UPRS Sodba in sklep I U 1680/2020-18

I. Tožba zoper točki 1a in 3 izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. 42300-5524/2015-27 -08-340-05 z dne 27. 9. 2019 se zavrže.

II. Tožba zoper točko 1b izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. 42300-5524/2015-27 -08-340-05 z dne 27. 9. 2019 se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Finančna uprava je kot davčni organ prve stopnje z izpodbijano odločbo zahtevku tožeče stranke za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) delno ugodila in v točki 1a izreka za znesek 1.581,76 EUR odredila vračilo, za znesek 1.292,69 EUR pa v točki 1b izreka odločila, da se tožeči stranki ne vrne (točka 1b izreka). V 2. točki je izrekla, da pritožba ne zadrži izvršitve in v 3. točki izreka zavrnila zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov postopka.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka, ki opravlja dejavnost 49.41 – cestni tovorni promet, dne 18. 3. 2015 vložila zahtevek za vračilo DDV za obdobje od 1. 10. 2014 do 31. 12. 2014, in sicer po šestih računih, ki ji jih je izdala družba A., d.o.o. in so priloženi zahtevku. Tožeča stranka je skladno s pozivom, ki ji je bil poslan v zvezi s predhodno vloženim zahtevkom, predložila še kopije prometnih dovoljenj za vozila, pogodbe za skupen podvzem posla, pojasnilo, ki se nanaša na stroške goriva, predložila pa je, skupaj s prevodom v slovenski jezik, tudi vzorčno pogodbo, ki je sklenjena med tožečo stranko in podjetnikom B. in katere vsebino davčni organ v nadaljevanju povzame. Dalje se v obrazložitvi navaja, da je davčni organ zahtevo tožeče stranke za vračilo DDV na podlagi 74. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) dvakrat zavrnil, in da gre tokrat za ponovno odločanje v skladu in na podlagi odločbe organa druge stopnje, ki je z odločbo št. DT-499-16-97 2018-6 z dne 8. 3. 2019 pritožbi tožeče stranke ugodil, odločbo št. DT-42300-5524 2015-11-08-340-05 z dne 20. 3. 2018 odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek.

3Davčni organ v nadaljevanju ugotavlja, da tožeča stranka nima sedeža v Sloveniji, ter citira določbe 74., 3., 5., 6., 14., 25. in 44. člena ZDDV-1 kot pravno podlago za odločitev. Pri tem na podlagi zbranih podatkov in ob upoštevanju določb 74. člena ZDDV-1 ugotavlja, da je tožeča stranka upravičena do vračila DDV v višini 1.581,76 EUR, kot sledi iz tabele na 4. strani odločbe. Pojasni, da se ji odobri vračilo DDV od stroškov za gorivo in cestnine za tovorna vozila, ki so v njeni lasti in s katerimi sama opravlja dejavnost cestnega tovornega prometa.

