76.b člen ZDDV-1

Ker prihodki, ki jih je tožnik izkazal v svojem knjigovodstvu na podlagi navedenega računa šele v obračunskem letu 2016, morali pa bi biti izkazani v letu 2010, tudi po presoji sodišča niso bili pravilno izkazani v skladu s pravili SRS, je zato pravilna odločitev davčnega organa, da v davčnem obdobju leta 2016 ne morejo biti upoštevani, skladno s tretjim odstavkom 12. člena ZDDPO-2. Glede na ugotovitve davčnega organa, da tožnik za obravnavano davčno obdobje leta 2016 ni upošteval prihodkov iz naslova najemnin, je po presoji sodišča davčni organ utemeljeno pristopil k oceni prihodkov iz tega naslova na pravni podlagi 68. člena ZDavP-2.

Tožnik je vedel oziroma bi moral vedeti, da družba A., d.o.o. ne bo mogla plačati obračunane obveznosti za DDV po izdanem Računu, če vsaj tolikšnega zneska ne bo prejela na svoj TRR, izvedeni način plačila (s kompenzacijo) pa je poplačilo celotnega DDV onemogočal glede na tožniku znano likvidnostno stanje družbe A., d.o.o. Navedene okoliščine utemeljujejo sklep, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da z navedenimi posli z družbo A., d.o.o. in njeno povezano osebo sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, s čimer je izpolnjen zakonski dejanski stan po 76.b členu ZDavP-2 za solidarno odgovornost tožnika za plačilo neplačanega DDV s strani družbe A., d.o.o.

Tožnik je vedel, da s povezano osebo sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Okoliščine, da je oseba, ki ni oseba, ki je dolžna plačati davek, ravnala v dobri veri in s skrbnostjo preudarnega gospodarstvenika, da je sprejela vse razumne ukrepe, ki so bili v njeni moči, in da je njeno sodelovanje pri utaji izključeno, pa so pomembni dejavniki za določitev možnosti, da se tej osebi naknadno naloži solidarna odgovornost za plačilo DDV.

Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (prvi odstavek 76b. člena ZDDV-1). Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (drugi odstavek 76b. člena ZDDV-1).

Utemeljen je očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, s katerimi je revident uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava glede obveznosti plačila vstopnega DDV. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo pravno podlago, ki predpisuje pogoje za priznanje pravice do odbitka DDV, ni pa pojasnilo, zakaj je v obravnavanem primeru ugotovitev, da ti pogoji niso izpolnjeni glede nakupa nepremičnine septembra 2008, podlaga ne le za nepriznanje pravice do dobitka DDV temveč tudi za odmero DDV, ki ga mora revident plačati. Še več, do teh tožbenih navedb se sploh ni opredelilo, odgovor na tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava v delu, ki se nanaša na obveznost plačila DDV, pa tudi iz vsebine drugih navedb v obrazložitvi sodbe ne izhaja.

V konkretnem primeru obstajajo objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Okoliščine, omogočajo zaključek, da je tožnik vedel in ne le moral vedeti, da DDV, ki ga je bilo treba plačati od računov, izdanih tožniku, ne bo plačan. Povezanost tožnika in družbe A. d.o.o. v smislu določb ZDDPO-2 je objektivna okoliščina, ki omogoča zaključek, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ugotovljena je bila poslovna povezanost med tožnikom in družbo A. d.o.o., zaradi česar je tožnik moral biti seznanjen s poslovanjem družbe A. d.o.o. in njenim slabim finančnim položajem. Tožnik je vedel, da navedena družba ne bo poravnala obveznosti plačila DDV po računih, ki jih je izdala tožniku. Sam način tožnikovega poslovanja in družbe A. d.o.o. je kazal na to, da je bil tožnik ustanovljen zgolj z namenom, da se družba A. d.o.o. izogne plačilu davčnih obveznosti.

Stavbna pravica nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo (prvi odstavek 257. člena SPZ-1). Dejstvo, da je po specialni ureditvi, določeni v 56. členu takrat veljavnega ZGO-1 gradbeno dovoljenje lahko pridobila tudi stranka, ki je svojo pravico graditi izkala z notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis stvarne pravice v zemljiško knjigo, ne more vplivati na presojo ali gre v obravnavani zadevi za dobavo blaga ali ne. Opisana ureditev je bila specialno določena v takrat veljavnem ZGO-1 in je bila predvidena zgolj za uporabo v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja. Pojem pravnomočnosti iz petega odstavka 141. člena ZDavP-2 se nanaša le na materialno pravnomočnost. Davčni inšpekcijski nadzor se ne more ponoviti glede pravnomočnih vsebinskih ugotovitev in dejanj predhodno zaključenega davčnega inšpekcijskega nadzora.

