VSRS Sklep X DoR 183/2020-3

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali odločitev na podlagi 1. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP krši domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave?

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 705-646/2012/11 z dne 30. 5. 2017. V navedeni odločbi je ministrstvo odločilo, da se iz razloga po 1. točki drugega odstavka 112. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) začasno ustavi imenovanje tožnika za upravitelja v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije, saj je zoper njega pred imenovanim okrajnim sodiščem uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, v postopku pa razpisana glavna obravnava za 18. 5. 2017 zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (1. točka izreka). Odločilo je še, da obdobje začasne ustavitve imenovanja za upravitelja v novih zadevah začne teči z vpisom tega pravnega dejstva v seznam upraviteljev in traja do pravnomočnosti odločitve v omenjenem kazenskem postopku (2. točka izreka).

2V razlogih navedene pravnomočne sodbe je Upravno sodišče med drugim zavrnilo tožbeno stališče, da bi moral minister v vsakem primeru posebej ocenjevati vsebino kazenske obtožbe (vključno s presojo oblike krivde) z vidika verjetnosti, da bo izrečena oprostilna sodba. Omenjeno namreč iz 1. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP ne izhaja, poleg tega pa bi to predstavljalo nedopusten poseg izvršilne veje v sodno vejo oblasti, saj bi minister izvajal opravila izven svoje pristojnosti s posegom v pristojnost sodišča, ki odloča o kazenskih obtožbah. Ni se strinjalo niti s stališčem, da izpodbijana odločitev posega v tožnikovo pravico do nedolžnosti iz 27. člena Ustave in v pravico do svobode dela iz 49. člena Ustave. Po presoji sodišča gre za nujno potrebne omejitve, ki jih je zakonodajalec predpisal za primere, ko se upravitelj znajde v kazenskem postopku, zaradi česar ni več zaupanja vreden in mu je treba začasno onemogočiti nadaljnje delo. Ukrep naj bi bil sorazmeren in nujno potreben za zagotavljanje cilja, ki je v varstvu upnikov stečajnega dolžnika in v zagotavljanju čim višjega poplačila njihovih terjatev. Zakonodajalec je pri tehtanju med domnevo nedolžnosti in zagotovitvijo javnega interesa presodil, da javna korist prevlada, pri čemer sodišče poudarja, da gre za začasen ukrep. Če takšnih ukrepov zaradi domneve nedolžnosti ne bi bilo mogoče izvesti, bi bili vsi ukrepi, ki se navezujejo na odprte kazenske postopke (kot na primer odreditev pripora), protiustavni. Iz istih razlogov tudi ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do svobode dela. Upravno sodišče je odločitev sprejelo na seji s pojasnilom, da dejansko stanje ni sporno, glavne obravnave pa tudi ni predlagala nobena od strank.

3Tožnik je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlagal, naj jo dopusti zaradi več pravnih vprašanj.

4Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je predlogu tožnika za dopustitev revizije ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Gre za pravno vprašanje, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo in je pomembno ne le z vidika zakonske ureditve ZFPPIPP, ampak tudi z vidika določb drugih zakonov, na podlagi katerih se izreče osebi obligatorni suspenz in s tem začasno onemogoči opravljanje dejavnosti zaradi njenega ravnanja, v zvezi s katerim je v kazenskem postopku obtožnica postala pravnomočna oziroma bila razpisana glavna obravnava (če gre za postopek na podlagi obtožnega predloga).

6V preostalem delu Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.