6.a člen ZST-1

Toženka je bila pravilno pozvana k plačilu sodne takse za pritožbeni postopek, ker pa sodne takse ni plačala pravočasno, je sodišče prve stopnje pravilno štelo pritožbo za umaknjeno. Pritožbeno sodišče pa izpostavlja, da pravno podlago za to predstavlja tretji odstavek 105.a člena ZPP, ki določa pravne posledice domneve umika pritožbe, in ne tretji odstavek 188. člena ZPP, ki ureja posledice umika tožbe, tj. ustavitev postopka. Plačilo sodne takse je procesna predpostavka za vodenje pritožbenega postopka, zato se v primeru domneve umika pritožbe zgolj ugotovi, da se pritožba šteje umaknjeno, brez ustavitve postopka.

Tožnica v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni navedla okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek, da so zamudi s plačilom sodne takse botrovali opravičljivi razlogi, ki jih njen pooblaščenec - odvetniška družba, kateri je sodišče vročilo plačilni nalog, kljub temu, da je v zadevi izkazal zahtevano skrbnost, ni mogel ne predvideti in ne odkloniti. Ker so posledice prepozno plačane sodne takse enake kot če ta sploh ne bi bila plačana, sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi nastopila zakonska fikcija umika tožbe.

ZST-1 v drugem odstavku 6.a člena določa, da se v primeru, ko se taksa plača pri blagajni sodišča, šteje, da je plačana na dan plačila pri blagajni sodišča. Hkrati pa zakon v primeru plačila na blagajni sodišča, plačniku ne nalaga obveznosti predložitve potrdila o plačilu v postopku, za katerega je bila plačana.

Določba 6.b člena ZST-1 varuje le tistega taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, to je v roku, določenem v plačilnem nalogu, ne pa tudi tistega, ki je nalog za plačilo sodne takse dal ponudniku bančnih storitev po preteku roka, določenega v plačilnem nalogu.

Ker je bila sodna taksa plačana na način in v roku, kot izhaja iz plačilnega naloga, se šteje, da je bila plačana na dan, ko je sodišče denarna sredstva prejelo na svoj račun. Fikcija umika pritožbe je zato nesorazmerna sankcija za nehoteno napako pri plačevanju sodne takse, ki je bila plačana pravočasno in v ustrezni višini.

Pripisovanje absolutne vezanosti na sodno prakso bi bilo v nasprotju s 125. členom Ustave Republike Slovenije, po katerem so sodniki vezani na ustavo in zakon. Sodna praksa ni nespremenljiva. Bistveno pri zakonski domnevi je, da je predmet ugotavljanja presumptivna baza, ne pa neposredno relevantno pravno dejstvo oziroma zaključek. Upoštevajoč zakonsko domnevo iz prvega odstavka 6.b člena ZST-1, sodišče torej ne ugotavlja, ali je bilo plačilo sodne takse pravočasno, ampak, ali je bilo denarno nakazilo izvršeno preko ponudnika plačilnih storitev in prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka, določenega v plačilnem nalogu. Plačilo sodne takse bo štelo za pravočasno, če bosta izpolnjeni obe navedeni predpostavki domnevne baze za uporabo te določbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da fikcija vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP nastopi s pretekom zadnjega 15. dne, zato začne rok za plačilo sodne takse ali za vložitev predloga za oprostitev ali odlog plačila sodne takse teči že 16. dan po puščenem obvestilu. Pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP se tudi ne upošteva določba četrtega odstavka 111. člena ZPP, po kateri se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika, če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih (načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 14. 1. 2015). Pritožbeno ni sporno, da je tožena stranka vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse 3. 3. 2020, torej prepozno. Pritožbeno tudi ni sporno da tožena stranka do vključno 2. 3. 2020 ni plačala sodne takse za pritožbo.

Skladno s prvim odstavkom 6.b člena ZST-1 se pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka. Vendar ta določba ZST-1 ne varuje zavezancev za plačilo sodne takse, ki so nalog za plačilo sodne takse ponudniku bančnih storitev dali po poteku petnajstdnevnega roka, ampak varuje le taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, torej znotraj roka za plačilo, določenega v plačilnem nalogu, pa je plačilo iz kakršnega koli razloga prispelo na prehodni podračun sodišča šele v roku treh delovnih dni po poteku roka za plačilo. Rok za plačilo sodne takse je materialnopravni rok, določen v 34. členu ZST-1. Obveznost plačila sodne takse je torej materialnopravna obveznost. Plačilo sodne takse po izteku roka za plačilo se zato ne more upoštevati.

Glede na to, da je tožena stranka sodišču posredovala dokazilo o plačilu v roku 15 dni, je bilo potrebno šteti, da je dolgovano takso plačala.

