76.a člen ZDDV-1

V drugem odstavku 191. člena je določeno, da je upnik, ki je edini kupec, lahko oproščen položitve kupnine. To pomeni, da kupec, ki ni edini upnik ne more biti oproščen položitve kupnine, četudi je, tako kot poudarja pritožnik, prvi v vrsti za poplačilo med neprivilegiranimi terjatvami. Drugi odstavek 191. člena ZIZ je tako jasen in nedvoumen, da ga ni mogoče razlagati drugače, kot le gramatikalno. Zakonska določba, da lahko oprostitev položitve kupnine upnik, ki je kupec predlaga le, če je edini upnik, ne pušča nobenega dvoma, kaj je pomen tega pravila. Beseda edini je namreč enopomenska. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi sam namen tega pravila. Namen pravila drugega odstavka 191. člena ZIZ je varstvo drugih upnikov, ki imajo tudi pravico do poplačila iz prodane nepremičnine. Eden od namenov zakona za določbo drugega odstavka 191. člena ZIZ je v tem, da lahko potem, ko je nepremičnina prodana, drugi upnik in tudi dolžnik izpodbija terjatev upnika, ki je nepremičnino kupil, in lahko uspejo v pravdnem postopku, kar pomeni, da upnik, ki ima sicer v trenutku prodaje najboljši vrstni red poplačila, ne bo poplačan. Do odločitve sodišča prve stopnje je rok za položitev kupn

Po prepričanju sodišča druge stopnje je namreč v poslovni praksi prenosa stvarnih pravic, ki so obremenjene z zastavnimi pravicami, povsem življenjsko sprejemljivo in običajno, da se kupec zavaruje na način, da bo po plačilu kupnine pridobil stvarne pravice, proste vseh bremen. Navedeno zavarovanje pa se v poslovni praksi realizira na način, da pravni posel vsebuje določbo, da mora zastavni upnik pred plačilom kupnine deponirati izjavo o nameravani izdaji izbrisnega dovoljenja.

Sodišče nima potrebnega znanja, da bi ocenilo vrednost izvedenih del, pa tudi tega, koliko so dela zaradi napak manjvredna. Ravno zato pa je tudi postavilo izvedenca in cenilca gradbene stroke (243. člen ZPP). Pri tem ne gre za prenašanje odločitve na izvedenca, temveč gre za strokovno oceno, ki je sodišče samo ne more dati.

Namen strank je bil, da si investitor, ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu, sam izgradi potrebno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino, v zameno za to pa mu ni treba plačati komunalnega prispevka. Zato ni logično, da bi končno breme DDV nosila občina.

Investitor, ki želi graditi objekt na zemljišču, ki ni v celoti opremljeno do te mere, da bi bilo zadoščeno pogojem za izdajo gradbenega dovoljenja v smislu zahteve po zagotovljeni minimalni komunalni oskrbi objeta, lahko na podlagi dogovora z občino in sklenjene pogodbe sam zgradi del ali celotno komunalno opremo. V tem primeru stroške izgradnje v pogodbi predvidene komunalne opreme nosi investitor, šteje pa se, da je investitor na ta način v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil. Komunalno opremo, zgrajeno skladno s pogodbo, je občina dolžna prevzeti. ZDDV-1 v 3. členu določa predmet obdavčitve in kot obdavčljive transakcije opredeljuje dobave blaga, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo (1. točka prvega odstavka 3. člena ZDDV-1). Pri zadevni dobavi - prenosu je šlo za brezplačen prenos, saj dobavitelj - investitor, G. d.o.o. - v stečaju, za opravljeno dobavo ni prejel nobenega plačila.

Subjektivni element na strani tožnika davčni organ utemeljuje z naslednjimi okoliščinami: sporna nepremičnina je bila predmet več nakupov in prodaj v kratkem času, prodajna cena se je v šestih mesecih zvišala za 144%, odgovorne osebe družb, ki so pri prodajah sodelovale, so sorodstveno povezane, tožnik je kupnino plačal na avstrijski bančni račun, čeprav je bil na računu št. 54/08 naveden bančni račun prodajalca pri B.. Poleg tega prodajalci ob prodaji niso obračunali niti plačali izstopnega DDV. Utemeljen je zato zaključek, da konkretni posel ni imel ekonomskega smisla, ampak je bil sklenjen le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti.

V predmetni zadevi je davčni organ napačno uporabil materialno pravo glede presoje ali je bil v izkazan tožnikov namen uporabe kupljenih nepremičnin za obdavčene transakcije. Iz novejše sodne prakse izhaja, da je registrirana dejavnost lahko pokazatelj, da bo blago uporabljeno za obdavčeno transakcijo.

