76. člen ZDDV-1

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali se lahko v verigi tristranskih poslov dobavitelj (drugi v verigi) blaga, ki je bilo z enim prevozom dobavljeno (tj. dano na razpolago oziroma v last) kupčevemu kupcu (in ne tretjemu v verigi), lahko sklicuje na administrativno poenostavitev za tristranske posle iz četrtega odstavka 23. člena ter 48. in 76. člena ZDDV-1 oziroma iz 42., 141. in 197. člena Direktive o DDV?

V zadevi tako ni sporno, da tožnik ni izkazal, da je bilo blago dostavljeno neposredno tožnikovemu kupcu oziroma dobavljeno prejemniku nadalje dobave, kot je to tožnik poročal, torej neposredno tretjemu v verigi. Tako sta bili znotraj enega prevoza, opravljeni več kot dve dobavi, dejanski pridobitelji blaga namreč niso bili tožnikovi kupci, temveč njihovi kupci (kupci kupcev oziroma četrti v verigi), zato tudi po presoji sodišča niso bile izpolnjene vsebinske zahteve za uporabo administrativne poenostavitve za tristranske posle in posledično za oprostitev obravnavanih transakcij tožnika na Danskem kot pridobitev blaga znotraj Unije.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je bila predmetna prodaja letala obdavčena z DDV ter da je bila v skladu z ZDDV-1 tožnica kot prodajalec zavezana plačati DDV. Sporna je bilo namreč le vprašanje, ali sta se pravdni stranki v Prodajni pogodbi dogovorile, da nosi stroške plačila DDV toženka. To vprašanje pa se ne more presojati na podlagi določil ZDDV-1, ki ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja DDV na ozemlju Republike Slovenije (1. člen ZDDV-1), ampak na podlagi avtonomnega pogodbenega prava pogodbenih strank, v predmetnem primeru na podlagi Prodajne pogodbe.

Če morajo biti za to, da se pogodba šteje za račun, z izdajo katerega nastane obveznost plačila DDV v smislu 9. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 oziroma 203. člena Direktive o DDV, v njej izkazana vsa dejstva, ki utemeljujejo pravico do odbitka, posledično lahko izostanejo samo tiste formalne sestavine računa, ki niso vsebinsko povezane z uveljavljanjem pravice do odbitka. Kateri podatki lahko izostanejo, je na splošni ravni težko opredeliti, vendar pa so to lahko zgolj tisti podatki, ki se ne nanašajo na vsebinsko dokazovanje okoliščin, ki so pomembne za uveljavljanje pravice do odbitka (npr. zaporedna številka računa, uporabljena stopnja DDV, če jo je mogoče ugotoviti iz v pogodbi navedenih zneskov). Med take formalne sestavine pa zanesljivo ni mogoče uvrstiti za navedeno vsebinsko presojo pomembnih elementov računa, kot je npr. količina in vrsta dobavljenega blaga ali obseg in vrsta opravljenih storitev oziroma datum, na katerega je bila opravljena dobava blaga ali dokončana storitev.

Namen strank je bil, da si investitor, ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu, sam izgradi potrebno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino, v zameno za to pa mu ni treba plačati komunalnega prispevka. Zato ni logično, da bi končno breme DDV nosila občina.

V obravnavani zadevi gre za navidezne posle iz tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj dejansko ni obstajalo najemno razmerje med tožnikom in družbo C.. Dejanski namen izdajanja računov za najem jadrnice B. je bil le pridobitev davčnih koristi, saj je tožnik na ta način pridobil formalne pogoje za priznanje stroškov kot davčno priznanih odhodkov in pravico do odbitka vstopnega DDV od nabav, povezanih z jadrnico B.. Sodišče zavrača tožbene ugovore, da je imel na podlagi oddajanja jadrnice B. dejansko priliv sredstev na svoj TRR, saj je nesporno, da so se terjatve zapirale na podlagi asignacij in kompenzacij. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na določilo tretjega odstavka 30. člena ZDDPO-2, po katerem se v primeru uporabe sredstev za privatno življenje stroški priznajo kot davčno priznani odhodki, če gre za odplačno uporabo, saj je v obravnavanem primeru tudi po sodni presoji šlo za navidezne posle iz tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki se skladno z drugim odstavkom 5. člena ZDavP-2 vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Navidezni pravni posli ne le, da nimajo učinka med pogodbenimi strankami (prvi odstavek 50. člena OZ), temveč tudi ne vplivajo na obdavčenje

