83. člen ZDDV-1

Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora se je začel skladno v tretjim odstavkom 135. člena ZDavP-2, to je z neposrednim dejanjem davčnega organa, medtem ko sta inšpektorici predhodno, to je 2. 7. 2014, le zbirali podatke. Pri pridobivanju podatkov davčni organ ni omejen na že začete davčne postopke, ampak je imel v tedaj veljavnih v določbah 13., 18. in 24. člena ZDS-1 zakonsko podlago za zbiranje podatkov v zvezi z blagajniškim poslovanjem tožnice. Med drugim sme davčni inšpektor po določbi 14. točke petega odstavka 18. člena ZDS-1 zbirati in pridobivati potrebna obvestila in podatke od oseb, ki bi utegnili biti koristni za preprečevanje in odkrivanje kršitev predpisov o obdavčenju.

Tožnik ni predložil nobenega dokazila, da bi do nakupa spornega zemljišča dejansko prišlo. Ker ni izkazal, da bi bila predmetna dobava oz. storitev dejansko izvedena, ni izpolnjen že prvi pogoj za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Dejansko opravljena dobava blaga oz. dejansko opravljena storitev je eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Ker negativnih dejstev praviloma ni mogoče dokazovati, je v primeru utemeljenega dvoma o tem, da je bila storitev resnično opravljena, treba za dokazovanje, da je bila storitev opravljena, uporabiti pravilo iz prvega odstavka 76. člena ZDavP-2, po katerem mora dokaze predložiti tisti, ki trdi, da je storitev bila opravljena. Navedenega pa po presoji sodišča tožnik v danem primeru v postopku ni izkazal.

V konkretnem primeru je davčni organ ugotavljal, ali ravnanje tožnika oz. način sklenitve pravnih poslov in njihova vsebina kaže na verjetnost nedopustnega uveljavljanja davčnih ugodnosti oz. na utajo davkov. Tožnik je z vzpostavitvijo več poslovnih razmerij (verige poslov) in z usklajenim delovanjem vpletenih subjektov ustvaril pogoje za zlorabo sistema DDV. Pri teh poslih ni bil dobroveren in je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo davčno goljufijo. Pri ugotovljeni zlorabi predpisov pa se upošteva davčna obveznost, ki bi nastala, če do takšne zlorabe predpisov ne bi prišlo. Tako se upošteva dejanska, ekonomska vsebina posla.

Tožnik je glede na insolventnost A.A. s.p., s tem, ko mu je plačeval v gotovini, zavestno škodil upnikom, ki jim je A.A. ostal dolžan, in med katerimi je največji upnik ravno proračun države. Iz omenjenega načina poslovanja med tožnikom in povezano osebo A.A., ki je prikrivalo dejstvo, da so bili delavci povezane osebe dejansko zaposleni pri tožniku, izhaja, da je tožnik opravil storitve sam. Zato je pravilen zaključek davčnega organa, da se je tožnik s takšnim načinom poslovanja moral zavedati, da navedene transakcije pripeljejo do davčne zatajitve. Utemeljen je zaključek, da se je na ta način poskušalo izogniti plačilu DDV, ki ga je tožniku zaračunala povezana oseba, tožnik pa je na podlagi teh računov uveljavljal vstopni DDV.

Račun ne prikazuje obsega in vrste opravljenih storitev, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 6. točke prvega odstavka 82. člena ZDDV-1. Da je identifikacija vsebine in obsega opravljenih storitev obvezna sestavina računov in relevanten podatek izhaja tudi iz sodne prakse SEU glede uveljavljanja pravice do odbitka. Nepopoln račun je tudi po sodni praksi SEU razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV.

SAZAS je zavezanec za plačilo DDV-ja po 76. členu ZDDV-1, ki ga je v okviru svojih storitev upravičen obračunati uporabniku storitev.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je tožniku naložil plačilo izstopnega in vstopnega DDV. Ker je pravico do odbitka vstopnega DDV mogoče uveljavljati zgolj na podlagi računa, ki vsebuje vse predpisane sestavine, je že iz navedenih razlogov pravilna odločitev prvostopenjskega organa, da se tožniku ne prizna vstopni DDV. Za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV zadostuje že, da račun, na podlagi katerega se uveljavlja pravica do odbitka, nima predpisanih sestavin.

V obravnavanem primeru je napačno uporabljeno materialno pravo in posledično je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj davčni organ vseh relevantnih okoliščin niti ni ugotovil in tudi ni izvedel dokazne ocene vseh objektivnih okoliščin in njihove povezave v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je tožnik vedel ali bi vsaj moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Razlogi za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV niso zgolj v dejstvu, da se poslovnega dogodka ne more upoštevati kot kratkoročni poslovni dolg, ovrednoten na podlagi ustreznih listin za opravljeno gradbeno storitev podjemnika. Organ prve stopnje ne pojasni zakaj tožnik po prejetem računu za opravljeno delo ne izpolnjuje pogojev za priznavanje odbitka vstopnega DDV po 40. členu ZDDV. V obrazložitvi organ prve stopnje sicer navaja, da je bil sklenjen dogovor o predčasnem obračunu izvedenih del po podjemni pogodbi. Iz dogovora je namreč razvidno, da sta se stranki dogovorili, da se namesto avansa izdela predčasni obračun izvedenih del v višini pogodbene vrednosti, in da prejeti predčasni obračun za izvedena dela in njegovo izvršeno plačilo, ter glede na pogodbeno določilo plačilo obveznosti, pomeni plačilo za dela, ki še niso bila opravljena. Navedeno bi lahko pomenilo, da tožniku ne gre odbitek vstopnega DDV, ker ni bila izdana ustrezna listina - to naj bi bi predračun za predplačilo (oz. avansni račun). Kako ta pomanjkljivost vpliva na okoliščino (dejstvo), da je bil zapisnik o primopredaji izvedenih del sestavljen dne 15. 3. 2007, torej v tem davčnem obdobju, pa se davčni organ

Določbe ZDDV-1 so glede obveznih podatkov na računu jasne in obligatorne. Le račun izdan v skladu z 81. do 84. členom ZDDV-1 je lahko podlaga za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Kolikor niso izpolnjeni pogoji za odbitek vstopnega DDV po ZDDV-1 tudi ne gre za kršitev načela nevtralnosti.

Brez jedra.