400. člen ZFPPIPP

Sodišče prve stopnje je izdalo popravni sklep na podlagi 328. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, s katerim je obrazložitev sklepa z dne 3. 3. 2025 dopolnilo z dolžnikovimi navedbami, ki jih je podal v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja, ter navedbami upraviteljice, ki so iz obrazložitve sklepa z dne 3. 3. 2025 pomotoma izpadle. V dopolnitvi obrazložitve je le natančneje navedlo dolžnikove zdravstvene težave in njegove dolgove, ki pa jih je pri sprejetju odločitve upoštevalo. Podatek Upravne enote o tem, da je bil dolžnik zaveden kot lastnik oziroma uporabnik navedenega motornega vozila v obdobju od 14. 1. 2020 do 14. 1. 2025, ne predstavlja zgolj indica ali dvoumnega podatka o lastništvu vozila, kot to trdi pritožnik, temveč gre za uraden podatek iz registra motornih vozil. Zato je bilo postopanje upraviteljice pravilno in skladno z določbami ZFPPIPP.

Pogoji, ki bi omogočali izredno skrajšanje preizkusnega obdobja po osmem odstavku 400. člena ZFPPIPP niso izpolnjeni, prav tako pa niso podane nobene (spremenjene) okoliščine, ki niso bile upoštevane že pri izdaji sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti ter določitvi preizkusnega obdobja. Nobena od v pritožbi izpostavljenih okoliščin ni takšna, da bi ob tako visokih obveznostih opravičevala skrajšanje preizkusne dobe, še najmanj na šest mesecev.

Sodna praksa je enotna v stališču, da kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1 po objektivnih znakih ustreza kaznivemu dejanju proti premoženju, zaradi česar predstavlja oviro za odpust obveznosti po določbah ZFPPIPP.

Preizkusno obdobje ni namenjeno samo poplačilu terjatev upnikov, pač pa tudi preverjanju dolžnikovega ravnanja in prizadevanja za poplačilo dolgov, njegove poštenosti in vestnosti, zato mora dolžnik izkazati, da je upravičen do pravne dobrote (odpusta obveznosti) in se truditi, da najde delo (za štiri ure).

Sodišče določi preizkusno obdobje glede na okoliščine vsakega posameznega primera in na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga. Dolžnik v pritožbi navaja več zdravstvenih diagnoz, za katere pa ni predložil dokazov (zdravstvene dokumentacije, izvidov), zaradi česar jih sodišče prve stopnje pri odločitvi niti ni moglo upoštevati. Kadar dolžnik predlaga odpust obveznosti, mora v predlogu opisati okoliščine, ki so pomembne za določitev preizkusnega obdobja.

Odpust obveznosti ni dovoljen, če so bile stečajnemu dolžniku njegove obveznosti že odpuščene in od pravnomočnosti sklepa še ni preteklo 10 let. Glede na izrecno zakonsko določbo dolžnica ne more doseči morebitnega ponovnega odpusta obveznosti, dokler ne preteče deset let od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bilo njenemu predlogu za odpust obveznosti ugodeno.

Pri odločanju o odpustu obveznosti sodišče po uradni dolžnosti ne ugotavlja, ali dolžnik s predlogom za odpust obveznosti zlorablja pravico do odpusta obveznosti (tretji odstavek 400. člena ZFPPIPP). O tem odloča samo, če upnik ali upravitelj z ugovorom uveljavlja, da ni pogojev za odpust obveznosti, ker obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). V primeru, ko sodišče po poteku preizkusnega roka ugotovi, da ugovor proti odpustu obveznosti ni bil vložen, mora pred odločitvijo o odpustu obveznosti po uradni dolžnosti preveriti le, ali pri dolžniku obstaja ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP (četrti odstavek 407. člena ZFPPIPP). Pritožnica v pritožbi sicer obširno opisuje dolžnikova ravnanja, s katerimi utemeljuje zlorabo pravice do odpusta obveznosti in s tem obstoj ovire za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Vendar bi dejstva, ki jih zatrjuje, utegnila biti pomembna, če bi jih uveljavljala pravočasno, to je, če bi pravočasno vložila ugovor proti odpustu obveznosti (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP v zvezi s 404. členom ZFPPIPP). Sodišče prve

Sodna praksa je enotna tudi v stališču, da ima kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 pomembne elemente kaznivih dejanj tako proti premoženju kot proti gospodarstvu, saj so z njim očitno kršene premoženjske pravice delavca, saj gre za neupoštevanje plače v pokojninsko osnovo in s tem vpliv na višino delavčeve pokojnine.