Zahteva po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji sodnih odločb je bistven sestavni del poštenega postopka in hkrati pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Sodišče se mora opredeliti do navedb strank v zadostni meri, da stranke lahko spoznajo, da se je sodišče z njihovimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ne pa enostavno prezrlo. Varstvo poštenega postopka iz 22. člena Ustave terja tudi, da sodišče odgovori na vse pravne in dejanske navedbe, ki niso neupoštevne ali očitno neutemeljene in jih razumljivo vključi v svojo argumentacijo. Procesno pravilna zavrnitev dokaznega predloga je v upravnem sporu ob primerni uporabi ZPP mogoča na glavni obravnavi z obrazloženim dokaznim sklepom, če zavrnilni dokazni sklep ni bil obrazložen, pa mora obrazložitev dokaznega sklepa zaradi zagotovitve pravice do izjave postati del obrazložitve sodbe. To toliko bolj velja, kadar glavna obravnava ni bila izvedena in je sodišče ob vezanosti na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, odločilo na seji (60. člen ZUS-1). Zavrnitev dokaznega predloga, ki pomeni zadostitev pravici do izjave, v takem primeru sodišče prve stopnje vključi v presojo, ali so podani razlo

Da gre v danem primeru za transakcije, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega davčnega organa, kot so povzete v drugi do osmi alinei v 2. točki obrazložitve te sodbe, tj. prodajalec je imel visoke poslovne obveznosti in ni ustvarjal dobička, na tožnika pa je kljub negotovinskemu plačilu prenesel svojo založniško dejavnost in vsa svoja sredstva, izstopnega DDV pa ni bil sposoben plačati. Prodajalec je od B. prejel posojilo za nakup stanovanja na naslovu C., ki ga do dne 31. 12. 2013 ni vrnil, na dan 31. 12. 2013 je v bilanci stanja izkazoval kratkoročne obveznosti v višini 669.199,00 EUR in ni ustvarjal dobička. V času inšpekcijskega nadzora pri prodajalcu je le-ta na tožnika prenesel vsa sredstva in tudi opravljanje založniške dejavnosti, pri čemer je bila kot način plačila dogovorjena kompenzacija. Vendar pa tožnik napram prodajalcu na ta dan po izkazih in evidencah ni izkazoval terjatev, na podlagi katerih bi lahko prišlo do pobota, njegova terjatev naj bi izhajala iz cesije, po kateri je od B. kot odstopnika prejel terjatev do prodajalca v znesku 464.789,04 EUR. Prodajalec ni imel več niti založniške dejavnosti, s katero je dosegal veči

Po 76b. členu ZDDV-1, s katerim je v naš pravni red uvedena solidarna odgovornost za plačilo DDV, je vsak davčni zavezanec identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Iz ugotovitev finančnega organa izhaja, da je tožnik uveljavljal vstopni DDV po računih družbe A. d.o.o., po katerih pa navedena družba ni v celoti plačala izstopnega DDV, in da je v trenutku izdaje izpodbijane odločbe obstajal njen dolg do proračuna v višini, kot je predmet tega spora. Zoper navedeno družbo je bil začet stečajni postopek, v katerem je bila priznana terjatev finančnega organa do stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju. Vendar slednje po presoji sodišča ne pomeni, da je terjatev do primarnega dolžnika tudi poplačana in da zato finančni organ nima pooblastila uporabiti institut solidarne odgovornosti, kot meni tožnik.

V obravnavanem primeru je tožniku naložena solidarna odgovornost na podlagi 76b. člena ZDDV-1 za obveznost plačila DDV družb A. d.o.o. in B. d.o.o., ki sta tožniku izdali račune, od katerih pa DDV nista plačali. V postopku je bilo ugotovljeno, da so tožnik in navedeni družbi povezane osebe ter da je bilo tožniku znano, da omenjeni družbi izstopnega DDV od računov, ki sta jih izdali tožniku, ne bosta plačali. Tožnik pa je na podlagi navedenih računov, ki jih je prejel od omenjenih dveh družb, uveljavljal odbitek vstopnega DDV za davčno obdobje november 2010 in za davčno obdobje december 2010. Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v taki

Po 76.b členu ZDDV-1, s katerim je v naš pravni red uvedena solidarna odgovornost za plačilo DDV, je vsak davčni zavezanec identificiran za namene DDV v Sloveniji solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Navedena določba je skladna z 205. členom Direktive Sveta 2006/112/ES, ki je nadomestila Šesto direktivo in katerih določbe je Slovenija sprejela v svoj pravni red z ZDDV-1 oziroma pred tem ZDDV.

