UPRS sodba I U 523/2012

Tožbi se ugodi, sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana DT-BE2010000004462035-8/2010/08013/03 z dne 16. 8. 2011 (kot se glasi po spremembi v skladu z odločbo Ministrstva za finance, Direktorata za sistem davčnih carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektorja za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev DT 499-16-259/2011-2 z dne 29. 2. 2012) se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrgel in odločil, da tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka. Davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Gre za zamudo procesnega roka pri vložitvi pravnega sredstva zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana BE2010000004462035-5/2010/08013/03 z dne 10. 3. 2011, s katero je davčni organ zavrnil zahtevek za vračilo DDV davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Republiki Sloveniji v višini 142.842,20 EUR. Kot podlago navedel prvi odstavek 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ter 103. člen do 108. člen ZUP. Tožnik je 24. 6. 2011 podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude procesnega roka pri vložitvi pravnega sredstva zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana BE2010000004462035-5/2010/08013/03 z dne 10. 3. 2011, ki jo je tožnik prejel 10. 3. 2011, kar je razvidno iz elektronskega sporočila, ki ga je prejel davčni organ. Petnajstdnevni rok za pritožbo je potekel 25. 3. 2011. Do navedenega roka tožnik ni podal pritožbe. Navedena odločba je bila posredovana davčnim oblastem v Belgijo, ti pa so jo posredovali neposredno tožniku. Iz uradnega dopisa – sporočila o uradni odločitvi za vračilo DDV, izdanega s strani davčnih oblasti v Belgiji, ki je bil z odločbo posredovan tožniku, izhaja, da je davčni organ deloma ugodil zahtevku za vračilo DDV. Iz priloženega prevoda tega obvestila izhaja, da je država članica EU – Republika Slovenija, na katero se vračilo nanaša, uradno obvestila z elektronsko pošto davčni organ v Belgiji, da je zahteva tožnika delno sprejeta. Omenjeno uradno obvestilo in informacijo o delnem vračilu DDV je po navedbah tožnika bistveno vplivala na tožnika in ga zavedla v zmoto, zaradi česar na odločbo ni reagiral in ni pravočasno vložil pravnega sredstva. Odločba je bila tožniku posredovana v slovenskem jeziku, tožnik pa ga ne razume, zato ni bil sposoben doumeti vsebine odločbe v kratkem 15-dnevnem roku in pravočasno vložiti pravnega sredstva.

Davčni organ je ugotovil, da navedeni razlog ni opravičljivi razlog za zamudo pritožbenega roka. Na podlagi 62. člena ZUP se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku. Iz navedb tožnika izhaja, da je 10. 3. 2011 prejel dopis belgijskih oblasti ter odločbo slovenskega davčnega organa. Kljub temu, da je bila vsebina dopisa belgijskih oblasti drugačna kot odločba slovenskega davčnega organa, je možno iz belgijskega dopisa razbrati, da se v njem navaja 26 računov in razloge za zavrnitev nekaterih računov. Na podlagi 104. člena ZUP mora stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogoče pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati. Tožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navaja zgolj bistveno zmoto, ki naj bi bila posledica napake davčnega organa. Davčni organ pa meni, da v konkretnem primeru ni šlo za napako davčnega organa, saj je tožnik, kot tudi sam navaja, prejel predmetno odločbo 10. 3. 2011, vendar nanjo v zakonitem pritožbenem roku ni vložil pravnega sredstva, kar pa ne more biti napaka davčnega organa.

Drugostopenjski davčni organ je na podlagi pritožbe izpodbijani sklep spremenil tako, da je spremenil izrek izpodbijane odločbe tako da se predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrne za vložitev pritožbe zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana BE2010000004462035-5/2010/08013/03 z dne 10. 3. 2011 zavrne in ne zavrže, kot je to navedel prvostopenjski organ v izreku izpodbijanega sklepa. Prvostopenjski organ je namreč zahtevo tožnika za vrnitev v prejšnje stanje obravnaval vsebinsko in je presojal tudi utemeljenost predloga, čeprav je v izreku navedel, da se predlog zavrže. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ ne ugotavlja procesnih ovir za obravnavanje predloga tožnika, pač pa ugotavlja, da predlagatelj ni navedel opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje, kar je razlog za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na navedeno, je drugostopenjski organ v zvezi s pritožbo tožnika izrek izpodbijanega sklepa spremenil tako, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne. Kot podlago navaja določbo prvega odstavka 103. člena ZUP, na podlagi katerega se stranki, ki je iz opravičljivih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Stanka mora v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine vsaj verjetno izkazati – prvi odstavek 4. člena ZUP. Predlog za vrnite v prejšnje stanje se poda v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo, po treh mesecih od dneva zamude se ne more več predlagati vrnitev v prejšnje stanje (prvi in drugi odstavek 105. člena ZUP).

