398. člen ZFPPIPP

Kadar dolžnik nima premoženja, iz katerega bi se lahko oblikovala stečajna masa, je lahko njegov edini pravni interes za začetek postopka osebnega stečaja možnost dosega odpusta obveznosti. Kadar obstaja možnost poplačila upnikov, ni mogoče govoriti, da ni podan prvotni cilj postopka osebnega stečaja, to je, da se upniki vsaj delno in sorazmerno poplačajo.

Eden od namenov instituta odpusta obveznosti je vrnitev prezadolženih oseb v premoženjske razmere, ki jim bodo omogočale normalno življenje, po tem, ko jim kljub njihovi angažiranosti v preizkusnem obdobju ni uspelo poplačati upnikov. Primarni namen tega instituta torej ni razbremenitev prezadolženih oseb brez njihovega truda za poplačilo upnikov. Namen stečajnega postopka je zagotoviti najugodnejše pogoje za poplačilo upnikov, in v tem okviru je potrebno tudi presojati, kolikšno preizkusno obdobje je najprimernejše. Navajanje dejstev in predložitev dokazov iz četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki vplivajo na določitev preizkusnega obdobja, je prepuščeno predlagatelju odpusta obveznosti. Če relevantnih trditev ne navede oziroma zanje ne predloži dokazov, jih sodišče ne more upoštevati.

Iz sklepa izhaja, da je sodišče ugovoru proti odpustu obveznosti upnika ugodilo, postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo iz razloga, ker je podana ovira za odpust obveznosti iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je dolžnik zlorabljal pravico do odpusta obveznosti. Slednje predstavlja odklonilni razlog za odpust obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP v smislu druge alineje 2. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP za čas deset let od pravnomočnosti sklepa.

Stečajni dolžnik lahko predlog za odpust obveznosti vloži do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja.

Cilj postopka osebnega stečaja je enakomerno poplačilo upnikov. Drugotni cilj je odpust obveznosti. Če vsaj enega od njih ni mogoče doseči, je po ustaljeni sodni praksi dolžnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja treba zavreči. Cilj, ki ga pritožnik dejansko zasleduje, je mir pred izvršilnimi upniki in možnost novega zadolževanja. Prvemu postopek osebnega stečaja ni namenjen, drugi cilj pa je tako kot to meni dolžnik pravno nedosegljiv.

Upravitelj mora izdelati končno poročilo zaradi opravljene končne razdelitve in ne zaradi teka roka, ki je v tem primeru določen kot instrukcijski rok. Ker dolžnik glede na podatke, ki so bili upraviteljici znani, drugega premoženja, ki bi ga bilo mogoče unovčiti (in torej razdeliti), ni imel in so bila izvedena vsa dejanja potrebna v stečaju, je upraviteljica pravilno izdelala končno poročilo. Zadeve stečaja in prisilne poravnave so veljale kot nujne zadeve, v katerih roki tečejo, vse do 30. 3. 2020, ko je predsednik Vrhovnega sodišča RS odločil z Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena ZS iz razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ z dne 30. 3. 2020, da zadeve stečaja in prisilne poravnave (začasno) niso (več) nujne in da v teh zadevah roki ne tečejo. Pritožnik ni navedel nobenega razloga/zdravstvene težave v smislu 3.a člena ZZUSUDJZ (težave, ki so neposredno povezane z epidemijo virusne okužbe). Pritožbeno sodišče dolžnikovih pritožbenih trditev o bolniški odsotnosti zato ne more obravnavati v smislu 3.a člena ZZUSUDJZ.

Predlog za odpust obveznosti je mogoče vložiti le do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja in ne tudi kasneje.

Davčni organ odpiše davek, ki ga v postopku stečaja ni bilo mogoče izterjati. Davka ne odpiše kadar se je nad davčnim zavezancem končal postopek osebnega stečaja. Davek, ki v postopku osebnega stečaja ni bil plačan, se odpiše le na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o odpustu obveznosti. Postopek za odpust obveznosti se izvede znotraj postopka osebnega stečaja, pod pogojem, da je dolžnik do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja vložil predlog za odpust obveznosti.

