VSK Sodba II Kp 50620/2014

I. Pritožbi zagovornice obtoženega F. M. B. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se določena zaporna kazen za kaznivo dejanje uporabe ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva zniža na 1 (eno) leto in 10 (deset) mesecev zapora in določena stranska denarna kazen za to kaznivo dejanje zniža na 5.600,00 EUR, to je 160 (sto šestdeset) dnevnih zneskov po 35,00 EUR, določena zaporna kazen za kaznivo dejanje pranja denarja zniža na 1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora in določena stranska denarna kazen za to kaznivo dejanje zniža na 4.900,00 EUR, to je 140 (sto štirideset) dnevnih zneskov po 35,00 EUR, izrečena enotna zaporna kazen pa se zniža na 3 (tri) leta in 3 (tri) mesece zapora in izrečena enotna stranska denarna kazen zniža na 10.500,00 EUR, to je 300 (tristo) dnevnih zneskov po 35,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba obtoženčeve zagovornice kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega F. M. B. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje uporabe ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva po prvem in tretjem odstavku 247. člena KZ-1B in kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1B. Za prvo kaznivo dejanje mu je, na podlagi tretjega odstavka 247. člena KZ-1B, določilo kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen v znesku 7.000,00 EUR, to je 200 dnevnih zneskov po 35,00 EUR, za drugo kaznivo dejanje mu je, na podlagi tretjega odstavka 245. člena KZ-1B, določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora in stransko denarno kazen v znesku 6.300,00 EUR, to je 180 dnevnih zneskov po 35,00 EUR, nakar mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen v znesku 13.200,00 EUR, to je 380 dnevnih zneskov po 35,00 EUR, ki jo mora obtoženec plačati v roku 2 mesecev, če pa se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, kar vse bo odmerjeno naknadno s posebnim sklepom. Na podlagi 56. člena KZ-1 je odločilo, da se obtožencu čas odvzema prostosti dne 12. 1. 2015 ob 12.25 do 17.25 ure, od dne 14. 11. 2018 do 21. 11. 2018 ter od dne 10. 3. 2020 od 9.30 do 17. 3. 2020 do 17.30 ure všteje v izrečeno kazen zapora. Na podlagi 105. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati oškodovani družbi N. d.d. 219.860,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 11. 2014 do plačila, vse v roku 60 dni od pravnomočnosti sodbe. V preostalem znesku pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo je obtoženčeva zagovornica vložila pritožbo, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in o stroških kazenskega postopka, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče opozorilno sankcijo oziroma nižjo kazen zapora in denarno kazen ter ga oprosti stroškov postopka.

