VSRS Sodba I Ips 46951/2015

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprostita plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 24. 4. 2019 obsojene A. A., B. B. in C. C. spoznalo za krive kaznivih dejanj pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 245. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenima A. A. in B. B. je izreklo kazen eno leto zapora in denarno kazen 5.000,00 EUR, obsojenemu C. C. pa kazen sedem mesecev zapora in denarno kazen 3.000,00 EUR. Obsojencem je denarno kazen naložilo v plačilo v roku treh mesecev po prejemu plačilnega naloga, ter jih oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Nagrade in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov je naložilo v breme proračuna, nagrade in potrebne izdatke pooblaščenih zagovornikov pa v plačilo obsojencem. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18. 12. 2019 pritožbe zagovornikov obsojenih A. A., B. B. in C. C. zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojence pa oprostilo plačila sodne takse pritožbenega postopka.

2Zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje zahtevi za varstvo zakonitosti vlagata zagovornika obsojenih A. A. in B. B.

3Zagovornica obsojenega A. A. zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obsojenega B. B. zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe.

4Vrhovna državna tožilka je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevi za varstvo zakonitosti odgovorila. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega A. A. navaja, da uveljavljani kršitvi kazenskega zakona nista podani, saj dejanje opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebuje vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja pranja denarja. Sodišče je prepričljivo utemeljilo tudi na kakšen način sta obsojenca skupaj z drugimi storilci, denar pridobljen s kaznivim dejanjem, uporabila pri gospodarski dejavnosti ter navedlo obsežne razloge o subjektivnem elementu obsojencem očitanih kaznivih dejanj. Glede očitka v zvezi z zatrjevano kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP meni, da ni utemeljen. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega B. B.a navaja, da je zakonski znak kaznivega dejanja pranja denarja razpolaganje s premoženjem ali denarjem, za katerega storilec ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Uvedena je dvojna kaznivost. Enako kot storilec iz prvega odstavka 245. člena KZ-1 se na podlagi drugega odstavka tega člena kaznuje tisti, ki stori dejanje iz prvega odstavka, pa je hkrati storilec ali udeleženec pri kaznivem dejanju, s katerim je pridobljen denar ali premoženje iz prvega odstavka. Glede na to, da je bil obsojenec storilec predikatnega dejanja, je vsekakor vedel, da je bil denar pridobljen s kaznivim dejanjem in ni šlo le za porabo premoženjske koristi, pridobljene s predikatnim kaznivim dejanjem, kot zatrjuje obsojenčev zagovornik.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencema in njunima zagovornikoma, ki se o njem niso izjavili.

B-1.

6Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), obrazložiti pa jih mora tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

7Zagovornica obsojenega A. A. v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in navaja, da niso podani zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Zatrjuje, da denar ni bil pridobljen s kaznivim dejanjem temveč zakonito, saj je izviral iz vračila davka na dodano vrednost. Družbi A. d. o. o., katere družbenika sta bila obsojena A. A. in B.B., je bil vrnjen davek na dodano vrednost v skupni višini 1.142.317,00 EUR, ta denar pa sta obsojenca s transakcijskega računa družbe A. d. o. o. dvignila in sta fizično razpolagala z gotovino, ki je po višini znatno presegala znesek, ki naj bi ga skupaj s soobsojenim C. C. domnevno »prala«. Delno je bil vir denarja tudi pravni posel, in sicer prodaja nepremičnine v ..., pri kateri sta bila obsojenca udeležena, na račun tedanje žene B. B. pa je bilo 28. 12. 2011 nakazanih 182.200,00 EUR iz naslova posojila, ki ga je prodajalec nepremičnine E. E. 21. 12. 2011 sklenil z obsojencema. D. D. je iz posojila, ki ga je prejela na svoj račun, plačala štiri obroke po leasing pogodbi, prvega že na dan prejema nakazila iz tega posojila. Zatrjuje, da elementi kaznivega dejanja zato niso podani, ker je protipravnost pridobljenega denarja pogoj očitanega kaznivega dejanja.