4Glede preostalega zahtevanega zneska v višini 1.292,69 EUR pa davčni organ ugotavlja, da tožeča stranka do vračila ni upravičena. V tej zvezi navaja, da tožeča stranka storitev prevoza blaga zagotavlja tudi preko različnih prevoznih družb, s katerimi ima sklenjene pogodbe o skupnem podvzemu. Po teh pogodbah tožeča stranka pripravi vso prevozno dokumentacijo, načrtuje prevozno pot, prevozna družba pa opravi prevoz blaga. Poleg tega je v pogodbah določeno, da tožeča stranka prevozni družbi izroči C. kartico za gorivo, s katero le-ta kupuje gorivo oz. plačuje cestnino za prevoz, ki ga opravi na podlagi sklenjene pogodbe, in kar se potem upošteva v obračunih, opravljenih skladno s pogodbo. Na tej podlagi davčni organ ugotavlja, da je gorivo za tovorna vozila omenjenih družb, ki je zaračunano tožeči stranki po računih družbe A., dejansko kupila prevozna družba, ko je opravljala prevozno storitev po pogodbi. Tožeča stranka z gorivom oz. cestnino ni razpolagala kot lastnik, kar pomeni, da dobava blaga ni bila opravljena tožeči stranki, ki zahteva vračilo, in ki zato po presoji davčnega organa do vračila ni upravičena. Svoje stališče davčni organ podkrepi s sklicevanjem na sodbo Sodišča C-235/18 z dne 15. 5. 2019 ter navaja, da se, ob upoštevanju omenjene sodbe, izročitev C. kartice prevozni družbi na podlagi sklenjene pogodbe o skupnem podvzemu, šteje za storitev financiranja prevozne družbe pri nakupu goriva oz. plačilu cestnine. Prevozna družba namreč kupuje gorivo neposredno od dobavitelja po lastni presoji in na izbrani bencinski črpalki ter pri tem svobodno odloča o kakovosti, količini, vrsti goriva in času nakupa. Tožeča stranka nasprotno z gorivom ne razpolaga kot bi bila njegov lastnik, temveč z zagotavljanjem kartic prevozniku omogoči nakup goriva in ima na ta način le vlogo posrednika. Zato tožeča stranka ne more zahtevati vračila DDV, ki je bil plačan v zvezi z oskrbo pogodbenika. Tudi izročitev C. kartice sodi med storitve transporta, ki jih opravlja pogodbenik, in za katere tožeča stranka prejme 7% provizijo. Po vsebini gre torej za izvedbo finančne transakcije, ki je v skladu z določbami 44. člena oproščena DDV in zato na podlagi navedenega pogoj za vračilo DDV, ki ga določa četrti odstavek 74. člena ZDDV-1, ni izpolnjen.

5O vsem navedenem je davčni organ seznanil tožečo stranko in ji s tem dal možnost izjave, kar je tožeča stranka tudi storila in v odgovoru na dopis obrazloženo izrazila svoje stališče, da mora v vsakem primeru prejeti celoten zahtevani znesek vračila. Davčni organ omenjene pripombe zavrača ter vztraja pri svoji odločitvi. V odgovoru kot ključno navaja, da so vozniki tovornih vozil v obravnavanih primerih opravili transportno storitev izključno za namen svoje registrirane dejavnosti in da so gorivo kupovali izključno po svoji lastni presoji ter ga uporabljali za svojo obdavčljivo dejavnost. Tožeča stranka goriva oziroma cestnine res ni nikomur zaračunala in ni izdala računa, zato pa je znesek upoštevala pri končnem poračunu storitve, tako da je od računa, ki je bil za prevozne storitve izstavljen naročniku, odštela svojo provizijo in stroške nakupa goriva in plačila cestnin v skladu s pogodbo o skupnem podvzemu. Prevoznik pa je nato le za ta del izračunanih stroškov izdal račun z DDV tožnici. S tem je tožeča stranka svojo terjatev do prevoznika, ki izhaja iz nakupa goriva in plačila cestnin, pobotala s svojo storitvijo organizacije prevoza.

6Davčni organ še navaja, da tožeča stranka s tem, ko zagotavlja uporabo omenjenih kartic in prerazdeli stroške za plačilo goriva in cestnin v Sloveniji med pogodbenice, deluje v svojem imenu in za tuj račun. V tem primeru lahko takšna plačila izloči iz svoje davčne osnove na podlagi c) točke šestega odstavka 36. člena ZDDV-1, kolikor zagotovi dokazila o dejanskem znesku teh izdatkov in ne odbije morebiti zaračunanega DDV od teh transakcij.

7Odločitev oziroma ugotovitev iz 2. točke izreka davčni organ opre na 65. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), odločitev o stroških postopka pa na prvi odstavek 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in na določbe 28. člena Pravilnika o izvajanju zakona od davčnem postopku.

8Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski davčni organ pritožbi tožeče stranke, ki jo je le-ta vložila zoper točki 1b in 3 izreka izpodbijane odločbe, z odločbo št. DT-499-16-192/2019-10 z dne 5. 10. 2020 delno ugodilo, tako da se izpodbijana odločba v 3. točki izreka, to je odločitev o stroških postopka, odpravi in zadeva v tem delu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. V ostalem organ druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter ugotavlja, da stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni. Pri tem se sklicuje na določbe 74. člena ZDDV-1 ter kot sporno izpostavlja vprašanje, ali so bile dobave goriva in zaračunane cestnine, za katere se na podlagi računov družbe A. zahteva vračilo DDV, dejansko opravljene tožeči stranki in s tem izpolnjen pogoj za vračilo. Organ prve stopnje namreč pravice do vračila ni priznal v tistem delu, ki se nanaša na gorivo in cestnine, ki so ga s plačilno kartico tožeče stranke v Sloveniji kupovali drugi prevozniki. Pritožbeni organ pri tem ugotavlja, da so predložene pogodbe, sklenjene s prevozniki, vsebinsko enake in da so posli izvedeni enako. Kot sledi iz vzorčne pogodbe, je tožeča stranka na podlagi sklenjenih pogodb prevoznikom izročila v uporabo kartice za plačilo goriva in cestnine ter v tej zvezi plačevala prejete račune za gorivo (ki jih je vključila v zahtevo za vračilo), izdatke za gorivo pa upoštevala v medsebojnem obračunu po izvedbi skupnega posla. Na tej podlagi ter ob upoštevanju že navedene sodbe Sodišča tudi pritožbeni organ, enako kot organ prve stopnje ugotavlja, da prevozniki gorivo kupujejo po lastni presoji in kot lastniki svobodno odločajo o kakovosti, količini, vrsti goriva in času nakupa, pri tem pa opravljajo svojo dejavnost, le poravnali so obveznost z uporabo omenjene kartice C. Tožeča stranka torej z gorivom ni razpolagala kot njegov lastnik, temveč je s kartico prevozniku le omogočila plačilo nakupa goriva oz. plačila cestnine. To potrjujejo tudi pogodbe, iz katerih izhaja zgolj, da tožeča stranka da prevozniku kartico na razpolago in da bo skrbela za omogočanje brezgotovinskega tankanja in za pokrivanje stroškov cestnin, ne pa, da bo sama nosila strošek goriva in cestnin in da bo vse to dobavljeno njej. Pri čemer je razumljivo, da je bila uporaba kartice omejena zgolj na dogovorjeni prevoz, saj je šlo za izvedbo skupnega posla. Dejstvo, da prevozniku ni bil izdan poseben račun, za odločitev ni bistveno. Stroški porabe po karticah se upoštevajo pri medsebojnih obračunih skupnih poslov na način, da ti stroški zmanjšujejo znesek plačila prevozniku. Kot izhaja iz pogodbe, pripada prihodek iz posla obema strankama, obračun med njima pa se opravi na način, da tožeča stranka najprej odšteje svojo provizijo, nato od zneska, ki ostane po obračunu, odšteje stroške iz uporabe kartic C., za preostali znesek pa prevoznik izstavi tožeči stranki račun z DDV-jem, kar vse dokazuje, da je bila dobava goriva opravljena prevoznikom, saj ni logično, da bi v primeru, če bi sama nosila strošek goriva, tožeča stranka tudi na ta strošek obračunavala provizijo. Strošek goriva in cestnin po zaključku posla tako krijejo prevozniki, kar dokazuje, da je bila dobava opravljena njim. Glede na primerljive okoliščine z ozirom na sodbo Sodišča gre po presoji pritožbenega organa tudi v konkretnem primeru za financiranje podjetnika, torej prevoznika in s tem za finančne storitve, ki so oproščene DDV, kot se ugotavlja v izpodbijani odločbi. Ker torej ni mogoče ugotoviti, da je bilo gorivo dejansko dobavljeno tožeči stranki, pa ni izpolnjen pogoj za vračilo po prvem odstavku 74. člena ZDDV-1. ZDDV-1 po stališču pritožbenega organa tudi ne daje podlage za to, da bi tožečo stranko in njene pogodbene partnerje v zvezi z vračilom DDV obravnavali skupno kot enega zavezanca za DDV. Sklicevanje pritožbe na drugačno stališče pritožbenega organa, ki ga vsebuje njegova predhodna odločitev, šteje tožena stranka za neupoštevno, zatrjevanje drugačnega dejanskega stanja pa za nedokazano.

9Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo) ter povrnitev stroškov postopka. V pritožbi (pravilno: tožbi) očita toženi stranki kršitev določb 74. člena ZDDV-1, predvsem prvega in tretjega odstavka tega člena, v zvezi s 3., 6. in 21. členom istega zakona ter prvim odstavkom 22. člena in 27. členom Direktive 2008/9/ES o vračilu DDV, saj meni, da je upravičena tudi do vračila preostalega DDV v znesku 1.292,69 EUR, ki ga zahteva, ne glede na povračilo stroškov postopka. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški tega postopka.

10V tožbi navaja, da ne razume, zakaj organ druge stopnje spreminja svoje stališče iz predhodnih postopkov, v katerih je dvakrat navedel, da je „v primeru, če so vozniki tovornih vozil skladno s pogodbami o skupnem podvzemu kupovali gorivo in plačevali za avtoceste v imenu pritožnika (tj. tožeče stranke), je treba privzeti, da je kupec goriva pritožnik“ (tj. tožeča stranka). Dalje navaja, da so vozniki tovornih vozil skladno s pogodbo kupovali gorivo in plačevali cestnino v imenu tožeče stranke in da je tožeča stranka plačevala za to gorivo in cestnine, kar je nato vedno predstavljalo element kalkulacije cene prevozov, ki so jih izvajali prevozniki po sklenjenih pogodbah. Tožeča stranka je tista, ki opravlja transportne storitve in izstavlja račune svojim strankam, ki transportne storitve naročijo. Pri tem poudarja, da vsak tak račun krije naslednje stroške: stroške organiziranja realizacije transportne storitve ter vse stroške realizacije, in sicer stroške plačil za gorivo, plačilo cestnin in avtocestnin ter stroške udeležbe prevoznikov, ki sodelujejo na podlagi pogodb o skupnem podvzemu in ki za to udeležbo izdajajo ustrezne račune. Tožeča stranka je torej tista, ki opravlja transportne storitve ter za to izdaja račune svojim strankam, za opravljanje storitev pa uporablja gorivo, ki ga vozniki kupujejo v njenem imenu. Tožeča stranka goriva ne prodaja nikomur in tudi ne sodelujočim podjetnikom, ki so s kartico zgolj kupovali gorivo v imenu in za račun tožeče stranke. Konkretna situacija je tudi povsem drugačna od tiste iz sodbe Sodišča, na katero se sklicuje tožena stranka, saj tožeča stranka podjetnikom nikoli ni refakturirala goriva in jim iz tega naslova ni zaračunavala nobenih provizij, pač pa je gorivo kupovala z lastnimi sredstvi in ga uporabljala za lastno opravljanje transportnih storitev. Iz pogodb je razvidno, da sodelujoči podjetnik nima pravice razpolaganja s tem gorivom kot lastnik v smislu predpisov o DDV in tako npr. nasproti družbi A. ne more uveljavljati reklamacij glede količine ali kakovosti kupljenega goriva, saj je bila tožeča stranka tista, ki ima sklenjene pogodbe z družbo A. in ki je sama kupovala gorivo in ga sama uporabljala v okviru svoje dejavnosti in samo za to dejavnost. Tožeča stranka odloča o vrsti, kakovosti in količini goriva, o času in o namenu uporabe goriva in je tista, ki ima, kot že rečeno, pravico do reklamacij tega goriva. Kje se kupuje gorivo, je vnaprej določeno s pogodbo med družbo A. in tožečo stranko ter s prevozno potjo, ki jo ravno tako določi tožeča stranka. Zlasti pa je tožeča stranka tista, ki gorivo in cestnine plačuje. Teh stroškov nikoli ne krijejo sodelujoči podjetniki in ti stroški nimajo nobenega vpliva na plačila za njihove prevozne storitve. Opisani način poslovanja je tožeča stranka predstavila že v upravnem postopku, vendar davčna organa napačno razlagata določbe o pogojih sodelovanja v pogodbah o skupnem odvzemu. Izjemna situacija, v kateri tožeča stranka v okviru skupnega podvzema, razen organiziranja realizacije (špediterske storitve), ne daje nobenega drugega prispevka, je opisana v tretjem odstavku 6. paragrafa pogodbe in v takšnem primeru tožeča stranka ne opravi nobenih nakupov goriv in nobenih plačil za uporabo cest, ki bi bili podlaga za zahtevke za vračilo DDV in za takšne situacije tudi ne gre v tej zadevi. Gre za drugačne situacije, to je takšne, v katerih je tožeča stranka sama kupovala gorivo in sama plačevala cestnine.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru poudarja, da je tožeča stranka sicer dala na razpolago svojo gorivno kartico, bremenila jo je skrb za omogočanje opravil in izvajanje plačil, ni pa to bil njen strošek.