Tožnik je bil na podlagi 9. točke prvega odstavka 76. člen ZDDV-1 dolžan plačati davek, ki ga je izkazal na računih. Njegov zahtevek za popravek in vračilo neupravičeno zaračunanega davka pa v prvi vrsti že zato ni utemeljen, ker kupec, družba A. d.o.o., ni zmanjšala odbitka vstopnega DDV in nevarnost izgube davčnih prihodkov (še) ni odpravljena. Tožnik je popravek DDV uveljavljal, vendar pogojev, določenih v drugem odstavku 39. člena ZDDV-1, ni izpolnjeval. Tožnik je namreč popravek davčne osnove uveljavljal v obračunu DDV za davčno obdobje od 1. 7. 2015 do 30. 9. 2015, pri čemer ni šlo za situacijo iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, saj ni šlo za preklic naročila, vračila ali znižanja cene po opravljeni dobavi. Iz dobropisa št. 93 z dne 23. 7. 2015 namreč ne izhaja, da je šlo za preklic naročila, vračila ali znižanja cene po opravljeni dobavi. Iz tožnikovih navedb izhaja, da je družbi A. d.o.o. izdal dobropis v zvezi s predhodno izdanim računom št. 23 z dne 31. 1. 2014. Glede slednjega pa davčni organ v postopku DIN pri družbi A. d.o.o. tej družbi ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, o čemer je davčni organ 2. 9. 2015 družbi A. d.o.o. izdal odločbo. Iz naveden

V zadevi je sporen tožnikov popravek izstopnega DDV po izstavljenem dobropisu, pri čemer tožniku pravica do popravka ni bila priznana zaradi obstoja nevarnosti izgube davčnih prihodkov. Tožnik je bil z dejstvi, ki jih je ugotovil prvostopenjski davčni organ in na katerih temelji očitek slabovernosti, seznanjen z zapisnikom o davčnem inšpekcijskem nadzoru in nato še z izpodbijano odločbo, v davčnem postopku na prvi in drugi stopnji pa je imel zagotovljene vse procesne pravice za sodelovanje v postopku, česar tožnik ne prereka. Posledično bi lahko tožnik ugotovljena dejstva, na katerih temelji očitek slabovernosti (da sam ni opravil storitev, ki jih je družbi A. zaračunal s svojim računom, in da dejansko predmetni račun ni bil plačan ter da tudi sam tožnik na svojem računu izkazanega DDV ni plačal niti ga ni imel namena plačati) po vsebini izpodbijal v davčnem postopku, ki je potekal pri njem; vendar tega ni storil, temveč je v tej zvezi uveljavljal le (neutemeljene) procesnopravne in materialnopravne ugovore, ki jih ponavlja tudi v svoji tožbi. Glede na to, da tožnik, neprerekano, ni v celoti in pravočasno eliminiral nevarnosti izgube proračunskih prihodkov, bi moral dokazati svo

Investitor, ki želi graditi objekt na zemljišču, ki ni v celoti opremljeno do te mere, da bi bilo zadoščeno pogojem za izdajo gradbenega dovoljenja v smislu zahteve po zagotovljeni minimalni komunalni oskrbi objeta, lahko na podlagi dogovora z občino in sklenjene pogodbe sam zgradi del ali celotno komunalno opremo. V tem primeru stroške izgradnje v pogodbi predvidene komunalne opreme nosi investitor, šteje pa se, da je investitor na ta način v naravi plačal komunalni prispevek za izvedbo komunalne opreme, ki jo je sam zgradil. Komunalno opremo, zgrajeno skladno s pogodbo, je občina dolžna prevzeti. ZDDV-1 v 3. členu določa predmet obdavčitve in kot obdavčljive transakcije opredeljuje dobave blaga, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo (1. točka prvega odstavka 3. člena ZDDV-1). Pri zadevni dobavi - prenosu je šlo za brezplačen prenos, saj dobavitelj - investitor, G. d.o.o. - v stečaju, za opravljeno dobavo ni prejel nobenega plačila.