8Kaznivo dejanje pranja denarja po prvem odstavku 245. člena KZ-1 stori, kdor denar ali premoženje, za katero ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti ali na drug način, določen z zakonom o preprečevanju pranja denarja, s pranjem zakrije ali poskusi skriti njegov izvor. Na podlagi drugega odstavka 245. člena KZ-1 se enako kaznuje, kdor stori dejanje iz prvega odstavka, pa je hkrati storilec ali udeleženec pri kaznivem dejanju, s katerim je denar ali premoženje iz prejšnjega odstavka pridobljeno. Če je denar ali premoženje iz prvega ali drugega odstavka tega člena velike vrednosti, se storilec kaznuje po tretjem odstavku 245. člena KZ-1.

9Po presoji Vrhovnega sodišča opis kaznivega dejanja kot se očita obsojencem, vsebuje vse znake kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 245. člena KZ-1. Obsojeni A. A., B. B. in C. C. so bili s sodbo spoznani za krive, ker so v sostorilstvu denar velike vrednosti, za katerega so vedeli da je bil pridobljen s kaznivim dejanjem organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo, pri katerem so kot sostorilci sodelovali, uporabili pri gospodarski dejavnosti, tako da so z njim poravnali del obveznosti za nakup zemljišč po pogodbah o finančnem leasingu, sklenjenih med B. d. o. o. in Hypo leasing d. o. o., dejanje pa so storili tako, da so v času od 20. 11. 2008 do 25. 4. 2012 obveznosti družbe B. d. o. o. sami ali preko prijateljev ali sorodnikov poravnavali z nakazili gotovine na TRR družbe Hypo leasing d. o. o. Z opisanim ravnanjem so prikrili pravi izvor denarja za poravnavanje obveznosti, saj so vedeli, da zaradi plačevanja obrokov z gotovino, ni mogoče slediti toku denarja in ugotavljati njegovega izvora. Tudi sodišče prve stopnje je v točkah 120 in 121 obrazložitve sodbe zaključilo, da so denarna sredstva v višini 173.581,46 EUR, ki so jih obsojenci namenili za plačilo obrokov leasinga, bila pridobljena na pravno nevzdržen način, z izvršitvijo kaznivega dejanja organiziranja nedovoljenih iger na srečo, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, iz katere izhaja, da so prejeli protipravno premoženjsko korist v višini 747.813,00 EUR. Ker so bili hkrati storilci predhodnega kaznivega dejanja, pa so se brez dvoma zavedali, da inkriminirana sredstva izhajajo iz kaznivega dejanja ter da s plačili obrokov leasinga v gotovini onemogočajo ugotavljanje toka denarja in njegovega izvora, s tem pa so izpolnili vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. V točki 130 obrazložitve sodbe je dodalo, da so obsojenci to zagotovo vedeli, ko so z gotovino, ki je izvirala iz kaznivega dejanja, plačevali obroke leasinga in posledično s takšnim manevrom lastništvo denarja spremenili v lastništvo nepremičnine.

