VSM Sodba IV Kp 44556/2013

I. Pritožbe obdolženega A. A. in njegovih zagovornikov ter okrožne državne tožilke se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 720,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodno odločbo pod točko A izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen dve leti in šest mesecev zapora ter denarno kazen v višini 80 dnevnih zneskov po 24,50 EUR, kar skupaj znaša 1.960,00 EUR. Denarno kazen je dolžan plačati v roku treh mesecev in če se je ne bo dalo niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Sodišče prve stopnje je vse oškodovance, navedene pod točko A/III. izreka izpodbijane odločbe, na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) z njihovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obdolženec je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer pričnino v skupni višini 64,80 EUR in izvedenino v skupni višini 2.055,04 EUR ter plačati sodno takso po tar. št. 7114 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 480,00 EUR, na podlagi 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP je dolžan povrniti tudi potrebne izdatke oškodovancev ter nagrado in potrebne izdatke njihove pooblaščenke, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom. Na podlagi prvega in drugega odstavka 94. člena ZKP je dolžan povrniti še krivdno povzročene stroške vročanja vabila in spremembe obtožnega predloga v višini 62,32 EUR. Pod točko B izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje na podlagi 51. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obdolžene pravne osebe I. d.o.o., IN. d.o.o. ter INO. d.o.o. - v stečaju, katerim se je očitala odgovornost za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 v zvezi z z 42. členom KZ-1 ter v zvezi s 3. točko 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. S tem v zvezi je odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki vsake izmed obdolženih pravnih oseb bremenijo proračun.

2Zoper točko A izpodbijane odločbe, t.j. zoper obsodilno sodbo, so vložili pritožbo:

- obdolženec brez posebne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj ponovno presodi izrečeno kazen in izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu namesto zaporne kazni izreče pogojno obsodbo;

- zagovornica obdolženca B. B. (v nadaljevanju zagovornica) iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu namesto zaporne kazni izreče pogojno obsodbo;

- zagovorniki obdolženca C. C. (v nadaljevanju zagovorniki) zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti vseh obtožb, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, še podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da mu izrečeno kazen zapora spremeni v pogojno obsodbo, v kateri obdolžencu določi kazen eno leto in šest mesecev zapora, s preizkusno dobo enega leta, oziroma da pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano odločbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa naj obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka;

- okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen dveh let in sedem mesecev zapora ter denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 24,50 EUR, to je skupno 2.450,00 EUR.

3Obdolženčeva zagovornica in zagovorniki so na pritožbo državne tožilke odgovorili in se z njenimi pritožbenimi trditvami ne strinjajo. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo državne tožilke kot neutemeljeno zavrne.

4Ker so zagovorniki zahtevali, da se jih seznani s sestavo senata, ki bo odločal o njihovi pritožbi, jih je pritožbeno sodišče obvestilo z dopisom z dne 16. 9. 2022. Tega so prejeli dne 19. 9. 2022, pripomb na sestavo senata pa niso podali.

5Zagovorniki so predlagali, da naj pritožbeno sodišče zagovornike in obdolženca v skladu s prvim in tretjim odstavkom 378. člena ZKP pisno obvesti o seji, vendar zagovorniki prezrejo, da vprašanje udeležbe v pritožbenem postopku zoper odločbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, ni urejeno v 378. členu ZKP, ampak 445. členu, ki določa, da pritožbeno sodišče obvesti stranke o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Če se pritožnik v skrajšanem postopku želi udeležiti pritožbene seje, mora tako glede na pisno naravo tega pritožbenega postopka, prepričati sodišče o utemeljenosti svoje zahteve. Trditveno breme je tako na pritožniku, da z navedbo konkretnih razlogov in argumentov pojasni, s čim bo javna seja prispevala k razjasnitvi dejanskih in pravnih vprašanj v pritožbenem postopku. Kolikor tehtnejši so razlogi pritožnika, bolj bo sodišče zavezano, da obdolženca in zagovornika obvesti o seji. Takšnih razlogov pa zagovorniki v obravnavanem primeru niso izkazali, saj so le pavšalno navedli, da naj bi bila njihova navzočnost koristna zato, ker bi obramba lahko na seji neposredno pojasnila nekatere dejanske okoliščine obravnavane zadeve, zagovorniki pa predstavili glavne pritožbene razloge. Glede na to, da se jedro pritožbenih navedb nanaša na izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi s tem zagovorniki ne navajajo novih dejstev in dokazov, o katerih se ne bi izreklo že sodišče prve stopnje, svojih pritožbenih razlogov pa ne obrazložijo na način, da bi bilo stanje stvari po ali zaradi navzočnosti strank na seji, še bolj jasno od stanja, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, vseh pritožb in odgovorov na pritožbo državne tožilke. Ker tudi predsednica senata in senat nista ugotovila okoliščin, zaradi katerih bi bila navzočnost strank na seji pritožbenega senata koristna za razjasnitev stvari, jih pritožbeno sodišče o seji ni obvestilo.

6Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbenim razlogom bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona

7Bistvene kršitve določb kazenskega postopka izrecno uveljavljajo obdolženčeva zagovornica in zagovorniki, smiselno tudi obdolženec, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, vendar ne konkretizirajo, katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP uveljavljajo.

8Iz pritožbenih navedb zagovornice in zagovornikov izhaja, da uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica namreč pogreša zadostne razloge, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze, navaja pa tudi, da je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi in z dokazi v spisu, in sicer so posamezni zneski, povzeti v izreku, v nasprotju z dejanskim stanjem in ugotovitvijo izvedenca, na katerem izpodbijana odločba sloni. Razloge o odločilnih dejstvih pogrešajo tudi zagovorniki, ko navajajo, da izpodbijana sodba ne vsebuje dokazne ocene, saj se v celoti naslanja na mnenje izvedenca, ki je neustrezno v smislu ugotavljanja, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno ali ne.

9Pritožnikom ni mogoče pritrditi. Izpodbijana odločba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni, natančni ter določni in v ničemer niso pomanjkljivi. Zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo posameznih dokazov po zaslišanju prič in predložitvi listin glede kompenzacij, je sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo na strani 21 do 23 razlogov izpodbijane odločbe. Enako velja tudi za mnenje sodnega izvedenca, ki ga je prvostopenjsko sodišče povzelo na straneh 50 do 55, v točki 10 na strani 56 izpodbijane odločbe pa njegove ugotovitve ustrezno in primerno dokazno ocenilo. Pri tem ni ugotoviti, da bi bili zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z njegovim mnenjem ali izrekom izpodbijane sodbe, kot to skušajo prikazati zagovorniki. Iz vsebine preostalih pritožbenih navedb, na podlagi katerih zagovornica in zagovorniki utemeljujejo svoje stališče o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih, pa izhaja zgolj nestrinjanje z dokazno oceno, kar je predmet samostojnega preizkusa v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bo podrobneje obrazložen v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

10V zvezi z zavrnitvijo posameznih dokaznih predlogov zagovornica in zagovorniki uveljavljajo še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj menijo, da je bila s tem obdolžencu kršena pravica do obrambe. Tudi iz obdolženčevih pritožbenih navedb je razbrati, da se zavzema za podobno stališče, kot zagovornica in zagovorniki, saj polemizira, da mu sodišče prve stopnje ni dovolilo izvedbe dokaza z zaslišanjem njegove žene, ki bi znala razjasniti marsikatero situacijo. Sicer pa zagovornica trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo pridobitev listin o kompenzacij, skupaj z zagovorniki iz odvetniške pisarne pa kršitev pravice do obrambe vidi tudi v zavrnitvi predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja.

11Zatrjevana kršitev ni podana. Pritožniki si relevantnost zgoraj navedenih dokazov neuspešno prizadevajo utemeljiti s podobnimi navedbami, kot so jih navajali že tekom sojenja in jih je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo na straneh 21 do 23 izpodbijane sodbe. Po ustaljeni ustavnosodni praksi namreč razpravljajoče sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP) samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presodilo njihovo verodostojnost, pri čemer je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pravno relevantni. Obstoj in pravno relevantnost posameznega dokaza mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, sodišče pa ni dolžno izvesti dokazov, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.¹ V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje povzetim kriterijem glede dopustnosti zavrnitve dokaznih predlogov v celoti zadostilo, svojo odločitev pa ustrezno utemeljilo. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj ne sprejema obdolženčevega zagovora, da je s svojimi ravnanji, ki se mu očitajo v obtožnem predlogu, le skušal rešiti podjetje, in ki krivdo za nastalo situacijo vali na takratne gospodarske razmere, zaradi česar se zaslišanje njegove žene Č. Č. po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pokaže kot nepotrebno. Enako velja tudi za pridobitev listin o kompenzacijah, saj so vse odločilne okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja že temeljito razjasnjene z drugimi izvedenimi dokazi, zlasti z zaslišanjem oškodovancev, obširno listinsko dokumentacijo in mnenjem izvedenca finančne stroke D. D. Tako tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedba navedenih dokazov ne bi z ničemer doprinesla k razjasnitvi odločilnih dejstev, ampak bi kazenski postopek zgolj po nepotrebnem zavlekla.