12Tožeča stranka v pismu (tj. pripravljalni vlogi) vztraja pri svojem dosedanjem stališču in se pri tem sklicuje na sklenjene pogodbe o skupnem podvzemu. Navaja, da goriva in cestnin ni le plačevala, ampak je gorivo in storitve uporabe avtocest v Sloveniji sama kupovala, z namenom da realizira svoje transportne storitve. Pri opravljanju prevoznih storitev za svoje stranke je uporabljala svoja vozila in svoje voznike, v nekaterih primerih pa se je poslužila tudi vozil in voznikov podjetnikov na podlagi pogodb o skupnem podvzemu. V vseh teh primerih je tožeča stranka sama opravila prevozno storitev in nosila vse s tem povezane stroške, tudi goriva in cestnin. Hkrati je bila končni prejemnik in lastnik kupljenega goriva in le sama, kot lastnica goriva, je imela pravico razpolagati s tem gorivom. Tožnica je tista, ki odloča o vrsti, kakovosti in količini kupljenega goriva, o času nakupa goriva in namenu uporabe goriva in sama prijavlja morebitne reklamacije pri podjetju A. kot dobavitelju goriva. Sama odloča tudi, kje se gorivo kupuje, kar potrjuje pogodba, sklenjena z družbo A. ter dejstvo, da sama določa prevozno pot, po kateri družba opravi transport. Podjetnik, kot to sledi iz pogodb o skupnem podvzemu, nima pravice razpolagati s tem gorivom kot lastnik v smislu predpisov o DDV, saj ta podjetnik ne kupuje goriva zase v nobeni fazi sodelovanja.

K I. točki izreka

13Tožba zoper točki 1a in 3 izreka izpodbijane odločbe ni dopustna.

14Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je zahtevku tožeče stranke za vračilo DDV v točki 1a izreka delno, za znesek 1.581,76 EUR ugodeno in odrejeno vračilo omenjenega zneska. V 3. točki izreka, s katero se zahteva tožeče stranke za povračilo stroškov postopka zavrne, pa se po odločitvi pritožbenega organa odločba odpravi in zadeva v tem delu vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. V obeh primerih gre torej za odločitev, ki je v prid tožnici in ki je tožnica s tožbo izrecno niti ne napada.

15Sodišče glede na povedano v tem delu ne vidi pravnega interesa, ki bi ga tožnica imela za tožbo, in je zato tožbo, kolikor se nanaša na omenjeni točki izreka, na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi pomanjkanja pravnega interesa in s tem kot nedopustno s sklepom zavrglo.

K II. točki izreka

16Tožba ni utemeljena.

17Kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, je sporen zavrnilni del izpodbijane odločbe. Pravilno po presoji sodišča tudi navaja oziroma ugotavlja, da je odločba v tem delu pravilna in zakonita.

18Pri tem se toženka utemeljeno sklicuje na določbe 74. člena ZDDV-1 ter kot sporno izpostavlja vprašanje, ali so bile dobave goriva in cestnine, za katere tožeča stranka na podlagi računov družbe A. zahteva vračilo DDV, dejansko opravljene tožeči stranki in s tem izpolnjeni pogoji za vračilo DDV iz navedenega člena.

19V prvem odstavku 74. člena ZDDV-1 (pogoji za vračilo), ki se nanaša na vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi članici, je namreč določeno, da ima davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, ampak v drugi državi članici, pravico do vračila DDV, zaračunanega za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v Sloveniji, ali za uvoz blaga v Slovenijo, če izpolnjuje pogoje, navedene v nadaljevanju citirane določbe.