10Sicer pa zagovornica s svojimi navedbami v tem delu z zahtevo smiselno zatrjuje le pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, torej kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ter hkrati, da so ta zmotno ugotovljena. Vse razloge, da so obsojenci kot sostorilci kaznivo dejanje storili na način, kot se jim očita, tudi v zvezi z vrnjenim DDV družbi A. d. o. o., je sodišče prve stopnje obširno navedlo v točkah 79 do 95 obrazložitve sodbe in zaključilo, da sta obsojena A. A. in B.B. sredstva, pridobljena z vračilom DDV, porabila že pred novembrom 2008, ko sta sploh začela izvrševati inkriminirana plačila zapadlih obrokov leasinga (točka 93 obrazložitve sodbe). Glede sredstev pridobljenih s prodajo nepremičnine v ... ter s posojilom, ki ga je prodajalec nepremičnine sklenil z obsojenima A. A. in B.B., pa je sodišče prve stopnje v točkah 61 in 62 obrazložitve sodbe presodilo, da je imel E. E. do obsojencev iz naslova vplačanih stav dolg, ki ga je poplačal s prodajo navedene nepremičnine in nakazilom vsote 182.220,00 EUR dne 28. 12. 2011 na račun D. D. Z namenom zakritja izvora denarja pridobljenega s kaznivim dejanjem in utemeljitve nakazila kupnine na transakcijski račun, sta obsojena B. B. in A. A. z E. E. v času, ko jima je bila odvzeta prostost, za enak znesek sklenila posojilno pogodbo datirano na dan 21. 12. 2011. Za to pogodbo je sodišče prve stopnje v točkah 72 in 73 obrazložitve sodbe zaključilo, da gre le za navidezno posojilo, prodaja nepremičnine pa je bila opravljena na pobudo in po navodilih obsojencev. Sodišče druge stopnje je ugotovitvam sodišča prve stopnje glede konkretiziranosti zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja pritrdilo v točki 6 obrazložitve sodbe ter glede dolga E. E. iz vplačanih športnih stav, ki ga je poplačal s prodajo nepremičnine, sklenitvijo posojilne pogodbe zaradi zakritja izvora denarja in nakazilom dela kupnine na račun D. D., v točkah 10 do 12 obrazložitve sodbe. Kolikor obsojenčeva zagovornica navaja drugače, pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11Obsojenčeva zagovornica v zahtevi uveljavlja še kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP in trdi, da obsojenec ni ravnal naklepno, glede na njegov zagovor in izvedene dokaze pa v smislu pranja denarja ni ravnal niti nezavedno, temveč je z legalno pridobljenim denarjem zgolj osebno in iz lastnih denarnih sredstev poplačeval obveznosti po leasing pogodbi za pravno osebo B. d. o. o. Zato se mu neutemeljeno očita, da je prikril pravi izvor denarja, saj ni ničesar prikrival ter je povsem transparentno z nakazili na bančni račun poplačeval obveznosti iz leasing pogodbe. Očitek, da je s transparentnimi nakazili denarnih sredstev na račun pri banki prikril pravi izvor denarja, je nekonkretiziran in neutemeljen, protipravnost pridobljenega denarja pa je pogoj za storitev očitanega kaznivega dejanja, zato obsojenec ni odgovoren njegove storitve.

12Trditve obsojenčeve zagovornice, da pri obsojencu ni podan naklep, niso utemeljene. Zagovornica želi s svojimi navedbami ponovno ocenjevati že izvedene dokaze ter s svojim nestrinjanjem z dokazno oceno sodišče prve stopnje le oporeka dejanskim zaključkom sodišča in na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer pa je sodišče prve stopnje vse razloge, s katerimi je obrazložilo obsojenčevo krivdo, navedlo v točkah 109 in 122 obrazložite sodbe, in sicer, da sta A. A. in B. B. z gotovinskim plačevanjem obrokov leasinga B. d. o. o. pravi izvor denarja zavestno in hoteno zakrivala, saj zemljišča nista kupila kot fizični osebi, ampak preko pravne osebe B. d. o. o., ki sploh ni vidneje poslovala. Kot družbenika sta leta 2010 iz te gospodarske družbe izstopila, pa sta kljub takšni statusni odločitvi z gotovinskim plačevanjem obrokov leasinga nadaljevala, kar po presoji sodišča odkazuje na tendenco zakritja dejanskega lastnika nepremičnin in obenem zakritja izvora denarja. Prav ta okoliščina pa predstavlja zadostno konkretizacijo subjektivnega elementa, ki razkriva zavedanje obsojencev o usmerjenosti njihovega voljnega protipravnega ravnanja v nastanek prepovedane posledice. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so se obsojenci zagotovo zavedali, da bodo s poravnavanjem zapadlih obrokov leasinga v gotovini, bodisi tudi preko tretjih, prikrili izvor sicer nezakonito pridobljenega premoženja in zaključilo, da so očitano kaznivo dejanje hoteli storiti in so vsak zase ravnali v krivdni obliki direktnega naklepa. Glede na to, da so bili s pravnomočno sodbo spoznani za krive predhodnega kaznivega dejanja organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo, s katerim so pridobili protipravno premoženjsko korist, pa so se brez dvoma zavedali tudi izvora denarnih sredstev, ki so ga hoteli prikriti (točki 121 in 131 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Vrhovno sodišče se zato strinja z oceno sodišča, da so obsojenci očitano kaznivo dejanje storili z direktnim naklepom in se zavedali, da je gotovina, ki jo porabljajo za plačevanje leasing obrokov, pridobljena s kaznivim dejanjem. S tem, ko so tako pridobljeni denar uporabili za poravnavanje obveznosti za nakup zemljišč, pa so prikrili njegov pravi izvor.

13Glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter 22. člena Ustave pa zagovornica navaja, da je bila obsojencu z izpodbijanima sodbama kršena pravica do pravnega varstva iz 22. člena Ustave, ker je ta lahko učinkovita le takrat, ko sodišče svojo odločbo oziroma odločitev natančno obrazloži v vsaki bistveni točki. Zatrjuje, da je sodba sodišča prve stopnje deloma sama s seboj v nasprotju, saj je v njej zapisano, da so bila plačila poravnana z nakazili, očitanega kaznivega dejanja pa storilec ne more storiti z nakazilom denarja na račun pri banki, saj s tem izvora denarja ne more prikriti. Poudarja še, da izrek sodbe ni razumljiv oziroma ustrezno podprt v obrazložitvi, saj je sodišče obsojenca spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja pranja denarja, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da je sodišče ugotovilo, da so bili posamezni obroki leasinga plačani z nakazili iz denarnih sredstev dobljenih iz posojilne pogodbe, torej na povsem legalen način, na podlagi sklenjenega pravnega posla.

14Vrhovno sodišče se je že večkrat ukvarjalo z vprašanjem zakrivanja izvora denarja v povezavi z nakazili znotraj bančnega sistema ter presodilo, da tudi s takšnim prenosom denarja obdolženec izpolni znake kaznivega dejanja pranja denarja.¹ Prav tako je že sprejeto stališče, da tudi nakazilo protipravne premoženjske koristi na bančni račun, samo po sebi še ne izključuje, da bi bil ta denar v nadaljevanju predmet kaznivega dejanja pranja denarja.² Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da so obsojenci sami ali po osebah, ki so jim zaupali, gotovino nakazovali na bančni račun zaradi plačila obveznosti po pogodbah o finančnem leasingu, s katerim je družba B. d. o. o., za katero je bilo ugotovljeno, da sploh ni vidneje poslovala niti ni imela prihodkov in lastnega kapitala za plačilo obrokov leasinga, kupovala zemljišča. S tem so obsojenci denar preko pogodb in nakazil kanalizirali v legalno gospodarsko dejavnost in onemogočali sledenje toku denarja oziroma ugotavljanje njegovega pravega izvora. Glede na takšne ugotovitve sodišč se zato navedbe obsojenčeve zagovornice v tem delu zahteve izkažejo za neutemeljene. Opredelitev do razlogov sodišč prve in druge stopnje v zvezi s sklenitvijo posojilne pogodbe zaradi zakritja izvora denarja, pa je že podana v točki 10 obrazložitve te sodbe.

15Zagovornik obsojenega B. B. v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP in navaja, da obsojenčevo ravnanje, zaradi katerega je bil obsojen, ni kaznivo dejanje, saj ne vsebuje konstitutivnih elementov kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1. Konstitutivni element premoženjskih kaznivih dejanj je namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, zato storilec ne more in ne sme biti kaznovan, ker je protipravno premoženjsko korist uporabil ali potrošil. Zatrjuje, da stališče, da je treba tistega, ki je bil že kaznovan zaradi premoženjskega delikta, posebej in ponovno kaznovati še, ker je potrošil denar pridobljen s kaznivim dejanjem, ki ga je sam storil, nasprotuje zdravemu razumu. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ob sklicevanju na Konvencijo Sveta Evrope št. 141 pravilno ugotavlja odgovornost udeleženca pri kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar, zato je storilec kaznivega dejanja lahko le udeleženec pri osnovnem premoženjskem deliktu, udeleženec pa je v skladu s KZ-1 le napeljevalec ali pomočnik. Meni, da je logično in vsakomur jasno, da so morali obsojenci v prvi fazi poslovanja družbe B. d. o. o. njene obveznosti poravnavati iz lastnih denarnih sredstev, to pa so lahko storili le tako, da so jih poravnavali neposredno njenemu upniku. Takšno ravnanje pa ne predstavlja in ne vsebuje konstitutivnih elementov kaznivega dejanja pranja denarja, saj se z njim izvor denarja ni niti poskušal niti se ni mogel prikriti. Trdi, da bi vsaka kontrola takoj ugotovila od kod oziroma od koga denar izvira. Obsojenci so ravnali v skladu z 271. členom OZ in niso poskušali in tudi niso prikrili, da denar izvira iz njihove sfere, torej, da s svojim denarjem poravnavajo obveznosti družbe B. d. o. o.