12Zagovorniki (smiselno tudi zagovornica) nadalje menijo, da je sodišče prve stopnje dopolnitev izvedenskega mnenja neutemeljeno zavrnilo, saj po njihovih stališčih izvedenec v svojih zaključkih ni upošteval vseh relevantnih okoliščin in dokazov, zlasti vpliva svetovne krize na poslovanje družb in sklenjenih dogovorov za projekte, na podlagi katerih je obdolženec upravičeno pričakoval plačilo, poleg tega pa tudi ni upošteval preostale dokumentacije, ki se nahaja v stečajnih spisih. To ne drži. Izvedenec je po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje upošteval vso relevantno dokumentacijo, ki se nahaja v spisu, vključno z listinami, ki jih je predložil obdolženec, in tudi vse relevantne javno dostopne podatke, kot so finančni podatki, objavljeni na portalu AJPES, vpogledal je v tri postopke poenostavljene prisilne poravnave na portalu BONITETE in v vse listine, ki se tam nahajajo, vpogledal pa je tudi v stečajne spise na portalu AJPES, zaradi česar se s pritožbenimi izvajanji zagovornikov ni mogoče strinjati. Pri tem je upošteval tudi obdolženčeva pojasnila, da naj bi pričakoval večje finančne prilive iz bodočih projektov, v zvezi s katerimi je zaslišan pojasnil, da družba predujmov, ki jih prejme za izvedbo nekega projekta, praviloma ne sme porabiti za druge pretekle obveznosti, saj drugače projekta ne more zagnati oziroma če bi ga porabila za pretekle obveznosti, ga bi porabila nenamensko izven danega, zastavljenega projekta. Za fakture, na podlagi katerih je obdolženec pričakoval plačilo, pa je jasno obrazložil, da gre pri tem le za potencialno premoženje, ki bi v primeru njihovih plačil zadostovalo za poplačilo delavcev, vendar terjatve očitno niso bile zavarovane. Glede na to, da je izvedenec zaslišan prepričljivo in strokovno odgovoril na vsa vprašanja sodišča in strank, tako zagovorniki s svojimi pritožbenimi trditvami ne morejo prepričati, da je izvedensko mnenje nepopolno ali nestrokovno, vsled česar se odločitev prvostopenjskega sodišča, da dopolnitev izvedenskega mnenja ni potrebna, pokaže kot utemeljena. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo predlagane dokaze, obdolžencu pravica do obrambe ni mogla biti kršena, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa zato ni podana.

13Zagovornica in zagovorniki s pritožbenimi navedbami, da zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 niso izpolnjeni, uveljavljajo tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Ob tem je iz pritožbenih navedb razbrati, da kršitev kazenskega zakona uveljavljajo kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni mogoče. Kazenski zakon je kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali ga sploh ne uporabi, kar v obravnavani zadevi ni primer, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tovrstnih kršitev ni ugotovilo.

K pritožbenemu razlogu zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

14Jedro pritožbenih navedb obdolženca, njegove zagovornice in zagovornikov je v graji dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Slednje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Za svojo odločitev je navedlo tehtne in prepričljive razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje.

15Skupno vsem trem pritožbam je, da ponavljajo obdolženčev zagovor o objektivni nezmožnosti izpolnitve obveznosti do delavcev, kar naj bi bila posledica nezakrivljenega slabega finančnega stanja obdolženca kot samostojnega podjetnika ter družb I. d.o.o., IN. d.o.o., in INO. d.o.o., katerih direktor oziroma dejanski poslovodja je bil obdolženec v inkriminiranem časovnem obdobju. Pritožniki krivdo za finančne težave navedenih pravnih subjektov pripisujejo svetovni gospodarski krizi, saj zaradi finančnih težav njihovih poslovnih partnerjev niso prejeli plačil za opravljeno delo, o čemer so bili delavci obveščeni in so tudi sami hoteli pomagati navedenim družbam, s čimer smiselno zatrjujejo, da so delavci v neizplačila v določeni meri tudi prostovoljno pristali. Kljub finančnim težavam se je obdolženec trudil vsaj delno plačevati delavce (z gotovino in kompenzacijami), gospodarske družbe pa je reševal tudi tako, da je plačeval nujne obratovalne stroške, iskal in vlagal je v nove projekte, za katere je verjel, da bodo uspešno realizirani in bi tako lahko na koncu izpolnil svoje obveznosti do delavcev, vendar se projekti niso iztekli po njegovih pričakovanjih, zaradi česar so družbe utrpele dodatne finančne izgube. V posledici navedenega je obdolženec tudi sam utrpel škodo in pristal v osebnem stečaju. Kar pa se tiče ukrepov po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), so pritožniki mnenja, da so družbe oziroma da je obdolženec te ukrepe uvedel pravočasno, ko je postalo kristalno jasno, da druge možnosti več ni.

