421. člen ZFPPIPP

Ob prikazani sistematiki zakona, ki v ločenih podpoglavjih ureja obe vrsti likvidacije zavarovalnice, eno kot redno odločitev skupščine zavarovalnice in drugo kot prisilni ukrep nadzora, se sodišče ne strinja s tožnikom, da se 74. člen ZZavar-1, ki je del poglavja 2.7., nanaša tudi na postopek prisilne likvidacije. Četudi toženka skladno z drugim odstavkom 330. člena ZZavar-1 v postopku prisilne likvidacije izvršuje pristojnosti skupščine zavarovalnice, v prvem odstavku 74. člena ZZavar-1 nima pooblastila za to, da sprejme odločitev, da zavarovalnica v prisilni likvidaciji deluje dalje, saj določba za prisilno likvidacijo ne velja. Za prisilno likvidacijo pa velja 331. člen ZZavar-1, ki našteva, katere določbe ZGD-1 se smiselno uporabljajo v postopku prisilne likvidacije zavarovalnice. Po presoji sodišča, saj tako izhaja iz besedila 1. točke 331. člena ZZavar-1, gre za taksativno naštevanje določb ZGD-1, med katerimi pa ni naštetega 422. člena ZGD-1,2 kar tudi med strankama ni sporno. Sporno pa je, kako dejstvo, da zakonodajalec v besedilo 1. točke 331. člena ZZavar-1 ni vključil 422. člen ZGD-1 (oziroma naslova tega člena), vpliva na možnost, da se to določilo v postopku prisil

V postopku, ki se začne po uradni dolžnosti, uporaba pravil o predhodnem postopku ni smiselna. To pomeni, da sodišče o začetku postopku prisilne likvidacije po uradni dolžnosti pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne likvidacije ne obvešča poslovodstva, družbe ali družbenikov. Ti lahko razloge proti postopku prisilne likvidacije uveljavljajo v pritožbi zoper sklep o začetku postopka prisilne likvidacije. Pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne likvidacije na predlog pa mora sodišče ugotoviti, ali je predlog vložila upravičena oseba oziroma ali je podano procesno upravičenje predlagatelja. Tako mora upnik izkazati, da je upnik subjekta, zoper katerega predlaga začetek postopka prisilne likvidacije. Prav tako mora sodišče ugotoviti, ali obstajajo odločilna dejstva, ki izkazujejo, da so izpolnjeni pogoji za začetek postopka prisilne likvidacije.

Ker se določba drugega odstavka 321. člena ZFPPIPP, kot tudi vse tiste, ki so opredeljene v 421. členu ZFPPIPP, med drugim tudi določbe ZGD-1 o postopku redne likvidacije, uporabljajo le smiselno, način razdelitve premoženja v postopku prisilne likvidacije ni obvezna vsebina načrta poteka likvidacijskega postopka, saj je način razdelitve odvisen od vrste dejavnikov, ki se lahko pokažejo šele tekom postopka.

Storitev na podlagi pooblastila odvetniku lahko sodi med druge storitve iz 6. točke sedmega odstavka 103. člena ZFPPIPP, ki niso zajete v nadomestilo nagrade upravitelju, če stečajni upravitelj za izvedbo zastopanja dolžnika v sodnem postopku nima potrebnega posebnega strokovnega znanja s področja, ki ni predmet strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja, ali če je te storitve v posameznem postopku treba opraviti v takem obsegu, da jih ne more opraviti upravitelj sam. V konkretnem primeru ni sporno, da je upraviteljica za vložitev predloga v nepravdni gospodarski zadevi pooblastila odvetniško družbo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožnice, da mora pooblastitelj naročeno in opravljeno delo odvetniku plačati, ne glede na dosežen rezultat postopka, za vodenje katerega ga je pooblastil. Vprašanje je le, ali gre za strošek, ki je vključen v nadomestilo nagrade upraviteljici ali pa za drug strošek, ki se plača iz likvidacijske mase.

V postopku prisilne likvidacije so stranke postopka družbeniki družbe, nad katero se vodi postopek. Ker se v tem postopku po drugi alineji 2. točke 421. člena ZFPPIPP smiselno uporabljajo določbe oddelka 3.6. tega zakona o upravitelju, ni podlage za sklepanje, da predloga za razrešitev upraviteljice ne bi mogel podati družbenik družbe v likvidaciji. Ker so edino njeni družbeniki stranke postopka, ni nobenega razumnega razloga, da v primeru kršitev obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan, tega razrešitvenega razloga ne bi smeli oziroma mogli uveljavljati in bi bila razrešitev pridržana zgolj odločitvi sodišča po uradni dolžnosti. Družbeniki družbe v likvidaciji so torej po stališču pritožbenega sodišča procesno legitimirani za vložitev zahteve za razrešitev upravitelja.