Leasingojemalčeva vrnitev predmeta leasinga leasingodajalcu, do katere je prišlo po leasingodajalčevem odstopu od pogodbe o finančnem leasingu, pomeni vračilo blaga v smislu določb drugega odstavka 39. člena ZDDV-1, na podlagi katerega lahko davčni zavezanec uveljavlja pravico do popravka obračunanega DDV. Dejstvo, da je bila Pogodba 2507/07 kasneje razvezana in nepremičnina v nadaljevanju prodana z DDV, po presoji sodišča ne spreminja ključne ugotovitve, da pogoji za odbitek DDV od nakupa nepremičnine po Prodajni pogodbi niso bili izpolnjeni. Promet blaga po navedeni pogodbi je oproščen plačila DDV (7. točka 44. člena ZDDV-1), pogodbeni stranki pa v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu davčnemu organu nesporno nista predložili skupne izjave o obdavčitvi po 45. členu ZDDV-1, kar pomeni, da nepremičnine niso bile nabavljene za namene z DDV obdavčenih transakcij.

Utemeljen je očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, s katerimi je revident uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava glede obveznosti plačila vstopnega DDV. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo pravno podlago, ki predpisuje pogoje za priznanje pravice do odbitka DDV, ni pa pojasnilo, zakaj je v obravnavanem primeru ugotovitev, da ti pogoji niso izpolnjeni glede nakupa nepremičnine septembra 2008, podlaga ne le za nepriznanje pravice do dobitka DDV temveč tudi za odmero DDV, ki ga mora revident plačati. Še več, do teh tožbenih navedb se sploh ni opredelilo, odgovor na tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na obveznost plačila DDV, pa tudi iz vsebine drugih navedb v obrazložitvi sodbe ne izhaja.

Odbitek vstopnega DDV, katerega je davčni zavezanec ob dobavi upravičeno odbil v celoti, se ne more nanašati na transakcije, ki so oproščene plačila DDV, med drugim (kot v obravnavani zadevi) za transakcijo najema nepremičnine (2. točka prvega odstavka 44. člena ZDDV-1). Vendar je ZDDV-1 za ta primer dopustil izjemo ter s tem izkoristil možnost, ki jo daje Direktiva o DDV v točki d) prvega odstavka 137. člena, da lahko države članice dovolijo davčnim zavezancem pravico do izbire za obdavčitev dajanja nepremičnine v najem. Če želi davčni zavezanec doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu oproščena DDV, mora svojo namero sporočiti davčnemu organu, kar stori z izjavo iz 45. člena ZDDV-1. Ker revident in njegov najemnik omenjene izjave nista predložila in niti iz ostalih dejanskih okoliščin zadeve ne izhaja, da sta izbrala obdavčitev svoje transakcije, je revident ob predpostavki, da je pravica do odbitka nastala, upravičen do odbitka vstopnega DDV le v obsegu, ki ga je mogoče pripisati transakcijam, pri katerih se DDV lahko odbije v skladu s 63. členom ZDDV-1 (65. člen tega zakona). Uporaba določb 63. in 65. člena na ZDDV-1 v izpodbijani sodbi pomeni, da nas

Praviloma sme pri izračunu svoje davčne obveznosti davčni zavezanec odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij in 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz., da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi (t. i. subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri predhodno navedenih pogojev ni izpolnjen. Glede na dejstvo, da je bil A.A. zaposlen pri tožniku ter hkrati ustanovitelj in direktor hrvaške družbe A. d.o.o., ki je edini za slednjo opravljal nakupe in prodajo vozil, je tožnik nedvomno vedel, da gre za zlorabo sistema DDV. Tožnik je z vključitvijo hrvaške družbe v prodajno verigo omogočil prodajalcu vozila, da se je skliceval na oproščeno dobavo znotraj EU in na oprostitev plačila