16S povzetimi pritožbenimi trditvami pritožbeno sodišče ne soglaša, pač pa pritrjuje ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje, da se je obdolženec kot direktor navedenih družb oziroma kot njihov dejanski poslovodja in kot samostojni podjetnik v inkriminiranem časovnem obdobju zavestno odločil reševati družbe in svoj status samostojnega podjetnika na škodo pravic delavcev, prihodke, ki so jih družbe imele, pa zavestno in hote porabil za poplačilo drugih obveznosti, ki imajo v primerjavi z obveznostmi do delavcev naravo neprednostnih terjatev, kot je to sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo na straneh 56 do 61 in na strani 74 obrazložitve izpodbijane odločbe. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja, saj slabo finančno stanje družb, kjer so bili delavci zaposleni (po podatkih spisa so nekateri še vedno zaposleni v družbi INO. d.o.o.) in njihovo vedenje o finančnem položaju družb, obdolženca ne more razbremeniti odgovornosti za očitano kaznivo dejanje. Pri tem se je sodišče prve stopnje v svojih zaključkih utemeljeno oprlo na ugotovitve izvedenca, ki je pregledal poslovanje vseh treh gospodarskih družb in tudi poslovanje obdolženca kot samostojnega podjetnika. Njegovo mnenje je korektno povzelo na straneh 50 do 55 izpodbijane odločbe ter v nadaljevanju pravilno ocenilo izvedenčeve bistvene ugotovitve, da sta bili gospodarski družbi I. d.o.o., in IN. d.o.o., pred nastopom insolventnosti sposobni poplačati svoje obveznosti do delavcev, po nastopu insolventnosti pa obdolženec ni pravočasno izvedel ukrepov, ki jih predpisuje ZFPPIPP, medtem ko je za družbo INO. d.o.o., ugotovil, da je ves čas poslovala z dobičkom (strani 56 do 59 izpodbijane odločbe). Ob tem ni prezreti, da je po ugotovitvah izvedenca družba I. d.o.o., postala insolventna dne 30. 11. 2010, postopek enostavne prisilne poravnave je bil s sklepom potrjen šele dne 27. 2. 2015, stečajni postopek pa je bil nad družbo začet s sklepom z dne 2. 8. 2016; družba IN. d.o.o., je postala insolventna dne 25. 3. 2013, prisilna poravnava pa potrjena komaj dne 1. 4. 2015, medtem ko je družba INO. d.o.o., insolventnost kljub pozitivnem poslovanju zaradi nevrnjenih in nezavarovanih posojil povezanim družbam ugotovila v letu 2017. Glede obdolženca kot samostojnega podjetnika je izvedenec ugotovil, da je že v začetku inkriminiranega obdobja posloval izredno slabo in kljub temu imel zaposleno delavko, kateri ni izplačal plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Pri tem nikakor ni prezreti argumentirane obrazložitve izvedenca, da je obdolženec v vseh primerih, torej kot direktor oziroma dejanski poslovodja oziroma kot samostojni podjetnik pri plačilu svojih obveznosti dajal prednost drugim upnikom, ne pa delavcem. Takšne ugotovitve izvedenca tudi po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da so bili obdolženec kot samostojni podjetnik in navedene gospodarske družbe zaradi nezakrivljenega slabega finančnega položaja objektivno nezmožne svojim delavcem, navedenim v izreku izpodbijane odločbe, izplačati plače, druge prejemke iz delovnega razmerja ter z zakonom predpisane obvezne prispevke za socialno varnost. Zagovornica in zagovorniki sicer neuspešno skušajo izpodbiti verodostojnost izvedenčevega mnenja, vendar je pritožbeno sodišče že v točki 12 obrazložitve te sodbe pojasnilo, zakaj je njegovo mnenje natančno, popolno in strokovno, saj ga je podal po temeljitem pregledu in analizi relevantnih poslovno finančnih podatkov, pri tem pa tudi upošteval obdolženčev zagovor.

