331. člen ZFPPIPP

Predmet prodaje so v konkretnem primeru nepremičnine. Bila je že izvedena javna dražba z zviševanjem izklicne cene, ki je bila določena v enaki višini, pa ni bila uspešna. To po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje uporabo drugega načina prodaje, torej javno dražbo z zniževanjem izklicne cene.

Prijava izločitvene pravice je ovira za prodajo premoženja, dokler zahtevek izločitvenega upnika iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP ni pravnomočno zavrnjen ali če izločitveni upnik v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ne ravna v skladu s prvim odstavkom 310. oziroma drugim odstavkom 311. člena ZFPPIPP do izteka tega roka (tretji odstavek 330. člena ZFPPIPP).

Temeljno načelo postopkov po ZFPPIPP je doseči čim višje poplačilo upnikov ob upoštevanju realnih okoliščin trga in časa, dolžnost upravitelja pa zagotoviti čimprejšnje in čimbolj učinkovito unovčenje premoženja v korist vseh upnikov. Tudi če bi teoretično obstajala možnost nekoliko višje prodajne cene v prihodnosti, bi jo v praksi izničili stroški skladiščenja in nadaljnje razvrednotenje plovila. Prav zato ZFPPIPP ne zasleduje idealizirane maksimalne vrednosti v abstraktnem smislu, temveč optimalno unovčenje glede na konkretne okoliščine.

Pritožbeno sodišče opozarja, da v danem trenutku odloča o prodaji premoženja dolžnika in je bilo o začetku postopka osebnega stečaja zoper dolžnika že pravnomočno odločeno.

Upnik trdi, da potencialni kupci zaradi nepreverjenih navedb solastnice niso pristopili k sodelovanju na javni dražbi, vendar pa ne izkaže, da bi za nakup dejansko obstajali drugi zainteresirani kupci, ki bi jih dopis solastnice odvrnil od nakupa. Dvoma v spoštovanje načela zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov zato ni uspel vzpostaviti.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da nezavezujoče zbiranje ponudb ni način prodaje premoženja. Načini prodaje premoženja stečajnega dolžnika so opredeljeni v 329. členu ZFPPIPP (in sicer javna dražba, spletna javna dražba ali zavezujoče zbiranje ponudb, prim. prvi odstavek cit. člena). Če so bili javna dražba, spletna javna dražba ali postopek zavezujočega zbiranja ponudb neuspešni, se pogodba o prodaji tega premoženja lahko sklene tudi na podlagi neposrednih pogajanj s kupcem, ki je svojo ponudbo dal v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb iz drugega odstavka 328. člena tega zakona.

Institut zlorabe stečajnega postopka kot izjema od originarne pridobitve lastninske pravice brez možnosti izpodbijanja se je razvil v sodni praksi predvsem v primerih, ko so s prodajo v stečaju oškodovali lastnika - ko se je torej prodajala tuja stvar ali stvar, ki je izven pravnega prometa (npr. pripadajoče zemljišče, izvenknjižna lastninska pravica ...). Gre za že obstoječe pravno varovane pravice. V tem primeru pa ne gre za to, ampak za to, da tožnica ni mogla kupiti nepremičnin po ceni, ki jo je sama ponudila, zaradi uveljavljanja (v stečajnem postopku ustanovljene) predkupne pravice s strani toženke, ki naj bi jo ta pridobila neupravičeno. Samo dejstvo, da je toženka z ustanovitvijo najemne pogodbe predlagala tudi ustanovitev predkupne pravice oz. je najem pogojevala s predkupno pravico, še ne utemeljuje zlorabe stečajnega postopka, še manj, da bi upravitelj in toženka k temu pristopila z namenom izigravanja oz. oškodovanja tožnice. V konkretnem primeru, ko je predkupno pravico (s soglasjem stečajnega sodišča) ustanovil stečajni upravitelj med stečajnim postopkom in ve za njen obstoj ter je dolžan povabiti upravičenca v postopek prodaje, je neutemeljeno skliceva

Solastniški delež pritožnice, naj se je prodajal samostojno ali kot del celotne nepremičnine, tudi v obdobju, za katerega pritožnica zatrjuje rast cen nepremičnin, očitno tržno ni bil zanimiv, kljub nižjim izklicnim cenam od ocenjene vrednosti. Že zato ni potrebna nova cenitev. Ker je dosedanji postopek prodaje pokazal, da zanimanja kupcev ni bilo, je sodišče prve stopnje utemeljeno znižalo izklicno ceno in pritožničino vztrajanje pri višji izklicni ceni ni smiselno. Šele uspeh v postopku prodaje bo dokončno pokazal, koliko je nepremičnina na trgu dejansko vredna, kar je toliko, kot so kupci zanjo pripravljeni plačati. Da bo takšna cena dosežena pa zagotavlja sam način prodaje, to je javna dražba z zviševanjem izklicne cene.

Po stališču pravne teorije in sodne prakse mora stečajni upravitelj preizkusiti tudi vse tiste prijave izločitvenih pravic, ki so bile vložene po poteku trimesečnega roka od objave oklica o začetku stečajnega postopka. Če se še ni začel postopek prodaje (ta se začne s pravnomočnostjo sklepa o prodaji), povzroči prijava izločitvene pravice (po poteku trimesečnega roka od objave oklica o začetku stečajnega postopka) pravno oviro za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice.

Sklep sodišča prve stopnje o prodaji nepremičnine na podlagi prvega odstavka 331. člena ZFPPIPP predstavlja enega od sklepov, ki jih stečajno sodišče sprejme v pravnomočno začetem stečajnem postopku. Ta sklep je usmerjen k zasledovanju cilja unovčitve stečajne mase stečajnega dolžnika za zagotovitev čim boljšega poplačila upnikov stečajnega dolžnika. Ta odločitev sodišča zato ne predstavlja dokončne ureditve razmerja med udeleženci stečajnega postopka. Zato ni mogoče ob smiselni uporabi določbe 357.a člena ZPP s pritožbo izpodbijati odločitve pritožbenega sodišča, s katero je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o prodaji nepremičnine na podlagi prvega odstavka 331. člena ZFPPIPP.

