uporabo določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, za kar se je zavzemala tožnica. Prvenstveno pritožbeno sodišče izpostavlja, da so bile v osnovi izrazito skope navedbe tožnice iz tožbe v smeri, da sta se (kljub pogodbeno določeni kupnini 1.826.392,11 EUR) pogodbeni stranki sporazumeli, da bo tožnica zgolj s plačilom 1.000.000,00 EUR (kar je storila dne 6. 10. 2011) poravnala celotno kupnino in o tem, da toženka kljub plačilu (takšne znižane) kupnine tudi v dodatno postavljenem toku svoje obveznosti izročiti delnice ni izpolnila. Takšnim (skopim) tožbenim navedbam je toženka tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvoumno nasprotovala že s tem, ko je navajala, na kakšen način sta s sklenitvijo Dodatkov št. 1 in 2 (ki jih je tožnica v tožbi „izpustila“) uredili in dogovorili način izpolnitve Terminske pogodbe⁵ in da so posledično brezpredmetna navajanja tožnice o postavitvi dodatnega roka za izročitev delnic, ker takšna terjatev tožnice ni več obstajala. S temi navedbami je toženka povsem demantirala navedbe tožnice o tem, da je s plačilom znižane kupnine v višini 1.000.000,00 EUR sploh pridobila pravico zahtevati izročitev delnic. Da v tem kontekstu toženka v odgovoru na tožbo ni izrecno trdila, da ji tožnica ni postavila dodatnega roka za izpolnitev, glede na pojasnjeno ne more biti odločilnega pomena; vsekakor (vsaj) namen zanikanja teh dejstev izhaja iz izpostavljenih navedb toženke (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP).

36Ker glede na obrazloženo ni bilo podlage za to, da bi sodišče prve stopnje štelo s strani tožnice zatrjevana dejstva v zvezi z razvezo Terminske pogodbe po samem zakonu za priznana, je moralo v nadaljevanju preizkusiti izkazanost le-teh (trditveno in dokazno breme o tem je na tožnici). Pravilno je pri tem zaključilo, da tožnica kot prvo svojih (sicer nekonkretiziranih) trditev v tej zvezi ni z ničemer izkaz(ov)ala, kot drugo pa, da bi bilo tudi sicer nelogično, da bi tožnica v času po nesporni sklenitvi Dodatkov k Terminski pogodbi v nasprotju z izrecnim dogovorom, da delnice ostanejo v lasti toženke, od slednje zahtevala izročitev le-teh. V tej zvezi je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje glede vprašanja (ne)izkazanosti trditev o postavitvi dodatnega roka za izpolnitev neutemeljeno in pristransko sklicevalo na izjavo priče K.I. Slednja namreč nedvomno ni potrdila resničnosti navedb tožnice o morebitnem dodatnem roku za izpolnitev pogodbe. Sodišče prve stopnje pa je pravilno povzelo tudi del njene izpovedbe, da „so po sklenjenem dodatku plačali 1.000.000,00 EUR, ne da bi dobili delnice“ (prim. 41. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Neutemeljen je tako tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP o protispisnosti.

37Nazadnje pa je neutemeljen še pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, v okviru presoje utemeljenosti zahtevka na podlagi razveze pogodbe zaradi neizpolnitve v dodatnem roku, preseglo trditve toženke s tem, ko je samo izpeljalo pavšalni ugovor neizpolnitve, ki ga toženka nikoli ni postavila. Po oceni pritožbenega sodišča se navedeni očitek nanaša na razloge iz 41. točke obrazložitve na str. 18 izpodbijane sodbe, v katerih pa sodišče prve stopnje ni navedlo, da je toženka uveljavljala ugovor neizpolnitve, temveč je zgolj dodatno iz vidika materialnopravnih določb OZ pojasnilo, zakaj toženka v dani hipotetični situaciji ne bi bila dolžna izročiti delnic tožnici, če bi bila k temu pozvana.

38Glede na obrazloženo je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka kot neutemeljenega (po vseh zatrjevanih pravnih podlagah) materialnopravno pravilna in zakonita.

39Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

40Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi toženka, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

¹ prim. 10. točko obrazložitve Ugotovitev KPK
² „Pogodba pa bi bila nična, če bi bil namen (nedopustni nagib) obeh strank pri sklenitvi pogodbe prav opustitev dolžne skrbnosti ene stranke in pridobitev nedovoljene koristi za drugo stranko ali tretjo osebo, s čimer bi bili izpolnjeni znaki korupcije iz 1. točke 4. člena ZIntPK tako na strani tožene stranke kot tudi na strani nasprotne stranke.“
³ prim. sklep VSRS II Ips 218/2017 z dne 5. 3. 2018
⁴ čeprav predhodno to stališče označi za „napačno kategorično izhodišče“
⁵ tožnica je dolžna poravnati znesek 1.000.000,00 EUR, toženka pa lahko obdrži lastništvo na delnicah