VSL sodba II Cp 630/2014

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana odločba spremeni:

- v II. točki izreka tako, da ostane sklep o izvršbi v veljavi za znesek 663,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2008 do plačila in v delu, s katerim so odmerjeni stroški izvršilnega postopka na znesek 56,16 EUR,

- v IV. točki izreka pa tako, da se znesek 100,11 EUR zviša na 107,23 EUR.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 78294/2010 z dne 8. 6. 2010 glede glavnice v višini 641,12 EUR ter izvršilnih stroškov v višini 56,16 EUR. V preostanku je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti 111,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3Tožnica uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja, da je pravno zmotna odločitev sodišča v delu, kjer tožnici ni priznalo 8,5 % DDV-ja. Tožnica je sicer res zavezanka za plačilo te davčne obveznosti, vendar je upravičena ob obračunu storitve ta davek zaračunati uporabniku. Ne gre za prevalitev bremena plačil DDV, pač pa za plačilo DDV po računu, izdanem s strani davčnega zavezanca uporabniku za dobavljene storitve, od katerih bo potem davčni zavezanec odvedel davek. V sklepu Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 127/2013, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, davek ni niti z besedo omenjen. V tem delu je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka plačilu omenjenega davka tudi ni nasprotovala, zato bi moralo sodišče skladno z določbo 214. člena ZPP to dejstvo šteti za priznano. Ker se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem, ki med strankama ni bilo sporno, je s tem tožnici odvzelo možnost obravnavanja tega dela zahtevka pred sodiščem, to pa predstavlja kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitve o stroških postopka ni mogoče preizkusiti, zato je zopet podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Toženka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge kršitve določb postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je znesek, ki ji je dosojen v plačilo, previsok za 29,79 EUR. Toženka je že v prvi pripravljalni vlogi opozorila, da tožnica ni upoštevala delnega plačila z dne 20. 10. 2009. O tem je predložila tudi dokaz, njene trditve pa so ostale neprerekane. Sodišče je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnica zahtevala zamudne obresti od 16. 7. 2008 dalje in ne od 14. 6. 2008. Odločitev o stroških postopka je povsem neobrazložena, saj sodišče ni navedlo, koliko stroškov je odmerilo posamezni stranki. V tem delu je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5Pritožbi sta utemeljeni.

6Odločitev sodišča prve stopnje, ki tožnici pri obračunu njenih storitev ni priznalo 8,5 % DDV-ja, je materialnopravno napačna. Bistvo davka na dodano vrednost je, da je vsefazni in posredni davek na promet blaga in storitev. Tako se pri vsakem posameznem prometu istovrstnega blaga in storitve obračuna le vrednost, ki je bila blagu ali storitvi dodana v tej fazi prometa. Vsak od udeležencev v verigi obračuna DDV glede dodane vrednosti in odračuna davek, ki mu ga je zaračunal dobavitelj. Nedvomno je tožnica zavezanka za plačilo omenjenega davka po 76. členu ZDDV-1, ki ga je v okviru svojih storitev upravičena obračunati uporabniku storitev. To izhaja tudi iz določb 82. in 83. člena ZDDV-1, ki določajo podatke in obvezne sestavine posameznega izstavljenega računa. Zavezanec za DDV mora tega na računu obvezno prikazati. DDV, ki ga je za storitev plačal plačnik računa, pa lahko ta obračuna kot svoj vstopni DDV. Sodna praksa v podobnih primerih pozna zgolj izjeme pri obračunu DDV glede civilne kazni, saj v tem primeru ne gre za opravo storitev tožnice (odločbe VSL I Cp 2140/2012 in I Cp 2141/2012), sicer pa tožnici enotno priznava plačilo storitve z vključenim davkom. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz odločbe, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v sodbi (II Cp 127/2013), drugačno stališče ni razvidno.

7Tožena stranka utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede avtorskega honorarja za poslovni prostor S., ker naj bi račun delno poravnala v višini 79,00 EUR 20. 10. 2009. Da je omenjeni račun v takšnem obsegu plačala, je zatrdila že v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 94), ki ji je priložila tudi potrdilo o plačilu (list. št. B19). Tega dejstva tožeča stranka ni konkretizirano prerekala, zato se v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP šteje za priznano. Toženka je tožeči tako na račun glavnice dolžna povrniti zgolj znesek 611,33 EUR, povečan za 8,5 % DDV, skupaj torej 663,29 EUR.

8Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi, s katero je podrobno opredelila svoj zahtevek, spremenila njegov obrestni del tako, da je obresti zahtevala od zapadlosti (15. 7. 2008) dalje in ne od 14. 6. 2008, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje. Utemeljena je torej tudi pritožbena navedba toženke, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, kar predstavlja kršitev 2. člena ZPP, ki pa je lahko pritožbeno sodišče odpravi samo. Tožnica je upravičena do obresti od nastanka zamude, torej od 16. 7. 2008 (dan po zapadlosti terjatve).

9Vse omenjeno je narekovalo ugoditev obema pritožbama in spremembo izpodbijane sodbe tako glede glavne kot stranske terjatve, in sicer, da je tožena stranka tožeči dolžna povrniti znesek 663,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2008 dalje (peta alineja 358. člena ZPP in prvi odstavek 354. člena ZPP).

10Ker je sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je ponovno odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je obema strankama priznalo nagrado za postopek na prvi stopnji v višini 72,80 EUR ter nagrado za narok v višini 67,20 EUR, skupaj torej 140,00 EUR. Tožeči stranki je nadalje priznalo še priglašene stroške za pristope na naroke v skupni višini 84,72 EUR ter materialne stroške v višini 20,00 EUR. Odmerjeni stroški tožnice, povečani za 22 % DDV, tako znašajo 298,55 EUR, upravičena pa je tudi do 78,00 EUR dodatno plačane sodne takse za tožbo, torej skupaj do zneska 376,55 EUR. Toženi stranki je sodišče poleg povračila nagrade priznalo še pavšalni znesek po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter stroške fotokopij v višini 37,00 EUR; skupaj torej v višini 197,00 EUR, povečano za DDV pa v višini 240,34 EUR. Upoštevajoč sodno takso za ugovor v višini 40,00 EUR v celoti odmerjeni stroški toženke znašajo 280,34 EUR. Tožnica je v postopku uspela z 59 %, zahtevka, torej ji je od skupaj odmerjenih stroškov toženka dolžna povrniti 222,16 EUR, toženkin uspeh pa je 41 % in je upravičena do povračila v višini 114,93 EUR. Po pobotanju je tako tožena stranka tožnici dolžna povrniti znesek 107,23 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Glede pritožbenih stroškov je sodišče odločilo, da krije vsaka stranka svoje, saj sta obe s pritožbama uspeli in je njun pritožbeni uspeh enak.