17Pritožbeno sodišče tako zavrača vse pritožbene polemike obrambe v smeri ohranjanja poslovanja družbe, saj bi sicer nasprotna razlaga, za katero se zavzemajo pritožniki, pomenila, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in zaposlitve njenih delavcev, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada, vključno z vsemi predpisanimi obveznimi prispevki, namenjeni socialni varnosti. Kot je to v razlogih izpodbijane sodbe pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v več svojih odločbah zavzelo jasno stališče, da poslovanja družbe ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcev oziroma z neizplačilom obveznih prispevkov za socialno varnost. Izplačilo plače delavcu, drugih prejemkov iz delovnega razmerja in predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Plače, nadomestila plače, neizplačane odpravnine ter plačilo obveznih prispevkov imajo tudi po določbi 21. člena ZFPPIPP naravo prednostnih terjatev, kar pomeni, da ima plačilo teh terjatev v primeru insolventnosti prednost tudi pred ostalimi nujnimi stroški poslovanja (1. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP) in tekočimi stroški rednega poslovanja družbe (elektrika, voda in podobno), zlasti pa pred stroški, povezanimi z iskanjem novih projektov. Gospodarska družba mora dati prednost plačam delavcem, šele nato, če ima presežek sredstev, lahko, ne glede na insolventnost, plača tudi ostale obveznosti, povezane s poslovanjem družbe. Povedano drugače, reševanje družbe mimo določil ZFPPIPP delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev. Če poslovanje družbe ne dosega pričakovanih in potrebnih finančnih rezultatov, mora poslovodstvo družbe sprejeti ustrezne ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR ali ZDR-1) in ZFPPIPP (npr. zmanjšanje dejavnosti, odpuščanje delavcev, prisilna poravnava in stečaj).²

18Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno in argumentirano zaključilo, da obdolženec v družbah I. d.o.o. in IN. d.o.o. ni pravočasno sprejel ustreznih ukrepov, medtem ko je za obdolženca kot samostojnega podjetnika pravilno ugotovilo, da na takšen način, ko je kljub izredno slabemu poslovanju imel zaposleno delavko, ne bi smel poslovati. Tudi v tem delu je utemeljeno sledilo prepričljivim in strokovnim pojasnilom izvedenca. Zagovorniki pri tem polemizirajo, da je takšna presoja sodišča prve stopnje preveč plastična in neživljenjska, saj je obdolženec upravičeno in realno verjel, da bo realiziran vsaj en projekt, ki bi nastalo situacijo lahko rešil, smiselno enako je razbrati tudi iz navedb zagovornice in obdolženca, vendar takšnim navedbam ni mogoče slediti. Kot že obrazloženo, je v obravnavani zadevi bistveno to, da je obdolženec imel na voljo finančna sredstva, ki jih ni namenil za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, niti za plačilo obveznih prispevkov, ampak je pri plačilih dal prednost drugim upnikom. Kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 je namreč podano vselej, kadar storilec ravna v nasprotju s prednostno naravo terjatev delavcev iz naslova delovnega razmerja, pa čeprav to počne z namenom ohranitve dejavnosti. Glede na navedeno zato nikakor ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da je bil obdolženec s svojimi ravnanji, zlasti ko je vlagal v nove projekte, v dobri veri. Četudi je verjel, da bi iz novih projektov in že izdanih računov, kolikor bi bili ti plačani, dobil dovolj sredstev za poplačilo delavcev, ga to po pravilnih zaključkih prvostopenjskega sodišča zaradi neupoštevanja narave prednostnih terjatev delavcev pri plačilih ne more razbremeniti krivde za očitano kaznivo dejanje.

19Res je, da so se v inkriminiranem obdobju na poslovnem področju v številnih dejavnostih poznale posledice svetovne finančno-gospodarske krize, ki je nastopila leta 2008, vendar ji obramba pripisuje znatno preveliko težo z vidika obdolženčeve odgovornosti za očitano mu kaznivo dejanje. Že izvedenec je zaslišan ovrgel vpliv krize na obravnavano kaznivo dejanje, zato nikakor ne gre za okoliščino, ki bi obdolženca lahko razbremenila krivde v obravnavani zadevi. Dejstvo je, da je poslovodstvo imelo možnosti, da pravočasno reagira na padec prihodkov, saj pravo v takšnih situacijah nudi ustrezno rešitev tako v določbah delovnopravne kot tudi insolvenčne zakonodaje, vendar se teh ukrepov obdolženec ni (pravočasno) poslužil, zaradi česar je dlje časa na račun pravic delavcev vzdrževal protipravno stanje.