Pri tožniku se ugotavlja zloraba njegove ID za DDV. V tej zvezi sodišče izpostavlja, da zakon izpolnjenost tega pogoja za odvzem ID za DDV definira že z obstojem zgolj suma na zlorabo. Ker tožnik ni dokazal svojih nabav blaga, je podan sum zlorabe, namreč da je tožnik, četudi blaga ni prejel, neupravičeno zahteval vračilo presežkov DDV, pri tem pa deloval kot kanalsko podjetje. S tem, ko je bil tožnik kot kupec slovenska družba, pa je imel tudi sploh možnost prek odbitkov vstopnega DDV po prejetih računih družbe A. d.o.o. izkazati presežke DDV, ki jih sicer, kolikor bi družba A. d.o.o. svoje blago prodajala neposredno hrvaškim kupcem, ne bi bilo, glede na to, da je družba A. d.o.o. za večino svojega nabavljenega blaga v obdobju inšpiciranja pri tožniku uveljavljala carinski postopek, ob katerem je bila oproščena DDV ob uvozu.

Obveznost plačati izhodni DDV nastane že zato, ker je DDV naveden na računu, neodvisno od tega, ali je do transakcije, ki je predmet računa, dejansko prišlo in tudi neodvisno od tega, ali je bil račun plačan ali ne. Pravica do popravka nepravilno obračunanega DDV ne izhaja iz 203. člena Direktive o DDV, ampak iz sodne prakse SEU. 203. člen Direktive o DDV v slovenski pravni red sicer ni implementiran skladno s stališči SEU, vendar pa davčni organi od davčnih zavezancev po veljavni slovenski zakonodaji, tj. drugem odstavku 39. člena ZDDV-1, ne morejo zahtevati, da ob uveljavljanju pravice do zmanjšanja obračunanega DDV izkažejo tudi, da so popolnoma odpravili tveganje za izgubo davčnih prihodkov oziroma da so DDV obračunali v dobri veri. Obveznosti davčnih zavezancev pa tudi ni dopustno utemeljevati neposredno z uporabo Direktive o DDV. Po določbi drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 je dolžnost davčnega zavezanca le, da pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Objektivne okoliščine, ugotovljene v postopku DIN, ki prav tako utemeljujejo pravico davčnega organa do zavrnitve revidentovega zahtevka, kažejo, da je bila zadevna tr

Prodaja plovil brez promocije ne bi bila mogoča ali pa bi bila bistveno otežena, zato imajo promocijski stroški neposredno in takojšnjo povezavo s celotno gospodarsko dejavnostjo davčnega zavezanca. Dejavnosti promocije, če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da je ta dejansko namenjena omogočanju oziroma pospeševanju nadaljnje prodaje, tako ni mogoče šteti kot samostojno dejavnost v smislu 66. člena ZDDV-1, ampak kot dejavnost, ki jo zavezanec (prodajalec) izvaja kot del svoje gospodarske dejavnosti nadaljnje prodaje plovil. Za obstoj zlorabe na davčnem področju po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 morata biti podana tako objektivni kot subjektivni element. Za obstoj objektivnega elementa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, ki ga pri sklepanju pravnih poslov uporabi davčni zavezanec, cilj, ki mu ta predpis sledi, ni bil dosežen. Za obstoj subjektivnega elementa pa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da je bistven namen zadevnih transakcij pridobiti neupravičeno davčno ugodnost. Pri ugotavljanju dobička se upoštevajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v i

