10. člen ZST-1

Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je tožnica državljanka Španije. Tuji državljani so oproščeni plačila sodnih taks že po zakonu, če tako določa mednarodna pogodba ali če velja vzajemnost (prvi odstavek 10. člena ZST-1). Če nastane dvom, ali velja vzajemnost, sodišče zaprosi za pojasnilo ministrstvo, pristojno za pravosodje (drugi odstavek 10. člena ZST-1). Ker sodišče teh pravno relevantnih dejstev pri svoji odločitvi (še) ni ugotavljalo, je bilo treba sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

Oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse je izjema od splošne obveznosti, zato je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev zanjo na stranki, ki jo uveljavlja. Obveznost plačila sodne takse in insolventnost taksnega zavezanca se ne izključujeta. Postopek prisilne poravnave sicer res izkazuje slabo finančno stanje tožnice, vendar sam po sebi še ne utemeljuje taksne oprostitve, sicer bi že ZST-1 dejstvo insolventnosti stranke (ki je pogoj za začetek postopka prisilne poravnave) opredelil kot okoliščino, ki narekuje oprostitev plačila sodne takse, pa tega ni storil.

Pri presoji utemeljenosti predloga za taksno oprostitev se ne upoštevajo obveznosti (iz naslova neplačane sodne takse), ki so predmet odprtih izvršilnih postopkov (prva točka prvega odstavka 13. člena ZUPJS). Ker tožniku za obravnavani postopek (še) ni bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, odločitev o njegovem predlogu za taksno oprostitev ne more biti oprta na določbo tretjega odstavka 10. člena ZST-1.

Trenutek, ko posameznik postane subjekt kazenskega postopka in s tem nosilec procesnih jamstev, se presoja skozi materialno-objektivno merilo obdolžitve, ki ga je v posameznih primerih treba dopolniti s formalno-objektivnim merilom. Pri tej presoji, ki je dejansko vprašanje (quaestio facti) vsakega posamičnega primera, je odločilna konkretna možnost določeni osebi očitati izvršitev določenega kaznivega dejanja, okoliščine, ki takšen sum potrjujejo, pa morajo za takšen sklep zadoščati tudi objektivnemu opazovalcu. V obravnavani zadevi je celoten postopek potekal kot rutinska kontrola prometa in upoštevanja cestnoprometnih predpisov, pri čemer ni zaznati takšnih okoliščin, ki bi kazale na to, da se je postopek preusmeril v prikrito (pred)kazensko preiskavo. Drugače kot v primerih, kjer je šlo za nadzor območij, kjer se zbirajo uživalci in preprodajalci prepovedanih drog, kjer je šlo za obdolžence, ki so bili poznani policistom iz predhodnih postopkov, oziroma so policisti neposredno zaznali izmenjavo sumljivih predmetov, zgolj zaznava vonja po konoplji sama po sebi še ne pomeni, da je bil sum storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 že osredotočen na obso

ZKP sicer ne vsebuje podrobnejših določb glede sodne takse, vendar pa tretji odstavek 1. člena ZST-1 določa, da se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače. Navedeno pomeni, da je ZST-1 v razmerju do ZKP specialnejši predpis oz. zakon, posledično gre lahko pri določenih kršitvah določb ZST-1 tudi za kršitev določb ZKP v smislu nezakonite odločbe o stroških kazenskega postopka in s tem za drugo kršitev določb kazenskega postopka. Primerjava določb četrtega odstavka 95. člena ZKP in tretjega odstavka 10. člena ZST-1 pokaže, da ZKP (kot splošen zakon) sodišču omogoča diskrecijo, da sme to v odločbi o stroških oprostiti obdolženca povrnitve vseh ali dela stroškov kazenskega postopka, torej tudi sodne takse, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, medtem ko ZST-1 (kot specialen zakon) v primeru, ko je stranki v (kazenskem) postopku dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč, določa oprostitev sodn

Vloge strank je treba presojati po njihovi vsebini in ne po naslovu. Upoštevaje to pravilo in pravilno uporabo četrtega odstavka 15. člena ZST-1 bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo vlogo, naslovljeno kot predlog za oprostitev plačila sodne takse, glede na njeno vsebino in čas njene vložitve šteti kot pravočasno pritožbo zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog, ne pa kot nov (nedovoljen) predlog za oprostitev plačila sodne takse.