Dolžnica v predlogu za odpust obveznosti zdravstvenih razlogov ni navajala, ne v predlogu za odpust obveznosti ne v pritožbi pa ne navaja niti tega, da iz zdravstvenih razlogov morda ni sposobna za delo. Ob odsotnosti vsakršnih navedb (in dokazov) v zvezi z morebitnimi dolžničinimi zdravstvenimi težavami je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da dolžnica zdravstvenih težav nima. V postopku osebnega stečaja se stečajna masa lahko oblikuje tudi med postopkom, in sicer iz različnih virov (prejemkov, pokojnine, dedovanja...). Že dejstvo, da je sodišče prve stopnje sledilo dolžničinemu predlogu za izdajo dovoljenja za poslovanje dolžnice kot samostojne podjetnice (s. p.), kaže na to, da je dolžnica (ne glede na svojo starost) sposobna za opravljanje dela, ki bi lahko prineslo prihodke, četudi ne v visokih zneskih, pa vendarle dovolj, da bi lahko prišlo do vsaj delnega plačila terjatev.

Določba petega odstavka 137. člena novele ZFPPIPP-H jasno določa prekluzivni rok 60 dni po uveljavitvi te novele za vložitev zahteve za skrajšanje preizkusnega obdobja v skladu s citirano novelo. Slednja ne predvideva avtomatizma pri skrajšanju preizkusne dobe v postopku odpusta obveznosti. Skrajšanje zaradi spremembe zakona je mogoče doseči le v postopku s pravočasno vloženim ugovorom. Po oceni pritožbenega sodišča so tudi sicer izvajanja dolžnika o matematičnem upoštevanju razmerij pri določanju nove preizkusne dobe na podlagi ugovora dolžnika zaradi spremembe maksimalne preizkusne dobe po noveli ZFPPIPP-H brez pravne podlage. Zaradi cit. spremembe ZFPPIPP bi dolžnik lahko dosegel le skrajšanje preizkusne dobe preko maksimalno dovoljene, tj. preko treh let, če bi pravočasno vložil ugovor. V okviru določbe 404. in drugega odstavka 406. člena ZFPPIPP pa je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor presojalo z vidika spremenjenih okoliščin in ugotovilo, da slednje niso podane, kar pritožbeno ni sporno. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da teh določb ni (pravilno) uporabilo.

En od namenov instituta odpusta obveznosti je vrnitev prezadolženih oseb v premoženjske razmere, ki jim bodo omogočale normalno življenje, po tem, ko jim kljub njihovi angažiranosti v preizkusnem obdobju ni uspelo poplačati upnikov. Primarni namen tega instituta torej ni razbremenitev prezadolženih oseb brez njihovega truda za poplačilo upnikov oziroma (kot to poudarja sodišče prve stopnje); odpust obveznosti ni namenjen temu, da se dolžniki (zlasti v primeru višjih dolgov) takoj ali že po nekaj mesecih rešijo teh obveznosti. Preizkusno obdobje ni namenjeno samo poplačilu terjatev upnikov, pač pa tudi preverjanju dolžnikovega ravnanja in prizadevanja za poplačilo dolgov, njegove poštenosti in vestnosti, zato mora dolžnik izkazati, da je upravičen do pravne dobrote (odpusta obveznosti).

Sodišče prve stopnje je dolžnici določilo najdaljše preizkusno obdobje. Po oceni pritožbenega sodišča pa dejstva, ki jih je ugotovilo, te dolžine ne opravičujejo. Dolžnica je res mlada, vendar prejema minimalno plačo, kar pomeni, da k poplačilu obveznosti ne bo bistveno pripomogla. Ker pa je znesek prijavljenih terjatev dokaj visok, njenemu predlogu za skrajšanje preizkusnega obdobja na dve leti ni mogoče ugoditi. Po presoji pritožbenega sodišča je primerno preizkusno obdobje glede na ugotovljeno obdobje dveh let in šestih mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti.

Ob upoštevanju posebnosti postopka osebnega stečaja daje smiselna uporaba pravil o predujmu podlago za sklep, da mora znesek plačil po osmem odstavku v zvezi s sedmim odstavkom 233. člena ZFPPIPP vključevati tudi nadomestilo upravitelju za izvajanje dodatnih nalog v postopku odpusta obveznosti. To pa pomeni, da se nadomestilo za izvajanje dodatnih nalog in pristojnosti upravitelja v postopku odpusta obveznosti izplača pred vračilom založenega predujma v dobro proračuna sodišča. Če se je preizkusno obdobje končalo, trajalo pa je manj kot eno leto, upravitelj za zadnji del preizkusnega obdobja utemeljeno zahteva sorazmerno nagrado. V takšni situaciji se nagrada določi po dejanskem koncu preizkusnega obdobja in ne šele po poteku leta.

Ker sta obsodbi vpisani v kazensko evidenco in še nista izbrisani, je na dolžniku trditveno in dokazno breme, da izkaže, da kljub temu ni ovir za odpust obveznosti. Stečajno sodišče namreč po uradni dolžnosti pridobi zgolj podatke za stečajnega dolžnika iz kazenske evidence (prvi odstavek 400. člena ZFPPIPP). Glede na podatke iz kazenske evidence pa nato sodišče presoja le potek časa za izbris obsodbe iz kazenske evidence po 82. členu KZ-1 (prvi odstavek 400. člena ZFPPIPP in smiselna uporaba splošnega pravila o uporabi prava za pravne posledice postopka zaradi insolventnosti po 479. členu ZFPPIPP). Stečajni dolžnik pa lahko izkaže, da ni ovir za odpust obveznosti, ker se bodo do poteka preizkusnega obdobja izpolnili pogoji za izbris obsodbe po tujem pravu. Po določbi 11. točke prvega odstavka 6. člena Pravilnika o kazenskih evidencah se sicer v kazenske evidence vpisuje tudi podatke o izvršeni kazni ali vzgojnem ukrepu. Vendar za državljane Republike Slovenije in pravne osebe s sedežem v Republiki Sloveniji, ki so jim kazenske sankcije izrekla tuja sodišča, ministrstvo v kazenske evidence vpisuje razpoložljive podatke (drugi odstavek 6. člena Pravilnika o kazenskih eviden

