VSL sklep III Cpg 1505/2010

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razrešilo pritožnico s funkcije stečajne upraviteljice in imenovalo novega upravitelja. Svojo odločitev je utemeljilo na predpostavkah iz 8. odst. 112. čl. Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS št. 126/07 - 52/10 – v nadaljevanju ZFPPIPP).

V pritožbenem roku je pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča vložila razrešena stečajna upraviteljica. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno temu pa, da predmetni postopek prekine ter v skladu s 23. čl. Zakona o Ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti zakona v delu, na katerega se sklicuje prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu.

Kot rečeno, je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo na določbi 8. odst. 112. čl. ZFPPIPP, ki od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, (Ur.l. RS št. 52/10 – ZFPPIPP-C) določa, da mora sodišče upravitelja, katerega imenovanje v novih postopkih je začasno ustavljeno po 2. odst. istega člena, razrešiti v vseh postopkih zaradi insolventnosti, v katerih je bil imenovan za upravitelja, v treh delovnih dneh po prejemu obvestila o vpisu tega pravnega dejstva v evidenco upraviteljev. Drugi odstavek istega člena pa določa, da mora minister, pristojen za pravosodje, začasno ustaviti imenovanje posamezne osebe za upravitelja v novih zadevah tudi, če je proti njej začet kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja iz 3. odst. 108. čl. tega zakona, storjenega pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in je v tem postopku:

1pri kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, izdana obsodilna sodba,

2pri drugih kaznivih dejanjih obtožnica postala pravnomočna,

3ne glede na vrsto očitanega kaznivega dejanja nad osebo pravnomočno odrejen pripor.

Pritožnica v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je pristojni minister v skladu z 2. točko 2. odst. 112. čl. ZFPPIPP začasno ustavil njeno imenovanje za upraviteljice v novih zadevah v postopkih insolventnosti in prisilne likvidacije. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče dne 12. novembra 2010 prejelo obvestilo s strani Ministrstva za pravosodje o tem, da je bila pritožnici izdana odločba o začasni ustavitvi imenovanja za upraviteljico v novih zadevah zaradi razloga, navedenega v 2. točki 2. odst. 112. čl. ZFPPIPP za čas od 04. 11. 2010 do preklica. Pritožbenega sklicevanja, da je pritožnica za odločbo Ministrstva za pravosodje prej izvedela iz obvestila za javnost, ki je bilo poslano medijem, ni mogoče razumeti kot zanikanje dejstva o tem, da ji je bila citirana odločba ministra izdana. V pritožbi namreč izrecno pritrjuje, da ji je bila ta odločba poslana na poziv njenega odvetnika. Pritožnica zato ni uspela izkazati uveljavljanega pritožbenega razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem je svojo odločitev utemeljilo prvostopenjsko sodišče.

Ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje prvostopenjskega sodišča odločitev v izpodbijanem sklepu skladna z že citiranimi določbami 2. in 8. odst. 112. čl. ZFPPIPP, je izkazana neutemeljenost pritožbe tudi v delu, ko se sklicuje na nezakonitost izpodbijanega sklepa.

Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan poleg zakona tudi na ustavo (125.čl. Ustave in 1. odst. 3. čl. Zakona o sodiščih – Ur.l. RS št. 19/94). Zato se je pritožbeno sodišče moralo opredeliti tudi do tistega dela pritožbenih navedb, s katerimi je zatrjevala, da so določila zakona, na katera je prvostopenjsko sodišče oprlo izpodbijani sklep, neskladna z Ustavo Republike Slovenije, veljavnimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. V skladu s 156.čl. Ustave in 1. odst. 23. čl. Zakona o ustavnem sodišču (Ur.l. RS št. 15/94-51/2007) mora sodišče, v kolikor pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek pred Ustavnim sodiščem za oceno njegove ustavnosti. Sodišče se bo torej postopka za oceno ustavnosti poslužilo samo v primeru, ko bo na podlagi lastnega vsebinskega preizkusa zakonske norme, ki jo mora uporabiti pri svojem odločanju, zaznalo nasprotje med takšno zakonsko normo in določbami Ustave, kot hierarhično najvišjim pravnim aktom v Republiki Sloveniji. V kolikor sodišče pri tej vrednostni oceni takšnega neskladja ne zazna, mora takšno zakonsko normo uporabiti, četudi se posamezna stranka v posameznih vlogah ali pravnih sredstvih sklicuje na njeno protiustavnost. Pritožbeno sodišče pri tovrstni presoji zakonske določbe, na katero je svojo odločitev oprlo prvostopenjsko sodišče, ni videlo nasprotja med določili zakona in s pritožbo uveljavljanimi ustavnimi določili, pri čemer pa svoje stališče utemeljuje z razlogi, pojasnjenimi v nadaljevanju te obrazložitve.