16Sodišče prve stopnje je v točki 13 obrazložitve sodbe izpostavilo uveljavljeno stališče v teoriji kazenskega materialnega prava in sodni praksi, da mora biti predhodno dejanje ugotovljeno po objektivnem kriteriju, pri čemer se pravnomočnost izrečene sodbe niti ne zahteva. Obsojenci so bili za krive predhodnega kaznivega dejanja organiziranje denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo po drugem v zvezi s prvim odstavkom 212. člena KZ-1 spoznani s pravnomočno sodbo. Ugotovljeno je bilo, da so iz naslova tega predhodnega kaznivega dejanja prejeli protipravno premoženjsko korist v višini 747.813,00 EUR, ki so jo delno porabili za plačila zapadlih obrokov leasinga v gotovini, z namenom zakriti izvor nezakonito pridobljenega premoženja. Do očitka dvojne kaznivosti se je sodišče prve stopnje opredelilo v točkah 125 do 129 in 132 obrazložitve sodbe ter navedlo, da v skladu z vsebino Konvencije Sveta Evrope št. 141 udeleženec pri kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar, v realnem steku hkrati odgovarja tudi za izvršitev kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1. Istovrstno stališče je povzeto tudi v drugem odstavku 245. člena KZ-1. Obsojenci so z gotovinskimi plačili premoženjsko korist, pridobljeno s predhodno izvršenim kaznivim dejanjem, prenesli v sfero pravne osebe, s tem pa so po presoji sodišča prve stopnje do razkritja uspešno prikrivali pravo naravo premoženja, uporabljenega za gotovinsko plačilo obrokov leasinga. Ustrezno je zaključilo, da obravnavanje celotnega deliktnega postopanja obsojencev skozi ločene kazenske postopke ni bilo smatrati na način »še enkrat kaznovati storilce«, saj gre ob primerjavi zakonskih znakov kaznivih dejanj po 245. in 212. členu KZ-1 za dvoje popolnoma ločenih dokončanih deliktov, prvega zoper gospodarstvo in drugega zoper premoženje. Sodišče druge stopnje je sodišču prve stopnje pritrdilo ter dodalo, da se obsojencem ne očita poraba premoženjske koristi, pridobljene s predhodnim kaznivim dejanjem, temveč prikrivanje pravega izvora denarja, v točki 11 obrazložitve sodbe pa še izpostavilo, da se zakonski znaki obeh kaznivih dejanj niso izvrševali hkrati, saj so si izvršitvena ravnanja popolnoma različna. Sodišče druge stopnje se je ustrezno opredelilo še do trditev, da je lahko storilec očitanega kaznivega dejanja le udeleženec predikatnega kaznivega dejanja, ko je odgovorilo, da že iz drugega odstavka 245. člena KZ-1 jasno izhaja, da se enako kaznuje kdor stori dejanje iz prvega odstavka tega člena, pa je hkrati storilec ali udeleženec pri kaznivem dejanju, s katerim je bil pridobljen denar ali premoženje iz prejšnjega odstavka. S tem pa se za neutemeljene izkažejo tudi zagovornikove navedbe, da obsojenci niso prikrili, da je denar izviral iz njihove sfere, saj sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je izviral iz predhodnega kaznivega dejanja. Zagovornik zato nasprotuje le pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

17Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa sta bili zahtevi vloženi tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

18Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členom Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o premoženju obsojencev.

19Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Glej sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021, I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019, I Ips 33147/2016 z dne 23. 12. 2020 in druge.
² Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019.