V obdobju od cenitve nepremičnin, ki je bila opravljena v septembru 2020, je bilo opravljenih že pet javnih dražb (dve posamični in tri skupne), zadnja 20. 2. 2024. Ker so že te pokazale, da kupcev za nakup nepremičnine po izklicnih cenah ni, za izdelavo novega cenitvenega elaborata, za kar se zavzema pritožnica, ni potrebe. Prvi sklep o prodaji, ki je bil izdan 12. 11. 2020, namreč ne omogoča ponavljanja javne dražbe na podlagi tega sklepa z zniževanjem izklicne cene. To pa pomeni, da je sodišče pri naslednjih dražbah lahko znižalo izklicno ceno tudi za več kot 10 %.

Pritožba ne more uspeti z očitkom, da je strokovna sodelavka odločala o vprašanju prodaje premoženja, ki je presegalo vrednostni prag, iznad katerega ne bi bila smela odločati. Predmet pritožbenega izpodbijanja je sklep o ugovoru, tega pa je izdala sodnica, s čimer pa je bila morebitna prejšnja napaka sanirana.

Pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika je potrebno izhajati iz načela zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov, ki je temeljno načelo stečajnega postopka. Zato se v stečajnem postopku dosežejo najboljši pogoji za plačilo terjatev tako, da se izbere najoptimalnejši način prodaje ali najoptimalnejša kombinacija načinov prodaje. Temu ustreza tisti način prodaje, za katerega je ob upoštevanju značilnosti premoženja, ki je predmet prodaje in stanja na trgu najverjetneje, da bo z njim mogoče doseči najvišjo ceno in s tem čim boljše poplačilo upnikov. Pritožnica s sklicevanjem na zakonsko omejitev izhodiščne cene ne more uspeti, ker zakon sodišča ne omejuje pri določitvi izhodiščne cene, ki je višja od ocenjene vrednosti premoženja.

Iz določbe 331. člena ZFPPIPP izhaja, da sodišče s sklepom o prodaji ne odloča o morebitnih predkupnih upravičencih in jih tudi o prodaji nepremičnin s sklepom o prodaji ali kako drugače ne obvešča. Ureditev v zvezi s predkupnimi upravičenji je v 347. členu ZFPPIPP, kjer je določeno, da če se na javni dražbi prodaja premoženje, ki je predmet zakonite ali pogodbene predkupne pravice, mora upravitelj predkupnega upravičenca hkrati z objavo razpisa javne dražbe obvestiti o dražbi in opozoriti na pogoje uveljavljanja predkupne pravice. Torej v konkretnem primeru bo morebitne predkupne upravičence obvestila upraviteljica, kot je to določeno v ZFPPIPP in ne sodišče v izpodbijanem sklepu ali upraviteljica v samem predlogu za prodajo.

Z določitvijo izklicne cene v izpodbijanem sklepu sodišče ni šlo izpod praga polovične likvidacijske vrednosti, pod katerim bi bilo pritožnikovo soglasje nujno.

Premoženje stečajnega dolžnika ne obsega samo stvari oziroma lastninske pravice na stvareh, temveč tudi vse druge premoženjske pravice, katerih imetnik je stečajni dolžnik in katerih vrednost je mogoče izraziti v denarju.

Prodaja določene nepremičnine v stečajnem postopku je dovoljena, če je stečajni dolžnik vknjiženi in resnični lastnik ter če so po stanju zemljiške knjige izpolnjeni drugi pogoji, da kupec pridobi lastninsko pravico brez pravnih napak. Če stečajni dolžnik ni vknjižen kot lastnik nepremičnine, mora upravitelj pred začetkom prodaje te nepremičnine zagotoviti pogoje za vknjižbo lastninske pravice v korist stečajnega dolžnika. Upravitelj se v odgovoru na pritožbo sklicuje na vse svoje predhodne navedbe in listinske dokaze, dostopne v javnih evidencah, vendar iz njegove trditvene podlage ni mogoče brez sence dvoma razjasniti, ali je dolžnica vknjižena oz. resnična lastnica predmetne nepremičnine; če ni vknjižena, ni obrazložena ev. kontinuiteta zaporednih prenosov pravice, niti ni pojasnjeno, na podlagi česa upravitelj utemeljuje razpolagalno upravičenje dolžnice. Glede na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki sledi predlogu upravitelja, pritožbeno sodišče ne more z gotovostjo odgovoriti na pritožbene navedbe, saj ni rešeno vprašanje morebitnega obstoja pravnih ovir za prodajo nepremičnine. Iz odgovora na pritožbo ni mogoče razbrati, da so zagotovljeni pogoji za vk

Določba tretjega odstavka 331. člena ZFPPIPP se nanaša na situacijo, ko sodišče s prvim sklepom o prodaji predvidi tudi možnost, da se, v primeru neuspešnega poizkusa prodaje, javna dražba ali postopek zbiranja ponudb enkrat ali večkrat ponovi.

Ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki ne vloži ustrezne tožbe oziroma ne nadaljuje prekinjenega pravdnega postopka, hkrati pa te terjatve in ločitvene pravice ne prereka nihče od upnikov, kot tudi ne insolventni dolžnik sam, je torej materialna procesna dispozicija strank. Zagotavlja, da je o terjatvi, zavarovani z ločitveno pravico, odločeno z učinkom pravnomočnosti brez predhodnega vsebinskega obravnavanja.