UPRS sodba I U 1031/2012

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana zahtevi tožnice za vračilo DDV za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 v višini 3.727,60 EUR delno ugodil tako, da je ugodil zahtevi za vračilo DDV v višini 621,28 EUR. Zahtevo za vračilo DDV v višini 3.106,32 EUR pa zavrnil. Gre za ponovljen postopek na podlagi odločbe Ministrstva za finance DT 499-16-27/2011-2 z dne 30. 6. 2011. V ponovnem postopku je davčni organ na podlagi dokumentacije s katero je razpolagal ponovno presojal vsebino zahtevka tožnice. Tožnica je vložila vlogo za vračilo DDV za obdobje od januarja do decembra 2009 za osem računov. V obrazložitvi davčni organ navaja določbo 63. člena in prvega odstavka 67. člena ter prvega, drugega in četrtega odstavka 74. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Pri ponovnem pregledu zahtevka in predložene dokumentacije je davčni organ ugotovil, da je tožnica upravičena do vračila vstopnega DDV v višini 621,86 EUR, ki je bil zaračunan na podlagi predloženih osmih računov navedenih pod zaporedno številko od 1 do 8. Tožnica pa ni upravičena do vračila razlike v višini med celotnim zahtevanim zneskom in odobrenim zneskom (3.106,32 EUR). Tožnica je v vlogi št. DE0000000000233060 zahtevala bruto znesek predloženih računov za vračilo DDV. Iz predloženih računov v postopku je bilo razvidno, da vsebujejo vse potrebne podatke po ZDDV-1 in da je tožnica upravičena do vračila 621,86 EUR.

Pritožbeni organ je pritožbo tožnice zavrnil. Iz dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je tožnica v vlogi, ki jo je vložila 21. 9. 2010, zahtevala vračilo DDV v skupnem znesku 3.727,60 EUR na podlagi osmih računov, ki so našteti v vlogi. Odločba prvostopenjskega organa z dne 20. 12. 2010, s katero je prvostopenjski organ prvič odločil o navedeni vlogi, je bila z odločbo Ministrstva za finance z dne 30. 6. 2011 odpravljena in zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Z izpodbijano odločbo, izdano v ponovnem postopku je prvostopenjski organ ponovno odločil o tožničini vlogi z dne 21. 10. 2010 in zahtevi za vračilo davka delno ugodil. Tožnica je od davčnega organa zahtevala vračilo celotne vrednosti osmih računov in ne le zaračunanega DDV. DDV po osmih obravnavanih računih znaša skupaj 621,28 EUR, preostali zaračunani znesek pa ne predstavlja DDV. Zato za vračilo zahtevanega DDV v znesku 3.106,32 EUR na podlagi obravnavanih osmih računov ni bilo podlage. Glede na navedeno je prvostopenjski organ odločil, da se tožnici vrne le znesek, ki ustreza celotnemu znesku DDV po osmih računih, ki so navedeni v vlogi. V delu, ki presega 621,28 EUR pa je tožničino zahtevo za vračilo DDV zavrnil. Prvostopenjski organ je tožničino zahtevo za vračilo DDV z dne 21. 9. 2010 obravnaval v celoti. V pritožbi zoper prejšnjo odločbo davčnega organa z dne 20. 12. 2010, ki je bila odpravljena z odločbo Ministrstva za finance DT 499-16-27/2011-2 z dne 30. 6. 2011, tožnica ni omenjala drugih računov razen osmih računov, o katerih je davčni organ prve stopnje v prvotnem postopku že odločil in so bili tudi navedeni v obrazložitvi odločbe Davčnega urada Ljubljana DE0000000000233060- 7/2010/08013/04 z dne 20. 12. 2010. Že v prvotnem postopku je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnica 21. 9. 2010 zahtevala vračilo DDV za leto 2009 na podlagi osmih računov. Po podatkih Davčnega urada Ljubljana zahteve za vračilo DDV na podlagi drugih računov iz leta 2009, ni vložila. V vlogi z dne 21. 9. 2010 pa je zahtevala vračilo DDV na podlagi osmih računov, ki so našteti v vlogi. Glede na navedeno je prvostopenjski organ tožnici pravilno vrnil znesek DDV po osmih računih.