Utemeljen je očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, s katerimi je revident uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava glede obveznosti plačila vstopnega DDV. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo pravno podlago, ki predpisuje pogoje za priznanje pravice do odbitka DDV, ni pa pojasnilo, zakaj je v obravnavanem primeru ugotovitev, da ti pogoji niso izpolnjeni glede nakupa nepremičnine septembra 2008, podlaga ne le za nepriznanje pravice do dobitka DDV temveč tudi za odmero DDV, ki ga mora revident plačati. Še več, do teh tožbenih navedb se sploh ni opredelilo, odgovor na tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na obveznost plačila DDV, pa tudi iz vsebine drugih navedb v obrazložitvi sodbe ne izhaja.

Stavbna pravica nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo (prvi odstavek 257. člena SPZ-1). Dejstvo, da je po specialni ureditvi, določeni v 56. členu takrat veljavnega ZGO-1 gradbeno dovoljenje lahko pridobila tudi stranka, ki je svojo pravico graditi izkala z notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis stvarne pravice v zemljiško knjigo, ne more vplivati na presojo ali gre v obravnavani zadevi za dobavo blaga ali ne. Opisana ureditev je bila specialno določena v takrat veljavnem ZGO-1 in je bila predvidena zgolj za uporabo v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja. Pojem pravnomočnosti iz petega odstavka 141. člena ZDavP-2 se nanaša le na materialno pravnomočnost. Davčni inšpekcijski nadzor se ne more ponoviti glede pravnomočnih vsebinskih ugotovitev in dejanj predhodno zaključenega davčnega inšpekcijskega nadzora.

Pritožbeno sodišče načelno soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje, da za veljavnost najemne pogodbe ni pravno pomembno, ali je najemodajalec lastnik stvari, saj je najem mogoč tudi na stvari, ki ni v najemodajalčevi lasti. Določbe 10. in 11. člena ZPSPP iz leta 1974 je treba namreč smiselno uporabljati, upoštevaje ob tem potrebo po stabilnosti, jasnosti in predvidljivosti ureditve transformacije družbeno lastninskih razmerij v klasična lastninska razmerja. Nobenega razumnega razloga namreč ni mogoče najti, da bi zgolj za najem poslovnih prostorov veljalo, da je veljavnost sklenitve najemne pogodbe vezana na lastninsko pravico najemodajalca.

Za izdajo zamudne sodbe zadošča, da tožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo v tožbi navedenim dejstvom. Nadalje je treba pri odpravi napak upoštevati, da za oceno potrebnih stroškov za odpravo napake niso odločilne pogodbeno dogovorjene cene (višina plačila), temveč je treba izhajati iz pravice naročnika, da napake, ki jih ni odpravil podjemnik, odpravi hitro in zanesljivo. Pogosto in logično je namreč, da je treba za odpravo napake odpraviti tudi dela, ki ne bi bila potrebna, če bi podjemnik delo opravil brez napak. Tožeči stranki ni mogoče očitati nikakršne zlorabe procesnih pravic, tožena stranka je imela namreč vso možnost in pravico, da se zoper tožbeni zahtevek brani z vložitvijo odgovora na tožbo, česar ni storila. Ker je opustila svoje procesne pravice, obstoja dogovora o umiku tožbe pa ni dokazala, ne more posledic le-tega naprtiti tožeči stranki s sklicevanjem na zlorabo njenih procesnih pravic. Če bi šlo za "običajno" davčno obveznost, bi ga H d. o. o. kot izvajalec zaračunala tožeči stranki v plačilo, v primeru obrnjene davčne obveznosti, pa bo morala tožeča stranka davek plačati neposredno davčnemu organu, zato je za odpravo napak upravičena do celo

V obravnavanem primeru sta se pogodbeni stranki v 3. členu Kupoprodajne pogodbe dogovorili, da se od prometa po tej pogodbi obračuna DDV ter se zavezali podati ustrezne izjave po 45. členu ZDDV-1. Na podlagi 76.a člena ZDDV-1 stranki soglašata, da DDV obračuna (plača) davčni zavezanec, kateremu je dobava opravljena (kupec), in sicer na način, da opravi v svojih davčnih evidencah t.i. samoobdavčitev. Gre za element pogodbe, glede katerega tožnik ni bil v zmoti. Zmota, ki se navaja, se nanaša na pravne posledice izpolnitve pogodbe, ki po presoji sodišča ne predstavljajo bistvene zmote ob sklepanju pogodbe. Po tem, ko je posel nastal, njegova vsebina ne more biti odvisna od subjektivnih okoliščin stranke, ki bi lahko učinkovale za nazaj na veljavnost pogodbe. Obveznost plačila DDV od nabave nepremičnin je bila namreč tožniku naložena izključno iz razloga, ker ni izkazal namena uporabe kupljenih nepremičnin za namene svojih obdavčljivih transakcij.

