74. člen ZDDV-1

Upoštevaje stališča SEU po presoji tega sodišča drugostopenjski davčni organ v tožnikovem primeru, glede na to, da se je tožnik smel na poziv prvostopenjskega organa za predložitev dodatne dokumentacije odzvati tudi še po poteku enomesečnega roka in tudi šele s pritožbo, ne bi smel izhajati iz tega, da je tožnik s podajo dokaznih predlogov prekludiran (in po tretjem odstavku 238. člena ZUP preverjati upravičenosti razlogov, ki so tožnika vodili do takšne zamude), temveč bi bilo treba, izhajajoč iz neprekluzivnosti roka iz 74.e člena ZDVV-1, upoštevati pravočasnost predložitve teh dokazov.

Če tuj zavezanec za DDV v Sloveniji opravi storitve s področij, navedenih v 29. členu ZDDV-1, kjer je določena vstopnina ali drugačno plačilo, ki posamezniku podeli pravico do dostopa do prireditve/tečaja, je kraj obdavčitve teh storitev v Sloveniji. To pa v povezavi s 74. členom ZDDV-1 pomeni, da tak tuj davčni zavezanec ne izpolnjuje negativnega pogoja iz prvega odstavka 74. člena ZDDV-1.

Tako ZDavP-2 kot ZUP dopuščata elektronsko vročanje strankam v postopku, ki je enakovredno klasični osebni vročitvi. Vendar pa iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bili pogoji za vročanje poziva tožniku za dopolnitev vloge po elektronski poti izpolnjeni. Elektronsko vročanje po ZUP namreč poteka preko varnega elektronskega predala oziroma registriranega elektronskega naslova, po ZDavP-2 pa preko sistema eDavki. V konketnem primeru je bil poziv tožniku poslan na elektronski naslov kontaktne osebe, naveden v zahtevi za vračilo DDV. Takšna vročitev pa ni skladna z določbami ZUP oziroma ZDavP-2 o osebnem vročanju.

Na tej podlagi je tožena stranka pravilno zaključila, da prevozniki gorivo kupujejo po lastni presoji in kot lastniki svobodno odločajo o kakovosti, količini, vrsti goriva in času nakupa, pri tem pa opravljajo svojo dejavnost, le poravnali so obveznost z uporabo omenjene kartice. Tožeča stranka torej z gorivom ni razpolagala kot njegov lastnik, temveč je s kartico prevozniku le omogočila plačilo nakupa goriva oziroma plačila cestnine. To pa pomeni, da tožeča stranka ni upravičena do vračila DDV, ker pogoji iz 74. člena ZDDV-1 niso izpolnjeni.

Iz pogodbe o skupnem podvzemu dovolj jasno sledi, da tožeča stranka da prevozniku kartico za brezgotovinsko nabavo goriva in plačilo cestnin na razpolago, kar pomeni, da mu s tem omogoči zgolj enostavnejši način plačevanja, in ne, da bo sama prevzela nabavo goriv in plačevanje cestnin ter sama nosila omenjene stroške. Iz pogodbe tudi sicer ne sledi, da bi prevoznik kupoval gorivo in plačeval cestnino v imenu tožeče stranke, kot se zatrjuje v tožbi. To pa pomeni, da omenjena nabava, ki je bila s strani prevoznika tudi dejansko (in nesporno) opravljena, pomeni strošek prevoznika in da torej ne gre za nabavo, ki bi jo prevoznik opravil v imenu tožeče stranke.

Na podlagi 2. alineje tretjega odstavka 74.b člena ZDDV-1 se šteje, da je zahtevek za dodatne informacije vročen na dan, ko davčni organ od prejemnika prejme potrdilo o prejemu elektronskega sporočila, vendar najkasneje 15. dan od dneva, ko je bil odposlan. Iz obvestila ciljnega strežnika o dostavi nesporno izhaja, da je naslovnik dopis prebral istega dne in sicer 9. 3. 2018 ob 9:32 in je bil s tem poziv za dopolnitev obravnavane vloge tožniku nesporno vročen v skladu z ZDDV-1.