Morebitna dodelitev brezplačne pravne pomoči v drugi sodni zadevi še ne pomeni samodejne taksne oprostitve v konkretni sodni zadevi. Le če je stranki dodeljena brezplačna pomoč za tisti sodni postopek, v katerem predlaga taksno oprostitev, je posledično v tem istem postopku že po samem zakonu oproščena tudi plačila sodnih taks.

Ker je taksna obveznost za pritožbo nastala že ob vložitvi pritožbe dne 11. 7. 2024 (5. člen ZST-1), tožniku pa je brezplačna pravna pomoč dodeljena šele od 20. 11. 2024 dalje, tudi na podlagi navedene odločbe tožnik ni ex lege oproščen plačila sodne takse za pritožbo. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot dohodek tožnika upoštevalo tudi dodatek za pomoč in postrežbo. V skladu s 17. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) se v dohodek, ki se upošteva, štejejo sredstva za nego in pomoč ter druge oblike denarnih nadomestil, ki jih dobiva oseba, za katero skrbi oseba, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, v polovični višini. Tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje živi sam in zanj torej ne skrbi oseba, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja, zato teh sredstev ni mogoče upoštevati kot lastni dohodek tožnika. Mesečni prihodek prosilca znaša 927,39 EUR, kar je manj kot znaša dvakratnik minimalnega dohodka na družinskega člana (969,76 EUR). Zato je šteti, da bi bilo s plačilom sodne takse za pritožbo ogroženo socialno stanje prosilca.

Oprostitev plačila sodne takse v individualnih delovnih sporih premoženjske narave velja le za delavca kot tožnika. Zakonodajalec torej zavestno omejuje oprostitev le na aktivno stran - delavca, ki uveljavlja svoje pravice. Namen oprostitve, kot izhaja tudi iz obrazložitve k navedeni taksni tarifi, je olajšati dostop do sodišča delavcu kot šibkejši stranki postopka, ki bi ga sicer plačilo takse lahko odvrnilo od vložitve tožbe. Razlaga, po kateri bi bila oprostitev razširjena tudi na delavca kot toženca, bi presegla zakonodajalčev namen, saj takrat delavec ne sproža postopka in ni v nevarnosti, da bi ga taksa odvrnila od uveljavljanja sodnega varstva.

Za odločitev v obravnavani zadevi je odločilno le, ali tožnica od toženca uveljavlja plačilo pogodbene kazni v skladu z 38.a. členom ZZZ-1. Dejstvo, ali je tožnica morda z drugimi diplomati sklenila drugačen dogovor kot s tožencem, ni pravno odločilno. Primerjana položaja diplomatov in drugih javnih uslužbencev sta že v osnovi različna, v bistvenem pa se razlikujeta tudi glede na predmet pravnega urejanja. V takšnem primeru ni mogoče ugotoviti neskladja s splošnim načelom enakosti pred zakonom v smislu drugega odstavka 14. člena Ustave. Pogodbena kazen, kot je določena v 38.a členu ZZZ-1, ni nesorazmerno visoka, in upošteva ekvivalentnost obveznosti in dajatev ter tudi specifiko delovnopravnih razmerij. OZ v 252. členu določa, da sodišče zmanjša na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Ta določba temelji na načelu pogodbene volje strank (pogodbeno dogovorjene kazni, kjer stranki sami določita višino ali način izračuna pogodbene kazni). V obravnavani zadevi pa gre za zakonsko in ne pogodbeno določeno višino kazni, ki takšno ekvivalenco obveznosti dejansko že inherentno upošteva na ustav

Taksna oprostitev se nanaša na celotni postopek, v katerem je stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč. Prvemu tožencu je bila v tem postopku dodeljena brezplačna pravna pomoč tako za postopek pred sodiščem prve stopnje kot za pritožbeni postopek, zato je plačila sodnih taks že po samem zakonu oproščen in sodišče prve stopnje ni imelo podlage za vsebinsko preverjanje pogojev za taksne olajšave.