Tožnica se z odločitvijo upravnih organov ne strinja in v tožbi navaja, da zahteva vračilo plačanega DDV v višini 3.993,52 EUR skupaj z obrestmi od 20. 9. 2010 dalje na podlagi 56 računov. Sklicuje se na 7. člen Direktive EU 2008/9/ES z dne 12. 2. 2008, po katerem mora prijavitelj predložiti vlogo v elektronski obliki. Tako davčni zavezanec nosi tveganje za izgubo podatkov na strežniku v državi članici. Država članica Slovenija bi morala vpogledati prijavni obrazec z dne 20. 9. 2010. Tožnica je svojo vlogo namreč vložila v elektronski obliki skupaj s prilogami. Ugovarja, da je bila obravnavana pristransko. Navaja 20. člen predhodno navedene Direktive in meni, da je podala popolno vlogo za vračilo DDV z vsemi kopijami računov. V predmetni zadevi pa je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno. Tožnica vsebinsko predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri navedbah iz obrazložitve obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa še dodaja:

V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ker davčni organ ni priznal tožnici celotnega zneska vračila DDV, ki ga je tožnica podala 21. 9. 2010 na podlagi prvega odstavka 74. člena ZDDV-1. V skladu s prvim odstavkom 74. člena ZDDV-1 ima davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, ampak v drugi državi članici pravico do vračila DDV zaračunanega za blago, ki so mu ga dobavili ali storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v Sloveniji ali za uvoz blaga v Slovenijo, če izpolnjuje zakonsko določene pogoje. Davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi članici ima pravico do vračila tistih zneskov DDV za katere bi lahko davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji uveljavljal odbitek DDV v skladu s tem zakonom (tretji odstavek 74. člena ZDDV-1). Zahtevek za vračilo DDV se vloži preko elektronskega portala v državi članici, v kateri je davčni zavezanec pridobil identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko na podlagi katere zahteva vračilo (drugi odstavek 74.b člena ZDDV-1). V tretjem in četrtem odstavku 74.b člena ZDDV-1 pa so navedeni podatki, ki mora vložnik navesti v zahtevku. Med strankama je sporna višini vrnjenega DDV (3.106,32 EUR). Tožnica je vložila popolno vlogo za vračilo DDV za leto 2009. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da gre v danem primeru za ponovljeni postopek na podlagi odločbe Ministrstva za finance DT 499-16-27/2011-2 z dne 30. 6. 2011. Tožnica je 21. 9. 2010 vložila vlogo s katero je zahtevala vračilo DDV za leto 2009 v skupnem znesku 3.727,60 EUR na podlagi osmih računov, ki so našteti v vlogi. Iz listin upravnega spisa tudi izhaja, da v pritožbenem postopku, s katerim je tožnica uspela, ni uveljavljala ugovorov glede števila računov, na podlagi katerih je zahtevala vračilo DDV. Tudi v predmetnem pritožbenem postopku predložene listine ne dokazujejo, da je bila pravilno vložena zahteva za vračilo DDV v znesku 3.993,52 EUR po 56. računih iz leta 2009, kot to ugovarja tožnica. Tožnica je zahtevala vračilo celotne vrednosti osmih računov slovenskega davčnega zavezanca, družbe A. v višini 3.727,60 EUR in ne le zaračunanega DDV v višini 621,28 EUR. Tudi po presoji sodišča preostali zaračunani znesek v višini 3.106,32 EUR ne predstavlja zneska DDV in glede na navedeno za vračilo tega zneska tudi po mnenju sodišča ni bilo podlage. Po presoji sodišča je tako prvostopenjski organ pravilno odločil, da se tožnici vrne le znesek, ki ustreza celotnemu znesku DDV po osmih računih, ki so navedeni v vlogi. V delu, ki presega 621,28 EUR pa je tožničino zahtevo za vračilo DDV pravilno zavrnil. Da pa bi šlo v danem primeru za vračilo zneska DDV na podlagi 56 računov, kot to ugovarja tožnica, pa iz listin upravnega spisa in tudi iz tožničine vloge za vračilo DDV za leto 2009, vložene 21. 9. 2010, ne izhaja. Tako je neupravičen ugovor tožnice, da je bilo dejansko stanje v predmetni zadevi pomanjkljivo ugotovljeno. Pa tudi sicer je neupravičen tožničin ugovor, da je bila obravnavana pristransko.

Kot je tožnici pravilno pojasnil že pritožbeni organ lahko sicer stranka tudi po uvedbi postopka razširi ali spremeni postavljen zahtevek, vendar le do izdaje odločbe organa na prvi stopnji (prvi odstavek 133. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Postavljenega zahtevka pa ne more razširiti ali spremeniti v pritožbenem postopku.

Sodišče je na podlagi 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je upravni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnica ne strinja s sklepanjem upravnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.