Tožnik je v vlogi z dne 24. 6. 2011 predlagal vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z rokom za vložitev pritožbe zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana BE2010000004462035-5/2010/08013/03 z dne 10. 3. 2011. Kot razlog je navedel, da je bil z obvestilom belgijske davčne uprave zaveden v zmoto o vsebini odločbe Davčnega urada Ljubljana, ki je bila v slovenskem jeziku, ki ga tožnik ni razumel. Iz listin upravnega spisa je razvidno, da je tožnik 30. 9. 2010 na podlagi 74. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) zahteval vračilo DDV. O zahtevi je davčni urad odločil z odločbo z dne 10. 3. 2011. Nesporno je bila omenjena odločba Davčnega urada Ljubljana tožniku vročena 10. 3. 2011 skupaj s pojasnilom belgijskega davčnega organa. To navaja tudi tožnik sam v pritožbi. Tako je začel teči 15-dnevni rok za pritožbo zoper navedeno odločbo 11. 3. 2011 in se je iztekel s pretekom 25. 3. 2011. Tožnik pa v tem roku ni vložil pritožbe, marveč je 24. 6. 2011 v zvezi z vložitvijo pritožbe vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Po presoji drugostopenjskega organa vsebina dopisa belgijskega davčnega urada, ki je spremljala odločbo Davčnega organa Ljubljana ni odločilna, pač pa je bistveno, da je bila ta odločba tožniku vročena 10. 3. 2011. Dopis belgijskega davčnega organa, ki je v prevodu priložen predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je netočen in pomanjkljiv. Vendar je hkrati z dopisom tožnik prejel tudi odločbo Davčnega urada Ljubljana, iz katere je razvidna vsebina odločbe in razlogi za odločitev po posameznih računih. Tožnik se v zvezi z zamudo pritožbenega roka neutemeljeno sklicuje na obvestilo belgijskega davčnega organa. Nepopolnost obvestila je še dodaten razlog, da bi tožnik moral preveriti odločbo Davčnega organa Ljubljana, ki jo je prejel z dopisom. Tožnik tako v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni navedel opravičljivega razloga za zamudo roka za vložitev pritožbe zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana.