20V tem pogledu pa dejanske okoliščine, na katere se pri svoji odločitvi opira toženka, med strankama v bistvenem niso sporne. Tako ni spora o tem, da so omenjeni drugi prevozniki opravljali storitev prevoza za tožečo stranko in kakšna je vsebina sklenjenih pogodb o podvzemu. Sporno tudi ni, da so ti prevozniki kupovali gorivo in plačevali cestnino s plačilnimi karticami C., ki jim jih je v ta namen izročila tožeča stranka ter da je račune družbe A., izstavljene za nakupe goriva in cestnine, opravljene z omenjenimi plačilnimi karticami, plačala tožeča stranka. Sporen pa tudi ni obračun storitev, kakršen je bil narejen po opravljeni storitvi prevoza.

21Na tej podlagi tožena stranka zaključi, da je bila dobava blaga - goriva in plačilo cestnin opravljeno prevoznikom, ki so prevoz v Sloveniji dejansko opravili, medtem ko tožeča stranka na podlagi istih dejanskih okoliščin zatrjuje, da gre za dobave, ki so bile opravljene njej kot zavezancu in da je zato upravičena do vračila DDV po izdanih oz. prejetih računih.

22Kot sledi iz (vzorčne) pogodbe o skupnem podvzemu, se le-ta sklepa med tožečo stranko in podjetjem oziroma družbo, registrirano za izvajanje transportnih storitev, njen namen pa je skupno opravljanje gospodarske dejavnosti, za katero sta registrirani, pod pogoji, ki jih vsebuje pogodba. Prodajo storitev, izvedenih v okviru podvzema, v skladu s 3. paragrafom opravlja tožeča stranka, obračuni med pogodbenima strankama pa se opravljajo na podlagi izdanih računov. Po paragrafu 4 se tožeča stranka zaveže, da pripravi dokumentacijo, ki je povezana s prevozom, določi prevozno pot ter zagotovi druga gradiva, ki so nujna za izvedbo storitev. Lahko pa, po 2. točki istega paragrafa, zaradi realizacije skupnega povzema, prevozniku da na razpolago svojo gorivno kartico C., ki omogoča brezgotovinsko tankanje goriva in plačevanje cestnin po vsej Evropi in kar pomeni, da tožečo stranko v okviru skupnega podvzema bremeni skrb za omogočanje teh opravil in za izvajanje plačil in kar se kasneje upošteva pri obračunih. V 3. točki istega paragrafa je določeno še, da tožeča stranka razen priprave s prevozom povezane dokumentacije iz 1. točke in morebitnega dajanja na razpolago gorivne kartice C. nima nobenih drugih obveznosti v zvezi z opravljanjem storitev v okviru skupnega podvzema. Vse ostalo v zvezi z izvedbo storitve prevoza je torej v sferi prevoznika, tj. zagotoviti vozilo z voznikom in opraviti prevoz, vzdrževati vozilo, zagotoviti nadomestni prevoz v primeru okvare vozila pa tudi predložiti tožeči stranki listine, ki se nanašajo na izvedbo prevoza. Glede gorivne kartice je v istem, 5. paragrafu določeno še, da v primeru njene morebitne uporabe v teku prevoza ni dovoljeno opraviti drugih del in naročil, ki niso predmet pogodbe.

23Iz pogodbe o skupnem podvzemu tako po presoji sodišča dovolj jasno sledi, da tožeča stranka da prevozniku kartico za brezgotovinsko nabavo goriva in plačilo cestnin na razpolago, kar pomeni, da mu s tem omogoči zgolj enostavnejši način plačevanja, in ne, da bo sama prevzela nabavo goriv in plačevanje cestnin ter sama nosila omenjene stroške. Iz pogodbe tudi sicer ne sledi, da bi prevoznik kupoval gorivo in plačeval cestnino v imenu tožeče stranke, kot se zatrjuje v tožbi. Takšne vsebine pogodba nima, oziroma celo izrecno zameji obveznost tožeče stranke na pripravo prevozne dokumentacije in na morebitno dajanje na razpolago gorivne kartice. Obenem pa je v pogodbi dovolj jasno določeno, da je prevoznik kot podjetnik tisti, ki je zavezan k celostni storitvi prevoza, izvedba le-te pa kot nujni pogoj nedvomno vključuje tudi nabavo in uporabo goriva ter plačilo cestnine. To pa pomeni, da omenjena nabava, ki je bila s strani prevoznika tudi dejansko (in nesporno) opravljena, pomeni strošek prevoznika in da torej ne gre za nabavo, ki bi jo prevoznik opravil v imenu tožeče stranke.

