UPRS Sklep I U 30/2018-33

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Tožnica s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi, da ji je tožena stranka z izdajo obvestila o nadaljevanju postopka preiskave v zadevi domnevnega nasprotja interesov v postopku glasovanja o predlogu kandidatov za člana Evropske komisije številka 06211-78/2014, 130 22099 z dne 1. 12. 2017 (v nadaljevanju Obvestilo o nadaljevanju postopka preiskave), ki ga je tožnica prejela dne 6. 12. 2017, kršila pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in prepoved ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

2Z izdajo Obvestila o nadaljevanju postopka preiskave naj bi tožena stranka posegla v tožničine ustavno zagotovljene pravice, tožnica pa drugega učinkovitega sodnega varstva zoper to obvestilo nima. Tako naj bi bili izpolnjeni pogoji za subsidiarno sodno varstvo po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3Tožnica navaja, da je o zadevi, ki je predmet Obvestila o nadaljevanju postopka preiskave, že odločilo Upravno sodišče s sodbo opr. št. I U 1576/2014 z dne 8. 1. 2016, ta sodba pa je bila potrjena tudi s sodbo Vrhovnega sodišča opr. Št. I Up 73/2016 z dne 14. 9. 2016. Odločitev o odpravi ugotovitev o konkretnem primeru v zadevi suma kršitve predpisov o nasprotju interesov tožnice je tako pravnomočna. Upravno sodišče je ugotovitve o konkretnem primeru odpravilo, ob tem zadeve ni vrnilo v ponovni postopek, zaradi česar nadaljevanje postopka preiskave v zadevi domnevnega nasprotja interesov v postopku glasovanja o predlogu kandidatov za člana Evropske komisije ni dopustno. Z nadaljevanjem postopka je tako tožena stranka prekršila pravilo ne bis in idem ter posegla v tožničino pravico do učinkovitega sodnega varstva.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da Obvestilo o nadaljevanju postopka preiskave ni upravni akt kot ga določa drugi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, zato tožnici zoper obvestilo ni treba zagotoviti sodnega varstva.

5V zvezi z očitkom o kršitvi pravila ne bis in idem tožena stranka navaja, da tretji odstavek 64. člena ZUS-1 določa, da sodišče, če upravni akt odpravi, zadevo vrne organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek. Ker je Upravno sodišče tožbi tožnice zoper ugotovitve o konkretnem primeru v zadevi suma kršitve predpisov o nasprotju interesov tožnice ugodilo in ta akt odpravilo, mora tožena stranka v tej zadevi izdati nov upravni akt. Tožena stranka navaja še, da prepoved odločanja v že razsojeni zadevi velja le za odločanje o vsebini zadeve, ne pa za odločanje o procesnih vprašanjih.

6Tožnica in tožena stranka sta v postopku predložili še vsaka po eno pripravljalno vlogo, katerih vsebine sodišče zaradi narave svoje odločitve ne povzema.

K I. točki izreka:

7Tožba ni dovoljena.

8ZUS-1 v prvem odstavku 4. člena določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

9V skladu s petim odstavkom 13. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK) tožena stranka po končanem postopku, ki ga vodi zaradi suma korupcije, kršitve predpisov o nasprotju interesov, omejitvi poslovanja ali o lobiranju ali zaradi ocene in odprave posamičnih ali sistemskih korupcijskih tveganj ali kršitev etike in integritete javnega sektorja, izda načelno mnenje ali ugotovitve o konkretnem primeru. Zoper ugotovitve o konkretnem primeru je v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZIntPK dovoljen (redni) upravni spor. Načelno mnenje tožene stranke pa v skladu s stališči sodne prakse¹ nima značaja posamičnega akta, s katerim bi se odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika. Sodno varstvo zoper načelno mnenje je tako dovoljeno samo na podlagi 4. člena ZUS-1 in sicer v primeru, če načelno mnenje, ki določeno ravnanje označi za ravnanje v nasprotju z ZIntPK, omogoča prepoznavo posameznika, ki naj bi navedeno dejanje storil, če izdaja in objava takšnega načelnega mnenja poseže v ustavne pravice posameznika.

10V primeru vodenja postopka pred toženo stranko na podlagi 13. člena ZIntPK (kot v obravnavani zadevi), sta torej možna dva scenarija: da bo tožena stranka na koncu postopka izdala ugotovitve o konkretnem primeru in bo imela oseba, ki je subjekt postopka, pravico zoper ugotovitve sprožiti redni upravni spor ali pa bo tožena stranka izdala načelno mnenje in bo imel subjekt postopka na voljo (če bodo zato izpolnjeni pogoji, našteti v prejšnji točki) le varstvo po 4. členu ZUS-1.

11Če bi sodišče dovoljenost tožbe v obravnavani zadevi presojalo na dan, ko je bila tožba vložena, bi moralo opraviti presojo, kakšen vpliv ima na dovoljenost tožbe po 4. členu ZUS-1 obstoj možnosti (če se uresniči drugi scenarij), da bo imela tožnica na koncu postopka sodno varstvo zagotovljeno le v obliki subsidiarnega sodnega varstva po 4. členu ZUS-1. Vendar pa na dan izdaje tega sklepa² ta možnost ne obstaja več. Tožena stranka je namreč v postopku, ki ga je vodila proti tožnici na podlagi Obvestila o nadaljevanju postopka preiskave, dne 21. 11. 2019 izdala ugotovitve o konkretnem primeru.³ Tožnica je s tem pridobila pravico, da zoper ugotovitve o konkretnem primeru sproži redni upravni spor, v katerem lahko (med drugim) uveljavlja, da je bila z izvedbo postopka pred toženo stranko kršena prepoved ponovnega sojenja o isti stvari in na ta način poseženo v njene pravice iz 23. in 31. člena Ustave. Ker ji je v obliki rednega upravnega spora na ta način zagotovljeno drugo sodno varstvo, niso izpolnjeni pogoji iz 4. člena ZUS-1 za obravnavanje tožbe v tej zadevi.

12Glede na zgoraj navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi četrte alineje prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

K II. točki izreka:

13Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri trpi vsaka stranka stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.

¹ Glej primeroma odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi Up-730/08-13, U-I-54/08-8 z dne 12. 6. 2008, 11. točka obrazložitve; odločba je bila sicer izdana v času veljavnosti Zakona o preprečevanju korupcije, ki je v 18. členu določal pristojnost tožene stranke za izdajo načelnih mnenj, enako pristojnost toženi stranki daje sedaj veljavni ZIntPK, zato je stališče Ustavnega sodišča treba upoštevati tudi pri interpretaciji sedaj veljavnega zakona.
² V skladu z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi na razloge za zavrženje tožbe iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, med katerimi je tudi dejstvo, da akt, ki se izpodbija s tožbo ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (četrta alineja).
³ Sodišče je to dejstvo ugotovilo z vpogledom v spis upravnega spora, sproženega s tožbo tožnice zoper ugotovitve o konkretnem primeru št. 06211-78/2014/158 22008, ki jih je tožena stranka izdala dne 21. 11. 2019, ki se pred tem sodiščem vodi pod opravilno številko I U 1992/2019.