Res je sicer sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo, da po izdaji sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti na strani stečajnega dolžnika niso nastopile spremenjene okoliščine, ki bi same po sebi opravičevale skrajšanje preizkusne dobe, vendar pa je preizkusna doba, ki jo je določilo na podlagi prej veljavnega ZFPPIPP, po oceni višjega sodišča predolga. Sodišče prve stopnje je dolžniku namreč določilo skoraj najdaljšo preizkusno dobo, pri čemer je dalo prevelik poudarek zgolj višini obveznosti, hkrati pa premajhno težo osebnim okoliščinam na strani dolžnika. Ne gre spregledati, da ima dolžnik hude duševne stiske in se aktivno zdravi pri psihiatru. Kljub temu, da mu je bil svetoval bolniški stalež, le-tega ni izkoristil, pač pa je še vedno zaposlen (in prejema minimalno plačo), predvsem zaradi preživninskih obveznosti do dveh otrok.

Eden od namenov instituta odpusta obveznosti je vrnitev prezadolženih oseb v premoženjske razmere, ki jim bodo omogočale normalno življenje, po tem, ko jim kljub njihovi angažiranosti v preizkusnem obdobju ni uspelo poplačati upnikov. Primarni namen tega instituta torej ni razbremenitev prezadolženih oseb brez njihovega truda za poplačilo upnikov. Namen stečajnega postopka je zagotoviti najugodnejše pogoje za poplačilo upnikov, in v tem okviru je potrebno tudi presojati, kolikšno preizkusno obdobje je najprimernejše. Navajanje dejstev in predložitev dokazov iz četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki vplivajo na določitev preizkusnega obdobja, je prepuščeno predlagatelju odpusta obveznosti. Če relevantnih trditev ne navede oziroma zanje ne predloži dokazov, jih sodišče ne more upoštevati.

Pritožnica utemeljeno opozarja na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Kot izhaja iz dokumentacije v spisu, je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep izdalo zgolj na podlagi dolžnikove pritožbe in se pri tem oprlo na dolžnikove trditve v pritožbi, ne da bi jo vročalo v odgovor upnici, ki je vlagateljica ugovora proti odpustu obveznosti. Skladno z določbami 405. člena ZFPPIPP bi namreč morala biti vlagateljici ugovora tekom postopka o ugovoru zoper odpust obveznosti vsa pisanja vročena osebno. Ker ji pritožba ni bila vročena (oziroma ji je bila vročena šele po izdaji izpodbijanega sklepa, kar pa ne more sanirati kršitve), je bila pritožnici kršena pravica do izjave v postopku, saj se o pritožbi ni mogla izreči pred izdajo izpodbijanega sklepa.

Prevzete obveznosti iz devetih pogodb o nakupu in obročnem odplačilu opreme, ki jih je dolžnica sklenila z A. v letu 2020, so bile nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem v tistem obdobju. Dolžnica je namreč tedaj kupila tablico, električni skiro, kar štiri pametne ure ter tri telefonske aparate, čeprav je (po lastnih navedbah) dobivala le prejemke iz naslova socialnih transferjev v skupnem znesku 800,00 do 900,00 EUR mesečno.

Sodišče v stečajnem postopku ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za začetek postopka odpusta obveznosti po vpogledu v kazensko evidenco za dolžnika. Potrdilo o odpustu predstavlja zgolj dokaz o odpustu iz zavoda, ne dokazuje pa dejstva, da bi bila z dnem odpusta iz zavoda zaporna kazen tudi že izvršena. Datum odpusta iz zavoda ter datum izvršene kazni pa nista nujno enaka.

Novo kaznivo dejanje, ki ne spada h kaznivim dejanjem proti premoženju ali gospodarstvu, ki pa je edini razlog, da staro kaznivo dejanje zoper premoženje ali gospodarstvo ni izbrisano iz kazenske evidence, ni pravno odločilno, tako da se ne uporabi 1. točka petega odstavka 407. člena ZFPPIPP (niti drugi odstavek 400. člena, ki narekuje enako preverjanje iz kazenske evidence ob vložitvi predloga za odpust obveznosti). Obsodba pritožnika za kaznivo dejanje velike tatvine v kazenski evidenci ni bila izbrisana pred iztekom preizkusnega obdobja zaradi nove obsodbe za kaznivo dejanje, ki ne spada med dejanja proti premoženju in gospodarstvu, zato ta neizbris ni stečajnopravno pomemben.