77. člen ZDDV-1

Odločilno merilo za tarifno uvrstitev blaga je v skladu z ustaljeno sodno prakso treba poiskati v njegovih objektivnih značilnostih in lastnostih, kot so opredeljene z besedilom tarifne številke KN in opombami k oddelku ali poglavju. Pojasnjevalne opombe so v precejšnjo pomoč pri razlagi obsega različnih tarifnih številk, nimajo pa zavezujočega značaja. Tudi namembnost proizvoda je lahko objektivno merilo za uvrstitev, če je neločljivo povezana s proizvodom, pri čemer se neločljivost presoja glede na njegove objektivne značilnosti in lastnosti.

V okoliščinah, v katerih je bil davčni zavezanec, ki je uvoznik in dobavitelj, upravičen do oprostitve DDV pri uvozu na podlagi odobritve, ki so jo pristojni carinski organi izdali po predhodnem preverjanju na podlagi dokazov, ki jih je predložil ta davčni zavezanec, slednji ni zavezan naknadno plačati DDV, čeprav se ob naknadnem preverjanju izkaže, da vsebinski pogoji za oprostitev niso bili izpolnjeni razen, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je navedeni davčni zavezanec „vedel ali bi moral vedeti“, da so bile dobave, ki so sledile zadevnim uvozom, del utaje, ki jo je storil pridobitelj, in da ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi to utajo preprečil (subjektivni element).

Strošek DDV-ja povečuje strošek popravila vozila, dne 12. 12. 2013 udeleženega v prometni nesreči. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno presodilo, da tožeča stranka do maksimalne vrednosti škode v višini 6.700,00 EUR oziroma do priznane škode, ocenjene po sistemu totalke, ni upravičena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo še za 854,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2014 dalje do plačila. DDV-ja, ki skupaj s stroškom popravila in rezervnih delov presega tožnici pravno priznano škodo v višini 6.700,00 EUR, ji namreč ni mogoče prisoditi. Tožeča stranka je pojasnila, da je vozilo ves čas uporabljal le direktor, ki je ob nakupu tudi izbral dodatke, ki jih je dodatno plačal in zaradi katerih je bil avto prilagojen njegovemu okusu in njegovim potrebam. Trdila je tudi, da si je vozilo (med popravilom) izposojal pri prijateljih. S takšno trditveno podlago pa tožeča stranka kot pravna oseba nikakor ni mogla utemeljiti okoliščin, nastalih po povzročitvi škode, ki bi zahtevale prisojo (popolne)

Po presoji Vrhovnega sodišča odpust DDV na podlagi 236. in 239. člena CZS ni mogoč, saj se te določbe nanašajo le na odpust oziroma povračilo uvoznih dajatev, med katere pa DDV ne spada. Četudi se po šestem odstavku 77. člena ZDDV-1 pri uvozu blaga DDV plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev, to ne pomeni, da je DDV dejansko uvozna dajatev v smislu CZS. Pravica do povrnitve oziroma odpusta uvozne dajatve je materialnopravna pravica, CZS pa ni materialnopravna podlaga za obračunavanje in s tem tudi ne za odpuščanje DDV. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi X Ips 82/2005 z dne 20. 10. 2016. Če pogoji za oprostitev plačila davka niso izpolnjeni, za plačilo davka odgovarja tisti, ki mu je bila oprostitev neupravičeno odobrena. Ker je bila oprostitev neutemeljeno odobrena v okviru carinskega postopka, je za davek odgovorna oseba, ki je sicer carinski dolžnik, kar izhaja iz 6. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1, ki določa, da mora DDV pri uvozu blaga plačati carinski dolžnik, določen v skladu s carinskimi predpisi oziroma prejemnik blaga.

Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč jih določajo druge določbe (73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2), iz katerih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki so jih izdali neplačujoči gospodarski subjekti, tožniku pa se predvsem očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajateljev računov. Iz objektivnih okoliščin pa je razvidno, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre. Navedeno je skladno tudi s prakso SEU.