V stečajno maso stečajnega dolžnika sodi vse njegovo premoženje neodvisno od tega ali je pridobljeno legalno ali ne. Nepremičnini, na katerih je bilo odrejeno začasno zavarovanje, sta postali del stečajne mase dolžnika, zato ni obstajala nevarnost, ki je eden od pogojev za podaljševanje predmetnega ukrepa, da bi dolžnik z njima razpolagal na način, da bi ju prodal oziroma odtujil.

Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je na ugovor dolžnika, da je preizkusno obdobje predolgo, zahtevalo tudi mnenje upravitelja. Če je njegovo mnenje potrebno ob določitvi preizkusnega obdobja, mora biti tudi pri obravnavi dolžnikovega ugovora. Razlogi sodišča pa ne potrjujejo odločitve, ki ni v celoti sledila obrazloženemu mnenju upravitelja o ustreznosti dve leti in pol dolgega preizkusnega obdobja.

V primeru kriterija razlogov za insolventnost se presoja subjektivni odnos dolžnika do dejanj, ki so povzročila nastop njegove insolventnosti. Če je nastopilo pri dolžniku stanje insolventnosti zaradi objektivnih okoliščin, na katere ni imel vpliva, te okoliščine vplivajo na določitev krajšega preizkusnega obdobja. Če pa je nastopilo stanje insolventnosti zaradi dejanj, katera je dolžnik sam povzročil in so posledica njegove lahkomiselnosti ali neskrbnosti, pomeni, da ta razlog za insolventnost vpliva v smeri določitve daljšega preizkusnega obdobja od dveh let. Trditveno in dokazno breme o razlogih za nastop stanja insolventnosti dolžnika v osebnem stečaju in o njegovem subjektivnem odnosu do teh, s katerimi upnik uveljavlja ugovorni razlog prekratkega preizkusnega obdobja, je na strani upnika. Razloge sklepa, v katerih je sodišče prve stopnje navedlo, da je bilo banki stanje premoženja družbe ob odobritvi kredita nedvomno znano, je mogoče razumeti v tem smislu, da je imel upnik možnost te podatke tudi navesti v okviru ugovornih trditev, pa jih ni.

Postopek osebnega stečaja se vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih. V delu, v katerem terjatve niso plačane v stečajnem postopku, terjatve ne prenehajo in jih upniki lahko uveljavljajo proti stečajnemu dolžniku tudi po koncu stečajnega postopka, če ni v zakonu drugače določeno. Ni sporno, da je dolžnica insolventna, prav tako tudi ne, da nima nobenega premoženja. Očitno je, da osnovni namen postopka osebnega stečaja, ki je v vsaj delnem in hkratnem poplačilu navadnih upnikov, ne bo dosežen.

Postopek odpusta obveznosti se v postopku osebnega stečaja lahko začne le na predlog stečajnega dolžnika. Predlogu mora dolžnik priložiti tudi izjavo, da ni ovir za odpust njegovih obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Domneva zlorabe pravice do odpusta obveznosti iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP je izpodbojna.

V pritožbi je dolžnik trdil, da je po vložitvi predloga za odpust obveznosti nastopila nova okoliščina: dolžnik je v zaključnih pogovorih za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Vendar po oceni višjega sodišča navedeno samo po sebi še ne pomeni, da je treba preizkusno obdobje skrajšati: dolžnik namreč tudi v pritožbi ni pojasnil nobenih podrobnosti v zvezi z zatrjevano skorajšnjo zaposlitvijo niti ni o tem predložil dokazov.

Iz zakona izhajata dva namena postopka osebnega stečaja. Prvi je, da vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejmejo plačilo svojih navadnih terjatev hkrati in v enakih deležih, drugi pa je odpustitev obveznosti dolžniku. Dolžnik, ki nima prav nobenega premoženja in ne predlaga odpusta obveznosti, nima pravnega interesa za vodenje postopka osebnega stečaja, saj se v tem primeru ne doseže nobeden od namenov tega postopka.