Glede na okoliščine, ki jih je ugotovil prvostopenjski davčni organ (denimo odsotnost tožnikovih tabel v predmetni poslovni zgradbi, odsotnost tožnikovega prejemanja faktur za najem poslovnih prostorov, česar tožnik ne zanika), sodišče ne more slediti tožniku. Tudi tožnikovo navajanje, da za svojo dejavnost ne potrebuje skladišč in parkirnih prostorov, ampak da se njegovi posli vodijo pisarniško na sedežu, ni kredibilno. Prvostopenjski davčni organ je zadostno utemeljil, da tožnik pisarne nima. Zatorej tudi posledično ne more niti „pisarniško“ poslovati. Tožnik naj bi sončnične tropine prevzel na svojem naslovu, kar je z žigom in podpisom potrdil poslovodja tožnika na CMR listinah, pri čemer pa so bili ti podatki drugačni od tistih, na CMR listinah, ki so bile priložene računom, ki jih je tožnik izdal hrvaškim kupcem. Navedeno ob upoštevanju, da na tožnikovem sedežu ni kapacitet za sprejem takšnih količin blaga, daje podlago za zaključek, da podatki na CMR listinah niso resnični.

Tožnik ni verodostojno izkazal obstoja poslovnih dogodkov, za katere naj bi bili izdaniomenjeni računi in po katerih naj bi šlo za storitve, glede katerih bi bil tožnik na podlagi 74. člena ZDDV-1 upravičen do vračila DDV. Po presoji sodišča je pri ugotavljanju pravice do vračila DDV dolžnost davčnega zavezanca, da predloži verodostojne listine, na podlagi katerih uveljavlja vračilo.

Iz izpodbijane odločitve ni jasno, ali se lahko davčnemu zavezancu DDV vrne samo na podlagi izvirnih računov ali pa se mu DDV lahko vrne tudi na podlagi nadomestnih računov. Nadalje je sporno, ali je v obravnavani zadevi opis storitve na spornem računu ustrezen ali ne. Ključno v obravnavani zadevi je nerazčiščeno dejstvo, saj tožnik zatrjuje, da je davčni organ v obravnavanem primeru neutemeljeno odstopil od dolgoletne ustaljene prakse, razlogov za to davčni organ ni pojasnil. Načelo vezanosti na lastne prejšnje odločitve zahteva, da upravni organ ne sme odstopiti od razlag splošnih pravil, ki jih je postavil sam, niti od ustaljene upravne prakse, ki se je uveljavila, ne da bi za to imel upravičen razlog, ki ga mora posebej obrazložiti.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi nadomestnega računa. Tožnik, ki je davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV od navedenega računa na podlagi 74. člena ZDDV-1. Po zaključku obeh davčnih organov navedeni račun ne vsebuje podatkov, ki jih zahteva 82. člen ZDDV-1, zaradi česar tožnik nima pravice odbitka vstopnega DDV od omenjenega računa.

V skladu s prvim odstavkom 74. člena ZDDV-1 ima davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, ampak v drugi državi članici, pravico do vračila DDV zaračunanega za blago, ki so mu ga dobavili ali storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v Sloveniji ali za uvoz blaga v Slovenijo, če izpolnjuje zakonsko določene pogoje. Davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi članici ima pravico do vračila tistih zneskov DDV za katere bi lahko davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji uveljavljal odbitek DDV v skladu s tem zakonom. Tožnica je zahtevala vračilo DDV za leto 2009 na podlagi osmih računov, za druge račune pa ni vložila zahteve. Zato je odločitev organa prve stopnje pravilna, ko je tožnici vrnil DDV po osmih računih.

Na podlagi prvega odstavka 74.e člena ZDDV-1 pristojni davčni urad v elektronski obliki nemudoma obvesti vložnika o datumu prejema zahtevka, ki ga je prejel od države članice njegovega sedeža. O zahtevku mora odločiti v štirih mesecih od njegovega prejema. Tožnik pa od prvostopenjskega davčnega organa ni nikoli prejel obvestila o datumu prejema zahtevka za vračilo DDV. Obvestilo je posebej pomembno, saj od navedenega datuma začne teči štirimesečni rok, v katerem bi prvostopni davčni organ moral odločiti o zahtevi za vračilo. Iz drugega odstavka 74.g člena ZDDV-1 izhaja, da zakon predvideva možnost, da se zahtevek za vračilo DDV odobri tudi v primeru, če tožnik zahtevku za vračilo DDV dodane informacije predloži po preteku roka, vendar v takem primeru ni upravičen do obresti.

V obravnavani zadevi je sporno, ali gre tožeči stranki vračilo DDV po 74. členu ZDDV-1. Na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDDV-1 davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji in ni identificiran za namene DDV v Sloveniji, uveljavlja pravico do odbitka DDV preko instituta vračila DDV, če so izpolnjeni pogoji iz 74. člena ZDDV. Na podlagi 74. člena ZDDV-1 vlagajo zahtevek za vračilo DDV davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Sloveniji.