Hkrati drugostopenjski organ tudi ugotavlja, da je v obravnavanem primeru podan tudi razlog za zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Po določbi prvega odstavka 105. člena ZUP se predlog za vrnitev v prejšnje stanje poda v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo. Če je stranke šele pozneje izvedela za zamudo, pa se poda v osmih dneh od dneva, ko je to izvedela. Po treh mesecih od dneva zamude se ne more več predlagati vrnitev v prejšnje stanje (drugi odstavek 105. člena ZUP). Po določbi tretjega odstavka 106. člena ZUP se prepozen in nedovoljen predlog zavrže s sklepom. Tožnik v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki je bil sicer vložen še ravno pred iztekom objektivnega trimesečnega roka ni navedel, kdaj naj bi prenehal vzrok zamude oziroma, kdaj naj bi izvedel za zamudo. Tedaj bi namreč začel teči subjektivni 8-dnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Tožnik tako ni izkazal pravočasnosti vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Tožnik se z odločitvijo obeh upravnih organov ne strinja in v tožbi navaja, da je kot tuja pravna oseba, ki nima sedeža v Republiki Sloveniji 30. 9. 2010 podal zahtevo za vračilo DDV preko družbe A. iz Belgije, ki jo je pooblastil, da preko elektronskega portala države tožnika, to je Belgija, poda zahtevek za vračilo DDV. S strani belgijske davčne oblasti je bil zahtevek posredovan prvostopnemu davčnemu organu v Republiki Sloveniji. Zahteva je bila dana preko elektronske pošte, pooblastilo družbe A. iz Belgije pa je bilo dano zgolj za vložitev te zahteve. Dne 10. 3. 2011 je prvostopenjski davčni organ izdal odločbo, s katero je zavrnil zahtevo tožnika za vračilo DDV. Odločba je bila posredovana davčnemu organu v Belgijo, ta pa je tožnika o odločbi obvestil z elektronskim sporočilom. Zaradi zamude procesnega roka pri vložitvi pravnega sredstva zoper to odločbo je tožnik 24. 6. 2011 podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Davčni organ pa predlog za vrnitev v prejšnje stanje obravnaval, nato pa ga je s sklepom zavrgel. Iz elektronskega sporočila belgijskega davčnega organa ni bilo možno razbrati, da je bil zahtevek zavrnjen po vseh predloženih računih, kot je bilo to navedeno v odločbi prvostopenjskega organa. Odločba pa je bila izdana v slovenskem jeziku, ki ga tožnik ne razume. V elektronskem sporočilu belgijskih davčnih oblasti posamezni računi niso bili navedeni in tudi ni bilo možno trditi, da je bilo razvidno, da gre za zavrnitev konkretnih 26 računov, ki so bili podlaga za vračilo DDV. Drugostopenjski organ sicer navaja, da vsebina dopisa belgijskega davčnega organa v obravnavanem primeru ni odločilna, ampak je bistveno dejstvo, da je bila odločba prvostopnega davčnega organa tožniku vročena 10. 3. 2011 ter, da je kljub ugotovljenim pomanjkljivostim iz elektronskega sporočila belgijskega davčnega organa razvidno, da se razlog za neugoditev nanaša na 26 obravnavanih računov. Tožnik se z navedenim ne strinja. Nepravilno tožena stranka navaja, da v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niso bili navedeni opravičljivi razlogi za zamudo roka za vložitev pritožbe. V nadaljevanju ponavlja svoje navedbe, ki jih je podal že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in tudi v pritožbi.

