78. člen ZDDV-1

Odločba, s katero je bil tožnik registriran kot pridobitelj blaga znotraj Unije, je pravnomočna, zato sta tako davčni organ kot sodišče nanjo vezana. Tožniku je bilo tudi pojasnjeno, da se lahko posameznik prostovoljno vključi v sistem DDV (tretji odstavek 94. člena ZDDV-1). V tem primeru bi imel tožnik enake pravice in obveznosti kot drugi identificirani davčni zavezanci, vendar se tožnik za to možnost ni odločil. Glede same registracije je v zadevi očitno na relaciji tožnik - tožnikov računovodski servis - davčni organ prišlo do šuma v komunikaciji, vendar pa v tej fazi postopka, ko se presoja zakonitost odmere DDV, okoliščine v zvezi z registracijo tožnika kot zavezanca za DDV niso (več) relevantne. Čim pa je tako, je odločitev, da tožnik nima pravice do odbitka DDV v zvezi s sporno dobavo traktorja, pravilna in na zakonu utemeljena.

V izpodbijani odločbi ugotavlja, da tožeča stranka od opravljenih storitev vodenja knjigovodstva ni obračunala DDV skladno s 33. členom ZDDV-1, hkrati pa na izdanih računih ni izkazala vseh podatkov (stopnja DDV in znesek DDV) po določbi 82. člena ZDDV-1. Na podlagi ocene prilivov na transakcijski račun tožeče stranke je zato davčni organ obračunal DDV po davčni stopnji 22 % za opravljene storitve ob upoštevanju odbitka DDV po predloženih računih za obdobje od aprila 2015 dalje.

Tožena stranka je pri odločitvi, da tožniku pri izplačilu nepovratnih sredstev, odobrenih z odločbo o pravici do sredstev, ne prizna stroškov DDV, zmotno uporabila materialno pravo. Takšno stališče tožene stranke pomeni, da nobenemu ne bi mogel biti priznan strošek DDV, saj se navsezadnje vsak davčni zavezanec lahko identificira za namene DDV.

V primeru, da je račun, ki se nanaša na upravičenca, plačal zakonec upravičenca iz skupnega premoženja, je treba šteti, da je obveznost plačila izpolnil upravičenec (prim. sodbo Upravnega sodišča št. III U 188/2017).

Izpolnjeni so pogoji, ki so za ugotavljanje davčne osnove s cenitvijo določeni v prvem odstavku 68. člena ZDavP-2. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik izdajal navidezne listine – komisijske pogodbe in račune za vozila terizkazal le del na tej podlagi doseženih prihodkov. Tožnik ni imel transakcijskega računa, na katerega bi polagal prejeto gotovino, prav tako pa ni vodil blagajniške dokumentacije (blagajniški prejemki, blagajniški dnevnik), tako da iz predložene dokumentacije tudi prejem gotovine ni razviden. Ob podanih pogojih za cenitev davčne osnove, pa se ta določi v verjetni višini, to je taki, ki se najbolj približa realnim rezultatom poslovanja. Verjetna davčna osnova se z oceno ugotavlja prav zato, ker realnih rezultatov poslovanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti.

Po presoji sodišča so utemeljeni tožnikovi ugovori, da zgolj razlog, da tožnik trenutno dosega nižjo vrednost dobav, ne more biti razlog za odvzem identifikacije za namene DDV. Tožnik pa se v postopku in tudi v tožbi sklicuje, da mu je zaradi odvzema identifikacijske številke za DDV oteženo poslovanje, posledica katerega pa je slabo finančno stanje. Zato tudi zaključek prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da tožnik v postopku ni izkazal, da neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost v smislu 5. člena ZDDV-1, s čemer naj bi bilo prav tako utemeljeno izrečeno prenehanje identifikacije za namene DDV, po presoji sodišča ni dovolj izkazan.

Uporabnik, ki je javno predvajal fonogram, ne da bi predhodno pridobil dovoljenje za uporabo, je dolžan plačati DDV od utemeljeno zaračunanega (prisojenega) nadomestila za uporabo fonograma. Z uporabo fonograma je bil promet izvršen, ne glede na to, da dovoljenja za uporabo ni imel.

V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ na podlagi listin, ki jih je pridobil v postopku, zaključil, da se je tožnik ukvarjal z nakupi in prodajami motornih vozil. To izhaja iz listin, ki jih je organ pridobil od registracijskih organov. Iz tabele (na 4. strani izpodbijane odločbe) je razvidno, da je tožnik v obdobju od 5. 2. 2010 do 3. 6. 2011 kupil in nato po kratkem času (nekaj dneh do enega meseca in pol) prodal 4 vozila, pri čemer je ustvaril dohodek. Razlika v ceni, ki jo je tožnik dosegel, predstavlja tožnikov zaslužek oziroma dohodek, ki ga je dosegel z opravljanjem dejavnosti preprodaje vozil.