Ker so bili stroški sodne izvedenke in stroški zunanjega poslovanja sodišča plačani iz predujma, ki ga je na račun sodišča vplačala predlagateljica, je odločitev, da je prvi nasprotni udeleženec dolžan polovico teh stroškov povrniti predlagateljici, utemeljena, saj je skladna s sodno poravnavo (da skupne stroške postopka nosita predlagateljica in prvi nasprotni udeleženec vsak do polovice).

Ne glede na dohodkovni kriterij stranka ni upravičena do taksne oprostitve, če ima oseba ali družina premoženje, ki presega z zakonom določen premoženjski cenzus.

Drži, da je bil del tožbe iz obravnavane zadeve P 220/2022 izločen v novo pravdno zadevo P 219/2022, vendar zadeva P 219/2022 predstavlja nov in samostojen postopek, ki teče zaradi vznemirjanja lastninske pravice, medtem ko se pravdna zadeva P 220/2022 nanaša na spor zaradi motenja posesti in zato ne predstavlja istega pravdnega postopka, kot zmotno menita tožnika. Vsebinsko gre za različni tožbi, za kateri je predviden različen postopek. O vsakem zahtevku bo tudi izdana samostojna odločba. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da sta tožnika s plačilom sodne takse v višini 180 EUR v postopku P 219/2022 plačala tudi sodno takso za postopek v pravdni zadevi P 220/2022. Ker sta sodno takso na podlagi določila 3. člena ZST-1 dolžna plačati tožnika, ki sta uvedbo postopka predlagala, so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na smrt toženke, za odločitev v zadevi pravno neodločilne. Smrt nasprotne stranke na dolžnost tožnikov plačati sodno takso za postopek ne vpliva, saj za tožnika dolžnost plačila sodne takse nastane in zapade že ob vložitvi tožbe.

Iz izpisa iz evidence nevladnih organizacij v javnem interesu na dan 10. 3. 2025 in iz odločbe Ministrstva za obrambo z dne 28. 1. 2025 izhaja, da je bil dolžniku podeljen status nevladne organizacije v javnem interesu na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Za tovrsten subjekt prvi odstavek 10. člena ZST-1 določa, da je kot organizacija, ki kot javno službo opravlja naloge zaščite, reševanja in pomoči po zakonu, ki ureja varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, oproščen plačila sodnih taks.

Zaradi napačnega pravnega izhodišča, da toženka ni podala predloga za taksno oprostitev, je napačno že izvorno procesno dejanje - izdaja plačilnega naloga z dne 2. 10. 2024, pa tudi vsa nadaljnja procesna ravnanja sodišča prve stopnje.

Predložena odločba se nanaša na drug postopek, zato tožnica v tem pravdnem postopku ne uživa ex lege taksne oprostitve.

Priznana dejstva je sodišče dolžno vključiti v podlago sodbe ne da bi preverjalo njihovo resničnost.

Ugotovitveni in dajatveni zahtevek sta v razmerju prejudicialnosti, zato vrednosti spornega predmeta za vmesni ugotovitveni zahtevek tožnikoma ni bilo treba posebej opredeliti - za kumulacijo vmesnega ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka zadostuje navedba ene nediferencirane vrednosti spornega predmeta - vrednost dajatvenega zahtevka.

Namen določbe je, naj bo stranka, ki ji je v določenem postopku dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč, v tem istem postopku oproščena plačila sodnih taks po samem zakonu, na da bo ji bilo treba posebej zaprošati za taksno oprostitev. Če pa je stranki brezplačna pravna pomoč dodeljena v drugem postopku, mora stranka, drugače, še vedno zaprositi za taksno oprostitev (skladno z 12. členom ZST-1), sodišče pa presojati izpolnitev pogojev za taksne ugodnosti iz 11. člena ZST-1.