Prvi odstavek 76. člena ZDDV-1 določa, da mora DDV plačati oseba, ki opravi dobavo blaga. Prejemnik blaga plača DDV zgolj v taksativno določenih primerih v 76. a členu ZDDV-1, konkretno pri nepremičninah, če gre za dobavo nepremičnin iz 7. in 8. točke 44. člena ZDDV-1 in se je dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom ZDDV-1. V primeru, da želi davčni zavezanec doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu oproščena DDV, je povsem logično, da mora svojo namero sporočiti davčnemu organu. V slovenskem pravnem redu to stori z izjavo, te izjave pa revident v obravnavanem primeru ni podal. Morebitni indici, ki naj bi nakazovali na vsebino izjave, ne morejo zadoščati. Stališče, da bi davčni organ vsako komunikacijo z davčnim zavezancem o 45. členu ZDDV-1 že moral šteti kot podano izjavo o želeni obdavčitvi, bi bilo tudi v neskladju z zakonskimi zahtevami glede popolne in pravilne ugotovitve vseh dejanskih okoliščin, ki vplivajo na obdavčenje (načelo materialne resnice).

Uporaba davčne številke kot reference je namenjena lažjemu prepoznanju plačnika nakazanega DDV. Takšno dejstvo pa po presoji Vrhovnega sodišča lahko pomeni, da je bil sporni znesek DDV plačan v imenu in za račun dobavitelja, posebno v primeru, da ta ugotovitev temelji še na pogodbenih določilih, izdanemu računu, predloženih obračunih DDV in same splošne določbe 76. člena ZDDV-1, ki določa, da mora DDV plačati davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev. Kupec je obvezan plačati DDV le ob nastanku obrnjene davčne obveznosti, ki je urejena v 76.a členu ZDDV-1.

Določbe ZDDV-1 so kogentne narave, zato dogovori strank glede uporabe mehanizma obrnjene davčne obveznosti niso možni.

Razlog za zavrnitev vstopnega DDV je bila okoliščina, da tožnik v trenutku pridobitve teh nepremičnin ni izkazal, da ju bo uporabljal za opravljanje z DDV obdavčene dejavnosti. Namen davčnega zavezanca mora biti v času transakcije izkazan konkretno in za konkretno transakcijo, z dokazi, ki jih davčni organ lahko preizkusi. Tožnik pa je v postopku zgolj navedel, da je predmetni nepremičnini kupil z namenom nadaljnje prodaje ali pa oddajanja v najem, kar pa tudi po mnenju sodišča ni konkretno opredeljen namen.

Tožnici ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV po spornih računih prvenstveno zato, ker ni izkazala uporabe blaga ali storitev za namene svojih obdavčenih transakcij. Tožnica bi bila dolžna davčnemu organu predložiti takšna dokazila, da bi bilo iz njih nedvomno razvidno, kakšen je njen namen. Na strani tožnice namreč je, da dokaže, da se bodo nepremičnine uporabljale za obdavčeno dejavnost. S takimi dokazili mora razpolagati že v trenutku dobave, saj lahko le tako davčni organ preizkusi, ali je resnično podan namen, kot je predpisan v prvem odstavku 63. člena ZDDV-1, to je uporaba blaga oz. storitev za namene zavezančevih obdavčenih transakcij, pri čemer bi tak namen tožnica morala tudi izkazati z določenimi aktivnostmi, ki bi jih lahko izkazovala z določenimi listinami. Cenitev davčne osnove predstavlja ugotovitveni postopek, s katerim se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo (68. člen ZDavP-2). Iz navedene določbe izhaja, da cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih, ki je določeno v 5. členu ZDavP-

Pri inšpekcijskem nadzoru gre za nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov. Za zakonodajalca ni nepomembno, kdo je plačnik DDV. V obravnavani zadevi je davčni organ pravilno ugotovil, da je družba A. d.o.o. za tožnico opravila gradbene storitve in da sta bila računa napačno izdana, saj se niso upoštevale določbe 76a. člena ZDDV-1 o obrnjeni davčni obveznosti. Zaradi določb 76a. člena ZDDV-1 je tožnica kot prejemnica gradbenih storitev iz naslova izgradnje parkirišč plačnica DDV, kar pomeni, da je hkrati zavezanka za obračun DDV in ima na tej podlagi tudi pravico do odbitka DDV.

Inštitut solidarne odgovornosti je bil prvič sprejet v naš pravni red na podlagi 205. člena Direktive 2006/112 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost, ki je začel veljati 1. januarja 2010. Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem ali je n

Izpodbijana odločba se v delu, ki se nanaša na prejete račune za dobavo materiala od povezane osebe B. d.o.o. ne da preizkusiti. Kršena so pravila postopka, saj razlogi, ki jih navaja davčni organ niso preverljivi in razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe, nepopolno pa je tudi ugotovljeno dejansko stanje. Vse to ima za posledico nepravilno uporabo materialnega prava, to je določbe 76.a člena ZDDV-1 glede vprašanja ali so tožniku opravljena gradbena dela v smislu a) točke 76.a člena ZDDV-1 oziroma ali gre za institut obrnjene davčne obveznosti oziroma je ostalo nepojasnjeno, kaj je bilo dejansko zaračunano tožniku s strani povezane osebe.