Bistveni cilj postopka osebnega stečaja je enakomerno poplačilo upnikov. Odpust obveznosti je drugotni cilj. Če vsaj enega od njih ni mogoče doseči, je po ustaljeni sodni praksi dolžnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja potrebno zavreči. Dolžnik je zaposlen in prejema plačo, ki pa ne presega minimalne plače, zato zgolj dohodek iz delovnega razmerja ne bo zadoščal, da bi se v tej zadevi oblikovala stečajna masa.

Pritožnik sodišču konkretno ne očita nobene kršitve določb postopka, s trditvami, da odločitev v tej zadevi občutno odstopa od odločitev sodišč v drugih podobnih primerih, pa smiselno uveljavlja kršitev pravice do enakega obravnavanja strank pred sodiščem. Da bi sodišče lahko presojalo navedeni pritožbeni očitek, bi moral pritožnik navesti konkretne podobne primere, na katere misli.

Dolžnik v pritožbi trdi, da predloga za odpust obveznosti sploh še ni vložil, zato v konkretnem primeru ne obstaja ovira za končanje postopka osebnega stečaja. Ker se začne postopek odpusta obveznosti le na predlog dolžnika, sodišče prve stopnje med postopkom osebnega stečaja brez ustreznega predloga ni bilo dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati, kdaj bodo pri dolžniku prenehale ovire za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Posledično dolžnika tudi ni bilo dolžno med postopkom pozivati, da vloži predlog za odpust obveznosti.

Cilj postopka osebnega stečaja je enakomerno poplačilo upnikov. Drugotni cilj pa je odpust obveznosti. Če vsaj enega od njih ni mogoče doseči, je po ustaljeni sodni praksi dolžnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja potrebno zavreči. Dolžnikova plača je obremenjena s preživninsko obveznostjo, ki kot taka še vedno obstoji in je veljavna, zato dolžniku ne bi bil izplačan višji del plače, kot to izhaja že iz v spis predloženih plačilnih listin. Ker gre pri terjatvi preživnine za terjatev, na katero postopek osebnega stečaja sploh ne vpliva in je za njeno uveljavitev po drugem odstavku citiranega člena dopustna neposredna izvršba kljub stečajnemu postopku, je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v tem postopku ne bo uresničen osnovni namen stečajnega postopka, to je poplačilo dolžnikovih upnikov. Pravilno sicer pritožnik navaja, da bo (najmanj) zaradi poteka časa preživninska obveznost, ki sedaj znaša 700,00 EUR mesečno, prenehala, vendar bo to pomembno šele takrat, ko bo do tega dejansko prišlo. Sodna praksa določbo 1. točke 399. člena ZFPPIPP razlaga tako, da med kazniva dejanja proti premoženju ali gospodarstvu ne sodijo samo tista kazniva de

V skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP se šteje, da je bil sklep o odpustu obveznosti dolžniku vročen z iztekom 15 dni, ker dolžnik sodne pošiljke ni sam dvignil. Vročitev dolžniku se je štela za opravljeno zadnji dan 15 dnevnega roka, torej v četrtek, 1. 10. 2015. Pritožbeni rok je dolžniku začel teči šestnajsti dan po puščenem obvestilu (16. 9. 2015), to je v petek, 2. oktobra, in je iztekel v 15 dneh, to je v petek, 16. oktobra 2015. To je bil tudi zadnji dan, ko bi moral dolžnik vložiti pritožbo. Ker je bila pritožba vložena šele v ponedeljek, 19. oktobra, je bila vložena prepozno. V dejanski situaciji, ko so med tekom postopka osebnega stečaja, in sicer do konca postopka, izpolnjeni pogoji za izbris pravnomočnih obsodb iz kazenske evidence, lahko dolžnik, ne glede na izpodbijani (pravnomočni) sklep o zavrnitvi predloga za odpust obveznosti, slednjega ponovno vloži. Gre namreč za novo okoliščino (izbris iz kazenske evidence), ki ni zajeta v historični dogodek, ki je predstavljal dejansko podlago pravnomočnega sklepa o zavrnitvi predlaganega odpusta obveznosti.