3Pritožba je deloma utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je v smeri preizkusa pritožbenih navedb obtoženčeve zagovornice ugotovilo, da ima pritožnica deloma prav, ko izpodbija odločbo o kazenskih sankcijah. Pravilno izpostavlja, da bi sodišče kot olajševalno okoliščino moralo upoštevati časovno oddaljenost obravnavanih kaznivih dejanj, ki sta bili storjeni v letu 2014, torej pred šestimi leti. Pritožnici je treba tudi pritrditi, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno in v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, ko ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine dejstva, da ima obtoženec enega mladoletnega otroka (kot izhaja iz obtoženčevega zagovora v starosti devet let), za katerega mora skrbeti. Po ustaljeni sodni praksi je skrb za mladoletne otroke olajševalna okoliščina, razloga za odstop od sodne prakse pritožbeno sodišče ne vidi, zato ocenjuje, kot opozarja pritožnica v pritožbi, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je ni upoštevalo. Pritožnica pa nima prav, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da obtoženec skrbi tudi za ženo ter njenega otroka iz prvega zakona, saj zatrjevani ženina bolezen in brezposelnost nista z ničemer izkazani. V nasprotju s pritožnico pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje obtoženčevemu priznanju in obžalovanju kaznivih dejanj dalo primeren olajševalni pomen. Res je, da je obtoženec na predobravnavnem naroku tudi povedal, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Po oceni pritožbenega sodišča pa zgolj gole take obljube ni mogoče šteti kot olajševalne okoliščine. Pritožnica nadalje izpostavlja, da je bil obtoženec dovolj kaznovan že s 15-mesečnim priporom, prestanim v L., vendar ta okoliščina ne izkazuje tiste olajševalne konotacije, ki bi lahko vplivala na izrek kazenske sankcije obtožencu v korist. Pritožnica tudi nima prav, da bi sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino moralo upoštevati zdravstveno stanje obtoženca. Dejstvo, ki ga je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, namreč je, da je obtoženec kljub zatrjevanim zdravstvenim težavam, povezanim s hrbtom, potoval po E. in na Č. dne 14. 6. 2017 odprl še eno podjetje, na podlagi Evropskega pripornega naloga pa je bil nato prijet v V. B.. Pritožbena trditev, da je splošno znano, da ne zapori v S. in ne v I. nimajo zagotovljenih možnosti za izolacijo zapornikov v smislu preprečitve širjenja koronavirusa, je povsem posplošena. Okoliščina, da obtoženec ne bo več mogel opravljati dela odvetnika ter v primeru zaporne kazni tudi ne izvajati nikakršnih dejavnosti ter posledično pridobivati dohodkov za odplačilo denarne kazni in stroškov postopka, saj drugega premoženja razen družb, ki ne poslujejo in tudi še nekaj časa ne bodo zaradi epidemije Covid-19, kar je povsem posplošena trditev, tudi ni taka okoliščina, da bi imela vpliv pri izreku kazenske sankcije. Pritožnica se nadalje sklicuje na to, da so bile v podobnih in hujših primerih izrečene nižje kazni ter pogojne obsodbe (D. J. 21 mesecev zapora, ki se izvrši z delom v splošno korist; R. Č., povratnik, dve leti in tri mesece zapora; H. T., povratnica, pogojna zaporna kazen). Pritožbeno sodišče odgovarja, da ne gre za primerljive primere z obravnavanim (gre za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti). V kazenskem pravu velja načelo individualizacije kazenskih sankcij, kar pomeni uporabo takšne kazenske sankcije, ki je v sorazmerju z nevarnostjo konkretnega kaznivega dejanja in ki je prilagojena storilčevi osebnosti. Zato izrečene kazenske sankcije ni mogoče označiti kot arbitrarne v smislu kršitve 14. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožnica trdi, da sodišče prve stopnje kot obteževalne okoliščine ne bi smelo upoštevati naklepa zaradi pridobitve velike premoženjske koristi, saj obravnavanih kaznivih dejanj ni mogoče storiti z drugačno obliko krivde, ampak le z direktnim naklepom, prav tako gre za kvalificirani kaznivi dejanji, katerih že sam opis kaznivega dejanja zajema pridobitev velike premoženjske koristi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v uvodu 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, da „je obe kaznivi dejanji obtoženec storil naklepno zaradi pridobitve velike premoženjske koristi. Kot obteževalno okoliščino je potrebno upoštevati...” in je v nadaljevanju navedlo okoliščine, ki jih je upoštevalo kot obteževalne, med njimi pa ni naklepne storitve kaznivih dejanj zaradi pridobitve velike premoženjske koristi. Zato očitek, da je bila ta okoliščina (kot obteževalna) upoštevana pri izreku kazenske sankcije, ni utemeljen. V nasprotju s pritožnico pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pri izreku kazenske sankcije pravilno upoštevalo obtoženčevo premišljenost, koristoljubnost, vztrajnost in predrznost ter da se je na kazniva dejanja pripravljal, da je pridobil ponarejene plačilne kartice bank izdajateljic iz držav izven evropske unije ter da je odprl poslovni TRR in osebne račune v S. in v tujini za namen storitve kaznivega dejanja. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedene okoliščine jasno izhajajo iz opisa dejanj po obtožbi, ki jih je obtoženec priznal. Zato očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve določbe kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP in kršitev prvega odstavka 374. člena ZKP, ni utemeljen. Pritožnica trdi, da ne drži, kar je sodišče štelo kot obteževalno okoliščino, da obtoženec škode ni povrnil ter tudi ni pokazal nobene pripravljenosti povrniti škodo, saj je obtoženec del terjatve do oškodovane družbe N. d.d. v višini 695,42 EUR poravnal, prav tako je poravnal tudi vse opravljene bančne storitve iz sredstev, ki jih je sam nakazal na ta račun. Pritožnica nima prav. Iz izjave o pobotu terjatev in obveznosti z dne 13. 8. 2029 namreč izhaja, da je N. d.d. s pobotom z dne 13. 8. 2019 terjatev, katere plačilo je zahteval obtoženec (695,42 EUR) pobotala, zato je bil zahtevek obtoženca za izplačilo sredstev v celoti zavrnjen. Zneske provizije in stroške za svoje storitve pa je, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (točka 43), banka dejansko črpala iz „lastnih” sredstev, ki jih je nakazala na obtoženčev račun št. 022870261007379, ki jih je obtoženi pridobil od banke na nezakonit način, in bi ji torej moral za njene storitve plačati iz svojega premoženja (torej še enkrat), kar pa nezakonito pridobljena sredstva na njegovem računu vsekakor niso. Končno, iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da okoliščina, da je obtoženec s pridobivanjem zdravniških potrdil zavlačeval postopek, ni bila odločilna za izbiro kazenske sankcije in odmero kazni. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z argumentirano prvostopenjsko presojo (točke 12 do 20 izpodbijane sodbe), da obtožencu ni mogoče izreči sankcije opozorilne narave, je bilo pa treba določeno zaporno kazen za kaznivo dejanje uporabe ponarejenega negotovinskega plačilnega sredstva znižati na eno leto in deset mesecev zapora in določeno stransko denarno kazen za to kaznivo dejanje znižati na 160 dnevnih zneskov, kar ob upoštevanju v izpodbijani sodbi določene višine dnevnega zneska 35,00 EUR, ki jo pritožnica tudi izpodbija, vendar ji pritožbeno sodišče v tem delu ni sledilo, kar bo v tej sodbi še pojasnjeno, znaša 5.600,00 EUR. Določeno zaporno kazen za kaznivo dejanje pranja denarja je bilo treba znižati na eno leto in osem mesecev zapora in določeno stransko denarno kazen za to kaznivo dejanje znižati na 140 dnevnih zneskov, kar ob upoštevanju v izpodbijani sodbi določene višine dnevnega zneska 35,00 EUR znaša 4.900,00 EUR. Izrečeno enotno zaporno kazen pa je pritožbeno sodišče znižalo na tri leta in tri mesece zapora in izrečeno enotno stransko denarno kazen znižalo na 10.500,00 EUR, to je 300 dnevnih zneskov po 35,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča sta taka zaporna kazen in taka stranska denarna kazen primerni zgoraj navedenim okoliščinam, ki jih sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo, ter tistim, ki jih je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ter o tem podalo izčrpne in prepričljive razloge v točkah 12 do 23 izpodbijane sodbe.