O izdaji računa je moč govoriti, ko prodajalec oziroma tisti, ki je po zakonu zavezan izdati račun, fizično pripravi dokument, ki ima vse z zakonom določene elemente računa (osmi odstavek 81. člena ZDDV-1), in ko to naredi z voljo, da ta račun preda kupcu, da bo ta na njegovi podlagi lahko odbijal vstopni DDV. Ker v obravnavani zadevi manjka prav ta voljni vidik izdaje računa, je treba zaključiti, da do izdaje spornega računa, ki ga je revident uporabil za odbijanja vstopnega DDV, sploh ni prišlo. V takih primerih nevtralnost delovanja sistema DDV zakon varuje že s tem, da kot pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV zahteva, da je davčnemu zavezancu izdan račun, kot izhaja iz točke a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. Če torej davčnemu zavezancu račun ni bil izdan, nima pravice do odbitka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev in okoliščin zadeve utemeljeno zaključilo, da je davčni organ izkazal revidentov subjektivni element, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo tako, da se je opredelilo do vseh relevantnih revidentovih ugovorov in trditev. Nepreverjanje dobaviteljev pred sklenitvijo spornih poslov, neseznanjenost z odgovornimi osebami dobaviteljev, sestavljanje spremljajoče dokumentacije za in namesto dobaviteljev ter končno ugotovitev, da je revident v spornih primerih odstopil od svoje siceršnje poslovne prakse, so vse razlogi, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno zaključiti, da je davčni zavezanec imel védenje o zlorabi sistema DDV, toliko bolj, če tak zaključek temelji na povezavi vseh navedenih razlogov, kot v obravnavnem primeru. Po oceni Vrhovnega sodišča je tudi pravilna ocena , da so revidentove navedbe v tožbi, s katerimi zanika odstop od svoje siceršnje poslovne prakse, ter implicira, da od te pravzaprav odstopa dobava s strani družbe EE., nedovoljene tožbene novote. Teh ugovorov namreč revident v postopku pred izdajo akta ni uveljavljal. Glede na dejavnost, ki jo opravlja revident, to je zbiranje in predelava odp

Po presoji Vrhovnega sodišča odpust DDV na podlagi 236. in 239. člena CZS ni mogoč, saj se te določbe nanašajo le na odpust oziroma povračilo uvoznih dajatev, med katere pa DDV ne spada. Četudi se po šestem odstavku 77. člena ZDDV-1 pri uvozu blaga DDV plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev, to ne pomeni, da je DDV dejansko uvozna dajatev v smislu CZS. Pravica do povrnitve oziroma odpusta uvozne dajatve je materialnopravna pravica, CZS pa ni materialnopravna podlaga za obračunavanje in s tem tudi ne za odpuščanje DDV. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi X Ips 82/2005 z dne 20. 10. 2016. Če pogoji za oprostitev plačila davka niso izpolnjeni, za plačilo davka odgovarja tisti, ki mu je bila oprostitev neupravičeno odobrena. Ker je bila oprostitev neutemeljeno odobrena v okviru carinskega postopka, je za davek odgovorna oseba, ki je sicer carinski dolžnik, kar izhaja iz 6. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1, ki določa, da mora DDV pri uvozu blaga plačati carinski dolžnik, določen v skladu s carinskimi predpisi oziroma prejemnik blaga.

Prvi odstavek 76. člena ZDDV-1 določa, da mora DDV plačati oseba, ki opravi dobavo blaga. Prejemnik blaga plača DDV zgolj v taksativno določenih primerih v 76. a členu ZDDV-1, konkretno pri nepremičninah, če gre za dobavo nepremičnin iz 7. in 8. točke 44. člena ZDDV-1 in se je dobavitelj odločil za obdavčenje v skladu s 45. členom ZDDV-1. V primeru, da želi davčni zavezanec doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu oproščena DDV, je povsem logično, da mora svojo namero sporočiti davčnemu organu. V slovenskem pravnem redu to stori z izjavo, te izjave pa revident v obravnavanem primeru ni podal. Morebitni indici, ki naj bi nakazovali na vsebino izjave, ne morejo zadoščati. Stališče, da bi davčni organ vsako komunikacijo z davčnim zavezancem o 45. členu ZDDV-1 že moral šteti kot podano izjavo o želeni obdavčitvi, bi bilo tudi v neskladju z zakonskimi zahtevami glede popolne in pravilne ugotovitve vseh dejanskih okoliščin, ki vplivajo na obdavčenje (načelo materialne resnice).