20Neutemeljena so tudi pritožbena naziranja zagovornice, da so bili delavci s stanjem posamezne družbe seznanjeni in so v družbi ostali prostovoljno z namenom reševanja delovnih mest in s tem položaja gospodarskih družb. Že sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane odločbe pravilno pojasnilo, da so dobrine, ki jih varuje kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1, nedisponibilne, kar pomeni, da morebitna privolitev s strani delavcev ne vpliva na protipravnost dejanja. Varovan je namreč sistem socialne varnosti, ki temelji na načelu solidarnosti, ter delovno razmerje. Nesporno je, da je delavec v razmerju do delodajalca šibkejša stranka, zato morebitna privolitev delavca v oškodovanje ne vpliva na kazensko odgovornost storilca, saj sicer navedenega inkriminacija ne bi dosegla svojega cilja, t.j. zagotoviti dohodkovno predvidljivost, dostojanstvo in eksistenco delavca.³

21Brez bistvenega vpliva na ugotovljeno dejansko stanje so tudi pritožbene navedbe zagovornice, s katerimi izpostavlja ugotovitev izvedenca, da ni mogoče potrditi niti zavrniti, da so bile kasneje posamezne obveznosti do delavcev poravnane. Prepovedana posledica pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 namreč nastopi že z neplačilom plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja ter z neplačilom obveznih prispevkov, če so izpolnjeni pogoji za krivdno odgovornost storilca. Izplačilni dan plač, regresov ter odpravnin namreč v zakonsko določenih primerih ne sme nastopiti kasneje, kot je določeno v ZDR oziroma ZDR-1, zato kasnejše plačilo teh prejemkov kaznivosti ne odpravlja.⁴ Enako velja tudi za neplačilo prispevkov, saj je v skladu z uveljavljeno sodno prakso ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti z neplačilom prispevkov socialna varnost že ogrožena in je vanjo poseženo.⁵

O kazenski sankciji

22Odločbo o kazenski sankciji grajajo vsi pritožniki. Državna tožilka, ki se zavzema za izrek višje kazenske sankcije je mnenja, da je sodišče prve stopnje obteževalnim okoliščinam dalo premalo težo, olajševalnim pa preveliko. Navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo zneska oškodovanja in časovnega obdobja izvrševanja kaznivega dejanja, veriženja oziroma kontinuiranega ustanavljanja družb, na katere je obdolženec nato prezaposloval delavce, ter dejstva, da oškodovanci do poplačila svojih obveznosti ne bodo prišli, medtem ko nekaznovanosti ob storitvi kaznivega dejanja in naknadni delni poravnavi obveznosti daje prevelik pomen. Na drugi strani pa obramba meni nasprotno, češ da je olajševalnim okoliščinam, ki jih izpostavlja državna tožilka, dalo premalo težo, pri čemer zagovorniki še dodatno izpostavljajo časovno oddaljenost storitve kaznivega dejanja, siceršnjo urejenost obdolženca in da dejanja obžaluje, zaradi njega trpi tako duševne kot finančne posledice, in ponavljajo, da je obdolženec s tem le hotel rešiti družbe in pomagati zaposlenim ohraniti delovna mesta, sam pa z dejanjem ni bil okoriščen.

23S takšnimi pritožbenimi navedbami obrambe in državne tožilke se pritožbeno sodišče ne strinja, saj po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih trditev ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije, ne v korist ne v škodo obdolženca. Prvostopenjsko sodišče je namreč v razlogih izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, na tej podlagi pa obdolžencu utemeljeno izreklo kazen zapora dveh let in šest mesecev ter denarno kazen v višini osemdeset dnevnih zneskov po 24,50 EUR, skupaj torej 1.960,00 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča se v tako izrečeni kazenski sankciji, ki je na zgornji meji zakonsko določenega maksimuma, ki ga zakon določa za to kaznivo dejanje, v zadostni meri odražajo tako osebne okoliščine na strani obdolženca kot teža kaznivega dejanja, vključno z dolgotrajnostjo izvrševanja kaznivega dejanja in njegovimi posledicami. Obdolženec je namreč kaznivo dejanje kontinuirano izvrševal v časovnem razponu kar osmih let, in to v okviru treh gospodarskih družb in kot samostojni podjetnik, in sicer od 1. 7. 2010 do 15. 6. 2018, zaradi česar se pritožbene navedbe zagovornikov, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo časovne oddaljenosti storitve kaznivega dejanja, pokažejo kot neutemeljene.

