407. člen ZFPPIPP

Pogojna obsodba stečajnega dolžnika je bila ob poteku preizkusnega obdobja za odpust obveznosti v stečajnem postopku še vedno vpisana v kazenski evidenci. Ker rok za izbris pogojne obsodbe iz kazenske evidence še ni začel teči, do takrat tudi niso bili izpolnjeni pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki jo je zakonodajalec vezal na pravnomočno obsodbo stečajnega dolžnika za kaznivo dejanje proti premoženju, ni izključena.

Sodna praksa je enotna v stališču, da kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1 po objektivnih znakih ustreza kaznivemu dejanju proti premoženju, zaradi česar predstavlja oviro za odpust obveznosti po določbah ZFPPIPP.

Nabor kaznivih dejanj proti premoženju in gospodarstvu po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP se ne ujema izključno s kaznivimi dejanji iz 23. poglavja KZ-1 (kazniva dejanja zoper premoženje) ali 24. poglavja KZ-1 (kazniva dejanja zoper gospodarstvo). Presoja, ali gre pri določenem kaznivem dejanju za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, je odvisna od tega, ali ima to kaznivo dejanje zakonske znake, ki se nanašajo na ogrožanje premoženja ali gospodarstva. Zakonski znak kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja državne meje ali ozemlja države je bil v času storitve kaznivega dejanja storitev inkriminiranega dejanja za plačilo. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da predstavlja kaznivo dejanje, za katerega je bil predlagatelj obsojen, kaznivo dejanje proti premoženju, saj objekt varstva pri tem kaznivem dejanju ni le ena dobrina, to je notranji javni red RS, temveč tudi varovanje premoženja tujcev.

V primeru, ko sodišče po poteku preizkusnega roka ugotovi, da ugovor proti odpustu obveznosti ni bil vložen, mora pred odločitvijo o odpustu obveznosti po uradni dolžnosti preveriti le, ali pri dolžniku obstaja ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Upnica v pritožbi obširno opisuje dolžnikova ravnanja, s katerimi utemeljuje zlorabo pravice do odpusta obveznosti, vendar bi ta dejstva utegnila biti pomembna, če bi jih uveljavljala pravočasno, to je, če bi do poteka preizkusnega obdobja vložila ugovor proti odpustu obveznosti.

Pri odločanju o odpustu obveznosti sodišče po uradni dolžnosti ne ugotavlja, ali dolžnik s predlogom za odpust obveznosti zlorablja pravico do odpusta obveznosti (tretji odstavek 400. člena ZFPPIPP). O tem odloča samo, če upnik ali upravitelj z ugovorom uveljavlja, da ni pogojev za odpust obveznosti, ker obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). V primeru, ko sodišče po poteku preizkusnega roka ugotovi, da ugovor proti odpustu obveznosti ni bil vložen, mora pred odločitvijo o odpustu obveznosti po uradni dolžnosti preveriti le, ali pri dolžniku obstaja ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP (četrti odstavek 407. člena ZFPPIPP). Pritožnica v pritožbi sicer obširno opisuje dolžnikova ravnanja, s katerimi utemeljuje zlorabo pravice do odpusta obveznosti in s tem obstoj ovire za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Vendar bi dejstva, ki jih zatrjuje, utegnila biti pomembna, če bi jih uveljavljala pravočasno, to je, če bi pravočasno vložila ugovor proti odpustu obveznosti (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP v zvezi s 404. členom ZFPPIPP). Sodišče prve

Sodna praksa je enotna tudi v stališču, da ima kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 pomembne elemente kaznivih dejanj tako proti premoženju kot proti gospodarstvu, saj so z njim očitno kršene premoženjske pravice delavca, saj gre za neupoštevanje plače v pokojninsko osnovo in s tem vpliv na višino delavčeve pokojnine.

Ni odločilno, da je bila pritožniku izrečena pogojna obsodba, ne pa kazen. Oboje je kazenska sankcija za storjeno kaznivo dejanje in oboje je ovira za odpust iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP tako po zapisu te določbe kot po njenem smislu.

Kazniva dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1, zaposlovanja na črno po 199. členu KZ-1 in ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 nomotehnično v KZ-1 res niso umeščena v 23. in 24. poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, vendar pa se je sodna praksa že večkrat izrekla, da je zakonsko opredelitev kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP treba presojati po objektivnih elementih, ki so podobni elementom kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, ki so umeščena v citirani poglavji KZ-1. Pri odločanju o tem, ali je pri presoji pogojev za odpust obveznosti dolžniku po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP dopustno upoštevati enotno kazen, ki je bila izrečena dolžniku, je med drugim treba izhajati iz namena izbrisa obsodbe iz kazenske evidence oziroma zakonske rehabilitacije. Cilj kazenskopravne rehabilitacije je spodbujanje obsojenca k osebni zavzetosti v postopku lastne reintegracije in vplivanje nanj, da bi po izvršitvi kazni živel kot odgovoren in koristen član skupnosti. Ta cilj pa se dotakne namena odpusta obveznosti, ki je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del n