5Kot rečeno, pritožnica izpodbija tudi v izpodbijani sodbi določeno višino dnevnega zneska 35,00 EUR, vendar neutemeljeno. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da je višina dnevnega zneska 35,00 EUR primerna glede na vse v poštev prihajajoče okoliščine, to je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v točkah 25 do 28 tudi utemeljilo s prepričljivimi razlogi, ki jih pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Pritožnica izpostavlja, da obtoženčeve družbe ne poslujejo in ne pridobivajo nikakršnih prihodkov, vendar ta trditev ni z ničemer izkazana. Nadalje trdi, da bo povprečna plača v I. zagotovo nižja zaradi neizogibne gospodarske krize in ukrepov, povezanih z epidemijo Covid-19. Pritožnica spregleda, da je sodišče prve stopnje upoštevalo povprečno neto plačo v RS v preteklem letu oziroma znane podatke o povprečni neto plači v preteklih treh mesecih, ki je nižja kot najnižje prikazan znesek povprečne neto plače v I.. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo obtoženčeve preživninske obveznosti, ko ima enega mladoletna otroka, za katerega mora skrbeti, medtem ko za trditev, da je njegova žena brezposelna, obramba ni predložila nobenih dokazil. Pritožnica trdi še, da iz okoliščine, da obtoženec živi v hiši staršev, ni mogoče zaključiti, da s tem nima posebnih stroškov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, vendar tudi v tej zvezi ni predložila nobenih dokazil.

6Obtoženčeva zagovornica neutemeljeno izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka. Osnovno pravilo je, da je obtoženec, ki je spoznan za krivega, dolžan povrniti stroške kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP). Sodišče pa sme v odločbi, v kateri je odločeno o stroških, obtoženca oprostiti povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obtoženca ali oseb, ki jih je obtoženec dolžan vzdrževati, vendar je dokazno breme o tem, da so podani pogoji za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka, na strani obtoženca. Pritožnica trdi, da odločba o stroških postopka ni obrazložena, vendar nima prav, saj je treba obrazložitev v 52. točki izpodbijane sodbe brati v povezavi z obrazložitvijo višine dnevnega zneska denarne kazni v točkah 25 do 28 izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo obtoženčeve preživninske obveznosti, ko ima enega mladoletna otroka, za katerega mora skrbeti, medtem ko za trditev, da je njegova žena brezposelna, obramba ni predložila nobenih dokazil. Prav tako ni z ničemer izkazana pritožbena trditev, da obtoženčeve družbe ne poslujejo in ne pridobivajo nikakršnih prihodkov, tudi pritožbena trditev, da bo poslovanje družb zaradi epidemije Covid-19 tudi v bodoče onemogočeno, je povsem posplošena.

7Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčeve zagovornice deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člen ZKP). V ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

8Ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v korist obtoženca, izrek o stroških pritožbenega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.