Tožnik je že v preteklosti zahteval vračilo DDV na podlagi računov, ki so bili izdani vedno za iste nakupe na območju Republike Slovenije s strani istega dobavitelja. Iz zahteve za vračilo DDV je jasno razvidno, da gre za dobavitelja, s katerim je tožnik na območju Republike Slovenije že posloval in je na osnovi predhodnih zahtevkov za vračilo DDV davčnemu organu ta zahteva že znana. Tožnik iz opravičljivih razlogov ni pričakoval zahteve za predložitev dodatnih informacij v zvezi z vlogo za vračilo DDV. Navaja tretji odstavek 63. člena ZDDV-1 in meni, da je pravico do odbitka DDV že pridobil, zato je nedopustno, da zaradi dodatnih zahtev pri postopku vračila prvostopenjski organ zavrne celotni zahtevek za vračilo DDV. Pri tem prihaja tudi do dvojnega obdavčenja. Iz drugega odstavka 74.g člena ZDDV-1 izhaja, da zakon predvideva možnost, da se zahtevek za vračilo DDV odobri tudi v primeru, če tožnik zahtevku za vračilo DDV dodane informacije predloži po preteku roka, vendar v takem primeru ni upravičen do obresti in se sklicuje na sodbo Nidera Handelscompagnie BV (C-385/09). Zavrnitev zahtevka za vračilo DDV in posledično nepovratna izguba pravice do vračila DDV v konkretnem primeru na podlagi dejstva, da tožnik ni pravočasno predložil dodatnih informacij, ki jih je zahteval prvostopni davčni organ pomeni kršitev temeljnih načel DDV, torej načela nevtralnosti in predstavlja diskriminacijo. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno, nepravilno je bilo uporabljeno materialno pravo in bistveno so bile kršene določbe postopka. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o stvari oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvah obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama v danem primeru sporno, ali je podan opravičljiv razlog za ugoditev predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana BE2010000004462035-5/2010/08013/03 z dne 10. 3. 2011, s katero je Davčni urad Ljubljana zavrnil vlogo tožnika za vračilo DDV v znesku 142.842,20 EUR. Pri tem pa med strankama ni sporno, da je sama zahteva za vrnitev v prejšnje stanje podana pravočasno, to je v okviru zakonskega objektivnega roka. Po treh mesecih od dneva zamude se namreč ne more več predlagati vrnitev v prejšnje stanje (drugi odstavek 105. člena ZUP). Kot sta to pravilno navedla že oba davčna organa in tudi sam tožnik v tožbi, mora stranka na podlagi prvega odstavka 104. člena ZUP v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navesti okoliščine, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja in te okoliščine verjetno izkazati. Kot je to pravilno navedel že pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe prvostopenjski organ ni ugotavljal procesnih ovir za obravnavanje predloga tožnika, pač pa je ugotovil, da tožnik ni navedel opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje, kar je razlog za zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Glede na navedeno, je drugostopenjski organ v zvezi s pritožbo tožnika izrek izpodbijanega sklepa spremenil tako, da se predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrne in kot podlago navedel določbo prvega odstavka 103. člena ZUP. V primeru, ko davčna organa presojata vsebinsko ali v konkretnem primeru obstoja opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje in ali so okoliščine verjetno izkazane, morata vse navedbe tožnika presoditi konkretno in se do teh navedb tudi opredeliti.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik že v predmetnem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in tudi v pritožbi navajal, da je bil z elektronskim sporočilom, ki navaja delno sprejeto zahtevo za vračilo DDV s strani tožene stranke zaveden. Iz sporočila ni bilo mogoče razbrati, na katere konkretne račune se nanaša, kar predstavlja opravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje v skladu z odločbo prvega odstavka 103. člena ZUP. Zahteva za vračilo DDV je bila podana s strani družbe A. iz Belgije preko elektronskega portala v Belgiji, kjer ima tožnik sedež. Omenjena družba pa je je bila pooblaščena izključno za elektronsko oddajo zahtevka, ne pa tudi za sprejem uradnih pisanj s strani prvostopnega davčnega organa, kar je razvidno iz priloženega pooblastila. Dne 11. 1. 2011 je prvostopni organ izdal zahtevo za predložitev dodatnih informacij v zvezi z vlogo za vračilo DDV, ki jo je na podlagi elektronske pošte, ne da bi predhodno preveril meje pooblastil, naslovil na družbo A. iz Belgije. Navedena družba pa ni imela nikakršnih pooblastil za prejem zahteve za predložitev dodatnih informacij. Ker zahteva za predložitev dodatnih informacij s strani prvostopnega organa ni bila vročena pristojni osebi, je tožeča stranka rok zamudila. Gre za procesno napako pri posredovanju zahteve nepooblaščeni osebi, kar je imelo negativne posledice v obliki zavrnitve zahtevka za vračilo DDV. Davčni urad Ljubljana je posredoval zahtevo za predložitev dodatnih informacij nepooblaščeni osebi. Na podlagi 20. člena Direktive Sveta 2008/9/ES država članica zahteva dodatne informacije od vlagatelja ali od pristojnih organov držav članice, kjer ima vlagatelj svoj sedež. Če se dodatne informacije zahteva od osebe, ki ni vlagatelj ali pristojni organ države članice, se zahtevek posreduje v elektronski obliki le, če je ta prejemniku zahteve na voljo. Tožnik opozarja na urejeno področje vročanja dokumentov ter navaja vsebino prvega, drugega in tretjega odstavka 91. člena ZUP. Iz navedenega izhaja, da je bila zahteva za predložitev dodatnih informacij posredovana družbi A. iz Belgije, odločba tožene stranke pa je bila posredovana neposredno belgijskemu davčnemu organu, kar kaže na nekonsistentno vodenje postopka za vračilo DDV. Na podlagi prvega odstavka 74.e člena ZDDV-1 pristojni davčni urad v elektronski obliki nemudoma obvesti vložnika o datumu prejema zahtevka, ki ga je prejel od države članice njegovega sedeža. O zahtevku mora odločiti v štirih mesecih od prejema zahtevka. Tožnik pa od strani prvostopnega davčnega organa ni nikoli prejel obvestila o datumu prejema zahtevka za vračilo DDV. Obvestilo je posebej pomembno, saj od navedenega datuma začne teči štirimesečni rok, v katerem bi prvostopni davčni organ moral odločiti o zahtevi za vračilo. Iz drugega odstavka 74.g člena ZDDV-1 izhaja, da zakon predvideva možnost, da se zahtevek za vračilo DDV odobri tudi v primeru, če tožnik zahtevku za vračilo DDV dodane informacije predloži po preteku roka, vendar v takem primeru ni upravičen do obresti in se sklicuje na sodbo Nidera Handelscompagnie BV (C-385/09). Teh navedb tožnika pa se davčna organ nista presodila, zaradi česar je podana kršitev določb postopka in je posledično tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Na podlagi določbe tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je podana bistvena kršitev določb postopka v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP ali drug zakon, ki ureja postopek izdaje upravnega akta. Nekatere procesne pravice strank so v ZUP varovane tako, da so določene kot absolutne bistvene kršitve pravil postopka, pri katerih se odločba odpravi ne glede na to, ali so ugotovljene kršitve lahko vplivale na pravilnost odločitve ali ne. Bistvene kršitve vedno narekujejo odpravo izpodbijanega upravnega akta, razen, če jih sodišče lahko odpravi v upravnem sporu, za kar pa v obravnavanem primeru ni bilo podlage.