Za presojo, ali so izplačila pravne osebe fizični osebi dividende v smislu 90. člena ZDoh-2, je odločilno, ali izplačila ustrezajo splošni definiciji dividend iz te določbe. Po tej določbi pa se kot dividende obravnavajo tako izplačila tihemu družbeniku, ta so v določbi navedena kot primer izplačil, ki se obravnavajo kot dividende, kot tudi druga izplačila, ki so lahko zgolj podobna izplačilom tihemu družbeniku, če seveda ustrezajo splošni definiciji. Ker v obravnavanem primeru davčna organa in prvostopenjsko sodišče niso presojali, ali izplačila, ki jih je prejel revident, izpolnjujejo pogoje iz splošne definicije, ampak so šteli, da ne gre za izplačilo v smislu 90. člena ZDoh-2, ker naj tiha družba med revidentko in prejemnikom izplačila ne bi bila ustanovljena v skladu z ZGD-1, so navedeno določbo po presoji revizijskega sodišča napačno uporabili. Če so v davčnem postopku ugotovljene vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče določiti, da je izplačilo točno določena vrsta dohodka, ki jo definira ZDoh-2, tako kot so v obravnavnem primeru ugotovljeni vsi elementi, na podlagi katerih je mogoče obravnavano izplačilo opredeliti kot izplačilo dividend v smislu 90. člena ZDo

Okoliščine, na katere so oprli svojo odločitev davčni organi in prvostopenjsko sodišče, po presoji revizijskega sodišča niso okoliščine, ki bi izkazovale, da je revident pri gradnji obravnavanih hiš objektivno deloval kot podjetnik, zato je zaključek glede tega preuranjen. Čeprav na podlagi okoliščin ni mogoče zaključiti, da je revident deloval kot podjetnik, pa to še ne pomeni, da je dejansko deloval kot zasebnik – fizična oseba. Glede na tako stanje stvari in glede na revidentove navedbe, da je gradil zase oziroma za svoje otroke, se tako izkaže, da je v danem primeru odločilni kriterij, na podlagi katerega je mogoče določiti, ali je revident deloval kot podjetnik ali kot zasebnik – fizična oseba, resničnost oziroma neresničnost njegovih trditev, da je hiše gradil zase oziroma zato, da bi jih brezplačno naklonil svojim otrokom. Ta okoliščina v obravnavani zadevi ni bila razčiščena, ker je davčni organi in prvostopenjsko sodišče niso šteli za materialnopravno odločilno.

Za presojo, ali so izplačila pravne osebe fizični osebi dividende v smislu 90. člena ZDoh-2, je odločilno, ali izplačila ustrezajo splošni definiciji dividend iz te določbe. Po tej določbi pa se kot dividende obravnavajo tako izplačila tihemu družbeniku, ta so v določbi navedena kot primer izplačil, ki se obravnavajo kot dividende, kot tudi druga izplačila, ki so lahko zgolj podobna izplačilom tihemu družbeniku, če seveda ustrezajo splošni definiciji. Ker v obravnavanem primeru davčna organa in prvostopenjsko sodišče niso presojali, ali izplačila, ki jih je prejel revident, izpolnjujejo pogoje iz splošne definicije, ampak so šteli, da ne gre za izplačilo v smislu 90. člena ZDoh-2, ker naj tiha družba med revidentko in prejemnikom izplačila ne bi bila ustanovljena v skladu z ZGD-1, so navedeno določbo po presoji revizijskega sodišča napačno uporabili. Če so v davčnem postopku ugotovljene vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče določiti, da je izplačilo točno določena vrsta dohodka, ki jo definira ZDoh-2, tako kot so v obravnavnem primeru ugotovljeni vsi elementi, na podlagi katerih je mogoče obravnavano izplačilo opredeliti kot izplačilo dividend v smislu 90. člena ZDo

Tožnik je v letu 2007 preprodajal rabljena osebna vozila, čeprav ni imel registrirane dejavnosti in ni bil identificiran za namene DDV. Rabljena vozila, kupljena v drugi državi članici EU, so po vstopu Republike Slovenije v EU praviloma obdavčena z DDV v državni članici nakupa, razen če vozilo kupi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in je vozilo obdavčeno v državi njenega sedeža. Tožnik je mejni znesek 25.000,00 EUR obdavčljivega prometa iz prvega odstavka 94. člena ZDDV-1 presegel 10. 1. 2007. V skladu z 78. členom ZDDV-1 bi moral davčnemu organu prijaviti dejavnost, od katere bi moral obračunavati in plačevati DDV od prodajne vrednosti vozil oziroma od ustvarjene razlike v ceni vozil, ki jih je preprodal. Tožnik je opravljal dejavnost na črno, kot to določa peta alineja prvega odstavka 3. člena ZPDZC.

Po 5. členu ZDDV-1 je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Ekonomska dejavnost obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo. Ekonomska dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.