6.c člen ZST-1

ZST-1 ureja poseben razlog vrnitve v prejšnje stanje, in sicer če je bila plačilna transakcija za plačilo sodne takse ponudniku plačilnih storitev odrejena tako, da je slednji prejel ali odtegnil s plačnikovega računa znesek sodne takse pred pretekom roka, določenega v plačilnem nalogu iz ZST-1. Skladno z ZST-1 v tem primeru ni pritožbe. V postopkih odločanja glede plačil sodnih taks se smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ZST-1 ne določa drugače. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča ureditev ZUS-1 o vrnitvi v prejšnje stanje treba uporabiti tudi v obravnavanem primeru. Po ZUS-1 pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ni dovoljena. S sklepom o razveljavitvi sklepa o ustavitvi postopka ni onemogočen nadaljnji postopek, prav tako pa ZUS-1 ne določa, da bi bila zoper takšen sklep dovoljena posebna pritožba. Če na podlagi zakona pritožba ni dovoljena, sodišče nižje stopnje z napačnim pravnim poukom stranki ne more dati pravice do pritožbe.

Prvi odstavek 6.b člena ZST-1 ureja domnevo pravočasnosti plačila sodne takse preko ponudnika plačilnih storitev. Tako določa, da se pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro predhodnega računa sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka. Ta določba pa ne zajema primerov, ko bo plačilna transakcija za plačilo sodne takse ponudniku plačilnih storitev odrejena tako, da bo ponudnik plačilnih storitev izvršil plačilno transakcijo pred potekom roka za plačilo, denarno nakazilo pa bo prispelo na račun sodišča šele po štirih ali več delovnih dneh po izteku roka, zaradi česar bo sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka ali o zavrženju zasebne tožbe (v konkretnem primeru pritožbe). V teh primerih ima taksni zavezanec v skladu s 6.c členom ZST-1 možnost zoper tak sklep vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Pripisovanje absolutne vezanosti na sodno prakso bi bilo v nasprotju s 125. členom Ustave Republike Slovenije, po katerem so sodniki vezani na ustavo in zakon. Sodna praksa ni nespremenljiva. Bistveno pri zakonski domnevi je, da je predmet ugotavljanja presumptivna baza, ne pa neposredno relevantno pravno dejstvo oziroma zaključek. Upoštevajoč zakonsko domnevo iz prvega odstavka 6.b člena ZST-1, sodišče torej ne ugotavlja, ali je bilo plačilo sodne takse pravočasno, ampak, ali je bilo denarno nakazilo izvršeno preko ponudnika plačilnih storitev in prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka, določenega v plačilnem nalogu. Plačilo sodne takse bo štelo za pravočasno, če bosta izpolnjeni obe navedeni predpostavki domnevne baze za uporabo te določbe.

Petnajstdnevni rok za plačilo sodne takse, določen v 1. odstavku 34. člena ZST-1, je procesni rok. Iz 105.a člena ZPP izhaja, da je plačilo takse za pritožbo procesna predpostavka za obravnavo pritožbe. Rok za izpolnitev procesne predpostavke je torej procesni rok.

Ker tožnica v vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje obravnavalo kot ugovor, ni navajala zakonsko dopustnih ugovornih razlogov, mu ni bilo mogoče ugoditi. Ob pravilni uporabi 34.a člena ZST-1 bi ga moralo sodišče prve stopnje zavrniti kot neutemeljenega (353. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1) in ne zavreči. Vloga je bila namreč dovoljena, saj jo je vložila legitimirana oseba z upravičenim pravnim interesom (primerjaj četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Zavrženje vloge je za pritožnico ugodnejša kot zavrnitev. Zato pritožbeno sodišče v sprejeto odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo.

Ob nastanku taksne obveznosti je bila sodna taksa za revizijo že plačana, kar pa je sodišče prve stopnje spregledalo pri izdaji plačilnega naloga in izdaji sklepa o umiku revizije. Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog pravilno presojalo po določbi 6.c člena ZST-1, ker pa ne gre za zamudo pri opravi procesnega dejanja, je njegov predlog utemeljeno zavrnilo.

Tožnik v vlogi za vrnitev v prejšnje stanje tudi ni navedel razlogov, zaradi katerih je zamudil rok za plačilo sodne takse, zato sodišče prve stopnje njegovega predloga utemeljeno ni presojalo po določilih ZPP o vrnitvi v prejšnje stanje, temveč zgolj po določilu ZST-1.

V postopku zaradi insolventnosti vrnitve v prejšnje stanje res ni mogoče zahtevati. Ne glede na navedeno pa je glede presoje pravočasnosti plačila sodne takse potrebno upoštevati določbe ZST-1 kot specialne v postopku plačevanja sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožeče stranke o pravočasnem plačilu sodne takse njeno vlogo pravilno obravnavalo kot predlog za posebno vrnitev v prejšnje stanje. Tožeča stranka materialnopravno zmotno pripisuje delno razveljavljenemu sklepu o izvršbi pomen odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, na podlagi katere bi bilo mogoče predlagati predhodno odredbo. Tovrstna sodna praksa se je vzpostavila na podlagi v pritožbi tožeče stranke omenjenega sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2010 z dne 25. 3. 2010, vendar pa je bila ta presežena z razlogi Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-148/13-15 z dne 10. 7. 2014, objavljeni 28. 7. 2014, ki jih je v izpodbijanem sklepu povzelo sodišče prve stopnje (10. točka obrazložitve). Čeprav je bila z izrekom odločbe Ustavnega sodišča RS razveljavljena zgolj 1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ, so njeni razlogi pomenili tudi spremembo materialnopravnega razlogovanja, kaj se šteje za odločbo domačega sodišča, oziroma da se delno razveljavljen sklep o izvršbi ne more šteti za odločbo domačega sodišča.

Za vprašanje pravočasne izpolnitve taksne obveznosti ni pomembno, ali je stranka sodno takso morebiti plačala kasneje, saj mora biti taksa plačana pravočasno. Prepozno plačana taksa se namreč obravnava enako kot da ni plačana, na kar je bil pritožnik izrecno opozorjen.

Določba 24. člena ZUS-1 o vrnitvi v prejšnje stanje se lahko uporabi tudi v primeru zamude roka za plačilo sodne takse, določenega v plačilnem nalogu, če je plačilo sodne takse procesna predpostavka za opravo dejanja v postopku. Pritožnik in njegova odvetnica bi s primerno skrbnostjo (v medsebojni komunikaciji) lahko zagotovila, da bi bila sodna taksa, kljub odhodu pritožnika v tujino, pravočasno plačana, zaradi česar je zamudo treba pripisati njuni krivdi. Neskrbnost v medsebojni komunikaciji stranke in odvetnika ni opravičen vzrok za zamudo, ki bi narekoval vrnitev v prejšnje stanje.

Določba 6c. člena ZST- 1 ureja primere, ko je bilo plačilo takse opravljeno preko ponudnika plačilnih storitev, ki je nalog za plačilo prejel v roku, določenem v plačilnem nalogu, denarna sredstva pa so na podračun sodišča prispela po poteku treh delovnih dni po izteku tega roka. Za takšno situacijo, kot jo predvideva citirana določba, v obravnavanem primeru torej ne gre. Tožnik je namreč pravočasno plačal takso neposredno pri sodišču, kar pa je sodišče pač spregledalo. Sodišče prve stopnje je tožnikov predlog pravilno presojalo po določbi 116. čl. ZPP, ker pa ne gre za zamudo pri opravi procesnega dejanja, je njegov predlog utemeljeno zavrnilo.