Iz list. št. 29 izhaja, da je tožeča stranka še pred iztekom roka za plačilo sodne takse oziroma 26. 6. 2019 sodišče prve stopnje po elektronski pošti obvestila, da je sodno takso plačala in predložila potrdilo o plačilu, iz katerega izhaja, da je nalog za plačilo sodne takse izpolnila 26. 6. 2019, plačilo pa je bilo izvedeno 27. 6. 2019, ko ga je sodišče prve stopnje tudi prejelo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da sodna taksa za redni postopek ni bila pravočasno plačana.

ZST-1 v primeru plačila sodne takse pri blagajni sodišča plačniku ne nalaga obveznosti predložitve potrdila o plačilu sodne takse v postopku, za katerega je bila plačana.

Pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev se šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka. Ta določba ZST-1 ne varuje zavezancev za plačilo sodne takse, ki so nalog za plačilo sodne takse ponudniku bančnih storitev dali po poteku petnajstdnevnega roka, ampak varuje zgolj taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, torej znotraj roka za plačilo. Dokazno breme glede datuma podaje naloga ponudniku plačilnih storitev za plačilo sodne takse v situaciji, kot je obravnavana, je na pritožniku. Ker je pritožnik takso za tožbo plačal po izteku zakonskega roka, se v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP šteje, da je tožba umaknjena.

Ker je bila sodna taksa plačana na način in v roku, kot izhaja iz plačilnega naloga, se šteje, da je bila plačana na dan, ko je sodišče denarna sredstva prejelo na svoj račun (prvi odstavek 6.a člena ZST-1). Dejstvo, da tožnica reference ni navedla, je posledica njene nehotene napake, posledično se ni mogla zavedati obveznosti, da mora sodišču predložiti potrdilo o plačilu (tretji odstavek 6. člena ZST-1). Fikcija umika pritožbe je zato nesorazmerna sankcija za nehoteno napako pri plačevanju sodne takse, ki je bila pravočasno in v ustrezni višini plačana.

Določba 6.b člena ZST-1 varuje le tistega taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno (to je v roku, določenem v plačilnem nalogu). Da bi tožena stranka s pritožbo uspela, bi torej morala navesti in dokazati, (1) da je sodno takso plačala prek ponudnika plačilnih storitev (npr. preko banke) in (2) da je nalog za plačilo dala pred potekom petnajstdnevnega roka, torej najkasneje 18. 12. 2018.

Ker je bila v dobro prehodnega podračuna sodišča prve stopnje plačana sodna taksa, večja od predpisane, in sicer za znesek 150,00 EUR, bi moralo v takšni situaciji sodišče odrediti vrnitev takse po uradni dolžnosti (37. člen ZST-1), vendar tega do dneva vložitve revizije ni storilo. Zato bi moralo šteti, da je bila ob nastanku taksne obveznosti z dobroimetjem v znesku 150,00 EUR na prehodnem podračunu sodišča prve stopnje plačana tudi sodna taksa za revizijo v znesku 127,50 EUR. Iz navedenih razlogov zakonska domneva o umiku revizije po tretjem odstavku 105. a člena ZPP ne pride v poštev.

Fikcija umika predloga za izdajo začasne odredbe in ustavitev postopka zavarovanja je nesorazmerna sankcija za nehoteno napako pri plačevanju sodne takse oziroma pri zapisu sklicne številke na plačilnem nalogu.

Dejstvo, da pravna oseba nima odprtega transakcijskega računa pri ponudniku plačilnih storitev, ne vpliva na nastanek ali izpolnitev njene taksne obveznosti. Transakcijski račun je zgolj eden izmed zunanjih izrazov njene dejavnosti in poslovanja, ki na nastanek in izpolnitev taksne obveznosti nima pravnorelevantnega vpliva. Očitno je, da toženka kljub dejstvu, da transakcijskega računa nima, posluje in ustvarja promet ter dobiček, kar je razvidno iz poslovnih poročil za leto 2017. Poleg tega obstoj transakcijskega računa sam po sebi niti ne vpliva na zmožnost toženkinega poplačila sodne takse, saj bi jo lahko toženka poravnala tudi kako drugače, npr. gotovinsko na blagajni sodišča.

Pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev se šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka. Ta določba ZST-1 ne varuje zavezancev za plačilo sodne takse, ki so nalog za plačilo sodne takse ponudniku bančnih storitev dali po poteku petnajstdnevnega roka, ampak varuje zgolj taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, torej znotraj roka za plačilo. Ker je stranka takso za predlog za dopustitev revizije plačala po izteku zakonskega roka, se v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP šteje, da predlog za dopustitev revizije umaknjen.

ZST-1 v primeru plačila sodne takse pri blagajni sodišča (drugi odstavek 6.a člena ZST-1) taksnemu zavezancu ne nalaga obveznosti predložitve potrdila o opravljenem plačilu sodišču.

Ker tožnica v postavljenem roku ni plačala takse, se šteje, da je tožbo umaknila.