V primeru, ko je najdeno premoženje izbrisane družbe nepremičnina oziroma solastniški delež na nepremičnini, je možnost pridobitve (so)lastninske pravice (edine) družbenice izbrisane družbe na takšnem premoženju glede na določbo 68. člena Ustave odvisna od statusa državljanstva družbenice. Materialnopravno zmotno je namreč stališče družbenice izbrisane družbe in stečajne upraviteljice v odgovorih na zahtevo za varstvo zakonitosti, da status državljanstva ni odločilen, ker naj bi šlo za univerzalno pravno nasledstvo družbenika nad premoženjem izbrisane pravne osebe. Ovira za pridobitev lastninske pravice tujega državljana na nepremičninah je urejena v 68. členu Ustave. Določb 373. člena ZFPPIPP in 418. člena ZGD-1 ni mogoče razlagati kot zakona v smislu 68. člena Ustave, s katerim bi bila urejena pravica vseh tujih državljanov, da na tej podlagi lahko pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah.

Ob smiselni uporabi 97. člena ZFPPIPP je upravitelj organ postopka prisilne likvidacije, tudi v postopku prisilne likvidacije pa je njegova naloga varovanje in uresničitev interesov upnikov. Je tudi zakoniti zastopnik dolžnika, ki je v prisilni likvidaciji. Ni pa pooblaščenec ali zastopnik delničarjev ali družbenikov, ki bi za svoje delo potreboval soglasje družbenikov. Ko je postopek prisilne likvidacije pravnomočno začet, se lahko konča le s poplačilom vseh upnikov ali pa z začetkom stečajnega postopka. Prekiniti pa ga ni več mogoče. Stranke postopka prisilne likvidacije so družbeniki pravne osebe, nad katero se vodi postopek. To pa pomeni, da se je družbenica smela pritožiti zoper izpodbijani sklep in ni pravilno stališče upravitelja, da naj pritožnica zaradi pravnomočnosti sklepa o prenehanju pravne osebe ne bi več imela položaja družbenika. Domneva iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP je sicer izpodbojna, vendar pa ne z navajanjem, da ima dolžnik dovolj premoženja, iz katerega se bodo (nekoč) poplačale vse njegove obveznosti. Zatrjevanega dejanskega stanja pa pritožnica ne izpodbija.

V postopku prisilne likvidacije se glede vprašanja, kaj vključuje nagrada upravitelja, smiselno uporabljajo zakonske določbe o nagradi upravitelja v stečajnem postopku. Če bi likvidacijski upravitelj v postopku prisilne likvidacije opravil storitve prevzema prostorov, premoženja in poslov dolžnika ter izdelal otvoritveno poročilo, bi bil upravičen tudi do nadomestila za prevzem prostorov, premoženja in poslov dolžnika ter za izdelavo otvoritvenega poročila. Ker upravitelj ni predložil sodišču ne otvoritvenega ne končnega poročila, sam pa je trdil, da nobenega od teh poročil niti ni izdelal, je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da upravitelj le na podlagi trditev, da je z dnem imenovanja v postopku prisilne likvidacije prevzel posle dolžnika, za kar naj bi mu šla tudi nagrada, nima pravice zahtevati nadomestila za prevzem prostorov, premoženja in poslov dolžnika ter za izdelavo otvoritvenega poročila.

V postopku prisilne likvidacije je treba upoštevati posebno naravo tega postopka, ki se začne po uradni dolžnosti. Zato se na podlagi 419. člena ZFPPIPP uporabljajo pravila postopka, ki so določena v 6. poglavju. Ta nima določb o predhodnem postopku in tudi ne določa smiselne uporabe pravil o predhodnem postopku za postopek prisilne likvidacije. Edina družbenica kot stranka postopka prisilne likvidacije ima možnost proti sklepu o začetku postopka likvidacije vložiti pritožbo in v njej uveljavljati razloge v zvezi z obstojem pogojev za začetek prisilne likvidacije. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da dolžnikovo poslovodstvo ni delovalo več kot šest mesecev, pri tem pa se je sklicevalo na sklep z dne 2. 6. 2016, iz katerega izhaja, da je sodišče po stanju sodnega registra ugotovilo, da poslovodstvo ne deluje od 13. 11. 2015 dalje. Sklep registrskega sodišča je šteti za obvestilo sodišču (natančneje: sodniku), pristojnemu za izvedbo postopka prisilne likvidacije. V tem sklepu je navedeno, od kdaj naprej v sodnem registru pri dolžniku ni več vpisano poslovodstvo. Sklep in prejeto obvestilo sta sestavni del obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato je obrazlo