24Dejstvo, da je tožeča stranka tista, ki opravlja storitve prevoza in izstavlja račune svojim strankam, za odločitev ni pomembno, saj se o tem razmerju v zadevi ne razpravlja. Relevanten tudi ni več ugovor tožnice, oziroma njeno zatrjevanje, da goriva sodelujočim podjetnikom ne prodaja, saj se na neizpolnjevanje pogoja iz točke b) prvega odstavka 74. člena ZDDV-1 izpodbijana odločitev več ne naslanja. Kar se tiče sklicevanja toženke na sodbo Sodišča pa ima tožnica prav, ko navaja, da situacija v konkretnem primeru ni identična tisti, ki se obravnava v omenjeni sodbi. Predvsem se kot predhodno ne rešuje vprašanje, kakršno je obravnavano, tj. vprašanje vračila DDV, temveč se odloča o obdavčitvi financiranja s karticami za gorivo. Se pa Sodišče v tej sodbi opredeli do posameznih vprašanj, ki so relevantna za konkreten primer, in sicer do pojma „dobava blaga“ v smislu davčnih predpisov, ki po ustaljenih stališčih sodne prakse pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik, ter do transakcije „zagotavljanja kartice za gorivo“, ki je Sodišče ne šteje za dobavo blaga, temveč za financiranje nakupa goriva. Na tej podlagi ter ob upoštevanju dejstva, da tudi v konkretnem primeru prevoznik kupuje gorivo neposredno od dobavitelja in pri tem (kot lastnik) svobodno odloča o kakovosti, količini vrsti goriva in času nakupa, pa potem davčni organ po presoji sodišča utemeljeno ugotavlja, da tožeča stranka z gorivom in s cestnino ni razpolagala kot njun lastnik in da torej dobava blaga ni bila opravljena njej in da zato ni upravičena do vračila. Drugačne tožbene trditve, ki ne sledijo stališčem, ki jih je zavzelo Sodišče, ne vzdržijo pravne presoje. Po naziranju sodišča so stališča iz sodbe Sodišča še toliko bolj relevantna, ker v obravnavanem primeru ne gre za odnos med matično in hčerinsko družbo, pri katerem matična družba opravlja dejavnost prevoza in storitev zagotavlja preko hčerinskih družb. Nasprotno gre v obravnavanem primeru za ločena subjekta, tožnika in vsakokratnega podjetnika, ki samostojno opravlja gospodarsko dejavnost, tj. transportne storitve po pogodbi o skupnem podjemu in ne na podlagi podizvajalske pogodbe, kar pomeni, da vsak pogodbeni partner prispeva svojo storitev prevoza, ki je kot takšna v sferi vsakokratnega podjetnika. Prav tako glede na vsebino sklenjenih pogodb o skupnem podvzemu niso z ničemer utemeljene trditve v tožbi, po katerih tožeča stranka sama kupuje gorivo ter ga sama uporablja v okviru svoje dejavnosti ter sama odloča o vrsti, kakovosti in količini goriva, o času in o namenu uporabe goriva. Navedeno drži v primerih, ko sama s svojimi vozili in s svojimi vozniki opravlja prevozne storitve, in v teh primerih ji je bilo vračilo DDV tudi priznano. Ne drži pa v primerih sklenjenih pogodb o skupnem podvzemu in zato sodišče tozadevne tožbene ugovore kot neutemeljene zavrača. Kot nebistveno za odločitev pa sodišče zavrača tudi sklicevanje tožeče stranke na spreminjanje stališč, ki jih je tožena stranka zavzela v predhodnih postopkih.

25Ker je torej po povedanem sodišče izpodbijano odločbo v točki 1b spoznalo za pravilno in skladno z zakonom, tožbene navedbe pa za neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

K III. točki izreka

26Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

27Sodišče je odločilo v zadevi izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejanske okoliščine, na katerih temelji odločitev, med strankama v bistvenem niso sporne.