24Čeprav drži, da v postopku ni bilo dokazano, da bi se obdolženec osebno okoristil s kaznivim dejanjem, to teže kaznivega dejanja ne zmanjšuje, kot to zmotno menijo zagovorniki. Obdolženec je namreč kljub temu s svojim ravnanjem oškodoval izredno veliko število delavcev in tudi skupni znesek oškodovanja je visok, kar je prvostopenjsko sodišče po oceni pritožbenega sodišča pri izreku kazenske sankcije ustrezno upoštevalo. Obramba sicer v pritožbeni obrazložitvi želi obdolženca prikazati v dobri luči, kot rešitelja družb in oškodovanih delavcev, s čimer želijo doseči omilitev izrečene kazni, a s takimi pritožbenimi navedbami ne morejo uspeti. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z zaključki prvostopnega sodišča, da je obdolženec s svojim ravnanjem izkoriščal poceni delovno silo, saj je izvedeni dokazni postopek pokazal, da so delavci, kljub temu da niso (v celoti) dobili izplačanih plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, opravljali svoje službene obveznosti. Upoštevajoč takratne razmere na trgu dela, se je obdolženec po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje nedvomno zavedal, da bodo delavci zaradi gospodarske krize težje dobili zaposlitev, zaradi česar tudi izplačevanje manjših zneskov plač teže njegovega dejanja ne zmanjšuje, in v luči takšnih ugotovitev se tudi gospodarska kriza ne more upoštevati kot olajševalna okoliščina.

25Neutemeljene so tudi navedbe zagovornikov, da obdolženec dejanje obžaluje ter da zaradi njega tudi trpi posledice. Dejstvo je, da bo uvedba kazenskega postopka prinesla negativne posledice za vsakega obdolženca, bodisi na finančnem bodisi na duševnem področju, zaradi česar te posledice ne morejo avtomatično predstavljati takšnih olajševalnih okoliščin, ki bi upravičevale izrek milejše kazenske sankcije, zlasti pa ne v obravnavanem primeru, ko je obdolženec protipravno stanje vzdrževal tako dolgo obdobje in na račun tako velikega števila delavcev. In tudi zatrjevano obžalovanje ne zmanjšuje teže dejanja do te mere, da bi bilo mogoče obdolžencu kazen znižati, saj ni prezreti, da se je obdolženec vendarle vseskozi zagovarjal, da je s tem le želel pomagati delavcem obdržati svoje službe, enako ponavlja tudi sedaj v pritožbi, kar utemeljuje zaključek, da obdolženec do svojega dolgoletnega ravnanja ni tako kritičen, kot to skušajo prikazati zagovorniki.

26Zagovorniki, ki se zavzemajo za izrek milejše kazenske sankcije, se pri tem v podkrepitev svojih navedb neutemeljeno sklicujejo na sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 37440/2014 z dne 25. 5. 2021. Izpostavljajo, da je v tem primeru šlo za hujšo obliko tega kaznivega dejanja, oškodovanih je bilo večje število delavcev in šlo je tudi za višje neplačane zneska iz naslova plač in prispevkov, in kljub temu je bila obdolžencema izrečena zgolj pogojna obsodba. Vendar iz podrobnejše analize izpostavljenega primera izhaja, da ta zadeva z obravnavanim kaznivim dejanjem ni primerljiva. Obdolženca sta bila v zadevi IV Kp 37740/2014 obsojena za kvalificirano obliko kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev, ki je v takrat veljavnem drugem odstavku 196. člena KZ-1 določal kazen do treh let zapora, in ne petih let, kot to napačno navajajo zagovorniki, medtem ko je bil obdolženec v obravnavanem primeru spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po noveli KZ-1E, ki je na novo uredila inkriminacijo kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev. Kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je bilo obravnavano kaznivo dejanje dokončano v času veljavnosti KZ-1E, ki predpisuje kazen do treh let zapora in denarno kazen (stran 73 izpodbijane sodbe). Poleg tega sta obdolženca kaznivo dejanje v zadevi IV Kp 37440/2014 storila v krajšem časovnem obdobju, in sicer v času od aprila 2013 do 18. 2. 2014 in v okviru ene družbe, medtem ko je obdolženec protipravno stanje vzdrževal kar osem let, pri čemer je dejanje storil kot direktor treh družb in tudi kot samostojni podjetnik. Tako že sama kriminalna količina med sabo ni primerljiva, ne glede na skupni znesek oškodovanja posameznih delavcev, zaradi česar zagovorniki s temi pritožbenimi trditvami ne morejo biti uspešni.