Postopek prisilne likvidacije izvede (likvidacijsko) sodišče (drugi odstavek 404. člena v zvezi s 522. členom ZGD-1). Ta postopek pa je urejen v ZFPPIPP (členi od 419 do 423), kar pomeni, da v konkretnem primeru za odločanje o začetku postopka prisilne likvidacije (izdaja sklepa o začetku likvidacije, ki inplicira tudi sprejem sklepa o tem, ali so podani vzroki za prenehanje družbe) ni pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o vpisih podatkov o pravni osebi v sodni register. Likvidacijsko sodišče, ki sprejme sklep o likvidaciji (katerega vsebina je tudi razlog za prenehanje), pa pošlje ta sklep registrskemu organu, da vpiše začetek likvidacije v sodni register (1. točka 421. člena ZFPPIPP).

Odločitev uprave o prenehanju ustanove je veljavna pod pogojem, če organ, ki je pristojen za ustanovo (področno ministrstvo), k odločitvi uprave izda soglasje. Organ se šteje za predlagatelja postopka.

ZFPPIPP v 421. členu določa, katera pravila stečajnega postopka oziroma postopka zaradi insolventnosti, ki jih ureja, se smiselno uporabljajo za prisilno likvidacijo. Med njimi ni določbe 233. člena ZFPPIPP, ki določa obveznost plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, vendar ne brez razloga.

Likvidacijski postopek predpostavlja, da ima družba, nad katero se vodi postopek prisilne likvidacije, dovolj premoženja za poplačilo vseh njenih obveznosti, torej tudi za poplačilo stroškov izvedbe likvidacijskega postopka. Zakonska podlaga za uporabo določbe 233. člena ZFPPIPP za postopek prisilne likvidacije ne obstaja.

Z uzakonitvijo nadaljevanega kaznivega dejanja v novem Kazenskem zakoniku je iz razlogov načela zakonitosti izključena presoja kriminalno političnih razlogov, ki bi takšni opredelitvi (ob predpostavki izpolnjevanja materialnih pogojev) morebiti nasprotovala in govorila v prid uporabe realnega steka. To pa ne pomeni, da uporaba tega instituta (tudi po novi ureditvi) ne zahteva posebno skrbne presoje izpolnjevanja materialnih pogojev za konstrukcijo, saj je te še vedno treba tolmačiti izredno ozko in jih razumeti tako, da je utemeljeno mogoče govoriti o enotni dejavnosti storilca. Ob vsakokratni presoji konkretnih okoliščin zakon ni omejil konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja izključno na kazniva dejanja, ki so sicer zajeta v poglavju kaznivih dejanj zoper premoženje.

Zoper sklep o začetku postopka prisilne likvidacije se lahko pritoži stranka postopka. Stranke postopka prisilne likvidacije so po izrecni zakonski določbi le družbeniki pravne osebe, nad katero se vodi postopek. Dolžnik ni stranka postopka prisilne likvidacije. V postopku prisilne likvidacije se namreč določbe Oddelka 3.3. ZPFFIPP, ki ureja status strank insolvenčnega postopka (kamor sodita tudi dolžnik in stečajni dolžnik), za prisilno likvidacijo ne uporabljajo. V postopku prisilne likvidacije tudi upniki niso stranke postopka in v tem postopku, v katerem uveljavljajo terjatve do dolžnika, niso upravičeni opravljati nobenih procesnih dejanj.

Razlog za začetek stečajnega postopka je insolventnost družbe, torej tak gospodarski (finančni in premoženjski položaj) družbe, zaradi katerih le-ta svojih obveznosti ne more pravočasno in v celoti poplačati. Razlogi za začetek postopka prisilne likvidacije pa so pravni in ne ekonomski, kot je to v primeru začetka stečajnega postopka. Likvidacijski postopek celo predpostavlja, da ima družba, nad katero se vodi postopek prisilne likvidacije, dovolj premoženja za poplačilo vseh njenih obveznosti, torej tudi za poplačilo stroškov izvedbe likvidacijskega postopka. Teleološka razlaga določbe 421. člena ZFPPIPP pokaže upravičenost odsotnosti smiselne uporabe 233. člena ZFPPIPP v postopku prisilne likvidacije in zato ne gre niti za pravno praznino, niti za upravičenost razlage določb ZFPPIPP prvostopenjskega sodišča, ki je posledično svojo odločitev zmotno oprlo na določbe 233. člena ZFPPIPP.