Sodišče ugotavlja, da je tožnik že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje kot tudi v pritožbi ter nato v tožbi navajal dejstva in okoliščine, ki jih oba davčna organa v postopku nista presodila, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost odločitve tako organa prve stopnje kot tudi organa druge stopnje (2. točka in 3. točka 27. člena ZUS-1). V smislu 214. člena ZUP mora obrazložitev upravnega akta obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb in predpisov, na katere je oprta odločba, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekuje takšno odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu od zahtevkov strank. Bistvena kršitev določb postopka na podlagi drugega odstavka 237. člena ZUP je tudi dejstvo, da upravnega akta ni možno preizkusiti. Pri tem pa je upravni akt možno preizkusiti, če je dejansko stanje v obrazložitvi tega akta v vseh bistvenih točkah opisano in so tudi ustrezno navedeni uporabljeni materialni predpisi, na katerih temelji upravni akt. S tem, ko se oba davčna organa nista opredelila konkretno do posameznih bistvenih navedb tožnika v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, je posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in izpodbijani sklep nima vseh predpisanih sestavin, ki jih taksativno navaja 214. člen ZUP ter ga je v tem delu tudi ni možno preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb upravnega postopka in je zato, po presoji sodišča, izpodbijani sklep nezakonit. Glede na navedeno je tudi pomanjkljivo ugotovljeno in obrazloženo dejansko stanje. Če obrazložitev upravnega akta, ki se preizkuša predpisane vsebine nima, je sodišče ne more preizkusiti. Razlogi izpodbijanega sklepa so torej bistveno pomanjkljivi, s čimer je prišlo tudi do kršitve pravice tožnika do pravnega sredstva, saj je pravica do pravnega sredstva učinkovita le, upravni organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno, ter dokaze in navajanja stranke v upravnem postopku tudi konkretno presodi. Glede na navedeno, gre v danem primeru za bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa in je zato ta nezakonit ter ga je bilo potrebno odpraviti.

Ker v postopku pred izdajo upravnega akta glede na predhodno navedeno niso bila upoštevana relevantna pravila postopka, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Pri ponovnem odločanju je prvostopenjski organ v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Pri ponovni presoji naj prvostopenjski organ konkretno presodi vse navedbe tožnika, dane v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, zlasti navedbe, ki v postopku še niso bile presojene.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne. Tožbenemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije sodišče ni sledilo, saj po presoji sodišča pogoji za tovrstno odločanje, navedeni v določbi 65. člena ZUS-1, v danem primeru niso podani.

Sodišče je na podlagi druge alineje drugega ostavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici, ker se izpodbija procesna odločitev v postopku izdaje upravnega akta.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu se tožniku priznajo stroški upravnega spora v višini 420,00 EUR, ker je bila zadeva rešena zunaj glavne obravnave in je tožnika zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.