27Po obrazloženem se posledično diametralno nasprotne navedbe državne tožilke, da je prvostopenjsko sodišče olajševalnim okoliščinam dalo preveliko težo, obteževalnim pa premalo, pokažejo kot neutemeljene. Pri tem tudi vprašanje, ali bodo vsi oškodovanci zaradi uvedenih stečajnih postopkov dobili poplačane svoje terjatve, ne predstavlja takšne okoliščine, zaradi katere bi bilo potrebno obdolžencu izreči zgolj za en mesec višjo kazen zapora in za dvajset dnevnih zneskov višjo stransko denarno kazen.

28Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno izreklo kazen prostostne narave, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravična in primerna tudi po višini, ustrezna teži storjenega kaznivega dejanja in krivdi obdolženca. Pri tem je tudi utemeljeno zaključilo, da bo tako izrečena kazen edina sposobna vplivati na obdolženca vplivati tako, da bo dosegla namen kaznovanja, saj po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje obdolženca od nadaljnjega izvrševanja kaznivega dejanja niso odvrnili niti drugi postopki pri davčnem uradu, Inšpektoratu za delu, niti obtožni predlog, vložen dne 14. 1. 2016, vsled česar se pritožbene navedbe, ki se zavzemajo za izrek opozorilne sankcije pokažejo kot neutemeljene.

29Nenazadnje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe zagovornice, ki v pritožbi predlaga, naj se obdolženca ne obsodi na denarno kazen. Izrek te stranske kazni je pri obsodbi očitanega kaznivega dejanja obligatoren, njene višine pa ne določajo zgolj neugodne premoženjske razmere obdolženca. Zato zgolj sklicevanje zagovornice na dejstvo, da je obdolženec v osebnem stečaju, čeprav je zaposlen in prejema redne dohodke, ne more biti uspešno.

O stroških kazenskega postopka

30Zagovornica se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških in zatrjuje, da bi se obdolženca moralo oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka v celoti, saj je v osebnem stečaju z vsem svojim premoženjem. Pritožbeno sodišče se z izvajanji pritožbe ne strinja. Sodišče prve stopnje je obdolžencu utemeljeno naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo sodne takse, ker ima obdolženec, kljub temu, da je v osebnem stečaju, redni prihodek, saj iz naslova plače prejema okoli 850,00 EUR, poleg tega ima po pooblastilu tako zagovornico kot tudi zagovornike iz odvetniške pisarne, zato bo obdolženec tudi po oceni pritožbenega sodišča naloženi del stroškov postopka zmogel plačati brez škode za lastno preživljanje.

31Glede preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne, bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

32Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

33Glede na izid kazenskega postopka in upoštevajoč premoženjske razmere obdolženca, kot so pojasnjene v točki 30 obrazložitve te sodbe, je obdolženec v skladu s prvim odstavkom 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa obdolžencu odmerjena na podlagi tar. št. 7114 v zvezi s tar. št. 7122 ZST-1.

¹ Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020, tč. 35.
² Prim.: odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 37440/2014 z dne 25. 11. 2011, I Ips 50655/2012 z dne 5. 3. 2020, I Ips 4756/2014 z dne 6. 9. 2018, I Ips 48704/2015 z dne 5. 9. 2019, I Ips 27748/2013 z dne 21. 12. 2017 in I Ips 61453/2011-123 z dne 18. 1. 2017.
³ Prim.: sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 44926/2012-87 z dne 6. 10. 2016 in I Ips 13547/2015 z dne 11. 10. 2018.
⁴ Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 61453/2011-123 z dne 18. 1. 2017.
⁵ Prim.: sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 32471/2011 z dne 24. 11. 2016, I Ips 27567/2012-56 z dne 22. 12. 2015 in I Ips 22840/2011-52 z dne 2. 3. 2017.