94. člen ZDDV-1

Tožena stranka je pri odločitvi, da tožniku pri izplačilu nepovratnih sredstev, odobrenih z odločbo o pravici do sredstev, ne prizna stroškov DDV, zmotno uporabila materialno pravo. Takšno stališče tožene stranke pomeni, da nobenemu ne bi mogel biti priznan strošek DDV, saj se navsezadnje vsak davčni zavezanec lahko identificira za namene DDV.

Ugotovitev davčnega organa, da tožnik v postopku in tudi v pripombah na zapisnik ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi lahko prišlo do spremembe obdavčitve, predstavlja po mnenju sodišča vnaprejšnjo dokazno oceno. Takšna splošna vnaprejšnja dokazna ocena po mnenju sodišča nasprotuje načelu proste presoje dokazov in ni dopustni razlog za zavrnitev predlaganega dokaza.

Pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo sta dve ločeni procesni opravili sodišča, ki se glede na določila ZPP lahko opravita ločeno, ali pa ob izpolnjenih pogojih po petem odstavku 279.c člena ZPP ena za drugo. Tudi če pripravljalnemu naroku takoj sledi prvi narok za glavno obravnavo, pripravljalni narok s tem ne izgubi samostojnosti procesnega opravila, ampak je to v korist hitrosti in ekonomičnosti postopka.

V primeru, da je račun, ki se nanaša na upravičenca, plačal zakonec upravičenca iz skupnega premoženja, je treba šteti, da je obveznost plačila izpolnil upravičenec (prim. sodbo Upravnega sodišča št. III U 188/2017).

Sodišče meni, da je toženka pri odločitvi, da tožniku pri izplačilu nepovratnih sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, ne prizna stroškov DDV, zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik ima prav, ko v tožbi zatrjuje, da stališče toženke pomeni, da pravzaprav nobenemu ne bi mogel biti priznan strošek DDV, saj se navsezadnje vsak davčni zavezanec lahko identificira za namene DDV. Kolikor bi bil namen Uredbe in Javnega razpisa, da se DDV upravičencem do sredstev ne priznava kot upravičen strošek, bi bilo to tudi določeno.

Iz dikcije drugega odstavka 94. člena ZDDV-1 jasno izhaja, da je relevantno obdobje, v katerem se ugotavlja višina katastrskega dohodka vseh članov kmečkega gospodinjstva zadnje koledarsko leto. Tožnik je vložil zahtevek za prenehanje identifikacije za DDV 28. 2. 2018, ko pa davčni organ še ni razpolagal s podatki o katastrskem dohodku tožnika in članov tožnikovega kmečkega gospodinjstva za leto 2017. Zato je kot zadnje koledarsko leto pravilno upošteval podatke o katastrskem dohodku tožnika in članov njegovega kmečkega gospodinjstva iz leta 2016.

Izvršilno sodišče je pri prodaji nepremičnine v izvršbi dolžno poskrbeti, da se iz kupnine, dosežene s prodajo nepremičnine, poplača tudi davek na dodano vrednost oz. davek na promet nepremičnin, in sicer ne glede na to, ali je terjatev iz tega naslova do razdelitvenega naroka priglašena ali ne (drugi odstavek 197. člena ZIZ). Smiselno enako velja tudi v primeru, ko sodišče odloča o upnikovem predlogu za oprostitev plačila kupnine. Upnik, ki je edini kupec, je namreč lahko oproščen plačila kupnine le do višine zneska, ki bi mu pripadal po sklepu o poplačilu (drugi odstavek 191. člena ZIZ). Izvršilno sodišče mora zato že v tej fazi postopka, zaradi pravilnega upoštevanja vrste in višine davka pri prodaji nepremičnine, ugotoviti vsa dejstva o vrsti prodane nepremičnine, davčnemu statusu udeležencev pri prodaji ter vrsti obdavčljive transakcije.

Iz drugega odstavka 94. člena ZDDV-1 izhaja, da je obračunavanja DDV oproščena tudi dobava blaga in storitev v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti kot jo določajo predpisi o dohodnini, če se zanjo dohodek ne ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov in, če katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500 EUR. Podrobneje izvajanje ZDDV-1 ureja Pravilnik o izvajanju ZDDV-1. Zakonska in podzakonska ureditev, po kateri se v druge dohodke vštevajo tudi dohodki, kot so plačila iz naslova ukrepov kmetijske politike (subvencij), v dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti ni v nasprotju z načelom jasnosti in določnosti predpisov ter zakonitosti na področju davkov ter ni v neskladju z Ustavo RS.

Davčni organ se je pri razlagi določbe v konkretni situaciji, ki se ni neposredno pokrivala z zakonskim dejanskim stanom, postavil na stališče, ki se je v postopku s pravnimi sredstvi izkazalo za napačno. Svoje stališče je obrazložil z na prvi pogled razumnimi argumenti, zato o arbitrarnosti ni mogoče govoriti.

Po 5. členu ZDDV-1 je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Ekonomska dejavnost obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo. Ekonomska dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.