Sporni določbi 2. in 8. odst. 112. čl. ZFPPIPP urejata začasen ukrep zoper stečajnega upravitelja, zoper katerega teče kazenski postopek in še ni bila izdana pravnomočna sodba. Vsebinsko tak ukrep pomeni za stečajnega upravitelja onemogočanje opravljanja funkcije stečajnega upravitelja, saj je z odločbo Ministra za pravosodje začasno ustavljeno imenovanje take osebe za upravitelja v novih zadevah (2. odstavek) in naložena obligatorna razrešitev takšnega upravitelja v vseh postopkih, v katerih je bil imenovan za upravitelja (8. odst. 112. čl. ZFPPIPP). Začasni ukrep, ki posamezni osebi začasno omejujejo izvrševanje posameznih pravic, praviloma predstavlja institut suspenza. Ta institut pa je predmet urejanja različnih predpisov, ki urejajo delovno pravnih položaj (npr. suspenz pogodbe o zaposlitve po 51. čl. Zakona o delovnih razmerjih) ali predpisi, ki urejajo način izvajanja pooblastil posameznih delavcev ali nosilcev javnih funkcij (npr. 95. čl. Zakona o policiji, 95. čl. Zakona o sodniški službi, 49. čl. Zakon o državnem tožilstvu ali 61.b čl. Zakona o odvetništvu). Posamezni navedeni predpisi vežejo izrek suspenza na različno dejansko podlago, med drugim tudi na procesni položaj v povezavi s tekom kazenskega postopka zoper takšno osebo. Ker odločitev kazenskega sodišča, pred katerim teče kazenski postopek, ni v ničemer odvisna od izreka suspenza v smislu 112. čl. ZFPPIPP, je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sama odločitev o suspenzu prejudicirala odločitev kazenskega sodišča glede vprašanja ali je bilo storjeno kaznivo dejanje oziroma, da takšna odločitev posega v pristojnost kazenskega sodišča.

Glede na pritožbeno zatrjevanje o nasprotju izpodbijane zakonske določbe z določilom 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ureja pravico do poštenega sojenja, je iz pritožbenih navedb razvidno, da pritožnica neskladje vidi predvsem v povezavi z zatrjevano kršitvijo domneve nedolžnosti, ki je urejena tudi v 27. čl. Ustave RS. Vsebino te ustavne pravice je ustavno sodišče utemeljilo v smeri, da ta predpostavka velja glede kazenskopravne krivde in pomeni troje: 1. da je dokazno breme na tožeči stranki (državi) in ne na obdolžencu, 2. da država kot tožeča stranka nosi dokazno tveganje in 3. da velja načelo in dubio pro reo (točka 67. odločbe št. U-I-18/93 z dne 11. 04. 1996). Vendar je dejanski stan, ki je predpostavka ugotavljanja krivde v kazenskem postopku, lahko odločilen tudi v drugih postopkih. Domneve nedolžnosti iz 27. čl. Ustave pa ni mogoče razlagati tako daleč, da sodišče ali drugih pristojni organ tega dejanskega stanu na noben način ne bi smelo upoštevati pred pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka. To vprašanje se posebej izostri takrat kadar trčita dve ustavni načeli.