Zakon ne predvideva izjave dolžnika pred izdajo izpodbijanega sklepa. KZ-1 je tu specialni predpis, kar pomeni, da zakon določa, da pred izbrisom iz kazenske evidence ni niti dopustna razlaga drugega zakona, ki bi omogočila drugačno presojo, kot jo določa zakon. To je upoštevano tudi v določilih ZFPPIPP, ki oviro za odpust obveznosti po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP veže izključno na podatke, razvidne iz kazenske evidence, pri čemer je dopustno le presojati, ali so morda izpolnjeni pogoji za zakonsko rehabilitacijo, ki jih določa KZ-1, pa še v tem primeru ni dopuščena samostojna odločitev stečajnega sodišča, temveč je treba najprej pri kazenskem sodišču doseči izbris obsodbe iz kazenske evidence zaradi rehabilitacije obsojenca in šele nato je to dejstvo dopustno upoštevati pri odločanju o odpustu obveznosti. Določilo, da je neizbrisana obsodba zaradi kaznivega dejanja proti premoženju ovira za odpust obveznosti, je jasno, zato po oceni višjega sodišča razlage sploh ne potrebuje. Razpravljanje o tem, kako bi moralo biti, ne sodi v okvir presoje rednega sodišča, temveč je to v rokah presoje Ustavnega sodišča. Zakonski poseg v ustavno pravico je po oceni

Ker sta obsodbi vpisani v kazensko evidenco in še nista izbrisani, je na dolžniku trditveno in dokazno breme, da izkaže, da kljub temu ni ovir za odpust obveznosti. Stečajno sodišče namreč po uradni dolžnosti pridobi zgolj podatke za stečajnega dolžnika iz kazenske evidence (prvi odstavek 400. člena ZFPPIPP). Glede na podatke iz kazenske evidence pa nato sodišče presoja le potek časa za izbris obsodbe iz kazenske evidence po 82. členu KZ-1 (prvi odstavek 400. člena ZFPPIPP in smiselna uporaba splošnega pravila o uporabi prava za pravne posledice postopka zaradi insolventnosti po 479. členu ZFPPIPP). Stečajni dolžnik pa lahko izkaže, da ni ovir za odpust obveznosti, ker se bodo do poteka preizkusnega obdobja izpolnili pogoji za izbris obsodbe po tujem pravu. Po določbi 11. točke prvega odstavka 6. člena Pravilnika o kazenskih evidencah se sicer v kazenske evidence vpisuje tudi podatke o izvršeni kazni ali vzgojnem ukrepu. Vendar za državljane Republike Slovenije in pravne osebe s sedežem v Republiki Sloveniji, ki so jim kazenske sankcije izrekla tuja sodišča, ministrstvo v kazenske evidence vpisuje razpoložljive podatke (drugi odstavek 6. člena Pravilnika o kazenskih eviden

Odpust obveznosti ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, razen, če je ta obsodba do poteka preizkusnega obdobja že izbrisana iz kazenske evidence, ali če so do poteka preizkusnega obdobja bili izpolnjeni pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije. Če ta pogoj ni izpolnjen, sodišče po 1. točki petega odstavka 407. člena ZFPPIPP zavrne predlog za odpust obveznosti.

Odpust obveznosti ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu in če do poteka preizkusnega obdobja ta obsodba še ni bila izbrisana iz kazenske evidence (1. točka drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP). Dolžnik v svoji pritožbi ni navedel, da bi bilo kaznivo dejanje že izbrisano iz kazenske evidence, tako da niso podani zakonski pogoji za odpust obveznosti.

Novo kaznivo dejanje, ki ne spada h kaznivim dejanjem proti premoženju ali gospodarstvu, ki pa je edini razlog, da staro kaznivo dejanje zoper premoženje ali gospodarstvo ni izbrisano iz kazenske evidence, ni pravno odločilno, tako da se ne uporabi 1. točka petega odstavka 407. člena ZFPPIPP (niti drugi odstavek 400. člena, ki narekuje enako preverjanje iz kazenske evidence ob vložitvi predloga za odpust obveznosti). Obsodba pritožnika za kaznivo dejanje velike tatvine v kazenski evidenci ni bila izbrisana pred iztekom preizkusnega obdobja zaradi nove obsodbe za kaznivo dejanje, ki ne spada med dejanja proti premoženju in gospodarstvu, zato ta neizbris ni stečajnopravno pomemben.