Po 76b. členu ZDDV-1 je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV.

Do solidarne odgovornosti davčnega zavezanca pride v primeru davčnih goljufij, utaj in izogibanja plačila DDV le, če se davčnemu zavezancu lahko očita subjektivni element. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ zaključil, da so objektivne okoliščine iz prvega odstavka 76b. člena ZDDV-1 podane in temu posledično je bila ugotovljena solidarna odgovornost tožnika za plačilo DDV družbe A. d.o.o. iz naslova spornega računa, ki ga je družba A. d.o.o. obračunala za december 2010, vendar ga ni plačala.

Po 76b. členu ZDDV-1 je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV.

Solidarna odgovornost davčnega zavezanca se uporablja širše, torej pri vseh poslih, katerih namen je izogibanje plačila DDV. Pogoj pa je, da je v zvezi z transakcijo podan subjektivni element davčnega zavezanca, torej vedenje davčnega zavezanca ki se mu nalaga subjektivna odgovornost. Izkazane morajo biti objektivne okoliščine, ki izkazujejo subjektivni element.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je obstajala med tožnikom in A. d.o.o. povezanost, na podlagi katere 76. b člena ZDDV-1 določa, da ima za posledico solidarno odgovornost za plačilo obveznosti. Ravno zaradi ugotovljene povezanosti med tožnikom in A. d.o.o., torej situacije, ko je tožnik lahko objektivno vedel, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu davka na dodano vrednost, tožnik nima statusa davčnega zavezanca, ampak le plačnika davka, zato zanj ne more uveljavljati beneficija 102. člena ZDavP-2. Prvostopni organ je pravilno uporabil 129. člen ZUP in je vlogo tožnika zavrgel, saj tožnik v omenjeni zadevi ni uveljavljal kakšne svoje pravice.

Razlog za zavrnitev pravice do odbitka DDV ne more biti zgolj nepopolno vodenje dokumentacije. Četudi drži, da zaradi navedene pomanjkljivosti dobava računovodsko ni izkazana, je za odbitek DDV bistveno to, da je bila dobava ali storitev opravljena, pa četudi jo je opravil drug gospodarski subjekt. Ker je zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV izjema od temeljnega načela, posamični objektivni kriteriji pa so v pozitivni zakonodaji nedoločeni, je opredelitev kriterijev, ki jih je v posameznem primeru potrebno zahtevati od davčnega zavezanca, odvisna od okoliščin posameznega primera.

Pri tožniku je bilo ugotovljeno, da gre za neobičajno poslovanje, da ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, ki se pričakuje od preudarnega podjetnika, po katerem bi lahko prepoznal, da gre za sumljiv posel, v katerem se je praktično o vsem dogovarjal le s svojim naročnikom. Glede na objektivne okoliščine je tožniku mogoče očitati subjektivni element oziroma, da v transakcijah z družbo A. d.o.o. ni bil dobroveren. Zato se mu glede uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV po računih te družbe lahko utemeljeno očita, da je vedel oziroma da bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki pomenijo zlorabo DDV ter mu iz tega razloga odbitek vstopnega DDV ne gre. Tožniku se ob ugotovljenih objektivnih okoliščinah, ki se nanašajo na sklenitev posla, nevodenju evidenc o nabavi in porabi materiala, neskladnosti izjav, ki jih je dal v postopku, lahko očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka DDV, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

ZDDV-1C v 76. b členu določa, da je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. V konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, ali so dejansko podane objektivne okoliščine, na podlagi katerih je tožniku mogoče očitati, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ugotovljene okoliščine kažejo, v kakšnih okoliščinah se je posel sklepal in je tožniku očitati, da je vedel za insolventno stanje prodajalca, vendar pa zgolj vedenje, da je prodajalec v finančnih težavah, samo po sebi ob pomanjkanju še drugih okoliščin, po mnenju sodišča ne kaže na goljufiv namen pri sklepanju teh poslov in izogibanje davkov. V zadevi ni mogoče nesporno zaključiti, da je tožnik res vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.