Ustavno sodišče je v odločbi U-I-344/94 z dne 01. 06. 1995 zavzelo stališče, da je v nasprotju z domnevo nedolžnosti in prepovedjo nedopustnega omejevanja ustavnih pravic, če zakonodajalec odreče javno zaupanje zgolj na podlagi obstoja kazenskega postopka, ker s tem predpiše prepoved pridobitve poklica oz. škodljive posledice kaznivega dejanja brez pravnomočne sodbe. Po mnenju pritožbenega sodišča pa se citirana določba 2. in 8. odst. 112. čl. ZFPPIPP v bistvenem delu razlikuje od zakonske določbe, ki je bila predmet ustavne presoje v odločbi U-I 344/94. ZFPPIPP je namreč pogoje za pridobitev dovoljenja za opravljanje funkcije upravitelja (v delu, ki so vezani na ugotavljanje vrednosti javnega zaupanja v povezavi s kazensko odgovornostjo kandidata - 3. odst. 108. čl. ZFFIPP) in pogojev za odvzem in prenehanje dovoljenja (1. točka 1. odst. 109. čl. ZFPPIPP) uredil s polnim upoštevanjem domneve dolžnosti v smislu utemeljitve odločbe U-I-344/94, saj je neizpolnjevanje pogojev vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Sporne določbe 112. čl. ZFPPIPP pa se nanašajo na začasen sunspenz stečajnega upravitelja pri opravljanju svoje funkcije, za katero je pridobil dovoljenje v smislu 108. čl. ZFPPIPP.

Imenovanje stečajnega upravitelja je ena izmed odločitev, ki jo mora sprejeti stečajno sodišče ob začetku stečajnega postopka. Sam stečajni postopek pa predstavlja sodni postopek, ki je namenjen predvsem zagotavljanju varstva upnikov stečajnega dolžnika in zagotavljanju čim višjega poplačila njihovih terjatev do stečajnega dolžnika. Vodenje tega postopka pod sodnim nadzorom mora že v principu vsem udeležencem postopka zagotavljati zakonitost samega postopka in s tem vladavino prava v teh postopkih. Za zagotavljanje teh ciljev pa morajo organi vodenja tega postopka poleg formalne zakonitosti vodenja postopka tudi navzven zagotavljati javno zaupanje v odločitve, sprejetje znotraj tega postopka kot izraz načela pravne države (2. člen ustave). Stečajni postopki zagotavljajo varstvo udeležencev, ki že po sami definiciji trpijo premoženjsko prikrajšanje v razmerju do stečajnega dolžnika. Nemalokrat so ta prikrajšanja nastala tudi v posledici krivdnega ravnanja oseb, ki so bile pooblaščene za upravljanje ali poslovodenje stečajnega dolžnika. Stečajni upravitelj, ki je od začetka stečajnega postopka zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika in hkrati eden od organov stečajnega postopka, mora zato tudi navzven dajati videz, da je vreden polnega zaupanja vseh udeležencev v postopku. Zakonska določba, ki v točno določenih primerih začasno posega v zagotovljeni položaj stečajnega upravitelja, zato v načelu ni v nasprotju s 15. čl. Ustave RS, če ti posegi niso nesorazmerni. Obstoj suma, da je takšna oseba storila kaznivo dejanje pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, nedvomno predstavlja okoliščino, ki ustvarja dvom v javno zaupanje, da taka oseba zagotavlja zakonitost dela v stečajnem postopku, v katerem je bila imenovana na to funkcijo.