Ker zoper sklep o obravnavi ugovora zoper odpust obveznosti in podaljšanju preizkusne dobe ni bilo pritožbe, to, da je bil sklep vročen upnikom (pritožniku) že po izteku preizkusne dobe, nikakor ne pomeni, da mu je bila s tem odvzeta pravica do pravnega sredstva. Pritožnik je imel možnost, da zoper navedeni sklep vloži pritožbo, če bi z njo uspel in dosegel npr. odločitev, da se postopek odpusta obveznosti ustavi in se predlog za odpust obveznosti zavrne, sodišče prve stopnje ne bi imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da sta bila do preteka preizkusnega obdobja vložena dva ugovora, upraviteljica je svoj ugovor kasneje delno umaknila, s sklepom z dne 3.2.2023 (p.d. 157) je zavrnilo ugovor upnika (pritožnika), ugovoru, ki sta ga vložila upnik in upraviteljica pa je delno ugodilo tako, da je dolžnici podaljšalo preizkusno obdobje do 4.2.2023. Iz navedenega izhaja, da si je dolžnik z opustitvijo vložitve pritožbe zoper sklep o ugovoru sam odvzel možnost pritožbe.

Ob upoštevanju, prvič, načela zaupanja, ki velja med državami članicami Evropske Unije, in drugič, 3. točke 4. člena sklepa Sveta 2008/315/PNZ, ki določa obveznost države izreka obsodbe, da nemudoma pošlje osrednjemu organu države članice državljanstva (po 226. členu ZSKZDČEU-1 je to Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije) informacije o naknadni spremembi ali izbrisu informacij iz kazenske evidence, je treba zaupati Zvezni republiki Nemčiji, da so v kazenskem listu navedene zgolj obsodbe, ki po njenem pravu še niso bile izbrisane. To pomeni, da potrdilo ministrstva za pravosodje dokazuje tudi to, da do poteka preizkusnega obdobja niso bili izpolnjeni pogoji za izbris pritožnikove obsodbe iz kazenske evidence na podlagi zakonske rehabilitacije (po merodajnem nemškem pravu).

Dejstvo rehabilitacije stečajnega dolžnika za kazniva dejanja zoper premoženje in gospodarstvo, kar dejansko pomeni izbris obsodbe iz kazenske evidence, sodišče v stečajnem postopku ne more in ne sme ugotavljati drugače, kot izključno na podlagi podatkov iz kazenske evidence. Predvsem pa stečajno sodišče ni pristojno za presojanje in odločanje, ali so ti podatki tudi pravilni. Ker tega vprašanja ni mogoče rešiti v stečajnem postopku, tudi ne more biti pravno upoštevna pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo pred izdajo zavrnitvenega sklepa dolžnici dati možnost, da se izreče o nameravani odločitvi ter sanira morebitne nepravilne vpise v kazenski evidenci.

Družba B. d. o. o. je res bila posojilojemalec zneska posojila 32.000,00 EUR s pogodbeno dogovorjenimi obrestmi po 8% fiksni obrestni meri in v primeru zamude z vračilom posojila upniku še z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vendar pa je bil dolžnik edini družbenik in direktor navedene družbe. Upniku se je osebno zavezal k plačilu kot porok in plačnik, torej kot solidarni dolžnik. Svojo osebno obveznost plačila in hkrati obveznost drugega je zavaroval kot zastavitelj tudi s hipotekami pri edini razpoložljivi nepremičnini. Sodišče je presojalo očitano ravnanje dolžnika in pri tem upoštevalo njegovo subjektivno oceno možnosti poplačila obveznosti iz naslova poroštva in njegovo skrbnost pri tem, na drugi strani pa ugotavljalo tudi vlogo upnika in njegovo ravnanje glede sklenitve posla in pridobljenega zavarovanja. V ZFPPIPP ni zakonske podlage, da bi moralo sodišče v postopku osebnega stečaja preizkusiti, ali je dolžnik vložil na podlagi 104. člena KZ-1 tudi prošnjo za izbris izrečene pravnomočne obsodbe na podlagi pogojev sodne rehabilitacije. Slednje bi sicer dolžnik lahko storil, čeprav v konkretnem postopku niti ne navaja, da je prošnjo vložil. Sicer bi po mnenju sodiš

ZFPPIPP ne predvideva podaljšanja preizkusnega obdobja v primeru, ko nastopi situacija iz 1. točke petega odstavka 407. člena ZFPPIPP, temveč nalaga sodišču, da v primeru, ko pred izdajo sklepa o odpustu obveznosti ugotovi, da je bil dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, pa ta obsodba do poteka preizkusnega obdobja iz kazenske evidence še ni izbrisana in tudi še ni potekel rok za njen izbris, predlog za odpust obveznosti zavrne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v času do poteka preizkusnega obdobja, ki je bilo določeno v sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti, pravnomočna obsodba dolžnici za kaznivo dejanje proti premoženju iz kazenske evidence še ni bila izbrisana, ob tem da ob izdaji sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti sploh še ni bila vpisana. Zato je ob sicer uspešno prestanem preizkusnem obdobju iz sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti, pravilno zavrnilo predlog za odpust obveznosti v skladu s 1. točko drugega odstavka 407. člena ZFPPIPP.