73.a člen ZDDV-1

Z izpodbijanim sklepom je bil tožnik pozvan k predložitvi ustreznega instrumenta zavarovanja. Tak sklep (še) ne vzpostavlja zavarovanja oziroma ne ustvarja pravnih posledic zavarovanja, saj z njim davčni organ ni omejil ali prepovedal razpolaganja z določenim tožnikovim premoženjem. Z izpodbijanim sklepom tako še ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi davčnega zavezanca.

V obravnavanem primeru je davčni organ v Ljubljani z izdajo sklepa z dne 13. 5. 2010 postopal v skladu z določbo prvega odstavka 73a. člena ZDDV-1, ki določa da lahko davčni organ v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, pred izvršitvijo vračila DDV zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti. Glede na to je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da davčnemu organu v Ljubljani zaradi izdaje sklepa z dne 13. 5. 2010 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je ravnal v skladu z zakonskim pooblastilom.

Davčni organ lahko v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, pred izvršitvijo vračila DDV, zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek (prvi odstavek 73. a člena ZDDV-1). Taka ureditev ne pomeni prekomernega posega v revidentove pravice, ni nesorazmerna in ni v nasprotju z Ustavo RS in EKČP. Izkazanost dvoma v upravičenost zahteve za vračilo (ki je pravni standard) je varovalka, da davčni organ pri zahtevi za zavarovanje ne ravna samovoljno.

Instituta zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti Direktiva Sveta 2006/112/ES1 ne ureja. Gre za poseben institut, ki je v ZDDV-1 vnesen glede vračila DDV v posebnih primerih v okviru boja proti davčnim goljufijam. Pogoj, da se navedeni institut lahko uporabi, pa je izkazanost dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV, kot to določa ZDDV-1 kot materialni predpis. Glede na določbo 73a. člena ZDDV-1 lahko le v tem primeru davčni organ pred izvršitvijo vračila na podlagi obračuna DDV zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti, v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Glede slednjega so, glede na namen zakona, ki je v ukrepih proti davčnim goljufijam, po presoji sodišča mišljeni različni instrumenti zavarovanja, ki jih ponuja ZDavP-2. Vračilo DDV v posebnih primerih, po katerem lahko davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve obveznosti pred izvršitvijo vračila DDV, je po mnenju sodišča samostojen institut v okviru ZDDV-1, torej je tako določeno v zakonu o obdavčenju, ob izpolnjevanju pogoja, da je izkazan dvom o upravičenosti zahteve za vračilo DDV po obračunu DDV, kot je določeno v ZDDV-1. Ker gre za samostoj

Instituta zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti Direktiva Sveta 2006/112/ES ne ureja in je to prepuščeno državam članicam. Po presoji sodišča gre za poseben institut, ki je v ZDDV-1 vnesen glede vračila DDV v posebnih primerih v okviru boja proti davčnim goljufijam. Pogoj, da se navedeni institut lahko uporabi, pa je izkazanost dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV. Ker gre za samostojen institut v okviru ZDDV-1, ki ga je uvedla Slovenija kot država članica v okviru ukrepov proti davčnim goljufijam, povezanim s transakcijam znotraj Skupnosti, je navedeni ukrep po presoji sodišča tudi v skladu z načelom sorazmernosti glede na zastavljene cilje preprečevanja utaje DDV.

Pogoj za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti ni ugotovitev, da tožnik ni upravičen do vračila DDV. Zadošča že dvom davčnega organa glede upravičenosti zahteve za vračilo DDV po obračunu, ki je v obravnavani zadevi v zadostni meri izkazan.