Pogoje, pod katerimi je dopustno poseči v položaj posameznika z začasnim suspenzom, je zato mogoče različno urediti predvsem v odvisnosti od položaja posameznika, v čigar položaj se posega s suspenzom. Tako je ustavno sodišče v odločbi U-I-193/01 z dne 02. 10. 2003 ocenilo, da je glede na objektivno drugačen položaj delavcev policije različnost urejanja pogojev za izrek fakultativnega suspenza utemeljena z različnim dejanskim stanjem oziroma posebnostmi položaja, pooblastil in odgovornosti zaposlenih v policiji (7. točka obrazložive). Če je torej Ustavno sodišče štelo kot dopusten poseg v smislu začasnega suspenza delavca policije, ki je vezan tudi na dejanski stan uvedbe kazenskega postopka (1. odst. 95. čl. Zakona o policiji), ni videti razumnega razloga, da bi sklepali na nedopustnost takega posega v primeru, ko gre za stečajnega upravitelja, kot enega od ključnih organov stečajnega postopka. Z vidika sorazmernosti posega v položaj posameznika s suspenzom pa zakon v primerih, ko je suspenz povezan z dejanskim stanjem kaznivega dejanja, lahko pogoje opredeli tudi z dokaznim standardom, ki zadostuje za upoštevanje te okoliščine. Zakonska rešitev, ki uveljavlja obligatoren suspenz stečajnega upravitelja, potem ko je potrjen utemeljen sum na podlagi pravnomočne obtožnice za kaznivo dejanje, storjeno pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, po mnenju pritožbenega sodišča ne posega nesorazmerno v položaj posameznika, v povezavi s ciljem, ki ga takšna zakonska rešitev zasleduje.

S tem v zvezi je neutemeljena pritožba tudi v tistem delu, ki smiselno zatrjuje kršitev načela enakega obravnavanja pred zakonom z zatrjevanjem, da naj bi citirana določba 112. čl. ZFPPIPP odstopala od ureditve, ki velja za nosilce javnih funkcij. V nasprotju s pritožbenimi trditvami namreč zakon o sodniški službi ureja obligatoren suspenz sodnika v 1. odst. 95. čl. že na podlagi uvedbe kazenskega postopka zoper sodnika. Tudi za državnega tožilca 1. odst. 49. čl. Zakona o državnem tožilstvu predvideva dopustnost suspenza že na podlagi uvedbe kazenskega postopka. Dejanska podlaga za izrek suspenza po 112. čl. ZFPPIPP je torej v primerjavi s položajem sodnikov, državnih tožilcev oziroma policistov celo strožja.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se tičejo obtožnice zoper pritožnico, ki naj bi bila podlaga za izpodbijani sklep, pa pritožnica po eni strani ne zanika, da je le-ta postala pravnomočna z odločitvijo pristojnega senata o ugovoru pritožnice. Pritožnica v tem delu zgolj zatrjuje, da naj bi formalna pravnomočnost nastopila z zlorabo sodniške funkcije sodnikov, ki so odločali o ugovoru pritožnice. Po mnenju pritožbenega sodišča pa iz pritožbenih navedb ni mogoče utemeljeno sklepati na zatrjevano nezakonitost pri postopanju kazenskega sodišča, v posledici katerega je nastopil učinek pravnomočnosti obtožnice kot dejanske podlage za izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča. Takšen dvom ne more temeljiti zgolj na podlagi priložene ovadbe pritožnice, saj le-ta očitno temelji na zmotni razlagi procesnih določb Zakona o kazenskem postopku. 4. odstavek 276. čl. ZKP namreč ureja pravico do posebne pritožbe v primeru, kadar senat pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico ugotovi, da so v spisih zapisniki ali obvestila iz 83. čl. ZKP in s tem v zvezi izda sklep o njihovi izločitvi iz spisov. Tega določila pa ni mogoče razlagati v smeri, da bi senat moral izdati poseben sklep tudi takrat, kadar po njegovem prepričanju v spisu ni listin, ki bi jih bilo potrebno izločiti. To velja tudi v primeru, če bi se na to skliceval obdolženec v ugovoru zoper obtožnico.

Pritožnica zato s pritožbenimi navedbami ni uspela izpodbiti relevantnega dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijani sklep, to je, da je bila zoper pritožnico izdana odločba o začasni ustavitvi imenovanja pritožnice za upravitelja na podlagi pravnomočnosti obtožnice iz 2. točke 2. odst. 112. čl. ZFPPIPP. Ker iz navedenih razlogov po mnenju pritožbenega sodišča zakonsko določilo, na katerih temelji izpodbijani sklep, ne posega protiustavno v položaj pritožnice in ob tem, da ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odst. 121. čl. ZFPPIPP v zvezi z 2. točko 365. čl. ZPP odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.